Sobotni intervju
Sobota, 3. 4. 2021, 4.23
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Emil Ledenko
Nekdanji nogometaš, ki je upal stopiti iz cone udobja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,15
8
Nekdanji nogometaš Emil Ledenko je dolgo iskal svoje poslanstvo in ga nazadnje tudi našel. Danes se ukvarja s predajanjem znanja s področja zavestnega dihanja in zdravilnimi učinki kopanja v mrzli vodi.
Emil Ledenko je kar 27 let svojega življenja namenil nogometu, čeprav je večino tega časa čutil, da to ni pot, ki mu je bila namenjena. Po popolnem osebnostnem in fizičnem zlomu pri 20 letih, kopici zdravstvenih težav in iskanju samega sebe je pri 46 letih končno našel svoje pravo poslanstvo. Tisto, kar sta mu priimek Ledenko in vzdevek Ledeni nakazovala že vse življenje. Začel je preučevati in prakticirati tehniko zavestnega dihanja in kopanja v mrzli vodi.
49-letni Emil Ledenko je kar 27 let svojega življenja posvetil nogometu. Igral je za ljubljansko Olimpijo, bil s 17 leti kot član Domžal najmlajši igralec Prve lige, kalil se je tudi pri Slovanu in Ljubljani.
Z 20 leti se je preselil na Hrvaško, kjer je v prvi ligi igral za Varteks iz Varaždina, nato pa doživel popoln osebnostni zlom, ki je bil eden od prvih znakov, da ne hodi po pravi poti. Nogometno kariero je sklenil pri 27 letih, čeprav pravi, da glede na nizko raven pripravljenosti obdobja med 20. in 27. letom sploh ne more šteti kot del kariere.
Nadaljnjih sedem let je delal kot nogometni trener mlajših selekcij v Celju in Domžalah, a je zaradi skrb vzbujajočega ponavljanja vzorcev med nekaterimi otroki, ki so nogomet trenirali zgolj zato, ker so si to želeli njihovi starši, kot je to večino življenja počel sam, to pot končal in obrnil povsem nov list. Nekaj let se je zelo uspešno ukvarjal z direktno prodajo, zavarovalništvom in trženjem, na koncu pa je po seriji dogodkov, ob katerih se je zamislil, pri 46 letih odkril dobrodejne učinke kopanja v ledeni vodi in prhanja pod mrzlo prho v kombinaciji z zavestnim dihanjem. Junija bosta minili dve leti, odkar se s tem ukvarja poklicno.
"V nogometu in košarki sem užival samo, dokler sem se lahko igral, ko pa sem začel čutiti pritiske, sem se zlomil."
Začnimo z nogometom, vašo prvo športno ljubeznijo. Kako danes s časovne razdalje gledate na svojo nogometno zgodovino? Je bila večino časa to vaša želja ali predvsem prisila očeta?
Prva leta sem si zagotovo želel postati in biti profesionalni nogometaš.
Kdo je bil takrat vaš vzornik?
Maradona, seveda. V prvi fazi sem sanjal o tem, da bom profesionalni nogometaš, da bom igral za Barcelono ali Real Madrid, skratka, da bom igral nekje v tujini. Ta pristna želja je trajala nekje do konca osnovne šole, to je bilo obdobje, ko smo vsi igrali nogomet, ko sem se navdušil nad košarko.
Na šolskih tekmovanjih sem izstopal in iz Heliosa so me večkrat prišli domov novačit, naj se resneje lotim košarke. Oče je bil odločno proti, jaz pa ravno obratno, v tistem obdobju sem se čutil bolj povezanega s košarko kot pa z nogometom.
Ker je oče temu nasprotoval, sem se spet resneje lotil nogometa in spet sanjaril o nogometni karieri. Ta želja me je držala do konca srednje šole … Do takrat sem bil precej uspešen. Bil sem član slovenske mladinske reprezentance, trenerji so me imeli za perspektivnega nogometaša, po drugi strani pa sem težko prenašal pritiske, ki sem jih čutil doma. Nikoli, ampak res nikoli ni bilo nič dovolj dobro.
