Druga kariera
Nedelja, 31. 3. 2024, 18.00
8 mesecev, 1 teden
Druga kariera (354.) - Žiga Papež
Bolezen mu je spremenila življenje, a se je naučil živeti z njo. Zdaj ga čaka nov izziv.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,01
V rubriki Druga kariera gostimo nekdanjega teniškega igralca Žigo Papeža, ki se julija podaja na poseben izziv, 4000 kilometrov dolgo kolesarsko preizkušnjo North Cape 4000. Zaradi sladkorne bolezni tipa 1, ki jo ima že od 12. leta starosti, bo podvig zanj še večji zalogaj kot za ostale udeležence.
Nekdanji teniški igralec Žiga Papež o tem, kako je v sladkorni bolezni tipa 1, ki bi jo kot otrok najraje ignoriral, našel svoje poslanstvo, in o vzdržljivostni kolesarski preizkušnji North Cape 4000, ki bo zanj več kot zgolj test fizičnih in mentalnih meja. "Če sem povsem iskren, niti ne vem, kako sem preživel prvih deset let bolezni. Mislim, da se nisem zavedal, kako močan vpliv ima na moje počutje, na mojo regeneracijo, pa tudi na psihično počutje in izvedbo na tekmah. Bolezen sem ignoriral in to ni bilo najbolj zdravo. Dolga leta sem se slepil," o soočanju s sladkorno boleznijo tipa 1 pravi 30-letni Dolenjec.
30-letni Žiga Papež iz Rateža pri Novem mestu bi po logiki pregovora, da jabolko ne pade daleč od drevesa, moral postati poklicni kolesar – njegov oče Sandi Papež je eden od pionirjev dolenjske kolesarske zgodbe, balkanski prvak, večkratni prvak Jugoslavije in udeleženec olimpijskih iger –, a se je odločil slediti drugačni poti. Že kot otrok se je vrgel v tenis in sanjal velike sanje, ki jih je pri 12 letih močno zamajala zdravniška diagnoza, sladkorna bolezen tipa 1. Žiga priznava, da se je soočenju s kronično boleznijo v mladosti izogibal, danes pa ravno v njej vidi svoje poslanstvo. O vzponih in padcih življenja diabetika odkrito govori na svojih socialnih kanalih, z njo pa bo povezana tudi njegova ekstrema kolesarska odprava. Julija se bo udeležil vzdržljivostne preizkušnje North Cape 4000, zraven pa bo zbiral denar za organizacijo, ki se ukvarja z bolniki s sladkorno boleznijo v nerazvitih državah.
Kako to, da ste kot sin kolesarja zajadrali v teniške vode? Pregovor, da jabolko ne pade daleč od drevesa, v vašem primeru res ne drži.
Morda je prav to jabolko razlog (smeh). Že od majhnega, ko sem z očetom in mamo hodil na kolesarske dirke, so me vsi spraševali, zakaj nisem kolesar. Bilo je milijon vprašanj na to temo. Vsi so mi prigovarjali, da bi se moral ukvarjati s kolesarstvom, češ da imam dobre gene, vendar o tem nisem želel nič slišati. Nisem želel, da bi me takoj ožigosali. Kaj pa če si sam želim početi nekaj povsem drugega? Kolesarstvo imam seveda rad, kot navijač, kot nekdo, ki je fasciniran nad tem, kako lahko šport vpliva na ljudi in kako poveže nacijo, ne pa kot šport, v katerem bi se kot tekmovalec tudi sam udejstvoval.
Tako sem se vedno izbiral športe na podlagi tega, kaj mi najmanj leži. Poskusil sem vse, od košarke, nogometa, ..., s tenisom pa nisem bil ravno domač, zato sem se odločil prav za tenis. Želel sem uspeti v nečem, kar mi naravno ni šlo od rok. Vem, skregano z logiko, ampak tako je bilo.
