Ko postanejo klofute in alarm del folklore

Košarkarji Uniona Olimpije so znova presenetili svoje privržence. Ko so slednji po vsega dveh zmagah v desetih krogih evrolige v sezoni 2008/09 menili, da je klub oplazil najnižjo možno točko, so "zmaji" nekako le našli pot do še bolj klavrne in skrb vzbujajoče evropske bere. Kronična nekonkurenčnost, vloga topovske hrane tudi za moštva iz srednjega kakovostnega razreda in na trenutke popolna anemičnost so ljubljanski klub potisnili še dodatno stopničko navzdol. Do pičle zmage v desetih poskusih in najskromnejše evroligaške bere v klubski zgodovini. In to v sezoni, od katere so si po poletni reprezentančni evforiji ter tivolskem zbiranju znanih obrazov na čelu s povratnikov Sanijem Bečirovičem ter reprezentantom Urošem Slokarjem mnogi povsem upravičeno obetali precej več. Vsekakor ne niza bolečih zaušnic in tivolske razprodaje individualnega ter ekipnega ugleda in točk. Drugi del evrolige je bil tako že šesto leto zapored le ideal, od katerega so bili Ljubljančani oddaljeni kot že dolgo ne.

Kljub preverljivemu in objektivnemu dejstvu o proračunski podrejenosti, ki je prav tako že stalna praksa, pa bi se le težko znebili občutka, da se tokratna igralska zasedba še zdaleč ni približala svojemu dometu. Kader je namreč vključeval tako izkušene igralce in potencialne nosilce kot tudi notranjo konkurenco na branilskih ter centrskih položajih. A z izjemo redkih prebliskov, ki so kaj hitro romali v pozabo, je trener Jure Zdovc individualno kakovost zaman skušal oplemenititi s kolektivnim duhom in predvsem borbenostjo. Omenjena elementa nista zgolj potencialna kohezivna vez, temveč tudi priročen vzvod za prekrivanje hib in pomanjkljivosti. Če so po uvodnih spodrsljajih zeleno-beli opozarjali na neuigranost in milo prosili za potrpežljivost, pa je postopoma postajalo vse bolj jasno, da Olimpiji primanjkuje predvsem moštvenih elementov. Ob raztrgani igri brez repa in glave ter tudi prave obrambe, za katero se je vse od tivolskega ustoličenja zavzemal Zdovc, se je ljubljanska usoda prevečkrat znašla v rokah posameznikov. V prvem delu sezone je bil to Američan Matt Walsh, ki je sicer navduševal, nato pa ga je vase posrkalo sivo klubsko povprečje, občasno se je s to vlogo spopadal Sani Bečirovič, nekajkrat celo centri … A prav nihče v nastalem položaju nato ni postregel s stabilnostjo in kontinuiteto, predvsem pa se ni znal postaviti v vlogo vlečnega konja.

Katastrofalno sezono bi bilo še nekako možno pomesti pod preprogo, če bi jo lahko označili za kolateralno škodo uspešno izpeljanega sanacijskega programa ali pa stranski učinek vključevanja obetavnih mladih košarkarjev v evroligaški koncept. A Union Olimpija v Evropi znova ni postregla s kakšnim novim domačim obrazom, naložbo za prihodnost, za nameček pa je klub poraz za porazom nizal tudi na poslovni ravni. Alarm, ki opozarja na kritično plačno nedisciplino, je bil pravzaprav stalno vklopljen. Domnevno oblikovanje dela proračuna na podlagi obljub in zgolj izkazanih namer, s čimer se v dobršni meri razvrednotijo tudi prispevki lojalnih pokroviteljev, se v težkih recesijskih časih vrača kot bumerang. Namesto čiščenja starih grehov se v Tivoliju kopičijo novi dolgovi, glas o nelikvidnosti pa se vse bolj širi in načenja še preostali ugled kluba.

Deja vu? Žal. Sezona 2009/10 vendarle ni le osamljen primer, temveč je vpeta v niz podobnih zgodb, katerih rdeča nit sta popolna evropska nemoč in finančna kriza. V kategorijo "že videno in slišano" bi zlahka uvrstili tudi vse glasnejše govorice o novem vetru, ki ga prinaša nova (pred)sezona. Navsezadnje velja spomniti, da sta tudi Gregor Fric in Janez Rajgelj kot predhodnika Igorja Dolenca na položaju direktorja kluba odkrito spregovorila o dolgu in samozavestno napovedala skok na zeleno vejo. Po drugi strani pa je dejstvo, da evroligaško životarjenje vendarle ne bo moglo trajati v nedogled. Union Olimpija v tem trenutku ni na evroligaški ravni, pri čemer to velja tako za organizacijsko kot tudi igralsko raven. V nastalem položaju mnogi rešilno bilko vidijo le v selitvi v Stožice in (ne)posredni pomoči mesta s svojimi lovkami. Nova dvorana za upravičevanje vložkov in uspešno delovanje pač potrebuje predvsem kakovostno vsebino. Prav zato imajo tovrstne teze realno osnovo, a košarkarske navdušence, ki so že naveličani obljub in ponavljanja zgodb o katarzah, bodo prepričala zgolj dejanja.