Sonja Roman: Upam, da je to začetek vzpona

Takoj po osvojitvi tretjega mesta ste dejali, da še niste dojeli, kaj vam je uspelo. Se po prespani noči zavedate, kaj vam je uspelo? Po vseh čestitkah, ki sem jih dobila in obveznostih do medijev ter številnih intervjujih, ki sem jih opravila, sem zdaj res dojela, kaj mi je uspelo. Kot sem rekla že v soboto. Upam, da je ta medalja začetek vzpona moje kariere. Upam, da sem prebila psihično oviro. Na velikih tekmovanjih sem doslej vselej pokazala manj, kot sem pričakovala. V Torinu sem bila res močna tudi v glavi. V finalu, ko sem bila vmes na petem, šestem mestu, si je marsikdo verjetno mislil, da se bo ponovila ista zgodba, kot se je ponavljala pri meni. Toda ostala sem zbrana in odtekla finiš svojega življenja, kar doslej pri meni ni bila navada. To je dokaz, da sem bila res psihično močna. To je dokaz, da se ti lahko vse uresniči, če si dovolj močno želiš, da bi dosegel cilj.

Ste potočili kakšno solzo? Na podelitvi medalj, ko sem zagledala slovensko zastavo, so mi v oči stopile solze. Takrat sem se zavedla, da tam visi zaradi mene in spreleteli so me neverjetni občutki, ki jih težko opišem. Vedno, ko sem gledala podelitve medalj, na katerih so bili prisotni naši atleti in atletinje, sem se spraševala, kako bi bilo, če bi bila jaz na njihovem mestu. To sem si res želela in zelo sem srečna, da se mi je želja uresničila.

Čestitk po velikem uspehu ni manjkalo. Bi kakšno posebej izpostavili? Predvsem me veseli, da je bilo veliko čestitk iz Prekmurja in Hodoša, od koder prihajam. Že dolgo časa živim v Mariboru, a sem vseeno Prekmurka in se vedno rada vračam domov. Zato me veseli, da se je z menoj veselilo veliko ljudi iz mojih domačih krajev. Zelo me je razveselil tudi klic sestre, ki mi je rekla, da je bila na neki prireditvi v Hodošu, na kateri so potem po zvočnikih javili, da sem bila tretja in se skupaj veselili mojega uspešnega rezultata. Res me veseli, da mi ljudje iz mojih domačih krajev stojijo ob strani in me spremljajo na tekmovanjih.

Finalni tek, v cilj ste pritekli v času 4:11,42, je bil zelo razburljiv. Pričakovala sem tak tek, kot je bil. Vedela sem, da bodo Rusinje žrtvovale svojo najslabšo tekačico, da narekuje počasnejši tempo, ki bi Anni Alminovi omogočil čim lažjo zmago, s katero bi prihranila moči za nedeljski finale na 3000 metrov. To se je tudi zgodilo. Zato sem se odločila, da po 400 metrih odidem naprej. Morda sem celo naredila napako, da nisem reagirala prej. Nato je Španka Natalia Rodriguez naredila gromozansko spremembo. V tistem trenutku sem postala malce panična in padla na peto, šesto mesto. Toda nato sem se zbrala in prišla do tretjega mesta. Zanimivo pa je, da se tega dogajanja sploh ne spomnim. Očitno sem bila res toliko skoncentrirana, da me to ni zmotilo. Izšlo se je dobro, na najboljši možni način.

Do bronaste medalje ste prišli na način, ki doslej ni bil značilen za vaš tek. Z odličnim zaključkom? Res je, bila sem zelo presenečena. Ko sem prišla v cilj, sem se najprej spraševala, kako to, da mi je uspelo tako dobro finiširati. Sploh se nisem veselila, ker sem bila tretja. Bolj me je čudilo to, da mi je uspel tako dober zaključek. Trener mi je rekel, da sem imela uspešen finiš že vedno v sebi, a ga nisem spravila iz sebe. Toda s temi težavami sem morala predvsem opraviti sama pri sebi. Zdaj mi je to uspelo in rezultat je viden.

