Dve lastovki še ne prineseta pomladi

In neprestanih kritik na račun uspavanega gledališča v Celju? Pa podajanja primerjav in nostalgičnih priklicev vragolij zlate generacije, ki je preko Katanca, Zahoviča in nadčloveške borbenosti poslala svetu senzacionalno sporočilo o drznem podvigu majhnega, a srčnega naroda? In naštevanja skromnih klubov, v katerih nimajo slovenski legionarji, za nameček, niti zacementiranega mesta v začetni postavi … Nad reprezentančnim nogometom so se tedaj zgrnili temni oblaki. Na deževni strani Alp. Po dolgem čakanju, ki je ponudil le redke izlive pretiranega zadovoljstva – obronke nekajminutnih izlivov ''poletne'' igre, zmagoslavja pri neprepoznavnih Madžarih – ter s tem ponudil mačehovsko uslugo nemočnim poizkusom krepitve kulta reprezentance, je nastopil čas za nekaj novega.

Izboljšanje ob pravem času

Zapihal je nov veter. Svež severovzhodnik z začetno postajo v Wroclawu nam je zvišal raven optimizma. Kar naenkrat je bilo konec apatičnosti, grizenja nohtov in posledičnega posvečanja pozornosti ostalim reprezentancam. V času letošnjega evropskega prvenstva, še enega velikega tekmovanja brez slovenske udeležbe, je bilo že skoraj pozabljeno, da v majhni deželici tej stanuje tudi ''zeleno-bela'' odprava. Kekova četa je bila oddaljena svetlobna leta od uvrstitve na Euro, izgubljeno je bilo tudi zaupanje navijačev. V kvalifikacijah jo je prehitela celo Albanija. Borbenost in izkazana želja po teku nista zadoščala. Občinstvo je zahtevalo več. Všečne igre, ki bi z uigranim napadalnim pristopom prinesle tudi zadetke, slednji pa so prvi in edini pogoj za osvajanje večjega števila točk. Teh pa ni bilo. Zavladala je misel, neprestano ponavljanje profesionalnega alibija, češ da pomlajena reprezentanca potrebuje še določeno kilometrino. Nabiranje izkušenj, še več treningov, še več medsebojnega poznavanja in postopnega dviga samozavesti. Ostalo naj bi prišlo po samoumevni poti. Temelj je bil zgrajen že pred leti v mladi reprezentanci, sedaj ga je bilo treba prenesti na elitno raven. Pri članih pa ne gre tako zlahka. Potrebno je bilo zastaviti žrtev. V obliki sramotnega padca na šesto mesto v druščini (tudi) z Belorusi in Albanci, dokončno izgubljene identifikacije z nogometno pravljico in ogromnim dvomom o zmožnosti pisane druščine, zbrane z vseh vetrov evropskih lig. Kjer vedno ne prednjačijo prvoligaški klubi. Kritike so se vrstile kot po tekočem traku. Dolgoletni spremljevalci dogajanj so si dopovedovali, da po vsakem dežju posije sonce. Da slabše kot tedaj sploh ne more (b)iti. Izboljšanje je sledilo kmalu. Ob pravem času. Ravno takrat, ko je bilo najbolj potrebno, saj se je začel nov kvalifikacijski ciklus.

Obramba ostaja največja rakava rana

Uvrstitev na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki se je po žrebu skupin zazdela oddaljena kot sanje Avstrijcev na letošnjem EP o evropskem naslovu. Ni bilo več poguma, da bi še kdo – pa čeprav je govora o pregovorni izenačenosti modernega žogobrca, v katerem Luksemburg premaguje Švico, Litva Romunijo, Avstrija pa Francijo – zahteval od slovenskih reprezentantov najvišji možni cilj. Češka in Poljska sta veljali za nepremostljivi oviri, ki naj bi z lahkoto izkoristili vse slovenske vrzeli. Slednji nikoli ni primanjkovalo v obrambi. Prijateljske tekme v letu 2008 so pokazale, da je tovrstni del ekipe ostal največja slovenska rakava rana. Ni ga srečanja, ko ne bi vsaj eden izmed njenih členov za trenutek pokazal nezbranost in nerazsodnost ter omogočil tekmecem priložnost za mamljivo lahek zadetek … Zgodba se ponavlja že (pre)dolgo, na srečo branilcev, ki v danem trenutku pač niso zmožni podati več (pomanjkanje tekmovalne forme, zamenjava klubov, spogledovanje s poškodbami), pa jih v zadnjem obdobju rešujejo soigralci na drugi strani igralne polovice. Če se skozi slovensko obrambno sito že kdo prikrade, mora tudi premagati še oviro z največjo vrednostjo, ki jo je kdajkoli izklesal kipar slovenskih vratarjev. Skromni, a še kako vrhunski Samir Handanovič je po upokojitvi Zlatka Zahoviča postal nekaj najlepšega, kar je lahko doletelo domači nogomet. Poleg ''Sarme'' je ponavljajočo nekajsekundno nemoč branilcev, ki vselej naježi dobršen del privržencev na tribunah, začela reševati prav pomoč občinstva. Dodala je nekaj, česar v minulih letih nismo poznali. Dodatno nagrado, prikrito, a docela dobrodošlo naklonjenost glavnega sodnika.

