Matjaž Smodiš: Do zmage kariere že pred F4

Po kar sedmih mesecih ste se vendarle vrnili pod koše. Statistika govori svojo zgodbo, kaj pa ob vnovičnih igralskih naporih ''poreče'' vaše telo? Počutje je dobro. Dejal bi celo, da je stanje takšno, kot mora biti. Ocenjujem, da je pripravljenost hrbta na 90-odstotni ravni. Največjo težavo vidim v samozavesti in košarkarskih občutkih. Osvojiti moram prave občutke, kar pomeni, da med igro ne bom več razmišljal o tem, kaj storiti in kaj ne. Zavora je trenutno skorajda povsem psihološke narave.

A zdravniška zelena luč za popolne napore je prižgana? Da. Vse pa bo odvisno od reakcije mojega telesa. Strokovnjaki trdijo, da se moram stoodstotno prilagajati hrbtu. Od slednjega so odvisne moja minutaža in pa aktivnosti na treningih. Toda trenutno je vse v najlepšem redu.

Žal vas poškodbe spremljajo večji del uspešne kariere, a tako dolga odsotnost vam je vendarle tuja. So bili tedni oziroma kar meseci čakanja zelo mučni? To je bil boj s samim seboj. Verjamem, da so soigralci in navijači trpeli ter me pogrešali. Toda jaz sem prav gotovo najbolj trpel. Na koncu sem moral premagati samega sebe. To je nedvomno najtežje. Za nameček se mi je pripetila še poškodba zadnje stegenske mišice, ki pa mi je na nek način celo koristila. Zadnji korak pred vrnitvijo je bil namreč zavoljo poškodbe počasnejši. Konec dober, vse dobro. Priznam pa, da sem se znašel v trenutkih, ko nisem videl pravega izhoda. Pomembno pa je, da sem imel ob sebi čvrsto oporo pomembnih ljudi.

Iz vaših besed gre razumeti, da ste se poigravali tudi s črnim scenarijem in koncem kariere? Seveda! Kdor se podaja na operacijo hrbta, mora imeti v glavi tudi ta scenarij. Hitro se lahko kaj zaplete. Morda niti ne pri sami operaciji, temveč med rehabilitacijo. Misel o koncu kariere je bila stalno prisotna.

Vam bo zdravje narekovalo tudi poletne aktivnosti? Skrbno se moram držati programa. Popuščanja si ne smem privoščiti. Žal pravega dopusta ne bo, saj moram ohranjati formo. Verjetno me vse to čaka tudi po končani karieri. Poletja bodo od zdaj naprej delovno obarvana. Reprezentančne aktivnosti pa so trenutno tako oddaljene, da o njih nima smisla razmišljati. Čaka me še naporna končnica ruskega prvenstva, ki lahko prinese kar sedem tekem v roku enajstih dni. Tedaj bo vidno, kakšne napore lahko prenese hrbet. Tedaj bom lahko več povedal tudi o reprezentanci in svetovnem prvenstvu v Turčiji.

Če je do SP 2010 pot še dolga, pa je zato toliko bližji nov nastop na zaključnem turnirju evrolige. Kakšen je moskovski utrip pred potjo v Pariz in tekmo z Barcelono? Osebno sem izjemno zadovoljen in presrečen, da bom med potniki v Pariz. Vrnitev na parket je moja največja zmaga v karieri. Sem del ekipe, kar mi veliko pomeni. V kakšni vlogi, bomo še videli. CSKA ne čuti pritiska. Zavedamo se namreč, da je Barcelona izraziti favorit. Katalonci imajo vse niti v svojih rokah, zato smo zelo mirni. A ta sproščenost ne izključuje naših možnosti za polfinalno zmago. Presenečenja so del košarke, predvsem pa na takšnih turnirjih, ko o finalistu odloča ena sama tekma.

CSKA po številnih spremembah vsaj v uvodnem delu sezone ni blestel. Sledil pa je preskok in spoštovanja vreden niz s 15 zmagami v 17 tekmah. Imate preprosto razlago za moskovsko preobrazbo? Nimam pravega odgovora na to vprašanje. Čas je bil očitno moskovski zaveznik. Veterani so našli skupni jezik z novim trenerjem ter osvojili nova pravila. Z vsakim treningom smo napredovali, sledile so zmage in vse je bilo lažje. Priznati pa je treba, da smo imeli kar nekaj sreče z žrebom in razporedom. Toda dobre sezone nam ne more očitati nihče. Znova smo med elitno četverico. Napovedi so bile bolj črnoglede, zato je nastop v Parizu za vse v ekipi velik uspeh.