Torek, 27. 3. 2018, 21.32
6 let, 8 mesecev
Jakov Fak po sezoni - intervju
Po dveh mučnih sezonah junaška vrnitev med najboljše
Sezona 2017/18 je bila za slovenski biatlon nadvse uspešna, pretežno po zaslugi Jakova Faka, ki je z osvojitvijo srebrnega olimpijskega odličja v Pjongčangu poskrbel tudi za rezultat te zime. Tridesetletni as iz Mrkopalja je olimpijski odličji priboril tako rodni Hrvaški kot tudi posvojeni domovini Sloveniji. In kaj je lepšega od dveh olimpijskih medalj? Še več olimpijskih medalj, pravi Fak.
"Vesel sem, da sem lahko osvojil kolajno. Vedno si kot tekmovalec ne želiš osvojiti samo ene, če imaš več priložnosti. Žal je bila samo ena. Prihodnost je zelo svetla, mislim, da me čakajo še kakšne olimpijske igre, in upam, da bom takrat dobro pripravljen, fokusiran in da bom imel priložnost izpolniti te svoje sanje, to je, da na igrah osvojim več kot eno kolajno," je Jakov Fak napovedal nove izzive, vesel, da se mu je po dveh letih kalvarije z zdravjem uspelo vrniti v svetovni vrh.
"Ponos, ki ga je prinesla medalja, ostane za vedno. Vsako medaljo je potrebno spoštovati, tudi če gre za športnika, ki jih prinaša serijsko. Nobena medalja ni kar tako, vsaka je prigarana in vsaka se mora zgoditi. Vesel sem in še enkrat čestitke Jakovu, da mu je to uspelo. Verjamem, da so bile s tem uresničene tudi želje in sanje," je Fakovega uspeha vesel tudi Franci Petek, direktor Smučarske zveze Slovenije.
Predsednik SZS je s tem tudi odgovoril na Fakovo željo, ko je dejal: "Upam, da se je ta kolajna res dotaknila vseh. Mi smo izbrani, da zastopamo nacijo in ljudi, ki živijo v državi. To je torej nacionalni uspeh, tudi če jo osvoji posameznik ali štafeta. Mislim, da si sam in vsi lahko kolajno štejemo v ponos." Vsekakor si jo.
Vaša vrnitev v tej sezoni, po vseh težavah z zdravjem v zadnjih letih, je bila junaška, krona vsega pa olimpijska kolajna v Pjongčangu …
Hvala za ta povzetek. Bolj kot odštevam ure od konca sezone, bolj sem vesel, da mi je uspelo, kar mi je uspelo. Zelo veliko ur sem preživel na treningu v zelo specifičnih razmerah. Ko sem večino treningov opravil povsem sam, brez družbe, zelo asketsko. Zelo ponosen sem na to sezono in vedno bom. Vrniti se s tako nizke točke je uspeh, na katerega je človek lahko ponosen.
Sezona se je začela dobro, nato je prišlo do padca forme.
In to vam je uspelo v izjemno hudi, olimpijsko nastrojeni konkurenci …
Menim, da je v biatlonu uvrstitev med najboljših deset vrhunski dosežek, saj je toliko držav in toliko tekmovalcev, ki so se sposobni bojevati za zmage. 32 držav nastopa v svetovnem pokalu in nekateri imajo takšne pogone, da smo mi proti njim zelo, zelo majhna in skromna reprezentanca, zato to štejem kot ogromen uspeh.
Na začetku sezone je bilo menda nekaj neznank, a ste pritisnili na polno in v Östersundu in Hochfilznu dosegli serijo stopničk, nato pa malce poniknili. Ste se, ko ste videli, kam lahko posežete, nato umirili in začeli graditi olimpijsko formo?