Oče me je na zunaj sicer vedno hvalil, doma pa sem neprestano poslušal kritike na svoj račun. Očitno se je to nekje v meni kopičilo …
Takrat verjetno niste imeli športnega psihologa, s katerim bi predebatirali svoje težave, razreševali travme …
Ne, kje pa. S tem se ni nihče ukvarjal. Se pa spomnim, da so mi ljudje, ki so me dobro poznali, že takrat govorili, da bi, če ne bi bilo v ozadju mojega očeta, v športu pokazal precej več. Še danes mi marsikdo reče: Stari, če ne bi bilo tvojega fotra, bi igral v tujini.
To pomeni, da so imele kritike, ki so bile bržkone mišljene kot dodaten potisk, zagon, ravno nasprotni učinek?
Absolutno. Ni skrivnost, da je moj oče marsikoga motil. Obiskoval je vse, ampak res vse moje treninge, seveda tudi tekme, vtikal se je v delo trenerjev, čeprav sam nikoli ni igral nogometa.
Kje vse ste se poleg Olimpije kalili v nogometnem smislu?
Kot mladinec sem igral za Olimpijo, nato sem kot posojen igralec igral za Domžale in bil s 17 leti najmlajši igralec prve lige.
Sledil je prestop k Slovanu, kjer so me že vnaprej opozorili, da me bo trener, če bo moj oče še naprej obiskoval treninge, "zradiral" iz ekipe. In zgodilo se je natanko to. Trener me je povsem ignoriral. Bilo je, kot da me ni.
Za klub Slovan, kjer sem takrat igral s Sebastijanom Cimirotićem, Markom Gruškovnjakom in drugimi, tako nisem odigral niti ene tekme.
Edina fotografija, ki jo hrani iz 27-letnega obdobja športne kariere.
Pri 20 letih je sledila selitev v prvo hrvaško ligo, v klub Varteks iz Varaždina, kjer sem se spet počutil sprejetega, nato pa sem si tri dni pred tekmo z Dinamom, ki bi jo moral odigrati na stadionu Maksimir v Zagrebu, pred več tisoč navijači, poškodoval mišico.
Komaj sem se vrnil, se je zgodba ponovila. Še huje, to in vse, kar se je v meni kopičilo skozi leta, nezadovoljstvo, da kljub dobremu delu nisem dobival priložnosti v prvi postavi, vse te kritike in pritiski so me pripeljali do popolnega zloma.
Ko sem se sredi noči prebudil, nisem vedel, kje sem, bilo mi je slabo, doživel sem napad.
Čez kakšen teden so se zadeve umirile in trener me je posodil v tretjo ligo, da se vrnem v tekmovalni ritem, zabil sem sedem golov. Super mi je šlo.
Po zadnji tekmi smo šli zvečer ven in zgodba se je ponovila. Spet me je obšla slabost, zajela me je panika, nisem mogel dihati … To je bil konec moje hrvaške zgodbe.
Oče me je odpeljal domov, kjer sem se za eno leto zaprl v stanovanje. Strah me je bilo vsega, čutil sem veliko anksioznost.
Po enem letu sem počasi spet začel hoditi ven, se družiti z ljudmi, po tistem sem igral še v prvi in drugi ligi.
Na treningu sem bil odličen, ker tam ni bilo gledalcev, a že, ko sem sedel v avto in se odpeljal na primer na gostovanje, sem bil spet povsem iz sebe. Tako močne strahove sem imel, da preprosto nisem zmogel, nisem prenesel niti tega, da so na tribunah gledalci. Pred gledalci sem povsem odpovedal.
Zadnja tri leta se Ledenko ukvarja s povsem drugo dejavnostjo - izobražuje o pomenu zavestnega dihanja in ledeni kopeli. Delavnice vodi v Kamniški Bistrici.
Čeprav sem nogomet igral do 27. leta, obdobja od 20. do 27. leta sploh ne štejem v leta svoje športne kariere, saj sem bil tako slab, da sploh ni omembe vredno. Moje psihofizično stanje v tistem času ne bi zadostovalo niti za rekreativno ligo.
Dejstvo je, da če se želiš resno ukvarjati s športom, moraš biti močan v glavi. V mojem primeru so se vsa ta negotovost in travme kazale v obliki poškodb. Kar naprej so mi pokale mišice, tetive, telo se mi je dobesedno uprlo. Vsega je bilo preveč.
Sam sem zelo občutljiv in sem bil tak že kot otrok. Vem, da je bila težava tudi v stalnih kritikah, ki sem jih doživljal, ko pa sem hrepenel po pohvali. To bi me nahranilo, pa tega nisem dobil.
Je kdo zunaj vaše družine vedel, kaj se vam dogaja?
