Jan Muršak: Igram za Olimpijo in navijam za najboljši klub, Maribor

Mariborčan, ki je obnorel ljubljanske navijače. Vsaj tiste, ki obiskujejo hokejske tekme. Teh pa je v zadnjih letih več, kot je tistih, ki jih srečujemo na nogometnih tekmah. Tudi o nogometu je spregovoril. In odkrito, brez ovinkarjenja priznal, da je goreč pristaš velikih tekmecev Olimpije, slovenskih prvakov iz Maribora. Štiriindvajsetletnik, ki je septembra okrepil Olimpijo in do zdaj v 25 tekmah zbral že 40 točk (15 golov in 25 podaj). V Evropo se je preselil zaradi ''lockouta'' v severnoameriški profesionalni ligi NHL. Upa, da zgolj začasno. Z ekipo Detroit Red Wings, v dresu katere je v najmočnejši hokejski ligi na svetu doslej odigral 44 tekem in zbral štiri točke (dva gola in dve podaji), ga namreč pogodba veže le še do konca te sezone. Zato se želi čim prej vrniti v ZDA in dokazati, da si zasluži novo pogodbo. Kaj bo, če se to ne bo zgodilo, ne ve. Zanimiv in hvaležen sogovornik, ki je spregovoril tudi o Američanih in njihovi razgledanosti, pasteh lige NHL, reprezentanci Slovenije in še marsičem zanimivem.

Kako je septembra prišlo do prestopa v Olimpijo? Bojda ste se ponujali še nekaterim ekipam. Med drugim tudi zagrebškemu Medveščaku. Takoj, ko so naznanili ''lockout'', sem želel čim prej priti igrat v Evropo. Moj agent je stopil v stik z nekaterimi ekipami, med njimi so bili tudi Medveščak, Gradec, nekaj čeških ekip in seveda Olimpija. Pri čeških ekipah bi moral še nekaj časa počakati, saj so Čehi želeli videti, kako se bodo odločili njihovi hokejisti, ki igrajo v NHL. Sam nisem želel čakati. Pri Zagrebčanih je bil problem dobiti sponzorja, ki bi podprl moj prihod, v Ljubljani pa so vse skupaj zelo hitro uredili, tako da sem se po dveh tednih odločil za prihod v Olimpijo. To je bila povsem moja odločitev. Želel sem si biti blizu doma in veliko igrati, kar so mi tukaj omogočili. Najbolj pomembno pa je bilo, da sem želel čim hitreje rešiti svoj status, zato sem prišel. Kot kaže za zdaj, je bila odločitev dobra.

Ste zadovoljni s predstavami, ki jih kažete v dresu Olimpije? Moj cilj, ki sem si ga zadal ob prihodu, je bil, da bi v povprečju dosegal po točko na tekmo. Trenutno to celo presegam, a je iz tekme v tekmo težje. Zadnje čase me nasprotniki zelo dobro pokrivajo. Ne dajejo mi veliko prostora, zato je težko. Pred časom sem se tudi poškodoval, tako da nisem bil stoodstoten, kar se je seveda takoj poznalo. So pa to malenkosti, ki jih lahko popravim tudi sam in bo kmalu spet tako, kot je bilo.

Zadnja četrtina regularnega dela lige EBEL se je začela. S soigralci še verjamete v šesto mesto? Vse ekipe so zelo blizu, a bo zelo težko. Na papirju nimamo tako dobre ekipe, kot jo imajo drugi, a možno je vse. Zadnjih nekaj tekem smo odigrali zelo dobro. Če bodo vsi igralci pokazali vse, kar znajo, nam ne bo hudega.

