Filip Flisar: Zaradi naslovov včasih tudi na veliko potrebo

Telefon se je dobrih pet tednov po naslovu svetovnega prvaka v smučarskem krosu že dodobra ohladil. Tega pa ne bi mogli trditi za glavo 27-letnega smučarja prostega sloga Filipa Flisarja. Še naprej ga žene tekmovalni nemir. Prihodnji teden ga bo pot vodila v Megeve, prizorišče finala svetovnega pokala. A čeprav se bo s tem sezona, v kateri je malemu kristalnemu globusu in štirim zmagam v svetovnem pokalu dodal zlato s svetovnega prvenstva, končala, že razmišlja o novih izzivih. Ti bodo smučarsko obarvani vsaj do leta 2018 in zanj tretjih olimpijskih iger, na katerih bo lovil še edino manjkajočo kolajno.

Nazadnje ste nastopali 22. februarja. Naslednji in hkrati zadnji tekmi svetovnega pokala pa vas čakata šele prihodnji teden. Vam je dolgčas? Meni ni nikoli dolgčas. To vam je vendar znano. Tekmovalni premor pa sem izkoristil za to, da si nahranim telo in dušo. Sprva sem sicer načrtoval nastope na tekmah nižje ravni, a sem na koncu pristal le pri treningih. Osredotočil sem se na piljenje štartnih sekcij.

Kar na domačem Pohorju? Da. Na skrivni lokaciji v osrčju pohorskih gozdov … (smeh). No, s prijatelji sem v resnici en dan gradil neke vrste štartni blok. Bilo je zabavno, zdaj pa je tudi koristno.

Ste torej ocenili, da so štarti in nato prehodi čez prve grbine vaša šibka točka? Trend v smučarskem krosu se je spremenil. Na sceno prihajajo manjši in lažji tekmovalci. Imajo 85 kilogramov, jaz pa 100. V smučarskem delu sem hitrejši in boljši. Toda fizikalne zakonitosti so na njihovi strani. S 15 kilogrami manj se hitreje poženejo iz štartnega bloka in opravijo s prvimi grbinami. Moja naloga je, da konkurenčnost vzdržujem z večjo količino tovrstnega treninga.

Na zadnji tekmi svetovnega pokala ste bili sicer drugi. A pred tem na kar petih zaporednih preizkušnjah niste upravičili slovesa svetovnega prvaka. Pomanjkljiva motivacija ali … Tudi mene je to spoznanje zelo žrlo. Prav zaradi tega sem se zazrl vase. Kaj sem ugotovil? Ko sem se podal v ta šport, sem neizmerno užival. Kmalu pa je stvar postala resna. V tem profesionalizmu sem začel dirkati proti rezultatom, namesto da bi tekmoval proti tekmecem. V takšnem ozračju je težko poiskati pravo motivacijo. Ko sem prišel do tega spoznanja, sem postal drugačen. Zdaj me tekmec, ki me prehiti, razjezi. To je dobro. Osredotočam se na premagovanje drugih smučarjev, rezultat je le posledica.

Potemtakem vas je na zadnji tekmi razjezil Jean Frederic Chapuis, edini, ki vas je prehitel. Naj spomnimo, gre za enega od treh Francozov, ki so se na olimpijskih igrah v Sočiju zavihteli na oder za zmagovalce, potem ko so si na sumljiv način priredili oblačila. Je duh francoskega olimpijskega trika še prisoten? V naši karavani tisti Soči 2014 ne bo nikoli pozabljen. Nihče ob tem ni ostal brezbrižen. Lagal pa bi, če bi dejal, da se s tem obremenjujemo iz dneva v dan.

Omenjeni Chaouis je bil olimpijski, vi pa ste zdaj svetovni prvak. Bili ste zvezda sprejemov. Vsi so vas pozdravljali, vas trepljali po rami, se z vami fotografirali … Kako je danes? Kaj vam je prinesla zlata kolajna na svetovnem prvenstvu? O finančnih učinkih težko govorim. To se ne zgodi kar čez noč. Upam pa, da se mi bodo kakšna vrata hitreje odprla. Velika razlika je, ali lahko sogovorniku, potencialnemu partnerju ali pokrovitelju rečeš, da si svetovni prvak oziroma mu tega ne moreš dejati. Živim v prepričanju, da me zaradi tega uspeha čaka nekoliko lažje poletje. Šele čez nekaj mesecev pa vam bom lahko povedal, ali sem se uštel.

Na seznamu številnih sprejemov je bil tudi obisk sedeža Smučarske zveze Slovenije. Je ostalo le pri torti in fotografiji? Že na začetku sezone sem dejal, da je naše sodelovanje letos minimalno. Na oblačilih imam enega skupnega pokrovitelja, kar pa je tudi vse. V prihodnje pa … Čakajo nas nova pogajanja o nadaljnjem sodelovanju.

A zdi se, da se v reprezentanco ne boste vrnili. Vaša prihodnost ostaja samostojna mednarodna ekipa? Da. Dvomim sicer, da bo vse ostalo tako, kot je bilo do zdaj. Navsezadnje se je moj češki sotekmovalec in partner na treningih Thomas Kraus poškodoval. Dvomim, da bo vztrajal do olimpijskih iger leta 2018 v Pjongčangu, kar je moj končni cilj. Imam nekaj idej, kako naprej. Že orjem teren. Več pa bom lahko povedal po končani sezoni.

Vse pogosteje se pojavljate tudi v medijih, ki nimajo športnega predznaka. Je to izziv, dodatno breme ali kaj drugega? Medijska pojavnost je dobra zaradi pokroviteljev. Brez pokroviteljev ne bi mogel trenirati. Vsebina zapisov v rumenih medijih pa je drugo poglavje. Včasih moram po prebranem naslovu nemudoma na veliko potrebo. Včasih se nasmejem. Večinoma te objave niso škodljive, so pa smešne. No, vem pa, da se proti temu ne gre boriti. To je kot plavanje proti toku. Tok se nikoli ne ustavi, plavalec pa bo hitro upehal.

Iztočnica intervjuja je bil tekmovalni premor. Zanimivo, prekinili ste ga z nastopom na slalomu FIS na Pohorju. Kakšen je bil motiv začasne vrnitve med alpske smučarje? Ko sem bil doma, mi je mama dejala: "Čuj, na Pohorju bodo tekme v veleslalomu!" Zaradi spomina na dobre stare čase sem se odločil za nastop. Sledila sta žalost in jeza, ko sem spoznal, da ne gre za veleslalom, temveč slalom. V tej disciplini, ki terja največ drila, nisem tekmoval že sedem let. Prav zaradi tega sem se odločil za poskus. Poklical sem svojega dolgoletnega prijatelja in smučarskega reprezentanta Miho Kürnerja. Ko sva bila še sotekmovalca, sem bil med gorenjskimi tekmami vedno njegov gost, on pa je spal pri meni, ko so tekmovanja potekala na Štajerskem. Zdaj sva kot dva nostalgika obudila to tradicijo.

Med 23 uvrščenimi sta bila 19. in 20. Bi lahko sklepali, da sta si večer pred tem privoščila nočni obhod po Mariboru? Prav nič ga nisva "biksala" po Mariboru … Res pa je, da v močnem deževju pogoji na progi niso bili idealni. Kürner se je celo ustavil, jaz pa sem smučal v svojem slogu.