Ne, nihče.
Ste bili pri iskanju rešitev prepuščeni sami sebi?
Da. Ves čas. Šel sem k dvema psihologoma, a tam nisem našel odgovorov, nikoli nisem užival nobenih antidepresivov, temu sem se izogibal … Moje okrevanje je trajalo več let, in ko danes na svojo športno kariero gledam z današnje perspektive, lahko rečem, da vrhunski šport očitno ni bil moja pot.
V nogometu in košarki sem užival samo, dokler sem se lahko igral, ko pa sem začel čutiti pritiske, sem se zlomil.
"Očitno nisem tip človeka, ki bi zmogel prenašati take pritiske. No, mogoče bi jih, če bi imel pravo podporo, če bi že takrat sodeloval s športnim psihologom … Z meditacijo, vizualizacijo, koncentracijo, pravilnim dihanjem, s katerim lahko premostiš čustva in travme, je marsikaj mogoče."
Očitno nisem tip človeka, ki bi zmogel prenašati take pritiske. No, mogoče bi jih, če bi imel pravo podporo, če bi že takrat sodeloval s športnim psihologom … Z meditacijo, vizualizacijo, koncentracijo, pravilnim dihanjem, s katerim lahko premostiš čustva in travme, je marsikaj mogoče.
Tega takrat nisem poznal, očitno pa je, da se nisem rodil za to, da bom profesionalni nogometaš ali košarkar, pa čeprav sem si kot otrok ravno tega želel …
Tudi po koncu nogometne kariere ste še sedem let vztrajali v nogometu kot trener. Ste bili ravno zaradi vsega, kar ste prej povedali, drugačen trener kot drugi?
Da, mislim, da sem bil. Opravil sem licenco Pro, kar je najvišja trenerska licenca v Sloveniji, in treniral otroke od 7. do 14. leta.
Otroci so me imeli zelo radi – bil sem njihov trener, starš, psiholog, tudi na NZS so me imeli za zelo perspektivnega.
Zelo hitro sem pred starši postavil jasno mejo, da so otroci, ko so na igrišču, z mano in da so moja odgovornost, in da od staršev ne bom prenašal nobenih komentarjev. Naj komentirajo in kritizirajo doma, če že morajo, ne pa na treningu.
Včasih sem slišal take besede, namenjene otrokom, da je še mene zabolelo. Starši so jim grozili, da bodo ostali brez večerje, če ne bodo zadeli gola, da bodo fizično kaznovani, da morajo solirati in podobno.
"V trenerskem delu sem užival, nisem pa prenašal pritiskov in prevelikih pričakovanj staršev, ki so se na povsem neprimeren način vmešavali v otrokov razvoj. Ko sem bil tudi sam priča zakulisnim igricam, sem se odločil, da pri tem ne želim sodelovati." Fotografija je simbolična.
Prek teh otrok sem začel podoživljati svojo zgodbo. Videl sem bolečino v njihovih očeh, videlo se je, da so nekateri nezadovoljni, da marsikdo sploh ni želel biti na treningu, a so zaradi staršev tam morali biti.
Skratka, v trenerskem delu sem užival, nisem pa prenašal pritiskov in prevelikih pričakovanj staršev, ki so se na povsem neprimeren način vmešavali v otrokov razvoj. Ko sem bil tudi sam priča zakulisnim igricam, sem se odločil, da pri tem ne želim sodelovati.
Ko sem se enkrat odločil, da imam tega dovolj, sem skoraj povsem prenehal spremljati tudi nogomet. Znebil sem se tudi vseh fotografij iz tistega časa, hranim le eno.
Ste se po tem vrgli v neznano?
Da, pri 34 letih sem končal obdobje, v katerem sem živel samo za nogomet, zato je bil naslednji korak zelo zahteven.
Treba je bilo zaslužiti za preživetje in ukvarjal sem se z marsičim, od mrežnega trženja oziroma direktne prodaje, zavarovalništva do dela v trženju za telekomunikacijsko podjetje. Zaslužil sem dobro, rad sem delal z ljudmi in s tega vidika mi je bilo delo všeč, a nikjer nisem čutil, da je to nekaj, kar bi počel z dušo.
Ves ta čas sem iskal svoje poslanstvo. To je trajalo približno deset let, dokler nisem odkril blagodejnih učinkov mrzle vode.