Novakovič ni več osamljen

Uvodno dejanje na Poljskem je nakazalo osnovno smernico izbora orožij, s katerimi naj bi Slovenija v prihodnje skušala spraviti na kolena tekmece. Milivoje Novakovič, grdi raček nezaupanja slovenskih trenerjev, je prerasel v prekrasnega laboda, ki s svojo razširitvijo strelskih kril, ne smemo pa prezreti tudi nesebičnih podaj, predstavlja ogromen pečat k uveljavitvi lepših časov za slovenski nogomet. Zablestel je že pred leti. Pa vmes trpel zaradi premajhnega števila uporabnih predložkov. Počutil se je povsem odrezanega in neuporabnega.

Ni imel priložnosti, da bi v državnem dresu prispeval tisto, zaradi česa je postal najboljši strelec nemške druge lige. In glavno orožje Kölna. Ko mu je priskočila na pomoč še zvezna linija, nevsakdanje darilo grških zelenic, Mirnes Šišič, prebujeni matador iz Domžal, Andraž Kirm, smelo predrzen povratnik Robert Koren in največkrat kritiziran mož Kekove izbire, tekaško neumoren Andrej Komac, je v sodelovanju s hitrim in spretnim Zlatkom Dedičem, za njegovo vlogo kandidira tudi Zlatan Ljubijankič, zakoličil izbor napadalne postavitve. Odsotnost poškodovanega dvojca Stevanovič – Vršič, na katerih je slonela hrbtenica lanske Kekove odločitve, da najodgovornejša mesta v ekipi ponudi mladim, ni pustila posledic. Novega Zahoviča tako ali tako ne bo več. Greh bi ga bil prisilno iskati in umeščati. Selektor je to doumel in postavil nov način, s katerim naj ne bi Slovenci več sramežljivo iskali pot do nasprotnikovega gola.

Kaj se bo dogodilo …

Seveda je treba popraviti še številne stvari. Kaj se bo zgodilo, če bo zaradi kartonov ali pa nenadejane poškodbe izgubljen Novakovič? Kek je po ''posladku'' nad Slovaško priznal, da so njegovi izbranci zmožni še več. Poleg nepredvidljivega ožjega dela obrambe letijo podobni očitki tudi na bočna mesta. Bi Bojan Jokič na levi strani prinesel večjo mirnost od Miša Brečka, ki že podzavestno razmišlja o desnem delu igrišča? Bo Branko Ilič prenehal z napakami, ki so se mu v zadnjih letih vse prevečkrat prikradle na njegov nogometni račun, in ponudil nekaj prizorov iz repertoarja Betisa? Kaj se bo zgodilo, ko se bomo pomerili proti nekoliko drugačnim reprezentancam? Tistim, ki premorejo posameznike z obilico dokazanega tehničnega znanja (Češka), ter tistim, ki skušajo tekmeca omrtvičiti z drugačnim, bolj otoškim slogom igre (Severna Irska)? Četudi se bo vmes prikradla panika v obrambi, bo obveljalo spoznanje, da na zadnjih dveh tekmah najhujšega le ni zakrivila. Navsezadnje nas je šele sodniška kraja po uvodnem zadetku Poljske predramila. Šele takrat je Slovenija v Wroclawu zaigrala povsem sproščeno po svojih notah. Tudi zadnjih sedem minut v nabito polnem Ljudskem vrtu je vzdržala. Zadržala je vodstvo, prišle so točke. Nihče jih ne more več vzeti.

Tudi zlata generacija se je dotaknila dna

Vstop v kvalifikacije je prinesel nekaj, kar smo pogrešali že štiri leta. Takrat je Branko Oblak rutinsko odpravil Moldavijo, ostal neporažen na Škotskem, nato pa jo nepričakovano podkuril Italijanom … Takrat je bila v Sloveniji nazadnje opažena evforija, ki je iskala vzporednice v nepozabnih podvigih Katančevih junakov. Kakor se je hitro vzbudila, tako hitro je razpadla. Na koščke, ki se niso nikdar več sestavili skupaj. Dolgo časa smo čakali vrnitev občutka, ko smo lahko znova ponosni na svojo reprezentanco. Predolgo. Te priložnosti preprosto ne smemo več izpustiti iz rok. Takšnega sodelovanja in pomoči med igralci, ki jo izkazujejo v vsaki odigrani minuti, na vsakem treningu ali reprezentančnem zboru, ni mogoče sestaviti čez noč. To je plod dolgoletnega procesa. V slovenskem primeru, ki nima na voljo toliko kvantitativnih rešitev kot v bogatejših in večjih državah, se je bilo treba žrtvovati. Nizali so se porazi, menjale postave, uvrstitev na jakostni lestvici pa strmo padala … Tudi ''zlata generacija'' se je svoj čas dotaknila dna. V zadnjih kvalifikacijah pod vodstvom Zdenka Verdenika je bila na osmih tekmah osvojena le točka. Ena točka … Očitno je Slovenija, tako kot marsikatera država na stari celini, prepuščena valovanju nogometnega razpoloženja. Lep čas gre dobro, nato sledi strm padec, nato se krivulja na grafu znova preseli v pozitivne vode in tako naprej. Matjaž Kek tudi po prespani noči in neverjetnemu spektaklu v Mariboru opozarja, da ni razloga, da bi sedaj 'ponoreli'. Zato v čakanju na nove izzive ne sme dovoliti, da bi v skrbno načrtovan proces dviga forme vstopila nenadzorovana pošiljka evforije in v trenutku pometla z vsem, kar je bilo storjenega. Štiri točke proti Poljski in Slovaški sta prevelik kredit, da bi se znova spominjali donedavne nemoči. Sedaj si lahko dovolimo, da vsaj za en mesec zaplavamo v višave in vsak dan znova pogledamo lestvico kvalifikacijske skupine 3. Pri vrhu smo. Žal pa dve lastovki še ne prineseta pomladi.