Ponedeljek, 17. 6. 2019, 4.00
5 let, 5 mesecev
Sportalovih 15: atletsko svetovno prvenstvo 2009
Trije nepozabni trenutki in mučenje, ki traja še danes
Ne samo zato, ker je bilo to eno redkih velikih tekmovanj, ki sem ga obiskal kot Sportalov novinar. Predvsem zato, ker je bilo svetovno atletsko prvenstvo leta 2009 nekaj posebnega, devetdnevnega dogajanja v Berlinu ne bom nikoli pozabil. Dveh svetovnih rekordov Usaina Bolta, prve slovenske zlate medalje s svetovnih prvenstev, ki jo je prinesel Primož Kozmus, in pojava fenomena Caster Semenyje, ki prah v svetovnem športu dviguje še danes.
Na prste ene roke mizarja z dvema prstoma in pol lahko preštejem velika športna tekmovanja, ki sem se jih udeležil v 15 letih dela na Sportalu, a sem kljub vsemu videl veliko. Na enem samem tekmovanju, v nekaj dneh. Berlin in svetovno atletsko prvenstvo 2009, ki je poskrbelo za nekaj največjih zgodb v zgodovini svetovnega in tudi slovenskega športa. Prizorišče pa takšno, da bolj primerno ne bi moglo biti.
Tamkajšnji Olimpijski štadion, ki spaja zgodovino in sedanjost. Takrat eden najbolj modernih športnih objektov na svetu, a hkrati ponuja košček bogate strani športne zgodovine, ki so jo spisali na njem. Če se potrudiš dovolj, lahko celo začutiš tesnobo Adolfa Hitlerja ob uspehih Jesseja Owensa na olimpijskih igrah 1936, ali pa začudenje milijonov na tribunah in pred televizijskimi zasloni ob tem, ko je Zinedine Zidane leta 2006 obhodil največjo nogometno lovoriko, se spustil po stopnicah in nečastno končal bogato nogometno pot.
Štadion, ki je pozneje gostil še finale nogometne lige prvakov 2015, pred tem pa bil osrednji prostor dveh svetovnih nogometnih prvenstev in poletnih olimpijskih iger, je lep dokaz, kako ohraniti pomembne koščke zgodovine, a ob tem stopiti v korak s časom. Mimogrede, za prenovo več kot 80 let starega objekta, končano leta 2004, je poskrbel arhitekturni biro, ki se je potegoval tudi za obnovo Plečnikovega štadiona, ampak … V Ljubljani raje gledamo, kako nam zgodovina razpada pred očmi.
Druga zgodba z globokim ozadjem, skočimo raje v Berlin 2009 in k atletskemu trojčku, ki je bil takrat v ospredju.
Primož Kozmus je premikal in skušal premikati mejnike
Za začetek Primož Kozmus. Čeprav njegovo drevo, ki ga je pred desetletjem na aveniji šampionov zasadil skupaj s 47 svetovnimi prvakinjami in prvaki, v Berlinu stoji še danes, njegova zlata medalja globalno seveda ni odjeknila, a za slovenski šport je bila zgodovinska. Prva in žal tudi zadnja zlata slovenske atletike na svetovnem prvenstvu!
Fotografija za večnost. Prva slovenska zlata medalja na svetovnih prvenstvih. Primož Kozmus 2009.
Brežičan mej v slovenskem športu ni premikal samo z neverjetno osredotočenostjo na največjih tekmovanjih in s tem, da je bil najboljši vedno takrat, ko je bilo to najbolj potrebno, skušal jih je premakniti tudi z bojem za pravice športnikov. Šel je celo tako daleč, da je zaradi tega prekinil športno pot, a ni bil uspešen. Druga zgodba z globokim ozadjem, skočimo raje deset let nazaj in ostanimo na modri atletski stezi, ki je v Berlinu navduševala takrat in poskrbela za enega najuspešnejših atletskih prvenstev vseh časov v vseh pogledih. Podiralo je namreč rekorde tako v gledanosti na štadionu kot tudi na drugih platformah in ustvarilo finančne rezultate, kot jih pri IAAF niso dočakali ne prej in ne pozneje.
