Planica
Sobotni intervju
Sobota, 18. 3. 2017, 4.05
10 mesecev, 2 tedna
Primož Peterka: Iz moje zgodbe smo se vsi veliko naučili #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,08
4
"V tujini so športni uspehi pomembnejši kot zasebnost športnikov, pri nas je drugače. Moti me to, da bo pečat, ki sem si ga pridelal v mladosti, ostal za vedno. Ne da se ga izbrisati. Kot bi hodil s posebnim žigom na čelu," šest let po odločitvi o koncu kariere, v kateri je osvojil tudi dva velika kristalna globusa za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala, razmišlja nemirni deček slovenskih smučarskih skokov Primož Peterka.
Bil je še na pol otrok, ko je prvič zmagal v svetovnem pokalu. V sezoni 1995/1996 se je Primož Peterka pri rosnih 16 letih kar dvakrat povzpel na najvišjo stopničko zmagovalnega odra (januarja v Zakopanah in marca v Falunu).
Sledilo je še 13 zmag. V naslednjih dveh sezonah je bil tako konstanten in odličen, da je obakrat zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala in na finalu v Planici pred več deset tisoč navijači dvakrat dvignil veliki kristalni globus.
Zmagal je tudi na prestižni novoletni skakalni turneji ter osvojil bronasto medaljo v ekipni konkurenci na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu.
Bil je tudi prvi Slovenec, ki je poletel čez magično mejo 200 metrov. 203 metre daleč ga je neslo 9. 2. 1997 na Kulmu v Avstriji. Že dober mesec dni pozneje ga je na poletih v Planici preskočil predskakalec Goran Janus (danes glavni trener moške reprezentance v smučarskih skokih), ki je takrat skočil z najvišjega zaletišča in pristal pri 205,5 metra.
S kristalnima globusoma ovenčanima zimama so sledila tri leta osebnostne in tekmovalne krize, v kateri je časopisne stolpce polnil z objavami o čezmernem uživanju alkohola in vožnji z motorjem, nasprotovanju zahtevi, naj si ostriže dolge lase, in podobnim.
Leta 2002 se je vrnil na pota stare slave in dvakrat zmagal, novembra 2002 v Kuusamu in dva meseca pozneje na novoletni turneji (prav na novega leta dan) v Garmisch-Partenkirchnu.
Danes 38-letni Peterka je pomočnik glavnega trenerja ženskih skokov Staneta Baloha, o poklicni prihodnosti pa bo več povedal konec prihodnjega meseca.
V zakonu z nekdanjo lepotno kraljico Slovenije Renato Bohinc Peterka so se mu rodili trije otroci. Najstarejši, 16-letni Maj, trenira nogomet, hčerki Gaja in Stella pa sta se zapisali smučarskim skokom.
Kot sogovornik je Peterka eden tistih, ki zaradi neposrednosti in iskrivosti pustijo močan vtis. Kot pravi, ima zaradi najstniških spodrsljajev, ki jih je spremljala vsa Slovenija, pečat, ki ga nič ne bo izbrisalo.
Zadnja leta so vaše izjave precej bolj premišljene kot v mladosti. Kdaj ste začeli paziti na besede, ki jih izrečete v javnosti, medijem?
Zadnja leta. Najbrž se spomnite (nasmešek, op. a.), da sem prej govoril zelo neposredno in tisto, kar mi je v danem trenutku padlo na pamet. Zakaj sem prenehal? Po eni strani zato, ker sem odrasel, po drugi pa zato, ker so me določene izjave krepko udarile po glavi.
Naučil sem se, da je bolje narediti dodaten vdih in šele nato dati izjavo, pa čeprav je po drugi strani res, da je prvi odgovor tisti, ki je resničen in ki zadene bistvo.
Peterka se je z žensko skakalno reprezentanco udeležil olimpijskih iger v Sočiju leta 2014.
- Barbara Pešut: Imela sem rock'n'roll, zdaj pa imam bolezen
- Dobra novica! Prekopavanje vrta je pljuvanje v lastno skledo.
