Peter Prevc
Sportalovih 15
Sobota, 15. 6. 2019, 14.17
2 leti, 9 mesecev
SPORTALOVIH 15: Peter Prevc – orel z zlatimi krili
Od mladeniča do šampiona
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,23
Na Sportalu, ki praznuje 15 let obstoja, smo lahko vse od začetka spremljali kariero Petra Prevca. Kot golobradi 17-letnik je že v krstni sezoni opozoril nase, nato pa s številnimi uspehi razveseljeval slovenske navijače, ki so ga v izjemnem številu spremljali tudi v tujini in v domači Planici. Na svoji koži je okusil tudi padec z vrha, s katerim pa se še vedno spogleduje.
Starejši ljubitelji smučarskih skokov se spomnijo, kakšna evforija je vladala v Sloveniji, ko je Primož Peterka blestel na skakalnicah, osvojil prestižno novoletno turnejo in dvakrat tudi veliki kristalni globus za najboljšega skakalca v svetovnem pokalu.
V 90. letih prejšnjega stoletja je Slovenija slavila zlatega orla iz Moravč, ki je bil trn v peti velikim nacijam, kot sta bili takrat Avstrija in Nemčija. Rok Benkovič je leta 2005 z naslovom svetovnega prvaka v Oberstdorfu napovedal boljše čase za Slovenijo, ko bi dobili posameznika za višje domete, a se je kmalu obrnilo v nasprotno smer.
Bil je potrpežljiv, prve stopničke pa dočakal na svetovnem prvenstvu
Srebrno in bronasto doličje z nordijskega svetovnega prvenstva v Val di Fiemmeju leta 2013.
Ko je leta 2009 v karavano svetovnega pokala pokukal takrat komaj 17-letni Peter Prevc, so se obzorja začela jasniti. Že na prvi tekmi v Lillehammerju je prišel do točk, na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru pa izdatneje opozoril svetovno javnost, da se velikih tekem ne ustraši. S sedmim mestom na srednji skakalnici je bil za Robertom Kranjcem, ki je bil mesto pred njim, drugi najboljši slovenski predstavnik.
V njegovem športu je bilo kar nekaj skakalcev, ki so bili muhe enodnevnice, zgodba pri najstarejšem izmed bratov Prevc pa je drugačna. Zadoščenja sicer ni dobil takoj, zato je moral biti potrpežljiv. Glavni trener Goran Janus in preostali so ga že malce zbadali, da ne more skočiti na zmagovalni oder, kar pa je vzel kot motivacijo.
Leta 2013 je tako na nordijskem svetovnem prvenstvu v Val di Fiemmeju osvojil kar dve odličji – srebrno na večji in bronasto na manjši skakalnici. In kje bi bilo najlepše stopiti na zmagovalni oder v svetovnem pokalu? V domači Planici na Letalnici bratov Gorišek mu je uspel ta podvig še isto leto, ko je zaostal le za velikim Gregorjem Schlierenzauerjem, s katerim so ga v nadaljevanju kariere še velikokrat povezovali.
Prvi Zemljan v klubu 250
Tudi na olimpjskih igrah v Sočiju je skočil do srebrne in bronaste medalje.
Slovenija je takrat dobila skakalca najvišjega dometa. Pri nas se je razmahnila "Prevcmanija", svojo mirnost pa je mladi skakalec prikazal na olimpijskih igrah v Sočiju 2014, kjer si je tako kot v Predazzu okoli vratu nadel srebrno in bronasto odličje, na svetovnem prvenstvu v poletih v Harrachovu pa je bil bronast.
Sezona 2014/15 je bila za najstarejšega Prevca prav posebna. Imel je veliko razlogov za veselje, prav tako pa je bilo prisotnega tudi nekaj grenkega priokusa, zlasti ob koncu sezone v Planici. 13. februarja 2015 se je najprej zapisal med nesmrtne, potem ko je v Vikersundu kot prvi Zemljan poletel 250 metrov in bil en dan lastnik svetovnega rekorda. Po Jožetu Šlibarju je bil tako drugi Slovenec z nazivom svetovni rekorder – Šlibarju je to uspelo leta 1961, ko je v Oberstdorfu poletel 141 metrov.
Zadovoljstvo je občutil tudi nato v Planici, a ne končnega. Takraten izkupiček so bili namreč posamična in ekipna zmaga ter zadnji dan drugo mesto. Vsega 2,8 točke mu je zmanjkalo za planiški trojček, ta razlika pa je bila na koncu tudi razlog za to, da je izgubil bitko za veliki kristalni globus. Z Nemcem Severinom Freundom sta imela oba 1729 točk, vendar je imel nemški skakalec več zmag v tej sezoni kot Peter, zaradi česar je njemu pripadla osrednja nagrada.
Od razočaranja do izjemne sezone, v kateri so mu Slovenci sledili
Slovenci so mu sledili v Bischofshofen, kjer so ga okronali za kralja turneje in na Kulm, kjer je postal svetovni prvak v poletih.
Razočaranje ga je še dodatno podžgalo in prišla je sanjska sezona. Ni le sam verjel vase, ampak so vanj verjeli tudi drugi skakalci. "V prihodnosti bo dobil kristalni globus in to ne le enkrat. Boste videti, Peter bo kmalu prvak," je poljski skakalni šampion Kamil Stoch napovedal v Planici. In imel je prav.