Z zlatom pred Brandenburškimi vrati Kozmus je v Berlin prišel kot olimpijski prvak iz Pekinga leto pred tem, kjer je prav tako spisal novo poglavje slovenske atletike in športa, a je bil njegov takratni najboljši rezultat v metu kladiva šele tretji na svetu, zato je bilo jasno, da se bo treba za nov korak na najvišjo stopničko pošteno potruditi. Čeprav v javnosti nikoli ni razmetaval z velikimi besedami, je njegova mirnost vsem tistim, ki so ga poznali, dala vedeti, da mu praktično ne more spodleteti. Natanko tako je tudi bilo.
"Malce tesno je bilo," je v smehu razlagal zbranim novinarjem po prvem nastopu na prvi dan prvenstva, ko je v kvalifikacijah s 77,55 metra dolgim metom že v prvem poskusu dosegel zahtevno kvalifikacijsko normo in se uvrstil v finale. Takrat smo vsi, ki smo bili zraven, vedeli: "Zlata bo!" In je tudi bila. Tretji dan prvenstva je zvečer v prvo sicer vrgel zgolj 75,14, a nato že z drugim metom, dolgim 79,74 metra, prevzel prvo mesto in ga obdržal do konca, za nameček pa z zadnjim metom, ki je meril 80,84 metra, poskrbel, da je zmagal zanesljivo.
Po Berlinu 2009 je osvojil še srebrno medaljo na olimpijskih igrah 2012 in bron na svetovnem prvenstvu 2011.
"Imel sem dober občutek, treme nisem čutil. Malce sem se bal, da bi kdo 'zadel' en met in bi lahko bilo vse drugače, a sem se osredotočal predvsem na svoje mete in to, kako biti čim boljši. To je bila nenavadna tekma. Pričakoval sem, da bom vrgel dlje, vendar so imeli tudi drugi težave," je, ovit v slovensko zastavo, povsem v svojem slogu razlagal po zgodovinski zlati medalji, kot da bi pravkar osvojil prvo mesto na regijskem srednješolskem tekmovanju in si za nagrado prislužil bon za prost vstop v kino. Nič kaj nora ni bila niti proslava velikega uspeha večer za tem. V krogu navijačev, ki so ga prišli spodbujat s tribun, in nekaj preostalih članov slovenske delegacije je nazdravil, se malce poveselil, pa je bilo dovolj.
Nor maturantski izlet Usaina Bolta poleti 2009
Povsem drugačen od nekega drugega šampiona, ki je takrat poskrbel za nekaj najbolj spektakularnih trenutkov v zgodovini športa. Tudi on se je obnašal, kot da bi nastopal na srednješolskem tekmovanju, a s to razliko, da je bil on glavni frajer na šoli in daleč naokoli. Med tekmovanji je zabaval prisotne, se smejal, skrbel za takšne in drugačne poze, poplesaval na štartu in v cilju. Šel je celo tako daleč, da se je v Berlinu udeležil tudi nekaj zabav in dajal vtis, kot da je na maturantskem izletu.
Usain Bolt se je v Berlinu 2009 pošteno zabaval od prvega do zadnjega trenutka.
Toda ko je počila pištola, je bil daleč najboljši. Ne samo takrat, ampak najboljši vseh časov. Najprej na krajši, potem še enkrat daljši šprinterski razdalji. Kdo drug kot Usain Bolt, seveda. Jamajčan, ki je pred nekaj manj kot desetimi leti osupnil svet. Človek, ki je tistega vročega poletja zasenčil tudi maskoto prvenstva, prijaznega medveda Berlina, s katerim je v ritmih reaggeja pogosto poplesaval pred množico jamajških navijačev na štadionu. Eden od dveh športnikov in športnic, ki sem jih v vseh teh letih prosil za podpis. Zgodilo se je kakšno urico za tem, ko je postavil svetovni rekord v najbolj priljubljeni atletski disciplini.
Poziranje ob svetovnem rekordu na 100 metrov Tlakovati ga je začel prvi dan prvenstva dopoldne. V kvalifikacijah se je po lažjem sprehodu in času 10,20 s tretjim rezultatom uvrstil v nadaljnje tekmovanje, zvečer pa z 10,03 dosegel peti rezultat četrtfinala. Dan za tem je zvečer v polfinalu z 9,89 prvič pokazal zobe in dal Američanu Tysonu Gayu jasno vedeti, da je po treh zlatih medaljah in dveh svetovnih rekordih z olimpijskih iger leto pred tem tudi sem prišel z zgolj enim ciljem.