- Katarina Venturini o malem čudežu, ki ga skorajda ni več pričakovala
Verjetno vas ni zaobšla izjava Domna Prevca, ki je lani v oddaji Spetek izjavil, da so edina slaba stvar v smučarskih skokih ženski smučarski skoki.
Izjavo sem seveda slišal in mislim, da je bil prvi, ki ga je zaradi te izjave okrcal, njegov starejši bratec (smeh, op. a.). Lahko bi bil bolj takten.
Z njegovim mnenjem se nikakor ne strinjam. Če bi bilo treba, bi ga takrat dal kar čez koleno (smeh, op. a.). Dekleta namreč trenirajo enako, nekatera celo bolj vneto kot fantje.
Zavedati se je treba, da so morale premagati precej več ovir kot njihovi moški kolegi, da so uresničile željo po tekmovanju v svetovnem pokalu. To je veliko več, kot so dosegli Domen in drugi mladi fantje. Ta dekleta orjejo ledino, medtem ko je bilo skakalcem, ki prihajajo, že dobro postlano. Marsikateri mladi skakalec se tega premalo ali pa sploh ne zaveda.
Video: O športnem idolu, ki ga je preskočil
Video: O razlogih za trepljanje po kolenih tik pred skokom
Video: Kako dolgo je jadral na krilih energije, ki so mu jo navijači vlili v Planici?
Na neki način ste tudi vi orali ledino. Tako glede formata izobraževanja vrhunskih športnikov, ravnanja s še nepolnoletnimi športniki v reprezentanci, stiki z mediji …
Da, ampak slovensko ledino. Zato, da imajo zdaj mlajši skakalci takšne pogoje, kot jih imajo.
Se prepoznate v nekaterih Domnovih potezah, neposrednih izjavah, popolni naravnosti, ki jo izžareva?
Zelo malo spremljam, kaj se dogaja v moški karavani, saj smo pozimi večinoma odsotni in zaposleni z ženskimi skoki, na spletnih in družabnih omrežjih pa skorajda ne sodelujem.
Po eni strani je krasno, da se obnaša tako, kot čuti in misli, po drugi pa ne. Podobi v javnosti to prav gotovo ne pomaga. Avstrijci, na primer, imajo v pogodbi zelo natančna določila, ki narekujejo, kako se morajo obnašati v javnosti, kako morajo nastopati in govoriti. Mi imamo v pogodbi samo en tak člen, a se ga ne držimo preveč striktno.
V Planici je na finalu svetovnega pokala v smučarskih skokih dvakrat prejel veliki kristalni globus. Za zdaj je edini Slovenec s takšnim dosežkom.
Ravno včeraj (17. 3.) je minilo šest let, odkar ste v Planici naznanili, da končujete kariero. Je res, da, kot je dejal jadralec Vasilij Žbogar, po prehodu iz tekmovalnega v civilno življenje človek ne more več občutiti tako močnih čustvenih dražljajev, kot so prisotni v športu? Ste s tem po slovesu imeli težave?
Ne, ker sem ostal v športu in smučarskih skokih. Tudi kot trener lahko občutiš močna čustva, sicer so drugačna, a še vedno zelo intenzivna. To govorim iz lastnih izkušenj. Ko nekaj dobrega predaš naslednikom, so čustva seveda močna.
Ženski skoki so mlada športna panoga, del karavane svetovnega pokala so šele peto leto. Se vam zdi, da lahko kdaj dosežejo raven moških smučarskih skokov, ki imajo več kot 70-letno tradicijo? Zaradi telesne konstitucije glede daljav najbrž ne, kaj pa glede finančnih nagrad, zanimanja javnosti in sponzorjev? Se jim lahko približajo?
Glede razvoja ženskih smučarskih skokov sem zelo optimističen. Moramo pa se zavedati, da je tradicija zelo pomemben del skokov in da je v moški konkurenci že naredila svoje. Skoki so še pred nekaj leti veljali za moški šport, dekleta pa so to trditev postavila na laž. Sicer mislim, da jih čaka še veliko kilometrov, da se jim približajo, a se jim zagotovo bodo.