Ko je decembra 2015 v Nižnem Tagilu Peter Prevc namreč odprl lov za zmagami, se je konkurenca dobesedno predala. Nemočno je spremljala, kako leta nad njimi, in kljub temu, da so iskali način, kako bi ga sklatili z neba, so bili v boju z njim še naprej neuspešni. Bil je v svojem svetu, v svoji ligi. Po Peterki je postal drugi Slovenec, ki je osvojil prestižno turnejo štirih skakalnic.
Navijaška evforija je bila na vrhuncu. Približno pet tisoč slovenskih navijačev je prišlo v bližnji Bischofshofen ter povzdignilo slovenskega junaka. Vzdušje je bilo podobno tistemu, ki smo ga lahko doživeli na evropskem nogometnem prvenstvu v Amsterdamu (2000), košarkarskem v Beogradu (2005) in v Katovicah na Poljskem (2009) …
Deset dni zatem je sledil nov vrhunec. Prizorišče pa avstrijski Kulm, kjer je leta 2014 Prevc zabeležil prvo zmago v svetovnem pokalu. Takrat je bilo na sporedu svetovno prvenstvo v poletih in spet pohod slovenskih navijačev v sosednjo državo, kjer so se s Petrom veselili zlate medalje. Mladi skakalec je tako postal prvi Slovenec po Robertu Kranjcu, ki je postal svetovni prvak – Kranjcu je to uspelo v Vikersundu leta 2012.
Zavedal se je, da padec lahko pride
Sanjska sezona 2015/16 - veliki in mali kristalni globus, zlati orel za zmagovalca novoletne turneje in zlata medalja na svetovnem prvenstvu v poletih.
Sanjsko sezono je zaključil z rekordnimi 2303 točkami. Zmagal je na 15 tekmah, se pohvalil z 22 stopničkami in podiral Schlierenzauerjeve rekorde. Vrhunec sezone je bila Planica, kjer je dobesedno letel na krilih izjemne množice slovenskih navijačev, ki so se gnetli pod Letalnico bratov Gorišek. Dve zmagi, enkrat drugo mesto (za prijateljem Kranjcem) in ekipno drugo mesto je bil izkupiček sezone, ki je bila zapisana v anale smučarskih skokov.
Peter je bil najbolj občudovana oseba v slovenskem prostoru. Smučarski skoki imajo pri nas veliko tradicijo, mladi so v njem videli vzornika in se zato v velikem številu vpisovali v skakalne klube. Skoki so bili na vrhuncu.
"Ko gledam nazaj, mislim, da me je. To mi je očitno prišlo v podzavest. V preteklih dveh sezonah sem bil namreč dvakrat drugi, obakrat pa sem izgubil boj na skandinavski turneji. Prvo leto s Kamilom Stochom, drugo s Severinom Freundom. Očitno mi je bilo dosti in sem si rekel, da bo treba poleti trdo delati. Ko si prvo sezono drugi, si tega dosežka zelovesel. Ko si naslednjo sezono spet drugi, si zadovoljen, vendar se že sprašuješ, kaj če na tisti tekmi ne bi … Potem te to razjezi in podžge, da delaš še bolj zavzeto," je Prevc razložil, kakšno motivacijo je dobil, ko mu v prejšnjih dveh letih ni uspelo stopiti na vrh.
Po sezoni mu v glavi nenehno zvonil majhen alarm, kar je večkrat tudi poudarjal: "Glava se je naučila zmagati in si upala zmagati. Tako bo tudi zdaj, spoznal bom, da nisem tisti, ki bo vedno prvi."
Nov zalet za iskanje poti proti vrhu
Po velikem uspehu je učinkovitost začela padati, zdaj pa spet išče pot do najboljših.
Sicer je še naprej, kot je sam poudarjal, iskal ravnotežje v zraku, vendar so se mu stvari začele zapletati. Spoznal je, kako težko je ostati na vrhu, ko si enkrat nad vsemi. Padec v Ruki na prvi tekmi v sezoni je še dodatno otežil delo. Kljub temu, da se je znašel na tleh, je bil na koncu tretji, njegov brat Domen pa se je veselil krstne zmage v svetovnem pokalu.
Občutki so se pri Petru začeli počasi rušiti. Vse več je bilo razmišljanja, glava pa ni našla tiste stabilnosti, ki jo je hotel. Čeprav je vsa Slovenija trpela z njim, je bilo njemu najtežje. Imel je potrdilo, da je že bil na skakalnem vrhu, vendar poti nazaj (še) ni našel. V naslednji sezoni je bil deveti skakalec, leto dni zatem petnajsti, v zadnji celo 29.
Težave z gležnjem so bile razlog, da v pretekli sezoni ni bil povsem v ospredju – izjema je bil legendarni Holmenkollen v Oslu, kjer je bil tretji. Izpustil je praktično celotno pripravljalno obdobje, saj se mu je zdravljenje gležnja zelo zapletlo.
Na svoji koži je spoznal, kako je biti v enem športu na vrhuncu in kako težki so potem padci. Glede na to, da je zagrizen delavec, lahko gotovo spet pričakujemo boljše čase. V slovenski javnosti pa je še vedno najbolj zveneče ime v slovenskih skokih, pa čeprav v zadnjih sezonah ni najboljši.