Pozno zvečer ga je izpolnil in ob tem šokiral svet. Na nabito polnem štadionu, na katerem se je nagnetlo več kot 74 tisoč ljudi, je v finalu odtekel 9,58, za kar enajst stotink izboljšal svoj pekinški mejnik in osupnil. Medtem ko smo se prisotni na tribunah zmedeno pogledovali in se spraševali, kaj se je pravkar zgodilo, je on spodaj zganjal norčije in se dobro zabaval. "Pred prvenstvom sem rekel, da se lahko zgodi vse, in se tudi je," je povedal na novinarski konferenci, na katero je prišel z zamudo, potem ko se je dolgo časa prebijal med množico tistih, ki so se ga hoteli dotakniti in si ukrasti košček zgodovine.
Nekaj dni za tem je poziral še ob svetovnem rekordu v šprintu na 200 metrov.
"Dvomim, da bom prišel do rekorda. Že do naslova svetovnega prvaka bo težko priti, a šel bom na stezo in tekel z vsem srcem. Zabavno bo," je povedal o teku na 200 metrov, s katerim je po dnevu premora začel četrti dan prvenstva. V dopoldanskih kvalifikacijah je z 20,70 zlahka zmagal v svoji skupini. Zvečer je tekel 20,41 in spet suvereno napredoval. Peti dan prvenstva je prestavil v peto prestavo in se v finale uvrstil z 20,08, v njem pa dan pozneje prestavno ročico premaknil kar na številko sedem, zmagal z 19,19 in poskrbel za še en svetovni rekord. Zmagal je z 62 stotinkami prednosti pred najbližjim zasledovalcem, kar je rekord, spet za enajst stotink popravil svojo prejšnjo rekordno znamko in še drugič v nekaj dneh osupnil svet.
Spet smo se spogledovali med sabo, spet smo se spraševali, kaj se je pravkar zgodilo, in spet je Bolt dajal vtis najbolj razigranega sošolca v razredu, ki si želi samo tega, da bi se noro zabaval. "Tako sem utrujen, da komaj čakam dopust. Želim se samo zabavati, obiskovati nočne klube, biti na plaži in uživati," je po novi zlati medalji to jasno povedal tudi sam, medtem ko smo se preostali spraševali, kako daleč bo še lahko šel.
Nesrečna šampionka Caster Semenya
Za konec pa še najbolj nesrečna šampionka od vseh. Takrat komaj 18-letna Caster Semenya, ki se z mlini na veter bojuje še danes in se verjetno pogosto sprašuje, ali ji je bilo vsega skupaj sploh treba. Ko sem jo po kvalifikacijskem teku na 800 metrov za ženske zagledal prvič, sem malce privzdignil obrvi, a ji nisem posvečal preveč pozornosti.
Po zmagi na svetovnem prvenstvu 2009 se je za Caster Semenyo začela kalvarija, ki traja še danes.
Ko je do takrat povsem anonimna južnoafriška tekačica v finalu pometla s svojimi tekmicami, z 1:55:45 dosegla najboljši izid sezone na svetu, drugouvrščeno premagala za skoraj tri sekunde in za več kot štiri sekunde popravila svoj dotedanji osebni rekord, kaj takega ni bilo mogoče. Postala je ena glavnih zgodb prvenstva, o kateri so poročali vsi. Znašla se je v središču pozornosti, morala odgovarjati na vprašanja o svojem spolu in dokazovati, da je ženska. Pa tudi, da si ni pomagala z nedovoljenimi sredstvi in še marsikaj. Še ena berlinska zgodba, ki nikoli ne bo šla v pozabo.
Minilo je deset let, a spremenilo se ni veliko
Od Berlina se je v svetovni in slovenski atletiki zgodilo še marsikaj, a nekaj ostaja enako. Boltova rekorda sta, čeprav je bil takrat star komaj 22 let, presenetljivo ostala nedotaknjena in bosta takšna ostala še dolgo časa. Morda tudi za vedno.
Kozmusova zlata medalja je edina slovenska s svetovnih prvenstev. Niti on in niti kdo drug ni poskrbel za novo. Žal.
Še bolj žalostno pa je to, da je še danes na istem tudi Semenya. Dve zlati olimpijski medalji, dva naslova svetovne prvakinje, nekaj testov spola in nekaj deset dopinških testov, predvsem pa nešteto enih in istih vprašanj pozneje mora dokazovati eno in isto. Da je ženska …
1