Ne, zgodilo se je nekaj nesrečnega. Začetek je bil dober, potem je šla forma v Franciji, se pravi, na tretji postaji svetovnega pokala, malce navzdol, nato so prišli prazniki … Po zadnji tekmi v Franciji smo imeli tridnevno pavzo brez treninga, da bi se odpočili, preden bi se lotili naslednje faze treninga. In ravno takrat sem zbolel. To je bil zame skoraj tragični trenutek sezone, viroza je trajala sedem dni, plus tiste tri dni počitka, in to je že deset dni brez treninga. Nato sem lahko na hitro potreniral le še tri dni in že smo šli v naslednjo triado sezone. Med sezono pa preprosto ni časa za trening, so samo tekme, regeneracija, tekme, regeneracija. Glede na vse sem še kar solidno nastopal, s sedmim mestom v Oberhofu in tako naprej, videl pa sem, kaj mi manjka. Moj tek je bil slabši. Med sezono si preprosto ne moreš privoščiti desetih dni brez treninga. "Borbal" sem, da bi prišel nazaj, in že v Anterselvi sem bil zelo izčrpan … Z osnovnimi treningi in pozneje z obnovitvami baze poskrbimo, da lahko na tekmi pridemo v visoke obrate, nato pa tudi hitro spet k sebi. Meni je ta obnovitev baze ušla, moje telo je ostajalo v visokih obratih in zato nisem mogel kakovostno počivati. Ni bilo pravilne regeneracije in s tem sem se potem mučil do konca sezone. To je bila takšna napaka oziroma nesrečna okoliščina, ki mi je onemogočila še kakšen večji skok v sezoni.
-
Zaročenka Jakova Faka: Doma govorimo hrvaško, v javnosti slovensko
-
"Ne morem vplivati na hrvaško-slovenske odnose, lahko pa sem zgled vsem"
Torej ta vaša bojazen pred virozami ni kakšna nerazumna preganjavica, temveč ima prehlad zelo konkretne posledice …
Tako je. Sploh med sezono je to za naš šport res lahko velik minus. Če bi čas brez treninga preračunali v odstotke, bi dobili ogromne številke. Vzdržljivost naglo pade, sploh, če je človek bolan. Če ima vročino, to vpliva na mišice, izgubijo tonus. Da si povrneš vzdržljivost, mišični tonus in reakcijo mišice pa je proces. Tega se ne da rešiti na hitro. Načrtoval si, da boš formo dvigoval, nato pa zapravljaš čas, da se sploh vrneš na izhodiščno raven. To so veliki minusi. Zato med sezono poskušamo opravljati čim manj nebiatlonskih stvari. Tekmovalci smo v nekakšni izolaciji, v sterilnem okolju, ki nam nudi varnost pred prehladi in virozami, ki pozimi pustošijo med prebivalstvom. Med sezono in skozi celo pripravljalno obdobje med ljudi prihajamo v ranljivem stanju in smo zato še toliko bolj izpostavljeni tveganjem. Veliki vložki so, že rahel prehlad pa ti lahko izniči ves trud, zato upam, da tudi vi razumete, da ne moremo biti ves čas na voljo.
V Ostersundu in Hochfilznu je trikrat stal na stopničkah.
Ste pomanjkanje prave tekaške forme nadomestili s previdnejšim streljanjem? Z 91-odstotno strelsko natančnostjo ste bili najboljši v biatlonski karavani.
Tako je. Če pogledamo vso sezono, je bilo 91-odstotno. Že od vsega začetka sem imel načrt, da se streljanja lotim malo bolj konservativno in premišljeno, če mi tekaško ne bo šlo najbolje. Z nečim sem moral uravnavati in v tem sem videl svojo priložnost.
Če bi bili v tisti šampionski "turbo" tekaški formi iz sezon 2012/13 in 2014/15, bi torej streljali hitreje, bolj tvegano …
Vsekakor. To pa so tudi želje za naprej, upam, da bodo uresničljive. Da se tekaško dvignem, ker ravno v teku čutim, da imam največje rezerve.
Po dveh mučnih sezonah ste najbrž spet začutili pravo veselje do biatlona.
Veselje do športa sem vedno imel, zame je bilo najtežje obdobje, ko sem moral biti doma. Ko športniku vzameš nekaj, kar je njegovo bistvo, njegov pomen, je zelo težko.
Kako torej dvigniti tekaško formo za prihodnjo sezono. Skrivnosti najbrž ni.
Mislim, da so stvari dovolj jasne, je pa treba najti pravo ravnovesje vzdržljivosti, hitrega treninga in moči. To je največja naloga, ki nas čaka.
Morda je treba upoštevati tudi leta?