Kako ste se znašli v Ljubljani? Življenje v prestolnici je v redu. Ljubljana je zelo lepo mesto, ki ga zdaj vse bolj spoznavam. Prej namreč nisem imel te možnosti. Ko je lepše vreme, se s soigralci malce sprehodimo ob Ljubljanici. Bil sem tudi na Ljubljanskem gradu. Drugič v življenju. Prvič sem bil, ko sem hodil še v osnovno šolo. Ko imam prost dan, grem sicer najraje v Maribor, kjer obiščem starše in prijatelje, doma pa si pogostokrat ogledam tudi kakšen film. V Ljubljani se imam lepo. Edina stvar, ki bi jo spremenil in me tukaj moti, je megla. Ko grem v Maribor, se takoj po Trojanah pojavi sonce, medtem ko je v Ljubljani megla in prši. S soigralci pri Olimpiji pa se tako ali tako dobro razumem, česar sem zelo vesel. Smo dobra ''klapa''. Največ se družim z Miho Verličem in Kenom Ograjenškom. Predvsem z mlajšimi soigralci se zabavamo. Nikoli nam ni dolgčas.

Ste član Olimpije, a ne skrivate, da navijate za nogometni klub Maribor. Kako se počutite kot član ljubljanskega kluba, ki je pristaš velikega štajerskega tekmeca? Nogomet je edini ekipni šport, ki me poleg hokeja zanima. Po televiziji sicer spremljam še smučanje, smučarske skoke in tenis, na tekme pa hodim le na nogomet. Pogostokrat grem v Ljudski vrt, saj sem velik navijač Maribora. Ko je igral v ligi Europa, sem si ogledal nekaj tekem. Morda mi navijači Maribora celo zamerijo, ker igram za Olimpijo. Vem, da igram za Olimpijo, a sem še vedno navijač najboljšega slovenskega nogometnega kluba, ki je zasluženo tam, kjer je. S tem nimam prav veliko težav, saj so me tudi tukaj v Tivoliju že videli v vijoličasti majici. Nadel sem si jo bolj iz provokacije, saj vem, da nekateri soigralci ne marajo Maribora, tako da je bilo kar zabavno. Vse skupaj je pač del športa. Ker ne gre za hokej, se mi zdi to povsem normalno. Z veseljem igram za Olimpijo in bom naredil vse, da pomagam ekipi, ampak tega, da sem že od majhnega navijač Maribora, ne morem spremeniti. Mislim, da ljudje to razumejo. Vsak normalen človek bo razumel.

In kakšen je vaš odnos z ljubljanskimi navijači? Zelo sem zadovoljen, kako so me sprejeli. Dobro se počutim v dresu Olimpije. Le obisk tekem bi bil lahko malce boljši. Smo pač v hudih časih, ampak tisti, ki pridejo, pa navijajo. Prepričan sem, da jih bo z boljšimi rezultati prišlo še več.

Bliža se zimska klasika. Tista novoletna v Michiganu pred 100.000 gledalci vam ni bila usojena. Zdaj vas čaka bežigrajska, ki bo na sporedu januarja. Škoda, želel sem si igrati v Michiganu, a je žal prišlo do odpovedi. Sam se najprej nisem povsem zavedal, kaj to pomeni, saj je od takrat, ko smo odigrali zadnjo, minilo že kar nekaj časa. Ko si tam, šele vidiš, kaj to sploh je. Upam, da bo še kdaj kakšna priložnost za kaj takega. Se pa veselim zimske klasike, ki me čaka z Olimpijo. Upam, da bo organizatorjem projekt dobro uspel, želim pa si seveda tudi, da bi mi premagovali nasprotne ekipe in zabeležili čim več zmag.

Poleg golov in podaj je vaše obdobje pri Olimpiji zaznamoval tudi pretep na tekmi proti Gradcu, v katerem jo je v dvoboju z vami hudo skupil Kevin Moderer. Kaj se je zgodilo? Gradec ima zelo močno ekipo, ki igra fizično. Hokejisti Gradca so celo tekmo izzivali, tudi vratarja, zato sem ga zaščitil. Nato je vame skočil Moderer in me začel udarjati. Jaz sem se pač začel braniti. Dvakrat sem ga dobro zadel, nato se je obrnil. Meni je takrat nekoliko spodrsnilo in sem ga vrgel prek sebe, pri padcu se je čudno zavrtel in si huje poškodoval koleno, s katerim je imel težave že pred tem. Seveda mi je žal, da se je to zgodilo. Pretep je pretep. Obračun s pestmi, ki naj bi se končal s kakšnim šivom ali morda zlomljenim nosom, ne pa s tako resno poškodbo. Žal se je izšlo tako, kot se je. Tudi to je pač del hokeja. Ker poznam njegovega menedžerja, bom verjetno stopil v stik z njim in mu zaželel čim prejšnje okrevanje. Seveda si želim, da bi se čim prej vrnil na led.

