Sobota, 29. 6. 2019, 4.00
9 mesecev
SOBOTNI INTERVJU – LUKA ŽVIŽEJ
Ne zaveda se še, da je vsega konec #video
Zdaj že nekdanji slovenski rokometaš Luka Žvižej je pred dvema tednoma sklenil kar 22 let dolgo kariero. Rekorder po številu zadetkov za slovensko izbrano vrsto se po koncu športne poti vrača tja, kjer jo je začel. K državnim prvakom Celja Pivovarne Laško. "Znanje hočem še nadgraditi in se truditi, da se preizkusim tudi v trenerstvu. To je moj cilj in tega si želim," pravi na novo upokojeni 38-letnik, ki smo ga zmotili med zasluženim morskim oddihom na Pagu.
Luka Žvižej je bil dolga leta zaščitni znak reprezentance in eden izmed vodij na igrišču in v slačilnici. Od reprezentančnega dresa se je poslovil po evropskem prvenstvu na Poljskem leta 2016, v njegovo reprezentančno biografijo so poleg številnih evropskih in svetovnih prvenstev vpisane tudi olimpijske igre v Atenah. Kariero je končal v Nemčiji pri Mindnu.
Otrok celjske rokometne šole je večino kariere preživel v dresu domačega Celja, igral pa je tudi za Teko Cantabrio, Barcelono, Pick Szeged in Maribor Branik. Vedno je jasno stremel k svojim ciljem, ki so se po koncu te sezone zasukali za 180 stopinj. V Mindnu je pred dvema tednoma rokometne copate za vedno dobesedno obesil na klin. Zdaj bo svoje znanje poskušal prenesti na mlajše igralce v klubu, ki mu je dal vse.
Vsi sobotni intervjuji na enem mestu
Pred kratkim ste končali dolgoletno igralsko kariero, se vam je morda že stožilo po rokometu? Ste že dojeli, da je konec nekega dolgega poglavja?
Za zdaj še ne, ker sem zdaj šele začel tisti pravi dopust, ki je sledil po koncu vsake sezone. Po zadnji tekmi se je nabralo ogromno obveznosti. Selitev domov, potem je bila na vrsti bratova poroka na Danskem, kmalu zatem pa smo odšli na zaslužen dopust. Morda se bo kakšna kriza zgodila pozneje, ampak glede na to, da vem, kako in kje se bo nadaljevala moja pot, mislim, da ne bi smelo biti prehudo.
Luka Žvižej je takoj po koncu sezone in igralske kariere odpotoval na Dansko, kjer se je poročil njegov brat Miha (desno).
Verjamem, da bo zaradi tega, ker ostajam v rokometu, šlo vse skupaj lažje in brez večjih pretresov. Morda mi bo malo težje, ko bodo vse ekipe začele priprave in treninge, ampak upam, da bo to v čim milejši obliki. Glede na to, da sem se na konec igralske kariere pripravljal kar dolgo, verjamem, da bo tako. Ampak kljub temu pričakujem, da mi bo vsaj malo hudo in da se mi bo stožilo po rokometni žogi. Še vsak upokojeni športnik je to preživel, mislim, da jaz ne bom izjema.
Če se vrnemo na začetek vaše športne poti. Za vami je 22 let, ki ste jih preživeli ob rokometni žogi. Je bil rokomet ljubezen na prvi pogled?
Pravzaprav ne. Z rokometom sem se prvič srečal v drugem ali tretjem razredu športne šole Toneta Goršiča. Tam smo se seznanili z vsemi športi in ker je Tone rokometni strokovnjak, je potem ena večja skupina z mano vred pristala v rokometu. On mi je predlagal, da bi prišel še na kakšno dodatno uro rokometa, tako se je začelo. Potem sem presedlal v ekipo Celja Pivovarne Laško. Prešel sem skozi vse selekcije mlajših ekip in na koncu pristal v članski ekipi.
V Celju ste v članski ekipi preživeli kar deset sezon.