Mislim, da sem imel sedem, osem let, kot sem se začel ukvarjati s tenisom. Počasi sem se začel prebijati v B reprezentanco, nato v A in ko sem ravno začel verjeti, da sem lahko dober in mi v tenisu lahko uspe, ko sem zmagal na B državnem prvenstvu, da sem se lahko uvrstil v reprezentanco, so mi odkrili sladkorno bolezen.
Bil sem star 12 let in kar naenkrat se mi je vse podrlo. Tudi mami je bila skeptična glede mojega nadaljevanja teniške poti, in tudi zdravniki so strašili, češ da je šport super, a na tej ravni bo ob sladkorni bolezni vsega skupaj zame najverjetneje preveč.
Kaj je nakazovalo, da se v telesu nekaj dogaja? Kakšni so bili opozorilni simptomi?
Zelo slabo sem se počutil, mislim, da sem prvič v življenju izjavil, da bom izpustil trening in celo popoldne prespal na kavču, kar se sicer ni nikoli dogajalo. Mami je takoj zaslutila, da je nekaj narobe, in me odpeljala k zdravniku. Zjutraj sem oddal kri v laboratoriju in hitro se je pokazalo, da imam sladkorno bolezen tipa 1.
Še danes se spomnim trenutka, ko sta mi starša v šoli sporočila novico. Takoj ko sem ju zagledal sem vedel, da se nekaj dogaja. Ali sem nekaj ušpičil ali pa je nekaj drugega zelo kritičnega. Rekla sta, naj pojem malico in da bom žal moral v Ljubljano v bolnico. Tako se je začelo.
Mislim, da sem takrat skoraj tri tedne preživel v bolnici, kjer sem opravil vsa usposabljanja v zvezi z boleznijo, proučili so, kaj se dogaja v telesu, in me opazovali. To je bilo zame dokaj mučno obdobje in spomnim se, da sem bolezen dolgo ignoriral. Če sem povsem iskren, niti ne vem, kako sem preživel prvih deset let bolezni. Mislim, da se nisem zavedal, kako močan vpliv ima bolezen na moje počutje, na mojo regeneracijo, pa tudi na psihično počutje in izvedbo na tekmah.
Bolezen sem ignoriral in to ni bilo najbolj zdravo. Dolga leta sem se slepil.
Ko se zdaj ozrete nazaj, kaj bi morali storiti drugače?
Najprej povsem spremeniti prehrano. Dejstvo je, da so prehranske smernice za vrhunskega športnika z diabetesom tipa 1 drugačne kot za splošno populacijo s to boleznijo. Sam sem kot otrok sledil splošnim smernicam, ki niso bile najbolj optimalne za vrhunskega športnika, kaj šele za vrhunskega športnika s sladkorno boleznijo, in dokler se nisem vpisal na Fakulteto za šport v resnici sploh nisem vedel, za kaj gre, šele potem sem začel spoznavati procese našega telesa, kaj zares potrebujem kot športnik in kaj kot sladkorni bolnik. Takrat sem začel sam prilagajati te stvari, si pisati plan glede prehrane in treningov, saj ne moreš trenirati tako kot povsem zdravi ljudje. Uredil sem regeneracijo, spanje …
"Sam imam inzulinsko črpalko, ki jo imam vedno ob sebi oz. je del telesa, in merilec sladkorja na nadlahti. Po vsakem obroku si moram na podlagi zaužitih ogljikovih hidratov izračunati, koliko inzulina moram dobiti."
Se pravi je najbolj pomembno to, da sprejmeš diagnozo in jo ponotranjiš kot del tebe?
Definitivno, to je prvi korak, medtem ko sem se sam zadeve lotil ravno obratno. Kaj pa vem, morda sem pristopil preveč uporniško. Ne vem, takrat nisem nikogar poznal s sladkorno boleznijo, ne v šoli, ne med prijatelji staršev …
Sladkorna bolezen tipa 1 je avtoimuna bolezen, za katero pravijo, da je zapisana v genih, medtem ko je sladkorna bolezen tipa 2 povezana z načinom življenja. Če dolga leta živiš nezdravo, se lahko razvije nekje po 40. letu, vendar jo je mogoče z zdravili in zdravo prehrano uravnavati.
