Druga kariera
Nedelja, 27. 8. 2023, 18.20
1 leto
Druga kariera (324.): dr. Uroš Perko
Nekdanji športnik opozarja: Raje se delamo, kot da težav ni in ne obstajajo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,05
V 334. rubriki Druga kariera gostimo nekdanjega plezalca, enega od pionirjev slovenskega skalnega plezanja Uroša Perka, ki se je v svoji doktorski dizertaciji poglobil v problematiko duševnih motenj v športu in prišel do presenetljivih ugotovitev.
"Duševnih stisk še vedno ne znamo prepoznati, poleg tega gre v primeru duševnega zdravja še vedno za tabu temo in temo, ki je v pogovoru nezaželena. To ni nekaj, s čimer bi se znali spoprijemati. Raje se delamo, kot da težav ni in da ne obstajajo. Tudi pri psihičnih stiskah bi moralo veljati enako kot pri poškodbah, ko točno vemo, kako jih sanirati in kako trenirati, da se ne poškodujemo. Tako bi tudi pri stiskah, kot so depresija, motnje hranjenja in podobno, morali vedeti, kako jih preprečimo in kako se z njimi soočimo, če do njih pride," v Sportalovi rubriki Druga kariera opozarja Uroš Perko, nekdanji vrhunski športnik, ki se je v svoji doktorski dizertaciji poglobil v problematiko duševnih motenj v športu in prišel do presenetljivih ugotovitev.
Naš tokratni gost rubrike Druga kariera je večji del mladosti posvetil plezanju. Dr. Uroš Perko (letnik 1976) je na tekmah v športnem plezanju kot mladinec dosegel nekaj vrhunskih rezultatov (med drugim je na svetovnem mladinskem prvenstvu leta 1992 osvojil 9. mesto), še več odmevnejših dosežkov pa je uspel nanizati v skalnem plezanju.Po končani športni karieri, uporništvu in hudi izgorelosti se je posvetil študiju, nekaj let delal tudi kot trener. Leta 2016 je vpisal študij psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani in danes kot terapevt geštalt terapije v Zavodu Mitikas v Kamniku nudi pomoč ljudem v stiski. Leta 2021 je na Fakulteti za vede o zdravju doktoriral na temo duševnih motenj v športu, letos pa doktorsko dizertacijo v razširjeni in poljudnoznanstveni obliki ter konkretnimi (anonimni) primeri izpovedi vrhunskih športnikov izdal kot knjigo z naslovom Duševne motnje v športu. Knjiga je obvezno branje za trenerje in ostale športne delavce ter starše mladih športnikov. Zadnja leta veliko hodi v hribe, plezanje pa je opustil.
Pogovarjali smo se o presenetljivih izsledkih raziskave o duševnem zdravju slovenskih vrhunskih športnikov in njegovi karieri.
Kaj vas je v raziskavi duševnih motenj v športu, ki ste jo ste izpeljali na dokaj velikem vzorcu 360 slovenskih kategoriziranih športnikov, od mladincev do članov v olimpijskem razredu, najbolj presenetilo, če ne kar šokiralo?
Najbolj so me presenetile visoke številke prisotnosti depresivne simptomatike, motenj hranjenja in pitja alkohola. Visoke številke sem sicer pričakoval, vendar ne tako. Drug del, ki me je presenetil pa je ta, da nivo športnika ne vpliva na pojav teh stanj. Sam sem pričakoval, da bo več tovrstnih težav, se pravi depresije, anksioznosti, motenj hranjenja in alkoholizma med uspešnejšimi športniki, se pravi med športniki, ki trenirajo več in imajo na programu več tekem in posledično doživljajo več stresa, tako kažejo raziskave v tujini, vendar se to ni potrdilo.
Kaj to pomeni? Da težave izvirajo iz primarne družine?
Tega še nismo potrdili, so nas pa izsledki prve raziskave pripeljali do tega, da bomo začeli razloge iskati drugje. Verjetno bomo izvedli še eno raziskavo, v kateri bom preverjal stanje v primarni družini, na primer, koliko športnikov prihaja iz alkoholičnih ali tiranskih družin. Ti rezultati nam bodo dali bolj jasno sliko.
"V raziskavi so me najbolj presenetile visoke številke prisotnosti depresivne simptomatike, motenj hranjenja in pitja alkohola."
Katerih stisk je med slovenskimi športniki, ki so bili vključeni v raziskavo, največ?