Da, deset let sem bil članske ekipe, še prej sem občasno zaigral za člane tudi, ko sem bil še med mladinci, takrat sem dočakal svoj debi. Igranje v Celju mi je dalo ogromno lepih spominov in izkušenj. Trikrat sem se vrnil v klub in vsakič je bilo drugače, vsakič sem imel drugo vlogo in prav vsakič sem užival.
Žvižej ima na igranje v celjskem dresu čudovite spomine.
Po več letih v Celju ste nato odšli v Španijo. Takrat ste skoraj v dveh tednih zamenjali kar tri klube. Kaj se je zgodilo?
Odhod v Španijo se je zgodil predvsem zaradi moje velike želje po igranju v tujini. Splet okoliščin je bil takrat tak, da se s Celjem nismo mogli dogovoriti za podaljšanje pogodbe. Želel sem si velike minutaže, v Celju pa je takrat na mojem mestu igral tudi Edvard Kokšarov, ki je bil v življenjski formi. Zavedal sem se, da če ostanem v Celju, ne bom dobil prave priložnosti za igro in dokazovanje. Želel sem napredovati, zato sem začel iskanje novega kluba.
Takratno dekle, ki je bilo tudi rokometašica, je prav tako iskalo nov klub. Ona ga je našla prej kot jaz, zato sem ji obljubil, da ga bom našel tudi jaz. Odšel sem v Španijo, kjer se je izkazalo, da iz vsega skupaj ne bo nič. Potem sem nekaj časa treniral sam, nato sem priključil tretji ekipi Elde. Z njimi sem treniral, veliko so mi pomagali. Oni so bili tisti, ki so mi pravzaprav uredili stik z ekipo drugoligaškega Torrevieja. Z mano so bili takrat zelo zadovoljni, a Slovenija še ni bila del Evropske unije, ekipa je imela dovoljenje za nastop le z enim tujcem, ki ni bil del EU. Tako bi lahko takrat zaigral šele maja naslednje leto, ko je Slovenija uradno postala članica EU.
Žvižej v Španiji najprej ni imel sreče, nato pa je dobil pravo priložnost, da se izkaže.
Ravno takrat se je poškodovalo levo krilo ekipe Teke Santanderja in jaz sem bil med prvimi, ki so to izvedeli, saj je bil takrat nekdanji igralec Teke vratar v Torrevieji in mi je to povedal. Ko sem bil v Torrevieji, sem spoznal tudi hrvaškega menedžerja, ki mi je uredil prestop k španskemu prvoligašu. Pomoč sem dobil tudi iz Elde. Trener in eden izmed igralcev, s katerim sva prijatelja še danes, sta me peljala na letališče v Alicanteju. V Santanderju sem prestal preizkus, z mano so bili zadovoljni, zato sem ostal tam. Na koncu se je vse obrnilo v pravo smer.
S selitvijo k Barceloni so se mu izpolnile otroške sanje. Potem pa je sledil tisti tako želeni klic iz Barcelone.
Res je. Takrat sem zamenjal tudi agenta. Povezal sem se s španskim agentom, ki je bil eden izmed najbolj priznanih agentov v rokometu. Prek njega sem vzpostavil prvi stik z Barcelono. Nato smo se dogovorili za prestop in sanje so se mi uresničile. Ko sem podpisal pogodbo, sem prekipeval od sreče in zadovoljstva.
Hkrati sem bil zelo nestrpen, saj sem pogodbo podpisal aprila, do junija pa nisem smel nikomur povedati, kaj se je zgodilo, saj je pravilo, da je klub prvi, ki oznani novico o prestopu. Zgodila se mi je uresničitev sanj, pa sem moral novico dva meseca zadržati zase. Mislil sem, da me bo razgnalo (smeh, op. p.). Doživel sem tudi uradno predstavitev na Camp Nouu, ki je še danes zame neprecenljiva. Vse skupaj je bilo na tako visoki ravni, da si nisem mogel predstavljati, kako je to sploh mogoče.
Vaš cilj in največja želja je bila zaigrati za Barcelono. Kaj vas je pri Kataloncih tako navdušilo?