Sicer ne slovite kot pretepač … Ne. Sam ne iščem pretepa in nikoli ne začnem prvi. Če me kdo dovolj razjezi, se pa znam dobro braniti. To se je zgodilo tudi tokrat. Ko igraš bolje, se velikokrat zgodi, da te skuša nasprotnik sprovocirati. Jaz imam kar dobre živce, tako da jim prav pogostokrat ne uspe. A ko nekdo odvrže rokavice in me začne napadati, se postavim sebi v bran. In takrat se znam kar dobro braniti. Sicer pa se do zdaj nisem prav velikokrat stepel. Štirikrat, ko sem še igral v ligi AHL, to pa je tudi vse.

V Evropo ste prišli, ker je v ligi NHL ''lockout''. Si želite, da bi se končal in bi se najboljša hokejska liga na svetu le začela? Da, zelo si želim, da bi se končal in upam, da se bo čim prej. V minuli sezoni sem bil celotno sezono poškodovan, po tej sezoni pa mi poteče pogodba. Imam še zadnjo možnost, da pokažem, kaj znam. Da izkoristim priložnost. Doslej v ligi NHL še nisem dobil prave priložnosti, imel sem tudi malce smole. Prav zato si neizmerno želim, da bi ljudem v Detroitu dokazal, da lahko računajo name tudi v prihodnosti. Če že ne v Detroitu, pa v kakšni drugi ekipi v ligi NHL. Predvsem zato si želim, da se vse skupaj čim prej začne. Res upam, da se bo, ampak ne vem, če se bo. Za zdaj na to temo sicer ni nič novega. Trenutno vsi skupaj čakamo. En dan so informacije spodbudne, drug dan niso. Če se bo začelo, super, če ne, bom pa z veseljem še naprej igral za Olimpijo.

Pogodbo z Detroitom ste podpisali leta 2007, a do debija v ligi NHL je preteklo kar nekaj časa. Debitirali ste 28. decembra leta 2010 na tekmi proti Colorado Avalanche. Se še spomnite trenutka, ko so vas poklicali in vam sporočili, da boste dobili priložnost v najmočnejši ligi na svetu? Seveda se. Dan pred tem sem imel tekmo, bilo je ravno po božiču. Po tekmi smo šli takoj na avtobus in na pot v Chicago, kjer naj bi naslednji dan igrali tekmo z AHL ekipo Chicaga. Ko smo prispeli tja, me je trener že čakal in mi sporočil, da imam zjutraj let in se bom pridružil ekipi Detroita v ligi NHL. Seveda sem bil vznemirjen, takoj sem poklical domov. Celo noč nisem spal. Težko opišem, kaj vse sem občutil. Ko sem vstopil v garderobo Detroita, pa treme nisem imel. Igralce sem namreč že poznal iz trening kampa, na katerih se pomešajo mladinske, AHL in NHL ekipe. Odigral sem tudi nekaj pripravljalnih tekem in poznal nekaj igralcev, tako da s tem ni bilo problema. So zelo prijazni, pravi profesionalci in pripravljeni pomagati. Malce treme sem občutil le tik pred začetkom tekme, ko so predvajali himno. Po prvi menjavi pa je bilo vse že v najlepšem redu. Prepustil sem se igri in skušal odigrati čim bolje.