Začelo se je z mrzlim prhanjem. Nekje sem zasledil, da so Skandinavci zato bolj odporni in imajo močnejši imunski sistem. Preprosto sem verjel, da je mrzla voda dobra za imunski sistem, medtem ko me ozadje takrat še ni zanimalo.
Seveda sem na začetku pod mrzlo vodo trpel, a sem stisnil zobe, vse s ciljem, da bom zdrav.
Prijateljica, ki je za moje početje vedela, mi je nekega dne poslala povezavo do videa o Nizozemcu Wimu Hofu … Najprej se mu 14 dni nisem preveč posvečal, videl sem le, da gre za nekega tipa, ki sedi v vodi, in vse skupaj se mi je zdelo "kar nekaj", nato sem si video končno pogledal. Spomnim se, da sem ob tem čutil prav posebne občutke. Bilo je, kot bi mi vibriralo telo.
Postal sem obseden s Hofom. Prebral sem vse, kar sem našel o njem, pregledal sem vse videe, prebral vse intervjuje …
Wim Hof, znan tudi kot Iceman, je nizozemski ekstremni športnik, ki je postavil vrsto vzdržljivostnih rekordov v ekstremno nizkih temperaturah. Hof vse svoje dosežke pripisuje dihalni tehniki, ki človeku omogoča nadzor nad avtonomnim živčnim sistemom. Pozitivni učinki njegove tehnike so znanstveno potrjeni.
A še prej, nekaj mesecev, preden sem si ogledal ta video, sem zaradi hudih težav z artrozo obiskal terapijo pri znanem ruskem terapevtu, ki zdravi tudi v Ljubljani. V kopici ljudi me je izpostavil in mi rekel, da mi ne more pomagati.
Pa kako je med 18 ljudmi našel ravno mene, sem si mislil. Zakaj mi ne more pomagati, sem ga vprašal. Zato, ker sem energijsko premočan, ker da je moj energijski potencial večji od njegovega, mi je odgovoril.
Seveda ga nisem razumel, zato me je zanimalo, kako si kljub temu lahko sam pomagam. Bolečine so bile namreč neznosne.
Rekel je, da moram najti svojo pot. In kaj je to, me je zanimalo? Išči, guglaj, glej filme, nekaj boš že našel. Vidim te kot učitelja, kot zdravilca, mi je dejal.
No, in tri mesece zatem sem dobil prej omenjeni video in se ob tem spomnil terapevtovih besed. Začutil sem, da je to tisto, kar iščem že vse življenje.
Dojel sem, da ni bistvo v mrzli vodi, ampak v zavestnem dihanju, v miselnosti … Vse to sem prenesel v prakso in hitro opazil spremembe v telesu.
Ker sem takrat imel res dobro plačano službo, ki je seveda nisem želel kar tako izgubiti, nisem vedel, kako naj se zadeve lotim.
Takrat si še nisem upal govoriti pred skupino ljudi, kar je danes zame nekaj povsem vsakdanjega, zato sem začel postopoma. Učil sem samo po enega človeka naenkrat, tega se nisem bal.
Odzivi ljudi so bili zelo dobri. Poročali so o boljšem počutju, o tem, da imajo več energije, močnejši fokus …
Ljudje so mi začeli predlagati, naj začnem organizirati delavnice, začeli so me priporočati drugim. Ampak strah je bil še vedno premočan.
Nisem si upal stopiti na to pot, spraševal sem se, ali bom to zmogel, kaj če ne bom imel dovolj strank, kaj če ne bom preživel, kako naj se oglašujem … In po temeljitem premisleku sem nazadnje sklenil, da ne bom pustil službe. Tam je bila plača zagotovljena, tukaj ne bi bila.
Odločil sem se, da se bom z učenjem dihanja in kopanja v mrzli vodi ukvarjal zaradi sebe, če me bo kdo poklical, pa ga bom z veseljem naučil in to je to …
No, dokler si nisem pri padcu s kolesom zlomil kolka, in to ravno tega, kjer imam artrozo. Še isti večer sem bil operiran, vstavili so mi vijake, zdravniki so napovedali od štiri- do šestmesečno okrevanje, a vse je šlo precej hitreje. Prepričan sem, da prav zaradi učinkov mrzle vode.
Pred tem sem že osem mesecev izvajal metodo Wima Hofa in poznal sem njene blagodejne učinke. Pri tem se lahko navežem na šport. Mrzla voda omogoča zelo hitro regeneracijo. Sam grem lahko na primer do Splita s kolesom, se oprham z mrzlo vodo in sem kot nov.