Ko sem prvič videl igrati nekdanjega hrvaškega rokometaša Patrika Ćavarja, ki je bil in je še vedno moj idol, ko je prestopil v Barcelono, sem si že takrat dejal, da nekoč hočem igrati za Barcelono. Takrat še sploh nisem igral za člane, a želel sem si vsaj enkrat zaigrati v Palau Blaugrani, pa čeprav samo na treningu. Vedno sem stremel k svojim ciljem in to se je na koncu tudi izkazalo za pozitivno.
Žvižej o najlepših trenutkih v karieri:
Z Barcelono ste zaigrali v finalu lige prvakov, kjer ste dosegli gol, nato ste dvignili pokal za najboljše evropsko klubsko moštvo. Pravzaprav ste uresničili vse svoje sanje in cilje. Se je bilo po koncu sage s katalonskim klubom težko motivirati in nadaljevati rokomet?
S tem nisem imel nobenih težav. Postavil sem si nove cilje, zgodbo z Barcelono sem končal in začel gledati nase. Proti koncu pri Barceloni nisem dobil toliko priložnosti, kot sem mislil, da bom. Preselil sem se nazaj v Santander, ker sem si želel igrati in v tem uživati. Vedno znova sem si postavljal nove cilje. Vsaka odločitev, ki sem jo storil, je bila za večino nesmiselna ali nepremišljena, a je bila na koncu pravilna. Vedno grem na polno, zame vmesna pot ne obstaja.
Iz celjskega kluba ste se večkrat preselili drugam. So bili ti prestopi za vas kaj težji kot pa na primer selitve po tujini, glede na to, da gre za vaš matični klub?
S tem nisem imel večjih težav. Pri vsakem odhodu je bilo sicer nekaj grenkega priokusa, ker je to moj domači klub, a v športu je treba biti profesionalen. Odhodi, prihodi, selitve so normalen del rokometa. Če se s tem znaš soočiti, ni nobenih težav.
"Pri vsakem odhodu iz Celja je bilo sicer nekaj grenkega priokusa, ker je to moj domači klub, a v športu je treba biti profesionalen," pravi Žvižej.
Če se malo ozremo še proti reprezentanci. Igrali ste v res odlični generaciji, a vam je nekajkrat zmanjkalo, da bi uspehom dodali piko na i. Ostali ste brez odličja, najbližje ste bili na svetovnem prvenstvu leta 2013. Kako danes gledate na to?
Bili smo generacija, ki se je redno uvrščala na vsak velika tekmovanja, nekajkrat smo bili blizu odličja, a nam je vedno malo zmanjkalo. Tisto četrto mesto v Španiji na svetovnem prvenstvu ima zame še danes velik pomen. Ponosen sem, kot da bi osvojili medaljo. Polfinale je bil vrhunec in to četrto mesto je zame kot odličje. Naredili smo ogromno lepih stvari, naredili podlago za generacije, ki so prišle za nami, in tudi to nekaj šteje.
S 702 zadetkoma ste rekorder po številu zadetkov za slovensko izbrano vrsto, z 217 nastopi pa na večni lestvici zaostajate le za Urošem Zormanom. Mislite, da vas bo kateri izmed rokometašev kmalu ujel?
Zagotovo. Tudi pred mano je bil dolgo časa rekorder Aleš Pajović (697 zadetkov za reprezentanco, op. p.). Morda se to ne bo zgodilo zelo hitro, saj so tisti, ki so morebitni kandidati, še mladi. Zagotovo bo kdo prej ali slej prevzel moje mesto in prav je tako.
Kako pa gledate na trenutne predstave reprezentance? Kljub uvrstitvi na evropsko prvenstvo prihodnje leto igra ni na Žvižej je za slovensko izbrano vrsto rekorder po številu zadetkov. želeni ravni.
