Zamujena priložnost, ki jo bomo še obžalovali?

Izgubili najlažjo tekmo kvalifikacij

''Poraz boli. Ne vem, če bo še kakšna tekma v teh kvalifikacijah tako lahka, kot je bila ta,'' je po porazu v Teplicah z 0:1 dejal najboljši strelec Slovenije Milivoje Novakovič. In zadel bistvo. Slovenska vrsta je imela v sredo na pladnju vse. Bila je razbremenjena zaradi odličnih rezultatov na prejšnjih treh tekmah, igrala je proti ekipi, ki je bila zaradi slabih iger s prejšnjih tekmah v razsulu in pod velikim pritiskom, in za nameček odlično odigrala prvi polčas ter si priigrala nekaj lepih priložnosti za gol. Toda ker jih ni izkoristila, je bila kaznovana in je izgubila.

Slovenskim nogometašem in selektorju ne gre preveč očitati, nekoliko v oči bode zgolj nemoč po prejetem zadetku. Reprezentanca, ki računa na nastop na svetovnem prvenstvu, ne more in ne sme ostati brez odgovora po zaostanku v zadnjih 30 minutah tekme. Nekaj kritik si zato zaslužijo slovenski reprezentanti, več pa jih leti na račun Matjaža Keka, ki z menjavami ni utegnil spremeniti poteka tekme. Toda njegovega dela v oktobrskem ciklusu kvalifikacij še zdaleč ne smemo ocenjevati zgolj po zadnjih 30 minutah tekme v Teplicah. Slovenija je do nesrečne 60. minute igrala zelo dobro, v Ljudskem vrtu pa je selektor Slovenije zadel v polno z dvema menjavama - Valter Birsa je podal za vodstvo proti Severnim Ircem, Zlatan Ljubijankič pa dokončal delo in zadel za končnih 2:0 – in dokazal, da si zasluži pozitivno oceno.

Problem je nepripravljenost nekaterih

Navijači (verjamemo, da je takšnih le peščica), ki zdaj kritizirajo selektorjevo delo in slovenske nogometaše, bi se morali zavedati, da so Čehi osma reprezentanca sveta, medtem ko je Slovenija kljub dobrim rezultatom v zadnjem času še vedno na skromnem 73. mestu jakostne lestvice Mednarodne nogometne zveze (FIFA). Moramo biti realni in priznati, da je bil sredin poraz pričakovan.

Res je, da je razočaranje veliko, ker smo bili blizu vsaj točki, toda bolje je, da je bilo tako, kot pa da bi bila Slovenija povsem nemočna in bi prepričljivo izgubila. Jasno pa je, da napake so bile in tega se v strokovnem štabu izbrane vrste bržčas zavedajo. V prihodnosti jih bodo zagotovo skušali popraviti. In kaj so negativne strani v slovenski vrsti? V oči nekoliko bode zapletanje v zadnji vrsti. Vse preveč je preigravanj in podaj proti vratarju, ki so lahko zelo nevarne za naš gol (tokrat takšne tvegane poteze niso bile kaznovane), nekajkrat se je zgodilo, da so naši reprezentanti naivno izpadli iz igre (med drugim tudi pri golu, ki smo ga prejeli), najbolj pa je očitno, da so nekateri nogometaši, ki v klubu ne igrajo, slabo pripravljeni (najbolj očiten primer je Mirnes Šišič). To so stvari, ki jih bo treba v prihodnosti popraviti.

Štirje stebri za prihodnost

Pozitivnih stvari je veliko več. V prvi vrsti gre izpostaviti borbenost in enotnost ekipe na vsakem koraku. Če bodo Slovenci še naprej tako borbeni, kot so bili na zadnjih tekmah, jim pravi navijači nikoli ne bodo zamerili. Tudi če bodo izgubili z 0:4.

Veseli tudi dejstvo, da je Slovenija spet začela igrati, še bolj pa to, da je dokončno sestavljena ekipa, v kateri so naloge natančno določene. Zdi se, da je v vsaki liniji ''gospodar''. V vratih ima avtoriteto Samir Handanovič, v obrambi kraljuje Boštjan Cesar, v zvezni vrsti Robert Koren, v napadu pa je glavni Novakovič. Na teh štirih stebrih gre graditi reprezentančno prihodnost. Tudi preostali del ekipe je dobro znan. Počasi enajsterica Slovenije postaja prepoznavna in, če bo šlo tako naprej, jo bo lahko sredi noči naštel vsak, ki vsaj malce spremlja nogomet. Seveda pa vrata reprezentance ne smejo biti zaprta nobenemu in prav tako nihče ne sme dobiti občutka, da je nedotakljiv. Vselej je treba dodajati in izboljševati ekipo. Do naslednje kvalifikacijske tekme so kar štirje meseci in bržčas bo že marca prišlo do nekaterih sprememb. Veliko bo odvisnega tudi od tega, kako bodo reprezentanti igrali v klubih. Kar nekaj je takšnih, ki trenutno niso v najboljših položajih. Če bo tako ostalo, bo verjetno minila tudi selektorjeva potrpežljivost do njihovega statusa.

Kdo na bočne položaje?

Na prvi marčevski tekmi kvalifikacij bo imel selektor velike težave s sestavo ekipe. Manjkala bosta kaznovana Mišo Brečko in Branko Ilič, zato Kek verjetno že zdaj išče rešitve, kako nadomestiti oba bočna igralca. Eno mesto bo skorajda zagotovo zapolnil Bojan Jokič, za drugega pa rešitve za zdaj še ni.

Upajmo, da bo selektor pri iskanju zamenjave tokrat bolj uspešen, kot je bil v sredo. Odsotnost Cesarja in Andreja Komca se je namreč še kako poznala. Nenazadnje je bil Aleksander Radosavljevič, ki je nadomestil Komca, tisti, ki je naivno izpadel iz igre pri golu Čehov. Prav tako pa je verjetno jasno, da bi Cesar vnesel več gotovosti v slovensko obrambo, če bi lahko igral. Lahko bi celo zapisali, da sta sredino tekmo odločila rumena kartona, ki sta ju omenjena igralca dobila na tekmi proti Severni Irski v Ljudskem vrtu. Ni jih malo takšnih, ki so prepričani, da bi bil izid tekme na Češkem bolj ugoden, če bi Cesar in Komac lahko igrala. Vsi upamo, da se bo odsotnost Brečka in Iliča na tekmi proti Čehom poznala manj, kot se je v sredo poznala odsotnost tokrat manjkajočih igralcev (ne gre pozabiti niti na poškodovanega Zlatana Ljubijankiča, ki je v odlični formi, in bi v Teplicah še kako koristil).

Slovenija v zelo ugodnem položaju

Slovenija je po štirih tekmah kvalifikacij za SP 2010 na tretjem mestu in ima sedem točk, kar je zelo dober dosežek. Jasno je, da so v boju za prvi dve mesti še vsaj štiri (poleg Slovenije še Slovaška, Poljska in Češka), če ne celo pet reprezentanc (še Severna Irska).

Prve štiri so v izjemno izenačenem položaju in že zdaj je vidno, da bo o potnikih na SP najverjetneje odločal ''fotofiniš''. Slovenija je v zelo ugodnem položaju, saj je poleg Poljske edina, ki še ni igrala z ''avtsajderjem'' San Marinom, prav tako pa je opravila z gostovanjema (na Poljskem in Češkem), ki naj bi bila najtežja. Če bi Slovenija v sredo zmagala, bi Čehe bržčas že izločila iz igre za nastop v Južni Afriki, sebi pa priigrala vsaj korak prednosti pred tekmeci in se zasidrala na prvem mestu. Prav zato nam je lahko žal, da nismo izkoristili velike priložnosti in Čehe premagali. Bili so namreč zreli za poraz, toda ponudili smo jim rešilno bilko, ki so jo z razširjenima rokama sprejeli, in jih vrnili v igro. Vprašanje je, ali se bo še kdaj ponudila takšna priložnost, in le upamo lahko, da ne bomo še bolj obžalovali zapravljene priložnosti.

Začrtane poti ne smemo spreminjati

V vsakem primeru pred slovensko vrsto ne smemo postaviti prevelikih pričakovanj. Že zdaj je naredila več, kot je marsikdo pričakoval.

Potrebno je narediti vse, da bi se uvrstila na prvi dve mesti, a tudi če se to ne bo zgodilo, ni treba biti preveč razočaran. Najbolj pomembno je, da so slovenski reprezentanti dokončno dokazali, da znajo biti še kako kakovostni in lahko premagajo vsakogar. Ekipa je sestavljena, začrtane poti pa ne gre spreminjati tudi v primeru več zaporednih slabših izidov. Zdajšnja pot je prava, reprezentanti, ki trenutno tvorijo izbrano vrsto, pa imajo pred seboj še dolgo pot. Še kar nekaj časa bodo zagotovo igrali v reprezentanci in bodo skupaj šli skozi še vsaj dva ali tri kvalifikacijske cikluse. In v vsaj enem izmed teh bi lahko ponovili dosežek Zlatka Zahoviča in druščine. To mora biti cilj.