Sam imam inzulinsko črpalko, ki jo imam vedno ob sebi oz. je del telesa, in merilec sladkorja na nadlahti. Po vsakem obroku si moram na podlagi zaužitih ogljikovih hidratov izračunati, koliko inzulina moram dobiti. Upoštevati je treba, ali gre za kompleksen ogljikov hidrat in se bo v telesu razgrajeval štiri ure ali pa gre za čisti sladkor, ki bo v pol ure opravil svoje. Ogromno nekih kalkulacij je v ozadju, ki se mi danes zdijo samoumevne, ogromno je nekih mini kompleksnih računic, ki jih moraš upoštevati že v vsakdanjem življenju, kaj šele v vrhunskem športu.
Bi s to glavo in znanjem, ki ga premorete danes, to izpeljali drugače?
Bi, vendar takrat to ni bilo realno. Tudi zdaj, ko skušam pomagati otrokom s sladkorno boleznijo in njihovim staršem, vidim, da se soočajo z identičnimi težavami kot sem se jaz. Kljub novejši tehnologiji na tem področju. Odraščanje in pristop k življenju je načeloma pri vsakem otroku zelo podoben. Svoje znanje in izkušnje danes skušam predati naprej, mogoče se za koga soočanje z boleznijo za kakšen odstotek spremeni, za 100 odstotkov pa se zagotovo ne bo. Vsak mora sam sprejeti to, kar se mu dogaja.
Kljub diagnozi ste še vseeno vztrajali v tenisu?
Da, rinil sem in rinil. Morda mi je Fakulteta za šport spet dala neko upanje, ker sem dojel, da sem v preteklosti ogromno stvari počel narobe. Mislil sem, da je to moja nova priložnost, da začnem na novo, da si morda sam prilagodim smernice prehrane.
Ampak ni bilo vse samo v prehrani, težava je bila tudi v stresu. Na treningu sem vedno zelo dobro igral, najboljšim sem bil dokaj blizu, medtem ko je na turnirju sladkorna bolezen pokazala še svoj drug vidik. Stresni hormon namreč zelo vpliva na raven sladkorja v krvi. Na treningih težav nisem imel, užival sem, nisem čutil stresa in sladkor sem imel urejen, no na tekmi pa so sladkorji poleteli v nebo. Nivo je bil tudi 15, 16, kar je kaotično, začnejo te dajati krči, dehidriran si in podobno. Grozno je bilo.
Takrat sem začel sodelovati tudi s športnima psihologoma Matejem Tuškom in Tanjo Kajtna, kar mi je do določene mere pomagalo, vendar mislim, da sem imel premalo časa, da bi uspel vse komponente pokombinirati, od spanja, regulacije stresa, prehrane … Tako da bi mi uspelo. Bil sem star 19, 20 let in to so leta, ko bi se že moral dokazati, pa se nisem povsem, ampak vseeno se nisem želel predati. Takrat sem tudi dosegel prvo ATP točko, najbrž tudi zato, ker sem določene stvari dojel in razčistil sam pri sebi.
Ste si zadali kakšen cilj?
Da, prvi cilj je bil, da v enem letu dosežem vsaj eno ATP točko, morda je to za koga smešen cilj, zame ne. To mi je uspelo in za naslednje leto sem si postavil nove cilje, želel sem se prebiti med vsaj najboljših 800, ali še bolj idealno 750 igralcev na svetu. Uspelo mi je priti do okoli 1100. mesta, višje pa žal ni šlo in takrat sem si rekel, da je dovolj. Enostavno sem dojel, da ni dovolj, da bi imel urejeno finančno podporo, v svetu vrhunskega tenisa je ogromno potovanj in selitev po svetu, kar za sladkorno bolezen spet ni najbolj prijazno.
Kdaj ste se sprijaznili s tem, da tenis ne bo vaš primarni poklic?