Največ je depresije oz. simptomov depresije. Raziskavo smo izvajali z vprašalniki, ni šlo torej za klinično raziskavo, zato je treba pri interpretaciji biti zelo previden. Področje duševnega zdravja je precej zapleteno. Lahko se zgodi, da vsak psihiater poda drugačno diagnozo.
Kaj kažejo rezultati glede alkoholizma, ki naj bi bil eden od treh največjih problemov slovenskega javnega zdravstva?
To je poglavje zase. Glede na to, da je bil vzorec, ki smo ga proučevali precej mlad, bi bilo to težko zaznati, saj je predpogoj, da nekoga označimo za alkoholika, dolgotrajnejše utrjevanje pivskih navad. Dobili pa smo visoke rezultate glede tveganih vzorcev pitja alkohola.
V javnosti je vedno več izpovedi nekdanjih športnikov, ki začnejo po koncu kariere raziskovati izvor njihovih težav.
Res je, vedno več jih je, še vedno pa jih ni veliko. Ko je nekdanji kolesar Jani Brajkovič pred časom spregovoril o svojih travmah, sva se slišala po telefonu in rekel sem mu, da še dobro, da sem knjigo izdal, preden je on začel govoriti o tej temi, da ne bi kdo mislil, da sem prepisoval od njega (smeh, op. a.).
"Določeni športniki so po koncu kariere očitno pripravljeni predelati stvari, ki so se jim zgodile, ali pa je njihova stiska enostavno tako velika, da nimajo druge možnosti, kot da jo začnejo razreševati in ne samo nadkompenzirati. Nekateri nato o tem tudi spregovorijo."
Smo zdaj končno prišli do faze, ko so tudi športniki, čeprav peščica, pa vseeno, pripravljeni govoriti o svojih izkušnjah z depresijo, anksioznostjo, motnjami hranjenja in podobno. Zakaj se vam zdi to tako zelo pomembno?
Te izpovedi so še vedno zelo redke, je pa pomembno, da obstajajo. Določeni športniki so po koncu kariere očitno pripravljeni predelati stvari, ki so se jim zgodile, ali pa je njihova stiska enostavno tako velika, da nimajo druge možnosti, kot da jo začnejo razreševati in ne samo nadkompenzirati (nadkompenzacija je obrambni mehanizem, kjer se z željo po izravnavanju občutka manjvrednosti, s povečanim delovanjem uveljavljamo na prav tistem področju, kjer se počutimo manjvredni, Musek in Pečjak, 2003). Nekateri nato o tem tudi spregovorijo.
Jaz sicer mislim, da zaradi teh izpovedi ne bo prišlo do drastičnih sprememb v športu, to pa zato, ker bi se potem moralo drastično spremeniti vse v zvezi s funkcioniranjem športnikov, kar pa se ne bo zgodilo.
"Sam sicer mislim, da zaradi teh izpovedi ne bo prišlo do drastičnih sprememb v športu, to pa zato, ker bi se potem moralo drastično spremeniti vse v zvezi s funkcioniranjem športnikov, kar pa se ne bo zgodilo."
Pri mnogih gre pri njihovem ukvarjanju s športom za nadkompenzacijo, ki je lahko tudi del nekega zanimanja, je pa dejstvo, da športnika med kariero zanimajo medalje, olimpijski uspehi in kariera. Enostavno nimajo ne časa ne prostora, da bi se med kariero ukvarjali s temi temami. Za to je čas po koncu kariere. Čeprav številni tudi po koncu kariere bežijo od samega sebe, se nekateri vendarle soočijo s sabo, saj na način, kot so živeli prej, enostavno ne bi več mogli živeti.
Je pa tako, da vsi vemo, da težke zgodbe obstajajo, a se pretvarjamo, kot da jih ni. Vse se dela, kot da je šport okej, da so športniki super in sposobni, ampak ko se začneš z njimi pogovarjati, ugotoviš, da slika ni tako rožnata. Skoraj na vsakih olimpijskih igrah imamo primere, ko športniki doživljajo stiske, spomnimo se Simone Biles v Tokiu, tudi Lindsey Vonn je veliko govorila o svoji izkušnji z depresijo.
"Tudi pri psihičnih stiskah bi moralo veljati tako kot pri poškodbah, ko točno vemo, kako jih sanirati in kako trenirati, da se ne poškodujemo. Tako bi tudi pri stiskah, kot so depresija, motnje hranjenja in podobno, bi morali vedeti, kako jih preprečimo in kako se z njimi soočimo, če do tega pride."