Mogoče je res nastopila manjša kriza, verjetno pa se je po koncu klubskih sezon pojavila zasičenost, svoje terja tudi utrujenost. Vsi se strinjamo, da igra ni bila na najvišji ravni, a ne glede na to, Slovenija je v kvalifikacijah osvojila prvo mesto, kar edino šteje. Tisti, ki delajo z reprezentanco, najbolj vedo, kaj je narobe in kako to popraviti. Težave je treba reševati znotraj reprezentance. Mi lahko samo podajamo komentarje, ki pa nimajo velike teže, saj ne poznamo ozadja.
Profesionalno ste se z rokometom ukvarjali kar 22 let. Ste že kdaj vmes morda razmišljali o tem, da je prišel čas, da rokometno žogo postavite v kot?
Prej o tem nisem razmišljal. Delal sem si načrte, kdaj bo mogoče prišel najboljši trenutek za slovo, in sem presodil, da je bilo to po koncu pretekle sezone. Sem pa prej, ko sem še igral za reprezentanco, večkrat pomislil, da bo kmalu prišel čas za slovo od reprezentančnega grba in da se bom usmeril le h klubski sceni, saj je bil ritem prehud. Spremenile so se mi tudi prioritete v življenju, zato sem dal prednost klubskemu igranju in družini.
Kaj pa zdaj proti koncu v Mindnu, ko ste se že odločili, da je čas za slovo. Vas je kaj stiskalo pri srcu, ko ste se bližali koncu sezone?
Nisem imel večjih težav. Ogromno se je dogajalo. Že ko sem odšel v Nemčijo, sem skoraj vedel, da bo to zadnja postaja. Bili smo sicer v dogovorih, da bi ostal še eno sezono, morda ne s tako veliko vlogo, a smo se na koncu skupaj odločili, da je najboljše, če končam. Zadnje dve sezoni sem želel uživati, ponudbo Mindna sem pri svojih 36 oziroma 37 letih vzel kot nagrado za prehojeno pot v karieri. Želel sem si igrati še v bundesligi, hotel sem užiti še utrip tega. Ves trenažni proces mi je bil pisan na kožo, saj smo igrali le v državnem prvenstvu, tako da ni bilo prenaporno.
Verjetno je bilo vse skupaj lažje tudi zato, ker je bila ves čas z vami družina?
Zagotovo. Pri odločanju o selitvi v Nemčijo je bil glavni pogoj ta, da če gremo, gre vsa družina skupaj. Upam, da bosta tudi sinova Kris in Jan imela kaj od tega. Pridobila sta osnove nemškega jezika, zdaj pa bomo to poskušali negovati še naprej, da bo tudi njima ta moja izkušnja prišla prav v življenju.
Žvižeju je ves čas kariere ob strani stala tudi družina. Z ženo sta se jima rodila dvojčka Kris in Jan.
Kaj pa če na vaša vrata zdaj potrka neka nora ponudba, da nadaljujete kariero. Bi jo sprejeli?
Mislim, da se to ne bo zgodilo. Ponudbe se sicer vedno lahko pojavijo, šport je nepredvidljiv, tudi ta iz Mindna je bila takšna, da se je nekdo poškodoval in sem vskočil. To se mi je zgodilo tudi, ko sem odšel v Santander (smeh, op. p.). Skoraj zagotovo pa bi ponudbo zavrnil. Cilje za naprej imam jasne in tega ne nameravam spreminjati. Prišel je čas, da se posvetim drugim stvarem. Enkrat je treba reči konec in ko to izrečeš, je treba to tudi narediti.
Omenili ste jasne cilje. Kaj imate v mislih?
Narediti želim vse potrebno, da pridobim vse znanje in licenco za trenerstvo. Preizkusiti se želim v nečem novem. Izkušnje in znanje, ki jih imam, želim uporabiti. Znanje hočem še nadgraditi in se truditi, da se preizkusim tudi v trenerstvu. To je moj cilj in tega si želim.
Žvižej bo po novem del strokovnega štaba Celja. Zdaj se znova selite v Celje, tokrat v povsem drugačni vlogi kot trikrat prej. Kako se je godil ta dogovor?
