Petek, 8. 1. 2021, 16.50
3 leta, 11 mesecev
OB VNOVIČNI SELITVI ZLATE LISICE
Je vse skupaj še smiselno?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,07
6
V zlatih časih legendarnega Dušana Senčarja bi bilo bogokletno pomisliti, da bi Maribor izgubil stik s smučarskim "belim cirkusom". In prav zaradi tradicije, zlitja smučarske karavane z mestom in deloma tudi dobička, ki ga organizatorji vlagajo v lokalni klub, se je še danes pod Pohorjem težko lotiti neizogibnega vprašanja: Ali je Zlata lisica realno izvedljiva? Dolgoročno. Vse bolj se zdi, da bo pridušeno vprašanje prehitel čas, ki prinaša odgovor.
Kdor je v zadnjih letih smučal na Mariborskem Pohorju in imel to srečo, da se je proti dolini dalo vijugati tudi po radvanjski strmini in ne le po Čopovi progi, verjetno pozna občutek, ko ga ob prehodu čez prelomnico pri Trikotni jasi "udari" topli zračni val, pod nogami pa začuti zmehčano podlago. Ta občutek na simboličen način odslikava tudi težave organizatorjev Zlate lisice in razgalja največjo hibo mariborskega terena tekem svetovnega pokala.
Ob letošnji vnovični selitvi Zlate lisice iz Maribora v Kranjsko Goro oziroma Podkoren ne gre spregledati vpetosti le-te v širši časovni okvir. Statistika je neprizanesljiva. Ženski tekmi svetovnega pokala Kranjska Gora prevzema še devetič, šestič v tem stoletju in prvič v zgodovini drugo leto zapored. Da bi nazadnje prišli do vsaj štirih zaporednih brezhibnih "lisic" v Mariboru, moramo časovni stroj zavrteti na obdobje 2003–2006. Še več, med letoma 2011 in 2021 je bilo od skupno 22 predvidenih na Pohorju izpeljanih vsega 9 tekem.
Iz tega sledi, da je Mariborsko Pohorje, ki je z 1,1 milijona evrov že lep čas pri dnu na proračunski ravni, daleč najbolj nestanoviten organizator tekme svetovnega pokala. Pravzaprav edini, ki ima v svoji državi rezervirano standardno nadomestno prizorišče. Dovolj zgovoren pa je tudi podatek o tem, da je snežna kontrola dogodek le v Mariboru, v večini drugih primerov in prizorišč pa pravzaprav gola formalnost.
Seveda ne gre pričakovati, da bodo mariborski organizatorji v Portorožu, kjer bo letos potekal kongres Mednarodne smučarske zveze, dvignili roko in priznali, da jih naravna lega smučišča in odvisnost od politike upravljavca ob vse toplejših zimah potiska v položaj vsakoletnega "kockarja". Predaje pač ni v njihovem besednjaku. Toda zgoraj navedene statistike in stalne hoje po robu z reševanjem tekem pet minut pred dvanajsto pri FIS dolgoročno vsekakor ne bodo spremljali križem rok.
Razlogov za mariborske težave je več. V prvi vrsti ne moremo mimo dejstva, da so se kriteriji kakovosti snega za tekme svetovnega pokala v zadnjem desetletju in pol močno dvignili. Po drugi pa narava Štajercem ponuja vse manj vremenskih lukenj, ki omogočajo pripravo snega. Pri tem ne gre le za zagotavljanje zadostnih količin snega, temveč tudi pripravo baze, ki nato v obdobju pred tekmami močno olajšuje delo. Tako denimo v Zagrebu ali Kranjski Gori kot prizoriščih, ki sta najbližje, pogosto snežno odejo že decembra prepojijo z vodo in s tem postavijo čvrst temelj.
Maribor ima na tej ravni več težav. Prvi je nadmorska višina, saj je s ciljem na 340 metrov nad morjem krepko pod ostalimi prizorišči, druga pa je odvisnost od upravljavca smučišča in njegovega iskanja ravnotežja med delom za komercialni in tekmovalni namen. Z drugimi besedami so mariborske priložnosti in možnosti za pripravo proge kljub posodobljeni opremi za zasneževanje občutno manjše kot na drugih prizoriščih ter terjajo še večjo odzivnost ter strategijo, za nameček pa ne ponujajo jasnega zagotovila za končni uspeh.
Ob vsem tem se torej zdi, da so bogata zgodovina, ki sega v leto 1964, sobivanje z mestom, kar je v tekmovanju manjših krajev prav tako ena od posebnosti, in spomin na niz izjemnih smučarskih predstav z dobrim obiskom preskromen argument, da bi v nedogled spregledovali nesporno dejstvo o tveganju, ki ga v svoji osnovni obliki Maribor predstavlja za koledar svetovnega pokala.
6