Pa potem, ko ste 10. januarja 2011 – zanimivo, prav tako proti ekipi Colorada –, zabili prvi gol v ligi NHL? Bilo je podobno. Ko sem dal zadetek, se pet, deset sekund sploh nisem zavedal dogajanja okoli sebe. Vse se je zgodilo zelo hitro. Pravzaprav se niti ne spomnim več, kako. Občutek je bil seveda dober. Se pa spomnim, da je bil na tisti tekmi na tribunah prisoten tudi moj agent. Tisto tekmo sem tudi sicer odigral zelo dobro in dobil prepotrebno energijo in samozavest. Po tekmi sem dobil plošček, s katerim sem zabil gol, statistiko s tekme in tudi uokvirjeno sliko. Vse skupaj je seveda nekaj posebnega. Mislim pa, da so se po tej tekmi pri Detroitu odločili, da z menoj podpišejo pogodbo. To je bila zagotovo največja nagrada, ki sem jo lahko dobil za prvi gol.

Do debija v najmočnejši ligi na svetu ste morali preskočiti kar nekaj ovir. Kako trd je profesionalni hokejski kruh v ZDA? Zelo trd. Vselej obstaja rivalstvo, vsak posameznik hoče boljše rezultate. Tako je povsod, v vseh športih. Jaz sem imel malo sreče, da do zdaj nisem imel trenerja, ki bi me sovražil. Dobil sem kar veliko igralnega časa, kjerkoli sem bil. Upam, da bo tako tudi v prihodnje. Ni pa lahko, ko prideš v tujino. Sploh, ko si mlajši. Prvič živiš sam, prvič lahko delaš, kar hočeš, greš ven … Veliko jih gre po napačni poti. Hodijo ven, hokej jim ni več prioriteta, bolj pomembne so jim druge stvari. Ko je tako, pa hitro zaideš s prave poti. A če imaš dovolj močno voljo in veš, kaj hočeš, ti lahko uspe. Vsakega včasih malce zanese, tudi mene je, a pri meni je bil cilj vedno jasen. Vsak človek mora sem in tja malo ven, lahko tudi kaj spije, tudi sam sem šel, a se to ni dogajalo pogosto.

Kako ste se soočali z življenjem na samem, v tujini? Ko sem bil na Češkem, sem živel v internatu. Tam smo živeli sami in bolj samostojno. Ko sem prišel v Ameriko, sem živel pri družinah, ki dobijo plačilo za hrano za vsakega igralca. Takšno življenje je za mlade igralce super. Vozijo te naokoli, ti kuhajo in skrbijo zate, tako da se počutiš, kot da bi bil doma. Sam sem bil pri treh družinah, le z eno izmed teh nisem več v stikih. Z drugo se pogosto vidimo, obiščem jih dvakrat, trikrat letno, s tretjo pa se slišimo in si dopisujemo prek elektronske pošte.

Kako je biti član NHL-moštva? Veliko bolj naporno, kot bi si marsikdo predstavljal. Veliko je odrekanja, a se ti vse povrne, ko si tam. Težko je priti do tako visoke ravni, pa tudi, ko si tam, ni vse pravično. Ni tako lahko, kot morda kdo misli, da je. Veliko je pasti, veliko se lahko naučiš predvsem od drugih igralcev, ko jih spremljaš, kako se obnašajo in jih posnemaš. V Detroitu so sami zvezdniki, ki so tudi zunaj ledu zelo dobre osebe, tako da se lahko od njih veliko naučim. Sam seveda nisem zvezdnik. Če v Detroitu res nisi super zvezda, te na ulici nihče ne prepozna. Hokej je pač šport, v katerem imaš na sebi čelado in opremo, tako da si za množice težje prepoznaven. Sicer pa se v Detroitu dobro počutim. Sam sem živel 30 minut vožnje iz mesta v predelu, kjer je živelo veliko soigralcev. Najeto sem imel hišo, saj sem imel psa. Edino, kar mesto drži gor, so športi. Središče je slabo razvito oziroma propada. Tudi mentaliteta ljudi, ki živijo tam, mi ni bila najbolj všeč. V Sloveniji smo vsi veliko bolj sproščeni. Detroit mi je bil všeč le zaradi hokeja. Vse drugo je v Sloveniji veliko boljše.

