Dobra novica? "Prekopavanje vrta je pljuvanje v lastno skledo"

Svetlolasa Prekmurka, ki s svojo opravo (vpadljive allstarke, predpasnik iz džinsa in nalakirani nohti) dokazuje, da si tudi na vrtu lahko stilsko urejen, v okviru lastnega podjetja Cvetlična skrbi za eko vrtičkarje.

Jerneja Jošar je avtorica knjige Ekološko vrtnarjenje za vsakogar in Vrtnarimo z Jernejo, ukvarja pa se tudi z izdelavo navodil za kolobarjenje (kolobarček) in o vrtnarjenju predava po Sloveniji.

Foto: Ana Kovač

Kaj vse moramo v spomladanskih dneh postoriti, da bomo jeseni ali še prej lahko pobirali pridelke? Je čas za prekopavanje in podobno?
Glede prekopavanja imam precej drugačno mnenje, kot je zakoreninjeno med ljudmi. Menim, da na vrtu ni treba prekopavati, saj s tem, ko obračamo zemljo, uničujemo drobnoživke, ki so v tleh. Te so si namreč svoj življenjski prostor razdelile. Na površini so tiste, ki za svoje preživetje potrebujejo svetlobo in zrak, v globini pa tiste, ki jih svetloba ubija, zraka pa ne potrebujejo.

Če to s prekopavanjem obrnemo na glavo, pomeni, da smo drobnoživkam odvzeli njihov življenjski prostor, kar posledično pomeni, da odmrejo. Ker se mikroorganizmi zelo hitro obnavljajo in predstavljajo organsko maso, ki daje zagon za rast rastlin - same po sebi delujejo kot gnojilo - , niti ne opazimo, da je v zemlji nekaj narobe.

Ker pa jo prekopavamo iz leta v leto, pljuvamo v lastno skledo. Nalagamo si dodatno delo. Zaradi tega moramo tla vedno znova rahljati, dodajati in kupovati gnojila, če sami nimamo svojega komposta. Če ni dovolj humusa v tleh, rastline niso dovolj odporne … Skratka, vse je povezano s tem, kar se dogaja v tleh, zato sama velik poudarek namenjam pripravi tal.

Kaj konkretno počnete? "Štihanje" torej ne pride v poštev.
Ničesar ne bomo spremenili, če bomo samo prenehali prekopavati zemljo. Bistveno je, da poskrbimo za to, da bodo tla ostala bogata s humusom in zato posledično tudi rahla ter rodovitna. To naredimo z zastirko. To pomeni, da tla celotno sezono prekrivamo z eno od organskih zastirk. Uporabimo lahko slamo, pokošeno travo, seno, listje.

Kako pomembna je zastirka, se lahko prepričamo v naravi. Skoraj nikjer v gozdu ne bomo videli povsem golih tal. Vedno bodo prekrita, in to po naravni poti. Tudi v okolju, kjer je v naravo začel posegati človek, na primer na gradbiščih, lahko vidimo, da tla ne bodo prav dolgo ostala gola, ampak jih bodo začele preraščati rastline. Narava s tem zaščiti tla pred zunanjimi dejavniki. Zavaruje jih pred soncem, pred uničevanjem živega sveta v tleh, pred tem, da bi tla zaradi padavin postala zbita, pred erozijo ter odnašanjem hranilnih snovi in podobno.

Kako je narava na našem vrtu poskrbela sama zase?
Tako, da je tla tam, kjer na gredah ostanejo gola, prekrila z rastlinami, ki jim mi pravimo plevel. Plevel je izmišljena beseda, s katero označujemo rastline, ki jih ne želimo na našem vrtu. Na primer: nekomu je lahko marjetica na trati najhujši plevel, drugih pa ne moti. Enako je z divjim šipkom in še marsičem.

Strankam svetuje, naj tla prekrijejo z zastirko iz slame, trave, ... Foto: Ana Kovač

S pleveli ni nič narobe. Veliko je užitnih in jih lahko jemo v solati. Na primer zvezdice ali kurja črevca, ki jih prepoznamo po lepi zeleni preprogi, ki jo ustvarijo na zemlji, in so odličen dodatek k solati.

Tako imenovani pleveli so bogati z bioaktivnimi snovmi, pomembnimi za prehrano ljudi, in to precej bolj kot zelenjava, ki jo gojimo. Vsebujejo tudi velike količine dušika, fosforja, kalija, kalcija, elementov, ki so potrebni za rast rastlin. Tako iz koprive lahko naredimo tekoče gnojilo, ki vsebuje veliko dušika, iz preostalih vrst plevela pa gnojilo, ki vsebuje veliko fosforja, kalija, kalcija in drugih.

Ali je res, da zemlja sčasoma postaja vedno bolj osiromašena?
Da, ker hranila z zemlje odnašamo v obliki pridelkov, poleg tega še prekopavamo in uničujemo drobnoživke, ki jim lahko rečemo tudi delavci v tovarni humusa. Zato potrebujemo vedno večje količine gnojil, in to kakršnih koli. Bodisi da gre za kompost, hlevski gnoj bodisi tekoča gnojila.

Mislim, da Slovenci, no, pa še marsikdo, uporabljamo prevelike količine hlevskega gnoja, in to kar vsevprek … Mislimo, da je bolje več kot pa manj. Napaka! Preveč gnojil lahko tudi škodi, predvsem če govorimo o hlevskem gnoju, iz katerega se hranila sproščajo v prst še tri leta. Zelenjava, ki jo gojimo, ima različno potrebo po hranilih. Malce več jih potrebujejo plodovke in kapusnice, ki potrebujejo več dušika, fosforja in kalija. Od pravilnega gnojenja je odvisna potem kakovost pridelkov in tudi odpornost rastlin proti boleznim in škodljivcem.

Foto: Vid Ponikvar

Kaj se zgodi, če smo z gnojenjem preveč radodarni?
Če preveč gnojimo z dušikom, se lahko zgodi, da fosforja in kalija, tudi če sta v tleh, rastlina ne more izkoristiti. To v praksi pomeni, da imamo bujno rast, rastlina pa slabše cveti in ima manj kakovosten plod. Ker ni dovolj hranil, je rastlina bolj šibka in bolj dovzetna za različne bolezni.

Če se vrneva k plevelu. Kaj je tako grozno, če ga že imamo?
Nič. Težava je samo takrat, ko plevel preraste rastline, ki jih gojimo. Plevel je namreč precej močnejši kot rastline, saj že stoletja raste na svojem terenu. Rastline, ki jih gojimo, pa so precej bolj nežne in jih plevel lahko hitro zaduši.

Kako se ga rešimo?
Z organsko zastirko. Ko se zelenjava razraste – takrat so tla še gola –, tla prekrijemo z zastirko, s tem pa preprečimo, da bi vzklili pleveli. Zastirka prav tako zadržuje vlago v tleh, kar pomeni, da ni treba tako pogosto zalivati oziroma jih skoraj ni treba, če so padavine lepo razporejene.

Je kolobarjenje še vedno alfa in omega na vrtu?
Da, kolobarjenje je nujno potrebno. To pomeni, da rastline vsako leto prestavimo iz ene grede v drugo. Kolobar sklenemo vsaka štiri leta. To velja tudi za rastline iz iste družine. Se pravi, če na neki gredici gojimo zelje, to pomeni, da vsaj tri leta na isto gredico ne smemo posaditi niti zelja niti katere od zelenjadnic, ki spadajo v isto botanično družino, recimo cvetače, brokolija, ohrovta.

Pri delu na vrtu uporabljate samo vile, grablje in lopat, motiki pa se raje izogibajte. Foto: Ana Kovač

Pri sajenju moramo upoštevati tudi dobre in slabe sosede. Nekatere rastline si pomagajo pri rasti, druge ena drugo branijo pred škodljivci, lahko pa tudi izboljšujejo okus. Tako je na primer pametno, da poleg krompirja posadimo hren, saj to da krompirju boljši okus.

Tudi bazilika in paradižnik spadata skupaj. Ne samo na krožniku, tudi na vrtu. Enako velja za paradižnik in drobnjak.
Fino je, če na vrt vključujemo tudi zelišča in rože.

Zakaj ravno rože?
Zaradi naravnega ravnovesja. Ker z živimi barvami privabimo na zelenjavni vrt naravne sovražnike škodljivcev. To so muhe trepetavke, tenčičarice, pikapolonice, ki se hranijo z ušmi, najezdniki in drugimi škodljivci. Zato predlagam, da posadite čim več cvetja rdeče, rumene in oranžne barve. Če naravnih sovražnikov ni, se določene vrste škodljivcev preveč razmnožijo, mi pa imamo težave.

Kako pomembno je, da sadimo v točno določenih dneh? Ko je za list listnate rastline, ko je korenina, pa rastline s korenino.
Zelo pomembno. Je pa res, da je pridelek zelo odvisen tudi od vremena. Lani smo na primer skoraj vsi imeli težave s paradižniki, po drugi strani pa je obrodilo zelo veliko bučk.

Je miselnost, kako bom ob vseh obveznostih skrbel še za vrt, napačna?
Zagotovo.