Nešportno navijanje in vmešavanje staršev hromi in bega mlade športnike

Starševsko navijanje na otroka športnika v osnovi deluje spodbudno, lahko pa je njegov učinek ravno nasproten. Z vzkliki, ki so v nasprotju s trenerjevimi navodili, žaljivkami in drugim kontraproduktivnim navijanjem lahko mlade športnike ohromijo in zbegajo.

V klubih in panožnih zvezah zato na različne načine iščejo ustrezne rešitve, deloma tudi z neformalnimi kodeksi starševskega obnašanja.

Večina je spodbujajoča, izstopajo pa tisti drugi

Športna psihologinja dr. Tanja Kajtna verjame, da večji del staršev na otroških tekmovanjih sicer navija spodbudno, da so tam prisotni zgolj zaradi opore otroku in logistične pomoči, a da pogosto izstopajo ravno tisti, ki to počnejo preveč intenzivno, grobo in zavzeto, kar lahko na otroke vpliva negativno.

"Otrokom je včasih nerodno, na ta način so deležni negativne motivacije za nastop," poudarja športna psihologinja, ki je prepričana, da bi za razloge, ki starše ženejo v ekscesno navijanje, lahko našli več stičnih točk.

Dvojna avtoriteta in nepoznavanje pravil športa

"Lahko je razlog ta, da starši ne poznajo narave športa in tako na primer na tenisu navijajo tako kot v rokometni dvorani. Nekateri pa prek športa svojih otrok kompenzirajo svoje športne neuspehe in preprosto ne znajo ločevati sebe in otroka. Prav zadnji so najbolj težavni tako na tekmah kot v odnosu do trenerja, ki bi moral biti, vsaj kar zadeva šport, za otroka glavna športna avtoriteta," dodaja Tanja Kajtna.

Starši naj spodbujajo otrokov trud, šele nato rezultat

Športni psiholog Aleš Vičič poudarja, da je starševsko navijanje samo po sebi izredno pozitivno in dobrodošlo. "Starši naj nagrajujejo in spodbujajo otrokov trud, šele nato njegove uspehe oziroma dobro izvedbo.

Tretji korak navijanja bi se moral nadaljevati po koncu tekme, ko je treba v primeru poraza ali slabšega nastopa, otroku ponuditi brezpogojno oporo," poudarja Vičič.

Strinja se, da se na tekmah pojavlja tudi ekscesno navijanje, ki se odraža v preglasnem navijanju in pretiravanju, to pa pri otrocih lahko sproži sram in neodobravanje v očeh drugih v skupini, pa tudi v očeh trenerja.

Zavzemanje za fair play

Eno od rešitev Vičič vidi v zavzemanju za fair play, za moralno vedenje na igrišču in tik ob njem.

"To je v prvi vrsti naloga trenerja, ki otroka uči spoštovanja čiste igre, takoj zatem pa staršev, ki svojega otroka učijo ali pa ne učijo čustvene samokontrole, ki je tu pomembna," poudarja Vičič, ki ga bolj kot hipni učinki takega vedenja na otroka zanimajo dolgoročni učinki.

V primeru ekscesnega načina navijanja pozitivnih učinkov dolgoročno nikakor ni na vidiku, pravi.

Motečim staršem pove svoje

Nogometni trener Zoran Zeljković, ki trenira širok spekter nogometašev, od najmlajših do profesionalcev, opaža, da je vmešavanja staršev z leti vedno več, saj narašča število tistih, ki želijo biti prisotni tudi na treningih in ne samo na tekmah.

"Starši, ki imajo običajno večjo željo po uspehu kot njihovi otroci, s svojim vmešavanjem naredijo več škode kot koristi. Takim povem svoje mnenje, a nekaterih se preprosto ne da premakniti. Otroci so zbegani in ne vedo, koga upoštevati, zato jim pogosto svetujem, naj skušajo odmisliti tisto, kar se dogaja v okolici," svetuje Zeljković.

Starše je treba podučiti o navijaškem bontonu

S tem sem se strinja tudi Marko Markovič, trener pri košarkarskem klubu Slovan, ki mu uspe spregledati takšne motnje, se pa zaveda, da vplivajo na igralce.

"Pri tej težavi največjo vlogo igrata ustroj športnega kluba in trener, ki mora podučiti starše in otroke, kaj pomeni navijaški bonton. Vsi skupaj delamo za isti cilj in le s spoštovanjem pravil bomo trenerji in otroci uspešni, starši pa zadovoljni na tribuni," pravi trener pri ljubljanskem klubu, ki se je v svoji trenerski karieri že večkrat srečal s starši, ki jih je moral umiriti in povabiti na razgovor o njihovih pričakovanjih in navijanju.

"Da bi se temu čim bolj izognili, pred začetkom vsake sezone skličemo sestanek, kjer predstavimo naš način dela in načrte, organizacijo in bonton navijanja oziroma t. i. Častno starševsko, v kateri so zapisana pravila vedenja. Naš vzgled je pomemben in tega se moramo zavedati," pojasnjuje Markovič.

Starši naj spodbujajo

Tudi rokomet ima podobno izjavo kot košarka. Gre za izjavo o fair playu, ki jo pred začetkom sezone podpišejo starši in otroci. Rokometni trener Jure Kavšek iz Rokometnega kluba Mark Olimpija se zaveda, da gre zgolj za simbolično potezo, a neka informacija o pravilnem vedenju vendarle je.

"V rokometu z ekscesnim navijanjem staršev niti nimamo tako velikih težav kot na primer v nogometu, če pa že so, so zaradi staršev, ki skušajo s svojimi otroki živeti svoje sanje," dodaja. "Vloga staršev v športu bi morala biti zgolj spodbujanje, ne pa da jih zanima samo rezultat. Pomembneje kot to je, da se otrok na tekmi bori, da je vztrajen," poudarja.