Pogovori z vodstvom Celja so bili že med prejšnjo sezono. Vedno se je lepo vrniti v domači klub, kjer lahko nadaljuješ svoje delo in si tako pridobiš zaupanje. Delati za najboljši slovenski rokometni klub je nekaj, česar si lahko samo želiš. Pred tem sem že nameraval ostati v Celju, a so se stvari zgodile, kot so se. Že ob mojem zadnjem odhodu smo se pogovarjali, da obstaja možnost, da se vrnem v klub. Zdaj smo hitro našli smo skupen jezik, kako bi zgodbo Celja peljali naprej. Z obeh strani ni bilo potrebnega dolgega razmisleka. Našli smo skupno pot in cilje, zato je zadeva zdaj še toliko lažja. Hitro smo se našli. Vidim se v načrtih celjske ekipe in oni vidijo mene. Verjamem, da bomo dobro sodelovali.
Pa že veste, kakšna bo vaša vloga v klubu?
Delal bom tako s prvo ekipo kot z mladimi. Natančno se bomo dogovorili pozneje. Se pa že zelo veselim.
Če se ozremo v prihodnost: vas bomo nekoč videli na trenerskem stolčku, če bo šlo vse po načrtih?
Res si želim, da bi bilo tako. Moj cilj je postati trener. Bomo videli, kakšna bo pot, želja je velika. Moja želja je bila nekoč profesionalno igrati rokomet in tudi zdaj bom naredil vse, da bom napravil pravo pot do trenerstva.
Torej vaša želja je tudi dolgoročno ostati v rokometu? Nimate drugih načrtov?
Želim ostati v tem športu, a se lahko še marsikaj spremeni. Za zdaj je glavni načrt postati trener.
Oktobra bo še zadnjič vrgel proti golu
Luka Žvižej se bo poslovil skupaj z velikim prijateljem in nekdanjim reprezentančnim soigralcem Urošem Zormanom. Konec avgusta lani sta se v Stožicah po taktih Košarkarske simfonije od profesionalne kariere poslovila Boštjan Nachbar in Sani Bečirović, zdaj pa se nova simfonija obeta v Celju. A ne košarkarska, temveč rokometna, na kateri bosta rokometni žogi v slovo v družbi največjih rokometnih imen pomahala Uroš Zorman in Luka Žvižej. Rokometni spektakel ob slovesu dveh rokometašev z največ nastopi za slovensko izbrano vrsto bo v dvorano Zlatorog privabil svetovno rokometno smetano. Na dogodek so tako povabljeni zvezdniki, kot so Nikola Karabatić, Dejan Perić, Aleš Pajovič, Uwe Gensheimer, Luc Abalo, Edvard Kokšarov, Vid Kavtičnik, Renato Vugrinec, Sergej Rutenka, Iker Romero, Blaž Janc, nekaj imen pa bo znanih pozneje.
Oktobra vas čaka še zadnja tekma v rokometnem dresu. Rokometna simfonija, s katero bosta z Urošem Zormanom uradno sklenila karieri. Kakšne so priprave na dogodek?
Te tekme se res že zelo veselim. Mislim, da bo to pika na i najinih karier. Zbrani bodo vsi najboljši svetovni rokometaši, vsi najini prijatelji, trenerji, ki so imeli v najini karieri vidnejšo vlogo. Mislim, da bo res pravi spektakel. Ekipa, ki stoji za vsem tem, se zelo trudi in pripravlja vse potrebno, karte se že dobro prodajajo. Mislim, da bo to res odličen dogodek, ki se ga splača obiskati. Midva z Urošem bova res vesela, če naju bodo ljudje prišli bodrit in pospremit na zadnjem rokometnem dejanju. Ali pa, kot je rekel Uroš, če že ne boste prišli pogledat naju, pridite pogledat ostale, saj bodo na igrišču res velike rokometne zvezde (smeh, op. p.).
Si upate napovedati zmagovalca?
Zmaga naj najboljši. Normalno je, da si vsako tekmo želiš zmagati, a tu zmaga ne bo imela bistvene vloge. Pomembno bo predvsem druženje. Se že veselim.
Preberite še:
1