To je tudi edini razlog, zakaj bi se po eni strani rad vrnil v šport, ker vem, da športnikom tako lahko dam precej več, kot bi jim kot trener.
Pomagam jim lahko psihološko, z učenjem pravilne tehnike dihanja in učinki ledene kopeli. Vem, kaj regeneracija pomeni za šport.
Že več športnikov je bilo pri meni, od atletov, košarkarjev, tudi Luka Janežič, Brezec, Jasmin Hukić. Ta mi je celo dejal, da sem mu pomagal do preporoda ...
Dejstvo je, da pri športu odločajo minimalne razlike. Če dodaš samo pet odstotkov nečesa, to pomeni ogromno.
Če ledena kopel in tehnika dihanja pomagata meni kot amaterskemu športniku, kako bi to šele koristilo vrhunskemu športniku. Tam je regeneracija celo najbolj pomembna.
Je ledeno kopel mogoče primerjati s krioterapijo?
Lahko primerjamo, ampak vsi, ki so poskusili oboje, pravijo, da je to dvoje neprimerljivo. Pri kriokomori te pač zaprejo v komoro za tri minute in za to ti ni treba ničesar storiti, medtem ko pri kopanju v mrzli vodi z dihanjem spodbudiš procese v telesu in jih z vodo samo še nadgradiš.
Skratka, da se vrnem k padcu s kolesom – verjamem, da se mi je to zgodilo z namenom. Vedno se sprašujem o razlogih.
In kakšen razlog ste našli?
Preveč sem se gnal, nisem se znal ustaviti. Nisem se mogel znebiti vzorcev iz profesionalnega športa, kjer je šlo za nenehen dril in dokazovanje.
Zlomljen kolk je bil zame znak, da se moram ustaviti. Da nisem na svoji poti. Da nisem tukaj zato, da bom delal v trženju, ampak zato, da bom ljudem predajal svoje znanje.
Takrat sem končno prišel do sklepa, da je čas, da se spopadem s svojimi strahovi. Pri 46 letih sem tako začel povsem na novo.
Lahko rečem, da sem imel "bikova jajca", da sem res obrnil nov list in začel novo pot. In mislim, da je ta precej uspešna.
Je bil to prvi skok iz območja udobja?
Prvi. Nisem vedel, kaj me čaka. Kako naj odprem s. p., kaj če ne bom dovolj zaslužil, kako bom preživel. Prvič v življenju sem se brezglavo prepustil. Preprosto sem čutil, da me vesolje podpira. Junija 2019 sem izpeljal svojo prvo delavnico.
Kdo obiskuje vaše delavnice? Je to povsem drug krog ljudi, kot so ljudje, s katerimi ste se družili prej?
Da, začelo se je s povsem drugimi ljudmi. Ljudje, ki te poznajo, te, ko se lotiš nečesa povsem novega, ne jemljejo resno.
Kaj bi vam na primer rekli nekdanji nogometni kolegi, če bi jih povabili na delavnico dihanja in kopanja v mrzli vodi?
Odvisno od tega, koliko so odprti. Ampak zdaj, ko me v Sloveniji že marsikdo pozna, bi bil tudi marsikdo od teh ljudi odprt za take zadeve. Če pa bi jim to predlagal takoj po začetku, bi si verjetno mislili svoje.
Najprej se moraš dokazati, to pa najlažje narediš pred ljudmi, ki jih ne poznaš. Vem, da je to, kar počnem zdaj, moje poslanstvo in da tako lahko pripomorem tudi v svetu športa.
Želim dokazati, kakšne razlike prinese kombinacija pravilnega dihanja in kopanja v mrzli vodi. V tujini je tega ogromno.
Želim delati z menedžerji na področju antistresnega programa, krepitve imunskega sistema za manj bolniških dopustov … Želim priti do trenerjev, fizioterapevtov.
In kaj danes na vse to poreče vaš oče?
Danes je ponosen name. Vsem se hvali. Seveda pa je imel kar nekaj pripomb na začetku, medtem ko me je mama takoj podprla, češ, da je takoj začutila, da je to moje poslanstvo. Oče pa ravno obratno, ustrašil se je. Vprašal me je, ali moram res vse življenje početi neumnosti. Ko je videl, kako se mi zadeve lepo razvijajo, me je začel sprejemati in podpirati. Mami tudi pozimi redno plava v morju – starši živijo v Splitu –, pravilno diha in prav oče je tisti, ki jo vozi na kopanje.