Da, ta se poznajo. Tudi na odziv telesa je treba biti ves čas pozoren. En mesec lahko zdržiš vse, kar je v programu in še več, naslednji pa že ne bo šlo. Treba je vse skrbno spremljati in se odzvati na vsako informacijo, ki jo da telo. Je pa tudi to spet zelo težko, če hočeš napredovati, moraš trpeti. Mora biti težko, ampak pri tem se zlahka zmotiš in pretiravaš. Treba je najti ravnovesje. Rezultat dajeta edino pravšnja mera treninga in pravšnja mera počitka. Če je enega ali drugega preveč ali premalo, sledi potop. Šport je taka abstraktna umetnost.
Ki pa vam najbrž ustreza. Imate težke izzive radi?
Res je. Pri meni nikoli ne bo težava s premalo ali premalo intenzivnim treningom. Vedno je nasprotno, vedno potrebujem nekoga, ki me zna ustaviti.
Od vodstva reprezentance pričakuje več ambicij.
Kako naprej? Zdaj imate nekaj dni počitka, čas za družino, kdaj in kako se lotite naslednje sezone?
Potem bomo videli, kako bo vodstvo reprezentance postavilo stvari. Ali se v tem vidim. Predvsem bomo videli, kakšne so ambicije. Če si vedno le ti tisti, ki si želi in pritiska, je težko, človeka izčrpa. Mislim, da potrebujemo nekakšno soglasje o tem, kaj si želimo kot ekipa, kaj se pričakuje od mene kot posameznika in drugih. Jaz vem, kaj pričakujem sam od sebe in če tukaj naredimo dober načrt, ki bo dovolj ambiciozen … Mislim namreč, da vodstvu včasih manjka te ambicioznosti in ko bodo znali ločiti, kaj pričakujejo od članske ekipe, kaj od mlajših selekcij, bo to prava pot. Vedeti moramo, kaj si želimo. Najlažje je po sezoni reči, češ, presegli smo svoje cilje. Te cilje je treba napovedati glasno pred sezono in za tem stati, pa če se izpolnijo ali ne. Morda za to dati na razpolago tudi mandat. To se mi zdi resen pristop do stvari, vse ostalo je neresno. Moramo vedeti, kam hočemo priti in kaj v to vložiti. Pri vsem tem je treba biti odkrit, ne pa da se vlaga minimum, želi se pa ogromno.
Kaj če ekipa ne bo po vaši volji, se boste priprav lotili s svojo?
To bomo videli, najprej je treba videti, kako bodo stvari postavljene. To je naloga vodstva, ki pa seveda ni preprosta, je zelo težka, ampak jaz sem tukaj zato, da tekmujem in treniram v pogojih, kot si jih želim, oni so pa tu za to, da mi jih omogočijo.
Kakšni so ti pogoji? Ste kaj pogrešali v zadnjem času?
Manjka predvsem ena odločnost v zastavljanju ciljev, več ambicioznosti, ampak tudi to prihaja. Mlajše generacije pritiskajo, želijo si napredovati in tekmovati in to me še posebej veseli, da je tudi doma okolje, ki hoče več, več in več. To pripelje do boljših rezultatov. Je pa še veliko stvari in mojih želja, o katerih se moramo zmeniti v reprezentanci. A te so za znotraj hiše.
Oprema, tehnična podpora?
Kot reprezentanca moramo ves čas treba pritiskati na proizvajalca opreme, da ves čas išče še boljši material. Letos na primer z vsem nismo bili najbolj zadovoljni. Vedno je treba iskati najboljše in si s tem ustvariti tudi najboljše mogoče izhodišče. To je predpogoj, da se tvoja pripravljenost in forma lahko pokažeta na največji sceni.
To je najbrž del te ambicioznosti, ki jo pogrešate pri vodstvu reprezentance?
Seveda! Mi moramo izvajati pritisk in pokazati željo. To je tako kot bi nekdo prišel k vam in dejal, jaz bi rad, da mi vi nekaj daste, pa ne vem natanko, kaj, in ne vem, kaj bom s tem naredil. Jasno je, da je bolje, da pride nekdo in reče: jasno, naša želja je ta, imamo človeka, ki je tega sposoben, hočemo vašo podporo, ali ste nam pripravljeni pomagati? Sicer poiščejo koga drugega. To je tak zelo odkrit, moški pogovor, pregleden in nakaže tvoj cilj. Res je, da uspeh v športu ni nikoli zagotovljen, a to je temelj, iz katerega se izhaja.