Od kod fant jemlje hitrost?

Ob pogledu na končni vrstni red dirke in časovno razliko – najbolj se je Loebu približal moštveni kolega Dani Sordo z minuto in pol zaostanka - se zdi, kot da se je francoski dirkač s svojim citroënom C4WRC sprehodil skozi park, a ni bilo čisto tako. Francoski dirkač je doživel najmanj dva strašljiva trenutka na reliju, zaradi katerih bi lahko zabeležil ničlo: prvega že na uvodnem "brzincu", ko je po napačni izbiri pnevmatik (v pravem nalivu je dirkal z intermediate gumo, medtem ko se je večina odločila za zimsko različico) trepetal, da je sploh prišel do cilja. Peljal je tako previdno, da si je na 22 kilometrih nabral 42 sekund zaostanka, kar je v povprečju pomenilo skoraj 2 sekundi na kilometer! A morebiti je imel Loeb v mislih znan pregovor "previdnost je mati modrosti", ki se je na koncu izkazal za resničnega. Drugič je Sebastien globoko zavzdihnil v 12. HP, ko je ob velikanski prednosti zdrsnil s ceste, se 60 metrov peljal po travi, a nato vsa štiri kolesa znova spravil nazaj na asfalt in peljal naprej. Takšne sreče ni imelo kar nekaj hitrih dirkačev: najprej vodilni Jari Matti Latvala, ki mu je kar dvakrat počila guma, nato Urmo Aava, ki je zapeljal v jarek, poln vode in se zagozdil v blatu, pa Chris Atkinson, ki je zaradi "aquaplaninga" pristal v drogu, drugič pa zaradi močnega zaviranja zletel s ceste in se zagozdil na skalni polici. Razmere na gladki podlagi so bile tako kočljive, da so prav vsi dirkači delali napake. Loeb je zmagal tudi zato, ker je v odločilnem delu dirke – petek in soboto – odpeljal perfektno, skozi celoten reli pa taktično dovršeno. Na štartu v ekstremnih razmerah skrajno previdno, ko je svojega citroëna opremil z identičnimi gumami kot konkurenca, je napadel na vso moč, ko pa si je pridirkal udobno prednost, pa se je prelevil v kontrolorja tekmecev.

Ni si težko predstavljati, kako se počutijo Loebovi tekmeci, ki se trudijo, a dobijo že po prvem dnevu relija in šestih "brzincih" velike oči, saj vidijo, da imajo minimalno 44 sekund zaostanka. Najraje bi parkirali svoje dirkalnike in odšli domov. Težko je namreč dirkati v situaciji, ko veš, da praktično nimaš realnih možnosti za zmago in da se moraš zadovoljiti z nabiranjem točk. In ko ti svetovni prvak že na prvi dirki prvenstva začne podzavestno dopovedovati, da si je laskavo lovoriko rezerviral zase. Na drugi strani pa se Loeb presneto dobro zaveda, da bo moral za šesti zaporedni naslov prvaka še kako garati, saj v reliju nič ne pade z neba. A mu počasi že zmanjkuje motivacije, zato je pred kratkim namignil, da bi se znal v sezoni 2010 preseliti v formulo 1. Sicer fant zagotovo v reliju še zmeraj uživa, a ob pomanjkanju resnih konkurentov mu postaja dolgčas in že išče nove izzive. Če bi mu v formuli 1 spodletelo, pa bi se lahko še zmeraj vrnil nazaj v reli.

S svojo dominantno zmago in 100-odstotnim izkupičkom že na začetku sezone je vsem rivalom poslal jasno sporočilo: Sebastien je obdržal šampionsko formo, ki jo uspešno neguje zadnjih pet let. O kakšni krizi ne duha ne sluha. Strah vzbujajoče pa je to, da fant zmaguje, četudi se mu vse ne poklopi. Za svoj končni uspeh se mora Loeb zahvaliti tudi ekipi inženirjev in mehanikov, ki so mu pripravili vrhunski dirkalnik, ki je brezhibno deloval od štarta do cilja. Konkurentom pa je ugašal motor (Hirvonen, Sordo) ali pa odpovedal kar servo volan (Hirvonen). Kljub temu da je bil svetovni prvak na asfaltni podlagi absolutni favorit za zmago, pa si je s prvimi 10 točkami zagotovo pridirkal določeno psihološko prednost pred nadaljevanjem prvenstva. Vsaka točka bo namreč letos štela več kot lani, saj jih je zaradi skrajšanega sporeda na voljo manj (lani maksimalno 150, letos 120). Konkurenca se lahko tolaži z dejstvom, da bo od preostalih 11 relijev sezone le še en asfaltni, deset pa makadamskih, kjer bi lahko bili konkurenčnejši. Tovarniški Citroën je Irsko zapustil z maksimalnim številom točk in tako postavil prva dva temelja za ubranitev dirkaškega in konstruktorskega naslova svetovnega prvaka. Tovarniški Ford pa je zmogel tretje mesto Hirvonena in štirinajsto Latvale, kar v konstruktorskem prvenstvu pomeni 10 točk primanjkljaja. A vodilni možje Plavega ovala napovedujejo, da bo na naslednji dirki na Norveškem, kjer je predviden sneg in kjer naj bi imeli skandinavski dirkači občutno prednost, slika ravno obratna. Na Irskem jih je razveselil Khalid Al Qassimi, ki je prišel do svoje prve dirkaške točke v SP v karieri. Sicer je bil najboljši zasebnik na prvi dirki sezone Henning Solberg, ki je s Fordom pristal na četrtem mestu in postavil svoj najboljši rezultat kariere na asfaltu. Norvežan je večino relija bil hud boj s Citroënovim mladincem Chrisom Atkinsonom in ga suvereno dobil. Da je pravi dirkaški zanesenjak, je dokazal z izbiro gladkih gum za mokro podlago, medtem ko je Avstralec z zimsko različico zletel s ceste.

Solberg je za domačo dirko, ki bo na sporedu čez štirinajst dni, napovedal nič manj kot zmago. Atkinsonu se kljub nekaterim napakam ni treba sramovati irske avanture. Na svojem debiju s C4WRC je dokazal svojo surovo hitrost in lahko upa, da se bodo našli sponzorji, ki mu bodo omogočili nadaljevanje prvenstva. Novinec in mladinski svetovni prvak Sebastien Ogier je ob drugem stiku z WRC dirkalnikom zbral tri točke, kar je vsekakor uspeh. Omeniti velja še Estonca Urma Aavo, ki je pred sezono podobno kot Atkinson zamenjal dirkalnik in že na debiju s Fordom vodil tri hitrostne preizkušnje. Prvič v življenju. Slasten občutek. Malokdo je na Irskem pogrešal tovarniški Subaru in Suzuki, ki sta pred sezono izstopila iz SP. Sodeč po lanskih rezultatih ne bi krojila samega vrha, zato končna razmerja moči po prvi dirki ne bi bila bistveno drugačna, kot jih imamo sedaj.