Kam pluje španski tenis?

Španci v tenisu slovijo kot ''peščena'' nacija, vseeno pa so imeli tudi v travnatem Wimbledonu svoja četrtfinalista. To sicer ni presenečenje, presenečenje pa je, da to ni bil Rafael Nadal, ampak David Ferrer in še posebej Fernando Verdasco. Največje v nizu velikih teniških imen z Iberskega polotoka je seveda ''Rafa'', izjemen naslednik generacije, ki so ji nekoč rekli ''španska armada''. Nepozabna dinastija – Sergi Bruguera, Carlos Moya, Juan Carlos Ferrero, Albert Costa, Alberto Berasetegui in Alex Corretja – vsi po vrsti zmagovalci ali finalisti turnirjev za grand slam. Ob tako bleščeči preteklosti in sijajni sedanjosti se zastavlja vprašanje, ali bo legendarna tudi prihodnost? Je ''španska era'' že dosegla svoj zenit in jo čaka počasen, a neizbežen zaton? Poglejmo trenutno stanje. David Ferrer je najvišje v karieri in z Nadalom trenutno držita poziciji številk tri in štiri, pri čemer je seveda vsakomur jasno, kje je Rafino pravo mesto. Nicolas Almagro je malce zdrsnil na še vedno vsega spoštovanja vredno 16. mesto, zato pa je ostala španska četica videla že boljše čase. Ali uganete, kdo je naslednji najvišje postavljeni Španec? Nepopustljivi veteran Tommy Robredo (28., najvišja karierna uvrstitev 5. mesto). Tudi Fernando Verdasco (najvišja karierna uvrstitev 7. mesto) in Feliciano Lopez (najvišja uvrstitev kariere 15. mesto) nedvomno pripadnika generacije, ki bo nekoč veljala za ''Nadalovo'', sta doživela padec, saj je Lopez na 30. mestu, Verdasco pa se je po wimbledonskem polfinalu povzpel na 35. mesto. Marcel Granollers je 41., Pablo Andujar 49., Albert Montanes pa 50.

Med najboljših 50 je torej deveterica Špancev, nedvomno zelo lepo število, ki pa skriva še druge, manj ugodne številke. Štirje od naštetih mož so že čez trideset (Ferrer, Lopez, Robredo, Montanes), Verdasco pa je od tega mejnika oddaljen le nekaj mesecev. Nadal je dopolnil 27 let in se pogosto bori s poškodbami, ki ogrožajo njegovo kariero, Almagro je na dobri poti do 28. rojstnega dne, Granollers in Andujar, ''zelenca'' v ekipi, pa imata prav tako 27 let. Španija ima med najboljšo stoterico kar trinajst igralcev, vendar nihče ni mlajši od 25 let, tekmovalci, ki posegajo po najvišjih naslovih, pa se do te starosti običajno že izoblikujejo in dvignejo iz povprečja.

Ali špansko sonce torej počasi zahaja? Za kar nekaj naslovov v bližnji prihodnosti se jim zagotovo ni treba bati. Dinastija bo še nekaj časa živela, je pa res, da so v naravi dinastij tudi padci. Le poglejmo, kje so danes nekoč izjemni Američani – njihov najboljši igralec je na devetnajstem mestu, med prvih osemdeset pa imajo le tri tekmovalce, medtem ko švedskega imena med stoterico sploh ni zaslediti.