V družbi skakalke Maje Vtič, ki je lani v skupnem seštevku svetovnega pokala zasedla tretje mesto, letos pa zdrsnila na 11. mesto.
Po drugi strani pa ne razumem tega slabšalnega odnosa do skakalk. V petih letih so zelo napredovale, sistem tekmovanja se je zelo hitro vzpostavil in glede na to, da so šele na začetku razvoja, tudi finančne nagrade niso slabe. Tudi zanimanje medijev in sponzorjev je. Dekleta v teh petih letih niso naredila samo enega, ampak pet korakov. Fantje so za to raven potrebovali precej več časa.
Preberite še:
- Peter Pen: V Sloveniji o smučanju preveč govorimo, premalo pa z njim živimo
- Rožle Prezelj brez dlake na jeziku: Atletika je več kot posameznik
- Marcos Tavares: Skupaj smo eno
Maja Vtič v letu ...
Dan pred najinim intervjujem je mesto direktorja Smučarske zveze Slovenije zasedel vaš skakalni kolega Franci Petek. Vas je novica presenetila?
Da, precej. Nič nisem vedel o tem. Kaj naj rečem? Frenku želim vse najboljše pri njegovem delu.
Se vam zdi pravi človek za ta položaj? To je najbrž tudi politični položaj.
Vnaprej je to težko reči. Ne bi rad sodil. On ima svoje delo, jaz pa svoje …
Ste zadovoljni s svojim delom? Ali vaše ambicije segajo višje od mesta pomočnika glavnega trenerja ženskih skokov?
Ambicije vedno so, sicer bi lahko kar takoj nehal delati.
Ste lahko bolj konkretni?
Pustimo času čas. Ne vem, kako se bodo stvari razpletle. Vse bo znano konec aprila, ko bomo podpisovali pogodbe za prihodnjo sezono. Vnaprej ne bi rad govoril. Ne bi bil rad označen za lažnivca, če se potem zadeve ne bodo izšle po mojih načrtih. Raje bom počakal na razplet.
Peterka je že pomočnik glavnega trenerja ženskih smučarskih skokov. Najprej je sodeloval z Jožetom Berčičem, potem pa s Stanetom Balohom.
Po koncu sezone je čas, ko se potegnejo črte. Kako zadovoljni ste s svojim prispevkom v tej sezoni?
Sezona ni bila slaba, a o presežkih ne morem govoriti. V ekipi imamo dve dekleti, ki sta že zmagali v svetovnem pokalu (Špela Rogelj in Maja Vtič, op. a.), ena je bila lani celo tretja v skupnem seštevku (Maja Vtič, op. a.), na mladinskih svetovnih prvenstvih in olimpijskih festivalih evropske mladine dosegamo vrhunske rezultate, zato z letošnjo ne moremo biti povsem zadovoljni.
Po drugi strani pa smo kljub nekoliko slabšemu rezultatskemu izkupičku še vedno tretja nacija na svetu, to pa tudi nekaj pomeni.
Lani smo bili tudi v moški konkurenci priča sezoni presežkov. Je torej res, da je potreben samo en kamenček, pa se zamaje celoten rezultatski mozaik?
Seveda. Smučarski skoki so izredno občutljiv šport in kot takega ga zelo težko primerjamo s katerimkoli drugim.
Če Peter Prevc na prvi tekmi svetovnega pokala v tej sezoni ne bi padel, bi gladko zmagoval. Pripravljen je 120-odstotno.
Po padcu pa se je odkrušil en kamenček in cela sezona je šla po … No, daleč od tega, da bi bila slaba. Peter je še vedno deseti v skupnem seštevku svetovnega pokala, Domen pa šesti, kar ni slabo. Daleč od tega, da bi bilo slabo, a ni tako kot lani. To pa drži.