Sprijaznil? Ah, po moje se še danes nisem sprijaznil, sem pa načelen in če sem si postavil cilj in ga nisem dosegel, potem sem moral sprejeti, da je moja zgodba končana. Rekel sem si, imel si priložnost, veš da to, kar počneš, ni zdravo za tvoje telo, zato je bolje, da nehaš s tem pretiravanjem, saj to je takrat tudi bilo.
V tisti fazi živjenja še vedno nisem tako pogruntal sladkorne bolezni, da bi bil res stoodstotno prepričan, da ob vsem tem naporu, ki sem ga vlagal v tenis, ne škodujem telesu in da še vedno lahko tekmujem na vrhunski ravni. Kariero sem končal pri 22 letih.
Kaj ste takrat želeli početi, kakšne cilje ste si zastavili?
Vedel sem edino to, da bom v najslabšem primeru trener in to se je tudi res zgodilo. Po končani Fakulteti za šport sem vpisal magisterij iz menedžmenta na Ekonomski fakulteti in postal trener trem mladim fantom s Kitajske, bil sem njihov potovalni trener.
Pozitivna plat športa je, da spoznaš ogromno ljudi in imaš kontakte po vsem svetu. Takrat je bila ta služba zame idealna. Še vedno sem bil del teniške scene, potoval sem po svetu, bil med fanti, ki sem jih zadnja leta gledal na turnirjih. To me je verjetno tudi malo rešilo in me osrečilo. Sem pa vedel, da to ni moje poslanstvo.
Mislim, da sem svoje poslanstvo odkril zelo spontano v zadnjem letu in pol, in sicer v sladkorni bolezni. Končno sem ugotovil, da lahko s svojimi izkušnjami in spoznanji pomagam tudi drugim. Zato sem se tudi lotil socialnih kanalov, snemam podkast Sladek lajf, kjer govorim o svoji izkušnji in soočanju z boleznijo. Čutim pozitivno energijo, tudi od ljudi, ki so hvaležni za informacije in mi to energijo vračajo. V Sloveniji ni obraza iz sveta sladkorne bolezni, ki bi se pokazal v javnosti, spregovoril o svojih izkušnjah, vzponih in padcih. Hkrati pa še vedno ostajam v stiku s športom, tako da sem trener dvema fantoma, vidim pa, da se mi odpira še tretja priložnost.
Žiga Papež v podkastu Sladek lajf govori o različih vidikih sladkorne bolezni:
Kolesarstvo? Podajate se na ekstremen izziv, 4.000 kilometrov dolgo kolesarsko dirko North Cape 4000.
Res je, zanima me, do katerih ekstremov v športu lahko s sladkorno boleznijo grem. Razmišljam, da bi se vsako leto lotil nečesa ekstremnega, pa bomo videli, ali zmorem. To bi bil tudi zame poseben izziv, poleg tega, če lahko s tem pokažem drugim, da se da, da ne bodo vztrajali pri miselnosti, ki sem jo sam gojil v mlajših letih, še posebej v zlatih teniških letih, ko je bolezen zame imela negativen prizvok, bo to zame zmaga. Če lahko vsaj malo zasukam miselnost s temi svojimi projekti, bo vesel. Udeležba na kolesarski dirki North Cape 4000 je zame prvi korak.
Menda ste o najbolj severni točki Evrope, Severnem rtu sanjali že kot otrok. Zdaj boste to združili v ekstremen podvig. V kateri fazi priprav ste?
Kot otrok sem ogromno prebiral enciklopedije, ki mi jih je kupovala mami in zapomnil sem si najbolj severno točko na zemljevidu, kar se mi je zdelo fascinantno.
Žiga Papež se 20. julija podaja na 4000 kilometrov dolgo vzdržljivostno preizkušnjo North Cape 4000, kjer bo testiral svoje meje, zraven pa zbiral sredstva za organizacijo, ki se ukvarja z bolniki s sladkorno boleznijo v nerazvitih državah.