Pričakujete, da boste imeli od medalje velike finančne koristi? Premik na boljše zagotovo pričakujem, čeprav vem, da zaradi tega še zdaleč ne bom obogatela. Zadovoljna bom že, če se bo moje finančno stanje vsaj malce premaknilo na bolje. Pričakujem, da bom morda prišla do kakega osebnega sponzorja, ki ga za zdaj nimam. Za zdaj sem 15 let, kolikor že treniram, ''živela'' zgolj od podpore Atletske zveze Slovenije, mojega kluba Maribora 98, in od slovenske vojske, ki mi v zadnjem času stoji ob strani. To mi nudi vsaj neko socialno varnost, a vseeno gre za denar, ki ga vlagam v atletiko, zato mi ni lahko. Naslednji teden bom stara 30 let in počasi bom morala začeti misliti na prihodnost. Enkrat bo konec atletske kariere, zato si bom morala začeti nekaj ustvarjati. Upam, da mi bo ta medalja kaj pomagala.

Za predsednikom Atletske zveze Slovenije Petrom Kukovico je prvi mandat. Ste zadovoljni z delom, ki ga je opravil? Sem. Vsekakor je zdaj veliko bolje, kot je bilo. Vsa čast zdajšnjemu predsedniku, ki se res trudi, da bi slovenskim atletom in atletinjam omogočil čim boljše pogoje. Razlika med zdajšnjim in prejšnjim obdobjem je res velika. Odkar je Kukovica prišel na čelo AZS je šlo v slovenski atletiki marsikaj na bistveno boljše.

Pred letošnjim prvenstvom ste bili bolj odločni, kot ste bili kdajkoli doslej. Zakaj? Mislim, da je odločilo to, da sem se privadila na način dela novega trenerja Jozsefa Babinyecza, s katerim zdaj sodelujem že več kot dve leti. Ves ta čas mi je govoril, da sem odlično pripravljena, da se lahko kosam z najboljšimi in to mi je zdaj prišlo v podzavest. Tudi sama sem začela verjeti, da sem dobra in to zdaj tudi dokazala. Predvsem na velikih tekmah je psihična pripravljenost morda še bolj pomembna, kot fizična.

Kaj pričakujete od sezone na prostem? Jasno je, da bom morala zdaj, ko imam medaljo, morala imeti večje cilje. Poleti ne bom smela imeti skromnih ciljev. Trenirala bom še naprej trdo, zdaj pa sem močnejša predvsem psihično. Če bom tako pripravljena, kot sem zdaj, sem sposobna na svetovnem prvenstvu na prostem priti vsaj v finale. To je povsem realen cilj.

Boste napadli rekord Jolande Čeplak, ki znaša 4:02,44? Že v dvorani sem imela cilj, da popravim njen državni rekord 4:05,44, a mi ni uspelo. Napadala ga bom naslednje leto. Na prostem ima Jolanda res odličen najboljši dosežek, a verjamem, da ga lahko popravim. Če sem že popravila vse njene mladinske rekorde, zakaj ne bi še članskega? Potrebno bo počakati na poletno sezono in njen potek, a verjamem, da mi lahko uspe.

Kje imate največ rezerv? Predvsem v tem, da treniram sama. Če bi vadila v skupini, bi bilo veliko lažje. Ko treniram sama, težko okusim spremembe ritma, razvrščanja, prerivanja in podobno, kar se dogaja na tekmah.

Manjka mi skupina, v kateri bi lahko trenirala. Toda v Sloveniji je to težko. Razmišljali smo o tem, da bi mi pomagali nekateri nekdanji slovenski atleti, a je težko. Vsi imajo službe in nimajo časa, da bi se ukvarjali z menoj. Težko je najti koga, ki bi mi lahko pomagal. Za zdaj še nisem našla prave rešitve v tej smeri.