Nekdanji kolesar Jani Brajkovič je pred leti na svojem blogu zapisal, da je "nekdo, ki si zlomi kost in nadaljuje dirko, slavljen kot junak, drugi, ki se mesece ali leta bori z duševnimi boleznimi, motnjami hranjenja, zasvojenostjo, pa je prepoznan kot šibak." Kdaj bomo psihične stiske prenehali stigmatizirati?
Dejstvo je, da duševnih stisk še vedno ne znamo prepoznati, poleg tega gre v primeru duševnega zdravja še vedno za tabu temo in temo, ki je v pogovoru nezaželena. To ni nekaj, s čimer bi se znali spoprijemati. Raje se delamo, kot da jih ni, da te težave ne obstajajo.
Se pa strinjam, da bi tudi pri psihičnih stiskah moralo veljati tako kot pri poškodbah, ko točno vemo, kako jih sanirati in kako trenirati, da se ne poškodujemo. Tako bi tudi pri stiskah, kot so depresija, motnje hranjenja in podobno, morali vedeti, kako jih preprečimo in kako se z njimi soočimo, če do njih pride.
Zakaj se to ne zgodi?
Ker stvari hitro postanejo preveč zapletene. Že pri motnjah hranjenja. O tem se zdaj veliko govori, tudi v plezanju, kjer je veliko pozornosti namenjene probematiki RED-S, ampak tudi če trenerji ne vem kaj vse govorijo o tej temi, je v ozadju še vedno veliko navzkrižje interesov, poleg tega je zelo težko najti nek ustrezen sistem.
Vedno se bo našel en športnik, ali par njih, ki bodo za to, da bodo boljši, na primer v steni, pripravljeni hujšati, tudi če s tem tvegajo zdravstvene težave. Vemo, da tudi trenerji ne bodo ravno spodbujali k hranjenju nekoga, za kogar vejo, da je boljši, če je suh, pa lahko govorijo kar hočejo. To je problem, ki ga bo zelo težko rešiti.
"Če si športnik zlomi nogo, se enostavno mora ustaviti in poškodbo rehabilitirati, saj drugače ne gre, če pa je športnik na primer depresiven ali ima druge psihične težave, lahko kljub temu dolgo in uspešno funkcionira. Vsaj znotraj športnega nastopa."
Imamo športnike, ki se zelo dobro zavedajo, da z zdravstvenega vidika določena stvar zanje ni dobra, pa vendar jo bodo za ceno uspeha vseeno počeli. Kdo pa pri 20 letih razmišlja, kaj bo pri 40? Vseeno jim je in takrat so pripravljeni storiti marsikaj.
In če se vrnem na opazko o zlomljeni nogi … Če si športnik zlomi nogo, se enostavno mora ustaviti in poškodbo rehabilitirati, saj drugače ne gre, če pa je športnik na primer depresiven ali ima druge psihične težave, lahko kljub temu dolgo in uspešno funkcionira. Vsaj znotraj športnega nastopa.
Je pa pomembno, da se o duševnem zdravju in stiskah govori in da vedno več športnikov o tem spregovori, predvsem pa je pomembno, da dobijo občutek, da niso edini, ki imajo stiske, in da ko enkrat kariero končajo, vedo, da se lahko obrnejo po pomoč in da je to na nek način normalno in pričakovano. Da ne prihaja do stigmatizacije. S tega vidika se mi izpovedi športnikov zdijo zelo koristne.
Ogromno pomeni tudi to, da bodo te teme staršem mladih športnikov dale misliti, je pa po drugi strani tudi res, da starši, ki načeloma otroku hočejo dobro, te težave soustvarjajo. Primarne družine so pogosto problematične, seveda ne vse, so pa.
"Pomembno je, da se o duševnem zdravju in stiskah govori in da vedno več športnikov o tem spregovori, predvsem pa je pomembno, da dobijo občutek, da niso edini, ki se jim to dogaja in da ko enkrat kariero končajo, vedo, da se lahko obrnejo po pomoč in da je to na nek način normalno in pričakovano. Da ne prihaja do stigmatizacije. S tega vidika se mi izpovedi športnikov zdijo zelo koristne."
Vaš oče dr. Andrej Perko je bil alkoholik, ki se je uspešno zdravil pri dr. Janezu Ruglju in danes tudi sam dela z alkoholiki. Je bila ta izkušnja, glede na to, da je bila v zdravljenje vključena vsa družina in da je bil v sklopu zdravljenja izjemno pomemben tudi športni vidik, tek in pohodništvo, pomembna tudi za vašo športno pot? Tudi glede discipline, ljubezni do športa v naravi.