"Ko se premakne kamenček, se mozaik podre."
Domen je po prevladi v prvem delu sezone trenutno šesti na svetu, v očeh dela javnosti pa zaradi visokih apetitov postaja skorajda povprečen. Kako ste vi kot 16-letnik, ko ste v Zakopanah prvič zmagali na tekmi svetovnega pokala, občutili apetite javnosti?
Če smem, bi ob tej priložnosti pozval navijače: Bodite realni. Majhna država smo, Robert Kranjec okreva po poškodbi. Sezona je res slabša od lanske, a daleč od tega, da bi bila slaba.
Pred dnevi sem zasledila kolumno Bernarda Nežmaha, v kateri poudarja, da smo novinarji precej bolj kritični do športnikov kot do politikov. Da se mora recimo Peter Prevc po vsaki tekmi v t. i. javni spovednici zagovarjati, zakaj ni zmagal, medtem ko vladi ni treba odgovarjati za vsako potezo. Kakšno je vaše mnenje o tem?
S tem se ne bi mogel povsem strinjati. Mislim, da so novinarji v politiki enako strogi kot v športu.
Ljudje zaradi Petra Prevca prav gotovo ne bodo organizirali protestnih shodov.
Tudi politiki so pod pritiskom. Prepričan sem, da jim ni lahko. Iz izkušenj sicer tega ne vem, se mi pa zdi logično, da so.
Konec aprila bo več znanega o poklicni prihodnosti Primoža Peterke.
Kaj pa trenerji in njihovi pomočniki? Ste bili vi v letošnji sezoni pod pritiskom?
Tudi, in to zelo. Zato je zdaj čas za razmislek o tem, s kom in kako naprej. Zase trenutno težko rečem. Podpora Smučarske zveze Slovenije je velika, stoodstotna, kaj več pa v tem trenutku težko povem. Dolgo časa sem že s temi dekleti …
To pomeni, da je čas za prestop v moške vrste ali odmik od skokov nasploh?
Pustimo to temo. Konec aprila bo več znanega. Takrat se podpisujejo nove pogodbe.
Domen Prevc je letos v svetovni pokal vstopil skozi velika vrata. Vrhunske rezultate je dosegal že pri 17 letih, podobno kot vi. So se na SZS na vas obrnili za pomoč v obliki nasvetov, kako naj tako mlad fant preživi vse, kar spremlja smučarske skoke? Na začetku je bil izoliran pred mediji, potem pa ne več …
Glede tega ni nihče stopil v stik z mano, je pa dejstvo, da so na zvezi isti ljudje, kot so bili pred 20 leti, v času mojih uspehov. Mislim, da smo se iz moje zgodbe vsi veliko naučili. Verjamem, da toliko, da so mu znali svetovati.
Mislim, da je bil bolj kot Domen letos pod pritiskom Peter. Oktobra in novembra je bil kar naprej na televiziji, posnel je ogromno reklam. Kadarkoli sem prižgal televizijo, je bil tam. To se mi ne zdi prav. Mislim, da tik pred začetkom sezone ni pravi čas za takšne obveznosti, in upam, da so se iz tega kaj naučili.
Reklame naj se snema takoj po koncu sezone, po Planici, če hočejo dobro športniku. Najbrž jim vsi hočemo dobro, kajne? Snemanja niso mačji kašelj. Večkrat sem jih izkusil in vem, kako dolgo vse skupaj traja, nato te čaka še trening in ni mi jasno, kdaj je ob vsem tem našel še čas za počitek.
Kako močne so bile zahteve sponzorjev v vaših časih?
Tega nikoli nisem razumel kot pritisk. To so bile naše obveznosti.
Na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju leta 2002 je osvojil bron v ekipni konkurenci.
Kako ste sprejemali veliko pozornost javnosti? Kot 17-letniku, ki je žel uspehe, vam je najbrž godila, pozneje pa ne več.
Od začetka mi je laskalo, zelo hitro pa mi je postalo odveč. Saj lahko kar postrežem z datumi. 4. januarja 1996 sem na tekmi v Innsbrucku prvič nastopil v svetovnem pokalu. Potem sem potoval z enega prizorišča do drugega in pozornosti javnosti in medijev niti nisem čutil. Vse do konca sezone, na finalu v Planici, kjer je vse udarilo na plano.
Kakšen mesec dni se mi je zdelo dobro, potem pa me je pozornost vse bolj motila.
Ampak, bom zelo iskren, znal sem se umakniti, se skriti pred ljudmi. Običajno sem odšel domov v Moravče, tam sem imel mir. Mislim, da sem znal najti svoj prostor pod soncem. Zase.
Po koncu sezone sem se bolj kot ne posvečal šoli. Šolske obveznosti sem moral opraviti za vso zimo nazaj. Aprila in maja sem imel čas samo za šolo in svoje dekle.
"Znal sem se umakniti, se skriti pred ljudmi. Običajno sem odšel domov v Moravče, tam sem imel mir. Mislim, da sem znal najti svoj prostor pod soncem. Zase."
V tem pogledu je biti slaven danes verjetno precej težje?
Seveda, to je jasno že, če se ozreva k medijem. Takrat smo imeli nacionalni radio in televizijo, POP TV je bil v fazi nastajanja, za skoke so se zanimali tudi tiskani medij, drugi pa ne oziroma jih takrat ni bilo. Medijski pritisk je bil precej manjši kot danes. Glede tega sem imel res veliko srečo.
Da o družbenih omrežjih ne govorimo.
Res je, ni bilo mobilnih telefonov, ni se dogajalo, da bi te lahko kdorkoli fotografiral in tvojo fotografijo objavil na Facebooku. V tem pogledu sem imel res srečo.
Plakat s poslovilne tekme Primoža Peterke, ki se je je julija 2011 v Kranju udeležilo dva tisoč ljudi.
V katerem pogledu pa je niste imeli?
Novinarji s seboj prinesejo finančno pomoč (smeh, op. a.).
Je preskok v višini nagrad velik?
Ogromen.
Za koliko ničel v številki je poskočil?
Recimo za krat tri na tekmi plus tisto, kar prinesejo osebni sponzorji. Glede zadnjih ne vem, kakšne so danes številke.
Koliko ste dobili za prvo zmago v Zakopanah?
3.500 nemških mark.
Zakopane na Poljskem so mu prinesle prvo zmago v svetovnem pokalu.
Se vam je to zdelo veliko?
Imel sem 16 let! To je bilo preveč!
So starši rekli, sin, to bomo dali na račun za hude čase?
So, k sreči. Nekaj sem prihranil, hišo imam. Oče je znal …
Gledati v prihodnost?
Znal.
Kaj ste si želeli imeti? Motor?
Motor sem imel, a nisem bil motorist po duši.
Kaj ste bili?
Menda problematičen, a sam tega ne vidim tako. Bil sem drugačen, to je res. Vsak, ki je drugačen, pa hitro velja za problematičnega. Kaj ni tako?
Imeli ste dolge lase?
Imel.
Jih ima tudi vaš sin?
Večinoma. Pa ko bi vedeli, kako je visok. Višji od mene. Ni se odločil za skoke, raje ima nogomet.
Z ženo Renato Bohinc Peterka sta skupaj že od mladostniških let. Njun zakon, v katerem so se rodili trije otroci, je prestal številne vzpone in padce.
Sta se pa zanje odločili obe hčerki.
Da, in to resno. V tem primeru sem samo njun šofer na skoke. Ne želim se vpletati v delo trenerja. Občasno sem se, vendar ni bilo prav. Prav je, da ima trener prvo in zadnjo besedo. V njegovo delo se ne smem vtikati, ker bom s tem naredil škodo hčerkama.
Ali vaši otroci čutijo breme priimka Peterka?
Sin ga je že občutil, in sicer med vrstniki.
V kakšen smislu?
V smislu, kaj pa misliš, da si. Priimek Peterka je prej breme kot prednost.
Ste v času tekmovalne kariere čutili naklonjenost javnosti? Tudi v letih, ko vam ni šlo …
Sem, ne vem pa, koliko je bilo pri nekaterih ljudeh prisotne hinavščine. Kamorkoli pridem, se počutim dobrodošlo. Zanimivo, še najmanj na Gorenjskem. Morda smo taki ljudje.
Primož Peterka na zmagovalnem odru v Kuusamu, kjer je leta 2002 ugnal Poljaka Adama Malysza in Finca Janneja Ahonena.
Ljudje se me spomnijo, še najbolj v tujini. Tam spoštujejo športnike. Letos sem spremljal Adama Malysza, ki je bil gost na SP v Lahtiju. Pa saj niso vedeli, kako bi ga počastili! Pri nas se kaj takega ne bi zgodilo.
Kaj je v tujini drugače?
Tam jih zanimajo športni uspehi, ne pa zasebno življenje športnikov.
Del vaše osebne zgodbe so tudi napake, ki ste jih delali v najstniških letih. Vsi smo jih, a vi ste jih pod drobnogledom javnosti in medijev.
No, pa smo tam …
Zgodbo s spodrsljaji se verjetno da predstaviti tudi tako, da se iz nje lahko česa naučimo.
Seveda, ampak ali veste, kaj mi gre na živce? Da pečat, ki si si ga pridelal, ostane. Za vedno. Ne da se ga izbrisati. Kot bi imel žig na čelu.
Med navijači je bil vedno zelo priljubljen.
Ampak obstajajo ljudje, tudi v Sloveniji, ki ga znajo izkoristiti v svoj prid. Na primer nekdanji odvisnik Mitja Duh, ki predava o svoji zgodbi in na ta način pomaga odvisnikom, jim daje upanje, da se je mogoče dvigniti iz brezna.
Morda mu tako govorijo v obraz. Kaj si mislijo, ko mu obrnejo hrbet, pa je druga stvar. Hinavščina je še vedno prisotna. Ravno pred tednom sem nekaj slišal o sebi …
Zakaj menite, da je tako?
Ker se ljudje bolje počutijo, če o drugih govorijo slabo. Češ, saj je on še slabši kot jaz in podobno …
Tudi o zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici Begunje pred leti ste dokaj odprto govorili …
Nič nimam skrivati. To zdravljenje ni nič slabega. Tja sem šel zaradi osebnih stvari, ampak pustimo zdaj to.
Mislim, da ste edini Slovenec, o katerem so posneli kar tri dokumentarne filme.
Mislim, da dva. Tri? Res? Saj res … Leto odločitve, Skoki so moje življenje in Vleci, Primož, vleci.
Zadnji dokumentarec Primož Peterka: Leto odločitve avtorja Vlada Škafarja iz leta 2003 je bil še posebej ganljiv. Spomnim se, da je v kinu večina ljudi jokala. Film je zelo oseben, spremlja tudi rojstvo vašega prvorojenca … Se vam je zdel preveč oseben?
Morda je bil res preveč oseben, ampak v tistem filmu se je res vse izšlo. Po slabih rezultatih prejšnje sezone sem izjavil, da bom spet zmagal, pa če crknem … Renata je bila takrat noseča. Tudi meni je bil film všeč. Leto in pol sva živela z ekipo. Stalno so bili z nama dva ali trije snemalci.
Ste imeli pri montaži kaj besede?
Ne. Ekipi sem zaupal, da bo korektno opravila svoje delo.
Je nadležno biti javna osebnost?
Je. Še posebej v teh časih, ko ima vsak fotoaparat in telefon. Vsak lahko napiše in objavi, karkoli se mu zdi. Zelo redki se poglobijo v tematiko.
Ste kdaj brali komentarje o sebi, recimo pod članki na spletu?
Ne, nikoli! So mi pa drugi rade volje povedali, kaj so prebrali.
4