Skupni imenovalec smučarske in nogometne pravljice

Foto: MaPa Petra Lovšina bi kot gosta verjetno bolj pričakovali v nedeljo, ko na Siol.net objavljamo Trendove intervjuje. A legendarni pevec in ustvarjalec, ki je zaslovel s Pankrti, v nekoliko manj udarnih ritmih navduševal s Sokoli in glasbeni pečat pustil še z dolgoletno samostojno kariero, je dodobra zaznamoval tudi športno sceno.

Ne le zaradi tega, ker se je na današnji dan pred 19 leti tresel in upal, da bo nogometna reprezentanca v boju za Euro 2000 v Kijevu ugnala Ukrajino, kmalu po golu Mirana Pavlina pa je v pesmi "Sam en majhen poljub" zamenjal z golom. Ne le zaradi zdaj že kar kultnega navijaškega komada "Slovenija gre naprej". Ne le zaradi tega, ker je dvema ljubljanskima kluboma spesnil himno. Temveč tudi zaradi tega, ker je pred štirimi desetletji kot novinar spremljal vzpon slovenskega alpskega smučanja in sooblikoval njegovo preraščanje v nacionalni šport.

Danes 63-letni Ljubljančan se sicer že skoraj četrt stoletja preživlja le z glasbo. A pred tem je prehodil pestro novinarsko pot. Leta 1975 je začel pisati za Delo, sprva kot honorarni sodelavec in pozneje zaposleni član športne redakcije, nato tudi za Oslobođenje, novinarsko pero in na koncu tudi tipkovnico pa je odložil pri Teleksu in Stopu.

Bi danes predvajanje pesmi "Slovenija gre naprej" razumeli kot cinizem ali klic upanja?
To bi bila res verjetno manjša provokacija. Hkrati pa gre ta refren razumeti tudi kot spodbudo. Krize obstajajo zaradi tega, da se premagajo. Priznati pa si moramo, da smo Slovenci v nogometu in športu na splošno preobremenjeni z uspehi. Cikli v športu so podobni ciklom na borzi. Da, včasih smo lahko upravičeno jezni in marsikomu očitamo napake. Zavedati pa se moramo majhnosti našega nogometnega bazena, v katerem se mora marsikaj poklopiti, da dobimo udarno generacijo.

Osebno pri celotni zgodbi pogrešam pravi "štimung". Vse generacije, ki so pri nas kaj dosegle, je krasila enotnost. Držali so skupaj. Vem, zdaj se bo kdo spomnil korejskega trka dveh egov. A tudi to je trenutek, ki bi se ga danes veselili. Če imaš skupaj dva takšna superega, se lahko tudi prepirata, pa gre zgodba naprej.

Šport pa je igra. V igri pogosto odloča tudi sreča. Predvsem majhnim narodom v športu ne more uspeti brez sreče. V preteklosti smo jo že imeli. Tudi večje reprezentance potrebujejo srečo. Mar je ni imela na zadnjem svetovnem prvenstvu tudi Hrvaška? Sosedje so jo prav tako znali izkoristiti.

Glasba in nogomet: dve stalnici v življenju Petra Lovšina. Foto: Mediaspeed

Kako pa je nastala pesem, ki je zaznamovala prvo slovensko nogometno pravljico?
Po zmagi v Ukrajini so mi predlagali, naj na sprejemu pred Magistratom zabavam navijače in pričakam nogometaše. To je bil zgodovinski dogodek, ki ga moramo ceniti. Zato sem takrat ocenil, da bi bilo zgolj prepevanje mojih pesmi neprimerno. Zaigral sem komad z napevom "Sam' en majhen gol mi daj in Slovenija gre naprej". Sledila je pobuda tedanjega vodstva NZS s predsednikom Rudijem Zavrlom, da bi pripravil pesem, ki bo ovekovečila uvrstitev na evropsko prvenstvo.

Z Vladom Kreslinom in Zoranom Predinom smo hitro našli skupni jezik. Dve leti pred tem smo skupaj nastopili v razprodanih Križankah. Takoj smo se ujeli, takoj smo začutili, kaj je treba narediti. Ob narodni zavesti je pesem hitro ponarodela. V spominu mi ostaja predvsem njeno izvajanje na osrednjem amsterdamskem trgu pred tekmo s Španijo. To je bilo noro! Do takrat ni takšnega spektakla pripravila še nobena nogometna reprezentanca s svojimi navijači.    

Kaj pogrešate pri aktualni reprezentanci?    
Poglejte, saj bi lahko komu kaj očitali, a realno nisem pogrešal želje. Na splošno pogrešam reprezentančni kult. Pogrešam kult Slovenije. Usodo smo v preveliki meri prepustili politiki in ekonomiji. Država pa bi prodala vse. Ne gojimo kulta narodne zavednosti. Kako lahko potem nogometašem očitamo pomanjkanje pripadnosti?