Anekdota, ki se vam je najbolj vtisnila v spomin v času, ki ste ga prebili v ligi NHL? Bilo jih je kar nekaj, a morda se najbolj spomnim dogodka, ko je bil član Detroita še Kris Draper. Na enem izmed letov je odšel s sedeža in se usedel v sprednjem delu letala. Ko je letalo vzletelo, ga je odneslo nazaj po vsem letalu po sredini. Videti je bilo, kot da smuča oziroma se sanka. Na teh zasebnih letalih namreč ni treba imeti pripetega varnostnega pasu oziroma stvari niso tako natančno določene, kot so na komercialnih letih.

Anže Kopitar je v dresu Los Angeles Kings v minuli sezoni osvojil naslov in blestel. Je Slovenija zdaj zato vsaj malce bolj prepoznavna? Dvomim, da je. Anžeta seveda poznajo, o Sloveniji oziroma slovenskem hokeju pa ne vedo ničesar. Slovenija je majhna in hokejsko nerazvita država. Američani poznajo le hokejsko razvite narode, kot so Švedi, Finci, Čehi in Rusi, preostalih pa ne. Slovenski hokej jih sploh ne zanima. Čeprav imamo glede na število prebivalcev veliko dobrih hokejistov in so tudi rezultati, ki jih dosegamo, neverjetni, smo za njih popolna neznanka. Če skačeš iz skupine B v A in nazaj v B, to za njih ni prav dober rezultat. Oni gledajo le na rezultat. Ne zanima jih, koliko dvoran je v Sloveniji na voljo in kako malo število hokejistov imamo v primerjavi z njimi.

Kolikokrat so vas v ZDA zamenjali za Slovaka? Kar nekajkrat. Slovenije seveda ne poznajo. Veliko Američanov sploh ne ve, da je Slovenija država. Ameriške šole pač niso tako dobre, kot so naše. Govorijo, da smo iz Jugoslavije, Češkoslovaške, tudi iz Transilvanije. Tako pač je.

Morda bodo Slovenijo bolje spoznali, če se bo Slovenija na prihajajočih olimpijskih kvalifikacijah prvič v zgodovini uvrstila na zaključni turnir. Kako močna je želja po nastopu v Sočiju? To bi bilo nekaj neverjetnega. Olimpijske igre so nekaj najbolj pomembnega v hokeju. Prva stvar je zagotovo osvojitev Stanleyjevega pokala, druga pa so že olimpijske igre. Doslej si nismo mislili, da se lahko uvrstimo na olimpijske igre, saj je konkurenca res močna. Imam pa občutek, da letos lahko presenetimo in nam lahko uspe. Če se liga NHL ne bo začela, bom z veseljem igral za reprezentanco.

Pred kvalifikacijskim turnirjem v Vojensu boste imeli bore malo časa za skupne treninge in uigravanje. Velik minus? Z veliko reprezentanti se poznamo že iz mlajših selekcij, tako da s tem ne bi smelo biti večjih težav. Seveda bi bilo bolje, če bi imeli na voljo večje število skupnih treningov in pripravljalnih tekem, a dejstvo je, da bodo vse ekipe približno na istem. Nihče ne bo prav pretirano uigran. Morda je to celo bolje za nas, saj smo na papirju morda kljub vsemu malce slabša ekipa in lahko zato presenetimo.

Navijači slovenske reprezentance optimizem gradijo predvsem na vaši in prisotnosti Anžeta Kopitarja. A ''lockout'' bo poskrbel, da bodo močno okrepljeni tudi nasprotniki Slovenije na kvalifikacijskem turnirju. Danci bi lahko tako imeli kar šest igralcev iz lige NHL. Komu bolj koristi mirovanje v najmočnejši hokejski ligi na svetu? To, da bova lahko nastopila skupaj z Anžetom, je zagotovo plus za nas, ampak treba je vedeti, da se liga NHL in evropski hokej močno razlikujeta. Nekateri igralci so v ligi NHL zelo dobro, pa jim potem v Evropi ne gre tako zelo dobro in seveda obratno. Ne vem. Težko je reči, za koga bi bilo bolje. Odločale bodo malenkosti. Že takrat, ko je naša reprezentanca igrala na Slovaškem, smo proti Slovakom izgubili za las. Odločale so malenkosti. Tudi tokrat najverjetneje bodo. Verjamem pa, da smo zmožni presenetiti.