Mislim, da ne, v športu sem se enostavno od nekdaj dobro znašel. Motorično sem bil dokaj sposoben in vsi športi so mi dobro šli. Tukaj sem se lahko identificiral in postavil, verjetno sem se tudi zaradi športa lahko odmaknil od stvari, ki so se dogajale doma, čeprav se je to dokaj hitro končalo. Oče je pri mojih osmih letih začel z zdravljenjem, ampak vseeno nekatere stvari ostanejo, šport pa je bil nekaj, skozi kar sem se samemu sebi dokazoval.
Je bilo pa moje ukvarjanje s plezanjem zelo enostransko, kar je običajno, ko gre za nadkompenzacijo. To v praksi pomeni, da je vse ostalo postalo nepomembno in da sem vse ostalo začel zanemarjati. Pri nadkompenzaciji gre za izrazito ozko usmerjenost in za pretirano treniranje, ki ne prinaša pravega učinka. Gre bolj za to, da preko tega rešuješ lastne stiske. Če tega ni, če ne treniraš non stop in ne obremenjuješ lastnega telesa in ne trpiš, potem ne veš, kaj bi sam s sabo. Moral bi se soočiti s sabo, to pa je težko.
Kdaj ste odkrili plezanje?
Dokaj hitro, morda tudi zato, ker sem odraščal v Kamniku, ki je obkrožen z gorami, ker je to mesto alpinistov, ne vem. Plezanje me je zanimalo, že odkar pomnim, prav fasciniralo me je, ne vem pa, če ima to kakšne povezave s tem, da smo z Rugljem hodili v hribe in na maratone.
Kako resne so bile vaše tekmovalne ambicije? Na svetovnem mladinskem prvenstvu leta 1992 ste bili deveti.
Zelo resne. Saj to je tudi razlog, zakaj se ukvarjamo s športom. Da dokažemo, da smo najboljši na svetu, tekme pa so najbolj ultimativno polje dokazovanja. Ko sem začel tekmovati, sem zelo hitro dosegel kar nekaj uspehov. Od nekdaj sem bil boljši na tekmah kot na treningih. Prvo leto v mladinski konkurenci sem zmagal par tekem, razglašen sem bil za najboljšega mladinca, potem pa so se mi stvari začele sesuvati.
Ob prvem večjem neuspehu, ko me je konkurent Gregor Šeliga 'nabil' na domačem terenu, se nisem več sestavil. Sam sebi sem se zdel ponižan, in takrat se mi je ves športni svet sesul. Od takrat naprej se na tekmah enostavno nisem več mogel sestaviti in to je samo še ubijalo duha. To je sicer pomenilo, da sem pri 17, 18 letih bil drugi, tretji ali četrti, kar niti ni slabo, ampak zame je bil to čisti neuspeh.
Čutil sem, da sem na 60 odstotkih, kot bi na tekmah imel neko blokado. Problem je bil v tem, da v moji bližini ni bilo nikogar, s komer bi se lahko o tem pogovoril. Tako pa so me kljub slabim rezultatom še naprej vozili na tekme, nihče pa me ni vprašal, kaj se z mano dogaja. Po porazih sem še več treniral, pa nič počival, sem se pa že takrat zavedal, da ta ozka usmerjenost ni okej in da mi nekaj manjka.
Po tem sem si zelo na hitro ustvaril družino, kupili smo hišo in začel sem plezati v skali. Saj je bil to lep način življenja, veliko smo hodili naokoli, vse je bilo zelo sproščeno, bolj divje …
Veljate za pionirja skalnega plezanja. Ste prvi Slovenec, ki je prepletal smer Sanjski par v Mišji Peči, s takrat magično oceno 9a. Kako to, da ste dali prednost plezanju v skali?
V Mišji peči v Ospu sem imel dobesedno pred domačimi vrati vrhunske projekte, vrhunske tudi v svetovnem merilu. Bili so mi dostopni in vedel sem, da jih lahko splezam.
In ko sem tehtal, ali naj hodim na tekme ali pa se posvetim plezanju v skali, sem se odločil za skalo, saj sem tam lahko pokazal, kar znam. To je bila takrat neka povsem normalna odločitev. Seveda pri 20, 22 letih ne moreš reči, da ne boš tekmoval, ker nisi dovolj dober, ampak je lažje reči, da tekme niso v duhu in da so brezvezne, ampak vemo, da zdaj, ko to gledam z zdravo distanco, to ne drži.
Pozneje ste prešli tudi v trenerske vode, kjer ste delali z mladimi, a niste dolgo vztrajali.
Da, najprej sem študiral športno treniranje na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Že takrat sem razmišljal o študiju psihologije, vendar bi to pomenilo, da preveč sledim očetovi poti, tega pa si takrat niti pod razno nisem želel (smeh). In ker sem vse življenje vlagal v šport, je bilo logično, da bom v športu nadaljeval. Študij na pedagoški fakulteti je bil sicer okej, nisem pa ob tem čutil nekega globokega notranjega zadovoljstva. Tudi kot trener sem se kmalu znašel v notranjem konfliktu.
V kakšnem smislu?
Ko treniraš otroke, nisi pa čisto prepričan, da je to tisto, kar bi si želel za lastne otroke. Imel sem notranje dvoboje. Ko si trener, veš, da ne narediš vedno samo tega, kar je dobro za tvojega varovanca. Do neke točke je šlo, potem pa sem postal toliko zrel, da sem se pri 39 letih lotil doktorskega študija in zraven začel študirati psihoterapijo. Če zdaj pogledam nazaj, je bilo tako, kot je bilo, ravno prav.
V športu so šle stvari tako daleč, da sem videl, da je to 'bolnica' in ženi sem takrat rekel, da iz tega sveta izstopam. Če vem, da nekaj za športnika na dolgi rok ni dobro, potem tega nisem želel početi.
"Če vem, da nekaj za športnika na dolgi rok ni dobro, potem tega ne želim početi."
Kaj vas je najbolj zmotilo?
To, da se je apliciralo stvari, za katere nisi vedel, ali bodo za športnika dobre ali ne. Ali bo prosperiral ali totalno dekompenziral. Večja možnost je bila druga in takrat se enostavno nisem več videl zraven in nisem želel prevzemati tega tveganja.
Potem sem se lotil psihoterapije, se pri očetu učil prakse in začel delati s klienti. Doktoriral sem na temo duševne motnje v športu, kot da se športa kar ne uspem znebiti (smeh, op. a.).
Pogovarjava se v zavodu Mitikas v Kamniku, kjer delate s strankami. S kakšnimi težavami se danes ljudje obračajo na vas?
Večinoma se ukvarjam z ljudmi v stiskah, najpogosteje so to pari ali posamezniki, ki so pohabljeni zaradi njihovih mater, ki izrabljajo in izkoriščajo svoje otroke, še posebej sinove, ker jih zlorabljajo, so njihovi nadomestni partnerji in prihaja do čustvenega incesta. Hčere pa uničujejo zato, ker z njimi manipulirajo, jim zavidajo, ker so lepše in mlajše kot one in manj zagrenjene. Od izdaje knjige naprej svetujem tudi športnikom.
"Večinoma se ukvarjam z ljudmi v stiskah, najpogosteje so to pari ali posamezniki, ki so pohabljeni zaradi njihovih mater."
V Sloveniji je zaradi napornega psihosocialnega bivanja več družin v eni hiši kar nekaj težav. Tega, da smo malo podrejeni, da se sprijaznimo z nizkimi plačili, zraven pa imamo vrtove in manjše kmetije, da lahko preživimo. To je zelo naporno in dostikrat se pokaže, da smo ravno do najbližjih zelo nasilni in patološki. Precej sem prepričan, da je tudi to razlog, zakaj imamo toliko športnikov, predvsem, ker so vrhunsko travmatizirani. Ker je to edini izhod, edino, kar je njihovo.
Če bi z izjavo, da so vrhunski zato, ker so vrhunsko travmatizirani, soočili športnike, bi verjetno večina to zanikala. Se strinjate?
Seveda, saj tega ne vejo oz. se ne zavedajo. Ljudje imamo obrambne mehanizme, da lahko preživimo, tukaj mislim na zanikanje. Je pa pomembno, da se o tem govori, da bodo pozneje vedeli, kje poiskati pomoč.
Ponavadi mora kriza biti tako velika, da ne vidiš več izhoda, da si tik pred tem, da ti razpade zakon ali da posameznik preživi, potem počasi, ampak res počasi, nekaterim uspe razrešit težave. Je pa tudi res, da ima šport v sebi nekaj, kar nam pomaga, da po določenih travmatičnih izkušnjah sami okrevamo. Če to znaš aktivirati, se lahko obdržiš nad gladino ali si celo bolj ali manj okej.
Preberite še:
