liga prvakov
Četrtek, 31. 5. 2018, 10.09
6 let, 6 mesecev
Vid Kavtičnik, eden od junakov Montpellierove zmage v ligi prvakov
Spomini prvaka: pogovor ob pivu je obrodil sadove
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,12
1
Rokometaši francoskega Montpelliera so pretekli konec tedna na zaključnem turnirju v Kölnu osvojili naslov v ligi prvakov, eden ključnih mož velikega podviga pa je bil tudi slovenski legionar Vid Kavtičnik. Za 34-letnega Velenjčana je bil to že drugi evropski naslov, ligo prvakov je namreč osvojil že leta 2007 kot član nemškega Kiela.
Vid Kavtičnik se je preteklo nedeljo še drugič v karieri povzpel na vrh evropskega klubskega rokometa.
Vid Kavtičnik se je z Montpellierom veselil velikega uspeha, na zaključnem turnirju letošnje lige prvakov je v polfinalu izločil branilce naslova, Vardar iz Skopja, nato pa v velikem finalu porazil še Nantes. Poleg Montpelliera in Nantesa je v Kölnu igral še Paris-Saint Germain s Kavtičnikovima starima znancema, francoskim rokometnim superzvezdnikom Nikolo Karabatićem (v Kielu in Motpellieru je bil Vidov soigralec osem let) in trenerjem Zvonimirjem Serdarušićem (Vida je vodil v Kielu, eno leto pa je bil tudi selektor slovenske reprezentance). Francoski klubi so v tej sezoni zavladali Evropi, tudi v pokalu EHF je Saint-Raphael klonil šele v finalu.
Kavtičnik je v razburljivem finalu zabil pet golov, bil pa je eden ključnih mož Montpelliera. Odločilne poteze je vlekel v ključnih trenutkih, in če bi v rokometu seštevali tudi asistence, kot jih v košarki, bi bil njegov statistični indeks še imenitnejši. "Dobil sem ogromno klicev in sporočil, da je bil finale zanimiv," nam je povedal, o svojem prispevku pa skromno dodal: "Vesel sem, da sem ekipi lahko pomagal z zadetki, ampak to mi ne pomeni veliko, vedno gledam na to, da ekipa zmaga, moja individualna statistika je pri tem nepomembna."
Svojega kapetana zdaj pričakujejo tudi slovenski reprezentanti, ki jih 9. in 13. junija čakata pomembni kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo 2019 z Madžari.
Kako ste proslavili to imenitno evropsko zmago?
Že v hotelu smo imeli zabavo, skupaj z ženami, družinami in prijatelji, ki so prišli z nami. Jaz sem bil tako utrujen, da sem nato ostal kar tam. Proslavili smo precej mirno, v krogu soigralcev in njihovih bližnjih. V torek smo imeli en sprejem, tak bolj na hitro, pri županu, ampak mislim, da bo še en sprejem po koncu sezone, jutri ali pojutrišnjem. Nismo še končali, ni še čas za slavje. Igramo še eno prvenstveno tekmo proti Dunkerqueju, potem pa je sezona za nas res končana.
Potem pridete v Slovenijo …
Tako je, potem je na vrsti reprezentančni zbor, ne vem pa še natančno, kdaj bom v Sloveniji. Čaka nas še en sprejem, tako da bom verjetno v soboto potoval. Nisem se še slišal z Vujem (selektorjem Veselinom Vujevićem, op. p.). Moram ga še poklicati, da mi pove, kako in kaj.
Kako pa se počutite po vseh teh naporih?
Počutje je super, res pa je, da je bil prejšnji teden za nas kar naporen. Imeli smo tri težke in zelo pomembne tekme, v ponedeljek smo začeli zelo slabo celotno zgodbo. Izgubili smo proti Saint-Raphaelu za en gol v gosteh, s tem pa najverjetneje izgubili tudi vse možnosti za zmago v ligi, se pravi francoskem prvenstvu. Potem smo imeli tri dni časa, da se nekako pripravimo in osredotočimo na ta final four lige prvakov, in to nam je kar dobro uspelo. Mislim … Uspelo nam je odlično. Dobro smo igrali tako v polfinalu kot finalu. Bilo je zelo dobro.
Kako pa ste preklopili s tega poraza v domačem prvenstvu na spektakel lige prvakov? Ste imeli s soigralci "krizni" sestanek?
