Erika Fabjan: Med najboljših dvajset na svetu in na OI

Fabjanovi imata visoke cilje in se zavedata, da bosta morali ogromno trenirati, če jih bosta želeli uresničiti - uvrstitev med najboljših dvajset parov na svetu. Letos sta denimo že nastopili ne nekaterih mednarodnih turnirjih. V Turčiji sta na pripravljalnem turnirju osvojili prvo mesto. Junija sta nato na Hrvaškem na turnirju v okviru tekmovanja CEV Satellite prišli do petega mesta. Identičen rezultat pa sta nedavno dosegli na sredozemskih igrah.

S sestro Simono ste se zavestno odločili, da prenehata z igranjem dvoranske odbojke in se posvetita le odbojki na mivki. Kakšne so sploh vajine želje in do katere stopnice lahko realno prideta? Situacija v novomeškem klubu je pripeljala do tega, da sva se odločili za odbojko na mivki. Resno sva začeli trenirati januarja. Sprva sva bili dobra dva meseca na Danskem, nato pa sva pilili formo v toplejših krajih. Trenutno sva že v polnem tekmovalnem zagonu. Nastopili sva na mednarodnih turnirjih ter tudi na sredozemskih igrah. Zaenkrat sva zadovoljni s potekom dogodkov ter najino igro. Za letos sva si zadali cilj, da se uvrstiva na glavni turnir v evropski seriji in da uspešno igrava na evropskem prvenstvu do 23 let. Zavedava se, da bo treba opraviti še veliko dela, da bova prišli tja, kamor želiva – to pa je med šestnajst najboljših ekip v Evropi ter nato še med dvajset na svetu.

Omenili ste sredozemske igre, kjer sta bili peti. Sta morda pričakovali kaj več, glede na to, da sta igrali kar na visoki ravni? Peto mesto ni slabo, vendar sva razočarani, saj sva zmagali pet dvobojev in le enega izgubili – ravno ob nepravem času. Zavedali sva se, da bi lahko prišli do medalje, vendar se nama je izmuznila. Dvojico, ki je osvojila zlato, sva denimo letos premagali v Avstriji. Ampak tudi iz porazov se moraš nekaj naučiti in se vseeno postaviti v pokončno držo. To je bila za naju lepa izkušnja, ki bo dobra popotnica za naprej.

Kakšna pa je sploh razlika med dvoransko odbojko in odbojko na mivki? Razlika je že v sami tehniki, in sicer pri prstih pri podajah. Žoga se namreč ne sme vrteti. To je po mojem mnenju element, ki se ga je najtežje naučiti pri odbojki na mivki. Tudi fizična pripravljenost je drugačna. Na terenu sta le dve igralki in je bolj naporno. Veliko je teka ter skokov. Nato so tu še vremenski pogoji, ki vplivajo na igro. Poleg tega morata obe igralki obvladati vse prvine odbojke, medtem ko si denimo v dvoranski specializiran le za določeno igralno mesto.

Vsa ta potovanja terjajo tudi finančni davek. Kako imata poskrbljeno glede kritja stroškov? Zaenkrat večji del pade na starša, ki nama zelo veliko pomagata in sva jima hvaležna. Pomaga nama tudi portoroški klub, upava pa, da bova v prihodnje pokrivali stroške z dobrimi uvrstitvami na mednarodnih turnirjih. V evropski in svetovni seriji je finančna pogača na turnirjih kar velika. Če se že uvrstiš na glavni turnir, imaš pokrite osnovne stroške in še nekaj ostane.

Kakšni pa so vajini dolgoročni cilji? Najina velika želja so olimpijske igre. K temu cilju stremiva. Zavedava se, da bo potrebnega veliko odrekanja, če bova želeli priti v London. Pogoj, da se uvrstiš na veliko tekmovanje, je, da se redno uvrščaš na turnirje svetovne lige. In do tega se morava s sestro v prihodnjih dveh, treh letih dokopati.

Naslednji teden bosta nastopili na Ptuju na Nestea BeachMasters. Verjetno se spogledujeta z najvišjim mestom? Želiva zmagati turnir na Ptuju, kjer bo, sodeč po vseh napovedih, izjemen dogodek. Res je, da so slovenske dvojice napredovale, vendar bova naredili vse, da se na koncu veseliva skupne zmage.

Za konec še družinsko vprašanje. Kako je videti sodelovanje med sestrama v ekipnem športu, kot je odbojka na mivki? Ali je kaj trenj ter katera ima glavno besedo? Nobena nima glavne besede (smeh, op. p.). Imava povsem normalen odnos in se vse dogovoriva. Upoštevava želje druga druge. Seveda pride kdaj tudi do kakšnih nesoglasij, vendar ne takšnih, da bi vplivale na najino igranje odbojke na mivki. Vse lepo urediva, saj se sicer zelo dobro razumeva. Imava pa tudi še dve mlajši sestri, ki trenutno le navijata za naju, vendar že kažeta znake, da bosta nekoč igrali odbojko na mivki. Upam, da bomo lahko čez nekaj let na kakšnem izmed turnirjev igrale sestrski finale (smeh, op. p.).