Na glasbeni sceni že več kot 40 let. Foto: Mediaspeed

Slovenija gre naprej še zdaleč ni vaš prvi nogometni izdelek. Tudi zadnji ne. Poznamo himno Slovana, poznamo himno Olimpije. Katera vam je bližje? Katera je bolj iskrena?
Himna Slovana je nastala na pobudo Marjana Rožanca, ki je znal vzdrževati in združevati šport in kulturo. Ker smo bili Pankrti večinoma Kodeljevčani, sva se z Gregorjem Tomcem kot avtorjem besedila hitro lotila dela. To je unikat.

Navezan pa sem tudi na Olimpijo, saj je to klub mojega očeta. Jaz sem bil po duši bolj slovanovec. Toda kluba sta redko nastopala v istem tekmovanju. Sicer pa … Marsikdo ima rad dve dekleti. Zakaj ne bi imel jaz dveh klubov?

"Olimpija, Olimpija" z vašim značilnim glasom v Stožicah še vedno odmeva, a deluje kot demo posnetek. 
Skupaj s pokojnim dramatikom, pesnikom in velikim ljubiteljem nogometa Petrom Božičem sva kot velika entuziasta veliko razglabljala o ljubljanskem nogometu. Ko je Olimpijo zapustil SCT, se je znašla v krizi. Takrat sem glasbeno sodeloval z Big Bangom, katerega lastnik je bil Jurij Schollmayer. Skupaj z Božičem sva ga prepričala, da se je lotil nogometne pustolovščine. Mnogi so mu sicer očitali, da je to storil zaradi sorodnih poslov, a mi je pozneje večkrat potožil, da je to posel, v katerega je le vlagal, pa po finančni plati nikoli dobil prav nič nazaj.

V tistem času sem se odločil tudi za pesem, o kateri me sprašujete. Pesem ni bila povsem dokončana, a sem jo vključil na eno od svojih plošč. V njej pojem tudi o tem, da je "Lublana bulana". Zakaj? Ker mesto ni imelo posluha za šport. V nadaljnjih letih se je marsikaj spremenilo. Športne apatije ni več, a pesem je ostala. Ko je nato nastala nova Olimpija, so pesem, kot kaže, vsi vzeli za svojo. Všeč jim je. Zaradi tega je nismo posodabljali in je slišati, kot pač je.

Kako blizu vam je domača "fuzbal" scena?
Gledal sem derbi Manchester United - Manchester City. Odličen "fuzbal". Obupna pa je bila tekma Liverpool - Manchester City. Tekma je bila slabša kot obračun Celja in Olimpije. A pri nas privzdigujemo te tekme. Mednarodna tekmovanja kujemo v zvezde. Trdim pa, da za nobeno tuje moštvo ne morem navijati tako srčno in strastno kot za našo reprezentanco in slovenski klub. Zato mi je všeč, da slovenski mediji malce več pozornosti namenjajo domači ligi. Slišim tudi, da je televizijska gledanost slovenskih tekem boljša kot tekem v tujih ligah. Naša liga? Za naše razmere nismo slabi. Zanimiva liga. Veliko ekip igra pošten nogomet in se orientira v napad.

Še nekaj, v Ljubljani in še kje pri nas so se mnogi zmrdovali nad tujim lastnikom, prisegajo pa na tuje klube z lastniki, ki so sumljivi tipi. V največjih ligah, torej v Angliji, Franciji … Za denar so pripravljeni pozabiti na vrline kluba. To je sistem, ki je plod strategije tujih množičnih medijev. Posledično velikokrat spremljamo duhamoren nogomet. Odloča denar v ozadju. Ta denar v ozadju je uničil tudi svetovno glasbeno sceno. Zato smo prisiljeni poslušati kič.

Foto: Mediaspeed Vrniva se k športu in glasbi. Bela simfonija. Pesem Lačnega Franza, ki so jo ljudje zaradi refrena "nič nas ni strah, če so smučarji z nami" sprejeli za neke vrste smučarsko himno, je v resnici nastala kot ironični odgovor na tedanjo vsesplošno smučarsko evforijo. Kako ste jo sprejeli vi - kot glasbenik in novinarski soustvarjalec te evforije?
V svojih genih imam pozitiven odnos do "zajebancije". Zato mi je bila ta pesem simpatična. A če govoriva o športnih himnah, pa so to pesmi, pri katerih moraš zaigrati na pravo struno. Tam pa ni prostora za ironijo. Kompromisov ali srednjih poti ni. Navijaš z vsem srcem ali pač ne navijaš.

Dotaknila sva se vaše novinarske kariere. Dolga leta ste bili smučarski novinar, za nameček v času rasti največje evforije. Ste svojo vlogo čutili kot privilegij?
Absolutno. Danes mi je to jasno še toliko bolj. Sem pa že takrat slutil, da se rojeva velika zgodba. Začetek moje novinarske kariere je vezan na prve večje uspehe Bojana Križaja. Spremljal sem ga na terenu in z velikim zanosom te občutke delil z javnostjo. Sprva smo bili evforični že ob točkah svetovnega pokala, nato so prišli še večji podvigi. Sledili so novi asi. Rok Petrovič, Mateja Svet … Evforija, ki jo je takrat, sicer še kot del Jugoslavije, doživljala Slovenija, je bila neverjetna. Ob bok ji lahko postavimo omenjeno nogometno pravljico in istanbulski finale EuroBasketa 2017.

Specifika smučarske pravljice pa je ta kontinuiteta. Gre za vrsto let, v katerih so bili sobotni in nedeljski dopoldnevi rezervirani za spremljanje smučanja. Če pa so bile tekme med tednom, so se ustavljali tekoči trakovi v tovarnah. Vse skupaj je res težko opisati. Zmage so bile epske, naval navijačev v Kranjsko Goro pa nekaj posebnega.

Prav imate, velik privilegij je biti del te evforije. Slavje je včasih potegnilo tudi mene. Spominjam se prve zmage Mateje Svet v češkem smučarskem kraju Visoke Tatre. Po vseh teh letih lahko izdam anekdoto o tem, kako sem dan po njeni veleslalomski zmagi spremljal slalom. Iz hotelske sobe! Noč je bila prekratka, moje gibanje je bilo omejeno. Kako sem nato prišel do Matejine izjave? Prijazno so mi jo pripeljali kar v mojo sobo.

"Mateja je izbrala notranji mir." Foto: Nace Bizilj, hrani: MNZS

Kako ste sicer dojemali Matejo Svet? Kako blizu vas je pustila?
Po dispozicijah je imela Mateja, za katero lahko rečem, da sva bila prijatelja, nadnaravne sposobnosti zavoja. Če bi imela predatorski in zmagovalni instinkt, bi dosegla še veliko več. Ne smemo pozabiti, da je zrasla v socializmu. Njene tekmice pa so bile povečini iz drugačnega sveta. Bile so bolj lačne uspehov in predvsem denarja. Mateja pa je bila v resnici pesniška duša. Ni imela "ubijalskega" instinkta. Tudi pohlepna ni bila. O tem veliko pove podatek, da je zavrnila ponudbo v višini milijona tedanjih nemških mark, da bi se še enkrat vrnila na start. Ne, izbrala je svoj notranji mir.  

Sportal Abraham legendarne smučarke in večne skrivnostne mladenke

Ko govoriva o Mateji in njenem notranjem miru, ne moreva mimo nenadnega in zgodnjega slovesa. Vas je presenetilo?
Ne povsem. Z njo o tem pred naznanitvijo nisem govoril. Mi je pa trener Jože Drobnič večkrat zaupal kakšno podrobnost, iz katere se je dalo sklepati, kako razmišlja. Ona je imela svoj prav. Sledila je notranjemu klicu. S tem je pokazala, da je izdelana osebnost s svojim stališčem. To mi v celotni zgodbi povsem zadostuje.

Ne verjamem tudi v raznorazne govorice o sporih, ozadjih … Se pa, priznam, temu nisem posvečal. Govoril sem o "ubijalskem" instinktu športnikov. Tudi jaz ga kot novinar tedaj nisem imel. Nisem iskal zgodb, ki bi se prodajale. Nisem iskal umazanih podrobnosti, kar je verjetno malce v nasprotju s sodobnim novinarstvom. Iskreno? Ljudje so me zanimali kot tekmovalci. Osebno plat sem jim preprosto prepustil. Tudi Mateji. Mimogrede, ko je prevladal instinkt rumenih medijev v devetdesetih letih preteklega stoletja, sem se preprosto umaknil in povsem usmeril v glasbo.   

Ne le za Svetovo, temveč tudi za Križaja in Petroviča smo bili zaradi tako izrazite zastopanosti v medijih po eni strani prepričani o tem, da o njih vemo vse. Po drugi strani pa je bil okrog njih tudi neki pas skrivnostnosti.
Vsi so bili nekaj posebnega. Z Bojanom sva še danes prijatelja. Zanj lahko rečem, da je bil vedno odkrit. Zato je znal pokazati tudi jezo. Zavedal se je namreč, da je živel v dobi velikega Ingemarja Stenmarka. Vseeno sem prepričan o tem, da je imel tudi Bojan fantastične smučarske sposobnosti. Morda je bil na tehnični ravni le za dlako slabši od Stenmarka. Včasih mu je bil tudi povsem enakovreden. A ta Šved je letel na krilih uspehov. Bil je serijski zmagovalec z velikimi j…. Morda od tod izvira ta občutek skrivnostnosti, o kateri me sprašujete.

Zlati časi: Rok Petrovič in Bojan Križaj. Foto: Janez Pukšič, hrani: MNZS Rok Petrovič. Če bi logično sklepali, vam je bil zaradi drugačnega razmišljanja in raziskovalnega nemira še najbolj blizu.   
Med smučarji je veliko filozofov, svojstvenih tipov in raziskovalnih ljudi. Rok je bil največji med njimi. Bil je zaljubljenec v pustolovščine, ne le smučarske, temveč tudi duhovne. To ga je v smučanju tudi pokopalo. Izumil je popoln slalomski zavoj. A želel je še več. Iskanje smučarske popolnosti ga je oddaljilo od smučanja samega.

Včasih se je v življenju treba tudi ustaviti. Če si nekaj izpopolnil, zakaj ne bi vztrajal pri tem. To je počel Stenmark celotno kariero. Res je, pilil je svoj zavoj, a je vztrajal pri njem. Rok pa je želel še več. Če bi vztrajal pri svojem smučanju, bi se stalno uvrščal med pet in brez težav dosegel še kakšno zmago. Po nizu petih zmag se ni sprijaznil s tem, da se več kot zmagovati pač ne da. Iskal je nove poti. Vem pa, da ga to na koncu ni potrlo. Ne, on je bil večni iskalec boljšega in bolj vznemirljivega življenja.

Prej sem govoril o Mateji Svet, s katero sta bila prijatelja, in njenem miru. Tudi on je iskal svoj mir, a še na bolj poglobljen način. Iskal je konsenz s svetom. Zato je potoval v Indijo, našel guruja in živel v nadaljnjem iskanju.

Sportal 25 let po tragediji: med morjem in smučarsko večnostjo

Ste ga razumeli?
Vedno sem imel rad zunanji svet. Tekma, muzika, dobra hrana in pijača. Če se pošalim, bi dejal, da mi notranji svet ni toliko pomenil, ker sem bil z zunanjim povsem zadovoljen. Sem ga pa razumel. Danes še celo bolj kot tedaj. Deloma zaradi mojega drugačnega razmišljanja in pogostejšega poglabljanja, deloma zaradi tega, ker se s tem ukvarja moja hčerka.

Kako globoko pa ste v notranji svet zajadrali pri ustvarjanju pesmi Čarovnija, ki je rdeča nit dokumentarnega filma o Roku Petroviču?
Za razliko od pesmi Slovenija gre naprej bi po naročilu stežka v kratkem času ponotranjil misli. A za to je poskrbelo vesolje. Rok Petrovič bi se s tem strinjal. Režiser filma Božo Grlj je namreč vedel za moje prijateljstvo z Rokom, zato je želel, da v filmu povem kakšno zgodbo. Po spletu naključij sem takrat ravno ustvaril pesem Čarovnija. Brez misli na Roka. A to je bila pesem, ki je bila komplementarna z idejo filma. Ko ustvariš takšno pesem in na tvoja vrata potrka režiser, ki bi rad ustvaril film o Roku, pomisliš na višje sfere, ki uravnavajo univerzum.    

Zanimivo, Petrovič je bil v času največje smučarske slave tudi gost na vašem koncertu. Vam je žal, da tega nastopa ni nihče dokumentiral?
Res je, s Pankrti je pel že prej omenjeno Slovanovo himno. Rok je živel v Šiški in Centru, a je bil po duši tudi "slovanovec". Le dan po tem, ko je osvojil slalomski svetovni pokal, se nam je pridružil na koncertu v menzi študentskega naselja. To je bila velika fešta. Res je, tega ni nihče posnel. Zgodbe niti nismo obešali na veliki zvon.

Za konec ob zahvali za vaš čas le še vprašanje o tem, na kateri strani mize ste med intervjujem čutili večji izziv …
Ob koncu novinarske kariere pri Stopu sem opravil niz intervjujev. Lojze Slak, Slavko Avsenik, Marjana Deržaj, Jože Privšek, Vlado Kreslin … To so velikani slovenske glasbe. Zajadral sem tudi v tujino. Joey Ramone je bil moj sogovornik v New Yorku. Družila sva se en teden. Tri dni sem le popival v dobri družbi, šele nato sva se lotila intervjuja. Ti intervjuji so bili nekaj posebnega. Z veseljem sem jih delal in soustvarjal. Doživeta pa je tudi druga stran. Če govorimo o temah, ki me zanimajo, mi je povsem enakovreden užitek o njih tudi govoriti.  

Sportal Odkrit nasmeh in skrite solze Ilke Štuhec