Niti ne. Malo smo se pogovarjali, seveda. V četrtek sem imel 34. rojstni dan in soigralce povabil na pivo. Malo smo se pogovarjali o tem. Povedal sem jim, da takih priložnosti v življenju ne bo veliko. Jaz sem potreboval 11 let, da sem osvojil drugo lovoriko. Povedal sem jim, da kar se je zgodilo v torek, se je zgodilo. Tega ni bilo mogoče več spremeniti, popravnega izpita ni bilo, gledati je bilo treba naprej in nekaj narediti, da po sezoni, kakršno smo imeli, ne ostanemo brez vsega. Na koncu je res vedno pomemben rezultat, ampak če daš vse od sebe, če se boriš po najboljših močeh, si tudi ničesar ne moreš očitati. To smo tudi naredili, res odigrali super obrambo, vsa ekipa je bilo razpoložena in z neko res dobro in lepo igro smo premagovali nasprotnike.
Prvaki ste bili leta 2007 s Kielom, takrat vas je vodil Zvonimir Serdarušić, ki je zdaj trener Paris Saint-Grmaina. V tem je tudi vaš dolgoletni soigralec Nikola Karabatić. V Kölnu ste se nekako srečali stari znanci, a razdrobljeni po različnih klubih.
Nista bila le Noka in Nikola, veliko mojih nekdanjih soigralcev iz Kiela je prišlo na ta final four. Bil je Filip Jicha, bil je Stefan Lovgren … Veliko jih je bilo. Bilo je dobro. Dominik Klein, ki je igral za Kiel, ko smo osvojili to lovoriko, je bil tokrat tekmec v Nantesu … Bilo je res nekaj posebnega, obenem pa ni bilo le fizično naporno, pač pa tudi psihično.
Hier soir les joueurs ont présenté leur trophée @ehfcl sur le parvis de l’hôtel de ville ! 🏆➡️ https://t.co/IZGzIqjPM3 pic.twitter.com/sV5sYFFqlQ
— Montpellier Handball (@mhbofficiel) May 30, 2018
Je bilo med starimi znanci, nekdanjimi soigralci, danes pa tekmeci kaj zbadanja?
Ne, ne. Tega res ne delamo. Smejimo se zaradi kakšnih drugih stvari, zbadamo pa se res ne. Ker pač vsi vemo, koliko truda je potrebnega. Nikoli ni dobro izgubiti, še manj pa prav na zaključnem turnirju. Smo zelo spoštljivi drug do drugega.
Kaj pa se dogaja v francoskem rokometu, da so bili kar trije klubi na zaključnem turnirju lige prvakov?
Meni se zdi to nekako normalno. Pred devetimi leti, ko sem prišel v Francijo, sem videl, da vlagajo v šport, ne le v rokomet, pač pa v vse športe. Podpirajo jih sponzorji, v šport vlaga država. Veliko denarja usmerjajo v šport in to se na koncu tudi pozna. Ko sem prišel jaz, sta bila dva močna kluba, Chambery in Montpellier. Zdaj imamo Chambery, Montepliier, Saint-Raphael, Nantes, Paris, Aix en Provence … Prvih šest, sedem klubov ima proračune okoli pet milijonov evrov. Če več vlagaš, za to tudi nekaj dobiš. Se pozna in mislim, da uspešnost francoskega rokometa ni naključje.
Dvorane pa so verjetno polne navijačev tudi na tekmah francoske lige.
V našem klubu je bilo letos 90 odstotkov razprodanih tekem. Ljudje hodijo na tekme, zanimanje je in v takem vzdušju je res lepo igrati.
Pa so to francosko rokometno renesanso sprožili uspehi njihove reprezentanca?
Ne. Mislim, da je na splošno odnos do športa v Franciji odličen. Ogromno vlagajo vanj, zelo so naklonjeni športu. Tudi zakonodajo imajo takšno, da lahko podjetja določen del dobička dajo v strošek, če podpirajo kakšen športni kolektiv. Država je tudi zraven. Regija da okoli tri milijone evrov samo v Montpeliier. Pa v isti regiji sta še Nimes in Touluse. Ogromno se vlaga v šport, tako v rokomet kot nogomet, ragbi …
Junija bo na vrsti reprezentanca.
Zdaj boste počasi misli preusmerili na reprezentanco in kvalifikacijski dvoboj z Madžari. Vas kaj skrbi, bosta to težki tekmi?
Zavedamo se, da so Madžari zelo težek nasprotnik in da nas čakata dve zelo težki tekmi. Odigrati bomo morali 150-odstotno, če jih bomo želeli premagati. Vemo, da igramo drugo tekmo v Veszpremu in da bo zelo zelo težko. Pred štirimi leti smo tudi igrali proti njim in njihov odpor nekako strli šele v zadnjih šestih, sedmih minutah druge tekme. Pričakujem zelo težko tekmo, polno čustvenega naboja, tekma bo tudi zelo fizična, saj so Madžari težki.
Kaj pa vaša klubska prihodnost?
Še prihodnjo sezono imam pogodbo z Montpellierom, potem pa bomo videli, kako in kaj.
1