Andreja Vodeb: Igranje v svetovni ligi zahteva 50.000 € letno

Tako kot večina slovenskih dvojic sta tudi Andreja in Martina amaterki. Vse kaže, da bosta imeli ta status tudi v prihodnje, saj je profesionalizem precej draga stvar. Poleg odbojke pa sta zelo uspešni tudi v zasebnem življenju, saj je Tina, ki ima 25 let, že diplomirana fizioterapevtka, trenerka odbojke in maserka, Andreja pa pri 31 letih končuje magisterij iz ekonomije. Kot se za navezo, ki na igrišču 8 x 8 metrov diha kot eno, spodobi, tudi pri intervjuju ni bilo nič drugače. Prijateljsko sta si namreč razdelili vprašanja in dobili smo zanimive odgovore.

Za uvod nekaj osnovnih vprašanj za naše bralce, ki vaju še ne poznajo tako podrobno. Kdaj sta se spoznali, kdaj sta se odločili za igranje skupaj in koliko časa se že ukvarjata s tem zanimivim športom? Sama sem se z odbojko začela ukvarjati leta 2000 v navezi z Ano Bojinovič, Tina pa pet let pozneje. Skupaj sva začeli igrati leta 2009, ko sem iskala nekoga, ki bi ga zanimalo igranje evropskih in svetovnih tekmovanj ter bolj resni treningi. Prej je bila odbojka na mivki bolj rekreacija, s prihodom švedskega trenerja Isaka Hermanssona v letu 2008 pa sem spoznala drugačen pristop treninga in si želela bolj resnega ukvarjanja s tem športom. Ker je večina igralk v Sloveniji 'iz dvorane' in se jeseni vrne v dvoransko odbojko, nimamo veliko izbire, zato sva se verjetno še lažje in hitreje našli. Poleg odbojke se ukvarjava še z veliko drugimi stvarmi, tako da sva po 'Sportalovi definiciji' amaterski igralki, le da trenirava malo več.

Trenirata v lastni režiji ali imata trenerja? Prvo leto sva trenirali z že omenjenim švedskim trenerjem, naslednje leto sta nama občasno pomagala dr. Tine Sattler in Matevž Berk. Zelo nama je bil v pomoč kondicijski trener Rok Brezavšček, letos pa spet bolj resno trenirava s pomočjo Simona Krakarja, ki je tudi selektor slovenske odbojkarske reprezentance na mivki.

Ste pred začetkom sezone pričakovali, da boste na domačem prostoru tako dominantni? Lani sva zmagali na štirih od pet slovenskih turnirjih, letos vse tri, na katerih sva nastopili. Težko je reči, da pričakuješ zmago. Pripravljaš se in si želiš čim boljši rezultat. Glede na to, da smo letos naredili v sezoni več kot 100 treningov, bi rekla, da so rezultati dobri, niso pa izpolnili najinih pričakovanj. Zelo sva si želeli dobrih uvrstitev na mednarodnih tekmovanjih, ki se nama niso ravno posrečili. Velik del sezone v tujini sva zaradi pomanjkanja sredstev preprosto izpustili in se udeležili le avstrijskih A-cup turnirjev (dvakrat 4. mesto, enkrat 3. mesto). S slovensko serijo sva seveda zadovoljni. Še posebej veseli sva bili ubranitve državnega naslova in zmage na Ptuju, ki nama je še manjkal med osvojenimi turnirji pri nas.

Vemo, da na turnirje v Slovenijo prihajajo tudi ekipe iz tujine. Za kako močne dvojice gre, s kom se jih da primerjati? Tuje dvojice, ki pridejo v Slovenijo, so po kakovosti različne in jih težko primerjamo. Čehinji Kolocova/Slukova, ki sta prepričljivo dobili Ptuj pred dvema letoma, sta bili takoj v naslednji sezoni top 15 na svetu. Švedinje, Avstrijke, Brazilke in Slovakinje so večinoma precej kakovostne in profesionalne ekipe, malce slabše so morda ekipe iz Hrvaške, kjer odbojka na mivki res 'caplja' v ozadju. Večinoma pa gre za dovolj kakovostne ekipe, ki nam predstavljajo velik motiv in izziv, hkrati pa nam omogočajo, da postajamo še boljše.

Najbrž vama največ pomeni ubranitev naslova državnih prvakinj, ko ste v finalu premagali ravno vaši rivalki in kolegici iz reprezentance sestri Fabjan. Osvojitev naslova nama seveda pomeni veliko, ker sta Erika in Simona zelo dobri nasprotnici in edini igralki, za kateri lahko rečemo, da sta profesionalki. Čeprav, če to pomeni, da od tega lahko živiš, smo vsi amaterji. Ker trenirata največ, sta vedno vsaki slovenski ekipi velik izziv. Užitek je bilo igrati pred vročim kranjskim občinstvom in pokazati, kaj vse znava. Bili sva sproščeni. Zase lahko rečem, da nisem imela pričakovanj, želela sem si samo zmagati. In to nama je na koncu uspelo.

Erika in Simona sta znani po tem, da sta edini slovenski profesionalni par. Ali tudi sami razmišljata v tej smeri ali se za to ne bosta odločili? Kot sem že nakazala, profesionalizem zame pomeni, da lahko treniram dvakrat na dan, vmes počivam in so vse moje misli namenjene odbojki na mivki, da jo tako rekoč 'diham'. Pozimi sem nekje v pokriti dvorani, dva meseca v Braziliji ali nekje, kjer sta mivka in veter, poleti pa tekmujem. Igranje v svetovni seriji pomeni nekje okoli 50.000 evrov na leto, pa sem verjetno povedala še premalo, in vsaj 3-5 let, da se pokažejo realni rezultati. Erika in Simona sta zdaj v tretjem letu. Sponzorji, ki jih imata ali imava, so velikokrat materialne narave - zastonj igrišča, oprema, žoge, finančno le redko presežemo 5.000 evrov na sezono. Midve sva v treh letih nabrali 7.200 evrov, za kar se zahvaljujem vsem najinim sponzorjem - tako finančnim kot materialnim. Tukaj mislim v prvi vrsti na agencijo Alkemist, ki nama je letos še kako pomagala. Drugi stroški gredo iz lastnega žepa. Do začetka leta 2011 sem bila v rednem delovnem razmerju in delala po 8 ur ali več na dan, da sem si lahko nato kupila letalsko karto in šla tekmovat utrujena. Tina masira in trenira otroke, jaz vodim vadbe. Ves čas sva razpeti med športom, ki nama veliko pomeni, in kupom drugih obveznosti za preživetje. Odbojka na mivki je strast in veselje, a o profesionalizmu težko sanjava. Taka je žal resničnost.

Konec je Slovenian Beach Toura, kako najprej, še kakšen turnir ali se bosta v miru pripravljali na kontinentalni pokal na Danskem s slovensko reprezentanco v začetku septembra? Tako je, v Sloveniji je za letos odbojke na mivki konec, naju pa vseeno čaka še nekaj dela. Konec avgusta sva povabljeni na ekshibicijski turnir v Švici, ki bo za naju predstavljal del priprav za kvalifikacije na Danskem. Najin trener Simon Krakar, ki je tudi selektor reprezentance, je že pripravil načrt treningov, trenirali pa bomo verjetno tudi v polni reprezentančni zasedbi.

Kaj pričakujete od reprezentančne akcije? Kot kaže, boste prvo orožje Slovenije, saj ste v boljši formi kot Fabjanovi ... Najina forma je zdaj zelo dobra in upava, da bova tak tempo zdržali še vsaj mesec dni, torej do zadnje tekme na Danskem. Že v prvih tekmah se verjetno srečamo z ekipami iz Grčije in Bolgarije, ki jih poznamo in imamo tudi nekaj videoposnetkov njihovih tekem. Menim, da sta ekipi iz Bolgarije verjetno lažje premagljivi kot Grkinji, ki sta v svetovni seriji dosegli že nekaj zelo odmevnih rezultatov. Selektor Krakar bo verjetno tudi prilagodil taktiko igre glede na nasprotnici v posameznih tekmah, saj najina igra temelji predvsem na dobrem servisu, igra sester Fabjan pa na dobri obrambi. Erika in Simona sta še vedno prva slovenska ekipa, saj imata več točk in več izkušenj z igranjem na mednarodni ravni. Sami si želiva pokazati dobro igro in če bo igra stekla, mislim, da ni stvari, ki bi preprečila nadaljevanje tekmovanja v tretjem krogu za Slovenijo. Cilj je torej uvrstitev v tretji krog kvalifikacij.

Kot večina slovenskih odbojkarjev na mivki se najbrž tudi vi ukvarjate tudi z dvoransko odbojko … Želja obeh je samo igranje odbojke na mivki, vendar v Sloveniji to žal še ni možno. Andreja je do zdaj še vsako leto odigrala nekaj mesecev v dvorani (lansko leto v Zrečah), jaz pa sem se igranju v dvorani popolnoma odpovedala, saj mi zaradi poškodbe kolena trda podlaga ne ustreza več. Zato sem se v zimskem času posvetila treniranju mladih upov slovenske odbojke. V vsakem primeru je čez zimo pametno imeti stik z žogo, drugače se lahko pripravljalni del za odbojko na mivki zavleče tudi v tekmovalni del.

V soboto se je s finalom končalo evropsko prvenstvo na Norveškem, slovenske barve pa sta zastopali sestri Fabjan. Zakaj sta kljub temu, da sta z Andrejo postali državni prvakinji, dobili prednost igranja na EP Fabjanovi? Erika in Simona sta letos sodelovali na več turnirjih evropske serije in si tako priborili točke za uvrstitev na evropsko prvenstvo, medtem ko sva midve predvsem iz finančnih razlogov tekmovali samo na CEV satellitu v Badnu. Pri točkovanju v evropski seriji ni pomembno, kdo je državni prvak, ampak je pomembno, da sodeluješ na čim več turnirjih evropske serije in si tam nabiraš točke.

Bi se s Andrejo na EP bolje odrezali, če bi bili na Norveškem namesto Erike in Simone? Na to vprašanje je odgovor skoraj nemogoč, saj je popolnoma odvisno od dnevne forme in nasprotnikov v skupini, ki ti lahko ustrezajo ali pa ne. Fabjanovi sta imeli letos kar težko skupino in verjamem, da sta dali vse od sebe, žal pa jima preboj naprej ni uspel.

Cilji in načrti za naprej ... Cilji in načrti za naprej bodo postavljeni po koncu sezone. Seveda si obe želiva uvrstitve na turnir svetovne serije, vendar naju to zimo čaka še nekaj drugih obveznosti. Jaz moram dokončati pripravništvo iz fizioterapije in opraviti strokovni izpit, Andreja pa mora zaključiti magistrski študij na ekonomski fakulteti. Šele januarja sledi načrtovanje za naprej.