Zakaj pravite, da kopanje v mrzli vodi, poleg krepitve imunskega sistema in dviga odpornosti, nevtralizacije stresa, zmanjšanja vnetij v telesu, hitrejše regeneracije po športnih naporih in hitrejše okrevanje po poškodbah in boleznih, spreminja odnose, partnerske, poslovne? Na kakšen način?
Preprosto. Že to, da se začneš ukvarjati s sabo, da začneš spreminjati svoje vzorce, razreševati travme, frustracije, to pomeni, da se začneš soočati s sabo. Najpomembnejši odnos je odnos do samega sebe, o tem ni dvoma. In ko spremeniš odnos do samega sebe, se začenjajo spreminjati vsi preostali odnosi.
Ko obvladaš mrzlo vodo, ki pomeni izjemen stres, zmoreš vse. V vseh odnosih so neka trenja, konflikti, in ljudje se odzivamo po avtopilotu, avtomatsko.
Mrzla voda je odlična učiteljica – ko enkrat s pomočjo dihanja zmoreš nadzorovati svoj um in telo v najbolj stresnih položajih, in pravijo, da je kopanje v mrzli vodi celo eden od najbolj stresnih, zmoreš marsikaj.
Ko se naučiš nadzorovati v najbolj stresnem položaju, potem ti bo nekoliko lažje tudi v vseh preostalih, ki so manj stresni.
Ste zdaj prvič zadovoljni sami s sabo?
Prvič v življenju. Rad poudarjam, da imamo ljudje škarje in platno sami v rokah.
Kako bomo oblikovali svoje življenje, je odvisno samo od nas. Imamo izjemno možnost prevzeti odgovornost sami zase.
Ljudje veliko sanjajo o svobodi, a le malo jih je pripravljenih prevzeti odgovornost. Pri tem pa za svoje zdravje in počutje lahko vsak prevzame odgovornost.
"Prvič v življenju sem zadovoljen sam s sabo. Rad poudarjam, da imamo škarje in platno sami v rokah. Kako bomo oblikovali svoje življenje, je odvisno samo od nas. Imamo izjemno možnost prevzeti odgovornost sami zase."
Območje udobja nas je ugonobilo. V njem ne moreš ničesar spremeniti, ko pa izstopiš iz udobja, se ti v možganih začnejo tvoriti nove možganske povezave, kar pomeni, da se tvoja perspektiva spreminja.
Da si prej na svet gledal samo iz enega kanala, zdaj pa je ta razširjen in ugotoviš, da isto stvar lahko počneš na več načinov.
Kako danes s to razširjeno perspektivo gledate na vrhunski šport?
Dobro vprašanje … Morda bo moj odgovor kontradiktoren …
Načeloma sem sčasoma s širše perspektive dojel, da ta svet temelji na načelu kruha in iger in da vrhunski šport za zdravje nikakor ni dober. To sem videl na lastni koži.
Ko si tekmovalno usmerjen, ne moreš poslušati svojega telesa. Ko je v igri rezultat, greš prek sebe. In ko to počneš dolgo, povsem izgubiš stik s svojim telesom. Zato je težava številnih športnikov, da se po koncu kariere tako dolgo iščejo in da je njihovo telo povsem izmučeno. Vrhunski šport pomeni dril do konca, ne glede na to, kako se športnik počuti in kako dober ali slab dan ima.
Drugi vidik pa je to, da do vrhunskih športnikov čutim neskončno spoštovanje. Zato, ker gledalci nimajo nujno občutka, kaj morajo ti fantje in dekleta vložiti v to, da lahko dosegajo vrhunske rezultate.
To, kar se nam zdi od daleč tako preprosto, je v resnici precej drugače. Koliko odrekanja, koliko truda in koliko ponovitev se skriva za vsemi temi predstavami, za videzom, ki se nam zdi tako preprost, se nam niti ne sanja …
Po eni strani mi je žal, ker se zavedam, da se uničujejo, po drugi strani pa se zavedam, kaj vse vlagajo v šport.
Lahko od tega, kar zdaj počnete, preživite?
Zdaj da, ampak sem res predan z dušo in telesom. V eni zadevi mi je uspelo združiti dušo, poslanstvo in posel.
8