Kolesarsko turo do Severnega rta sem najprej želel organizirati v lastni režiji, da bi sam odpeljal to traso in zraven zbiral denar za neko organizacijo, nakar sem ugotovil, da obstaja celo dirka in sem se seveda prijavil. Na voljo je bilo 300 mest, ki smo jih zapolnili v 12 urah, kar pomeni, da nisem edini norec (smeh).
Gre za najdaljšo evropsko preizkušnja. Start je v okolici Trenta v Italiji in vodi čez sedem držav (Italija, Avstrija, Nemčija, Danska, Švedska, Finska in Norveška). Organizatorji ti dajo GPS traso, potem pa se moraš znajti sam. Vsakršna podpora in spremstvo sta prepovedana, tudi prenočišča si moraš urediti sam. Moj edini cilj je, da Severni rt dosežem v manj kot 22 dneh, toliko je maksimum, kar znese 190 km na dan oz. slabih 10 ur obračanja pedal dnevno.
Veliko bo odvisno tudi od sladkorne bolezni. Če bi me udarila huda hipoglikemija, se lahko zgodi, da bom tri ure nepremičen, kar je veliko.
4.000 kilometrov in 26 tisoč višinskih metrov.
Start vzdržljivostne preizkušnje je v okolici Trenta na severu Italije, cilj pa na Severnem rtu na Norveškem.
Start je 20. julija, cilj pa morajo udeleženci doseči do 12. avgusta, torej najpozneje v 22 dneh.
Kako se pripravljate na dirko?
Načeloma sem po dve do dve uri in pol dnevno na kolesu, kar je še vedno amaterska številka, a stopnjujem tempo. Prihodnji teden odhajam na sedemdnevne priprave na Azurno obalo. S prijateljem, tako da bom imel sparing partnerja.
Kaj lahko oče, nekdanji kolesar, pripomore k vašim pripravam?
Oče sprva ni bil preveč navdušen, češ, da sem nor in da si bom naredil škodo, zdaj pa se je zelo angažiral in mi veliko pomaga, tudi pri iskanju sponzorjev in pri treningu.
Na kakšen način in za katero organizacijo boste zbirali sredstva?
Povezal sem se z mednarodno nevladno organizacijo T1 International, ki deluje na področju sladkorne bolezni in se bori za dostop do osnovne zdravstvene oskrbe za diabetike v nerazvitih državah, predvsem afriških, južnoameriških in azijskih. Na poti bom promoviral njihovo poslanstvo in če bo kdo prispeval sredstva zanje, bomo vsi zelo veseli.
Kako sploh pristopiti k tako glomaznemu zalogaju?
Najprej sem se posvetoval z očetom, govoril sem tudi z zelo dobrimi amaterskimi kolesarji, pa s profesionalnimi, vse to sem skušal analitično povezati in ugotoviti, kaj vse se lahko zgodi na dirki, od hrane, močnih sunkov vetra, vožnje ponoči, tudi to sem že treniral, ob 3. uri zjutraj, kaj bo, če ostanem brez vode, karkoli, in se na to pripraviti. Telesno in psihično.
Kaj vas najbolj skrbi, kaj bo največji izziv na poti?
Največji izziv bo zagotovo prehrana. Skozi leta sem ugotovil, kaj se zama idealna hrana, to je hrana, ki vključuje malo ogljikovih hidratov, tako da mi ni treba dodajati toliko inzulina, medtem ko je pri kolesarstvu ravno obratno, zaužiti moram ogromno ogljikovih hidratov, kar pomeni, da si moram dodajati več inzulina. Precej je nekih detajlov pri prehrani, ki jih še malo testiram. Bojim se na primer, da bi nekje na poti, stran od ljudi in trgovin, ostal brez zalog sladkorja, oz. da bi mi raven sladkorja na hitro upadla in da pri sebi ne bi imel hitrega sladkorja ali ogljikovih hidratov. Če se to zgodi, lahko kličem samo še rešilca.
Preberite še:
