SiolNET. Sportal Sportal +
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Uroš Zorman: Obračam nov list papirja

4

termometer

Slovo od Španije bo sladko za 29-letnega Uroša Zormana, ki je tretjič stopil na evropski prestol, drugič s Ciudadom Realom. Tehtnico so prevesili vratarji, špansko veselje pa je bilo popolno.

Za organizatorja igre pa sploh, saj se po treh letih v dresu kraljevega kluba na najlepši možni način poslavlja. Mesto Ciudad Real, pokrajina La Mancha in Španija bodo za vedno ostali v lepem spominu, a slovo bo težko, čeravno se vrača v domovino. Kapetan slovenske reprezentance je v pogovoru za Sportal po naporni noči slavja analiziral finale elitne lige prvakov proti Kielu (nemške "zebre" so premagali drugič zapored v finalu) ter se že obrnil v prihodnost.

Potem ko v prvem polčasu niste odigrali ravno na ravni, kakšna so bila navodila trenerja Talanta Dušebajeva? Za nas je bil največji minus njihov vratar Omeyer, ki je v prvem polčasu 'pobral' skoraj vse. Presekal je same 'zicerje'. Ob polčasu nam je trener dejal, da smo zgrešili 11 takšnih strelov. Drugi polčas je bilo navodilo le: žoga mora mimo njega. Na koncu je k sreči Omeyer malo padel, naš vratar pa se je razigral. To je bil ključ do uspeha.

Obupali niste, tudi ob zaostanku štirih golov je večina že mislila, da vas je Kiel premagal … Če bi, ne bi zmagali. Zagotovo pa je bilo težko gledati, ko smo že toliko zaostajali. Verjetno pa so se igralci Kiela že nekoliko sprostili ob tako ugodnem rezultatu, a to se jim je maščevalo.

Sami ste tekmo začeli, a vas je trener kmalu zamenjal … Podobno tudi v drugem polčasu. Je bil to del taktike, čeprav ste bržkone bolje razigravali svoje soigralce? Prvi polčas mi je malo zmanjkalo zraka, zato sem sam hotel zamenjavo. Potem pa me trener ni več poslal v igro. V drugem polčasu sem spet začel, a ekipa je izgubljala. Prišli smo na minus štiri, in kaj boš drugega, kot da narediš zamenjavo. Logična poteza trenerja. Nisem se počutil slabo, res pa je, da so me vse od začetka prevevala čustva in napetost. Na koncu sploh ni pomembno, prišel je Chema (Rodriguez, op. p.) in hvala bogu smo pripravili preobrat.

V svojem žepu imate že tri naslove evropskega prvaka – s Celjem PL leta 2004 ter s Ciudadom Realom 2008 in 2009. Kateri je najslajši? V mojem srcu vsak piše svojo zgodovino in nosi svoje mesto. Posebej sladek je tisti s Celjem, ki ga nihče ni pričakoval. Osvojen je na domačih tleh, z domačo ekipo. Slovenija ima le 2 milijona prebivalcev, pa je s klubom osvojila Evropo. To je res nekaj neverjetnega. Takrat mi morda še ni bilo jasno, kaj to pomeni. Sedaj, ko vidim, kaj je potrebno vse v rokometu, da prideš na vrh, ta naslov še bolj častim. Drugi naslov s Ciudadom Realom je poseben zato, ker smo nadoknadili zaostanek po porazu na domačih tleh in zmagali sredi Kiela. Pisali smo zgodovino. Letošnji naslov pa je spet zgodovinski, saj je zaporedni in ker smo doživeli visok poraz v Nemčiji. Nobeni ekipi še ni uspelo uloviti zaostanka pet golov v finalu in zmagati. Zaradi vsega tega je težko reči, kateri je najljubši. Najviše pa je zagotovo celjski.

Zadovoljstvo je verjetno še večje, ker se poslavljate od Španije in Ciudada Reala? Oba s 'Pajotom' (Alešem Pajovičem, op. p.) sva si želela naslova pred vrnitvijo v Slovenijo, zato je bilo veselje še toliko večje. Uresničilo se je. Domov grem 'lažji', čeprav težji z dvema naslovoma evropskega prvaka. Obdajajo pa me mešani občutki, saj sem v Španiji preživel fantastično obdobje. Čustva so me prevzela že ko sem prišel v dvorano, ko sem zagledal in zaslišal množico. Zapuščati takšno ekipo, kot je Ciudad Real, ni lahko, a tako sem se odločil. Obračam nov list papirja, odhajam k novim izzivom.

Zanimivo vas je bilo videti ovitega v slovensko zastavo po drugi tekmi finala. Načrtovano ali spontano? Popolnoma spontano. Na tekmi so bili prijatelji iz Slovenije, ki so navijali in zraven imeli slovensko zastavo. Ob zmagoslavju je prišla zastava do mene. Bil sem najbolj srečen človek na planetu. Ponosen na to, da sem Slovenec in da sem osvojil evropsko lovoriko.

Trije naslovi, torej slavje tri dni? Žal ne bo časa za tri dni, saj me že naslednji teden čakajo obveznosti z reprezentanco. Velika naloga, a moramo se uvrstiti na evropsko prvenstvo. Zato slavje le po nedeljski tekmi dolgo v noč, no ja, jutro. Malce še nadaljujemo, potem pa bo treba pozabiti za nekaj časa in preklopiti. Nekaj energije še moram privarčevati. Tri dni slavja bi bilo pa res preveč.

Koga boste najbolj pogrešali po odhodu domov? Pogrešal bom vsakega posebej. Ko si od doma, v tujini, prevzameš določene navade, ki jih počneš vsak dan. Tri leta isto. Doma bo vse malo drugače. Zagotovo pa bom najbolj pogrešal 'balkansko navezo', s katero smo bili tukaj v Španiji ves čas skupaj. Preživeli nore trenutke, dobre in slabe. Zmagovali, izgubljali, slavili, jokali. Trenirali, igrali, se zabavali in nervirali.

Sedaj vas čaka nastopanje za Slovenijo, 'doma' pa boste tudi ostali. Sicer ne v Ljubljani, pač pa se vračate v knežje mesto k Celju Pivovarni Laško. Zakaj takšna odločitev? Bila je osebna odločitev, prevladala je družina, zato o tem ne bi rad veliko govoril. Vidim tudi nov izziv, spremembo. V tej zgodbi se vidim, upam tudi, da bo uspešna. Čeprav, kakor vidim, ljudje mislijo, da prihajamo domov po denar in počivat, ampak je to daleč od tega. Upam, da bodo naslednje leto rezultati naše igre govorili sami zase.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin