SiolNET. Sportal Rekreacija
1,28

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Anton Majcen - Zvone pred 61. prireditvijo Pohod ob žici

Starosta teka trojk: Lani jim je pomahal v slovo, letos se bo z ženo odpravil na pohod

1,28

termometer

Anton Majcen Zvone
Foto: Klemen Korenjak

Anton Majcen - Zvone je že 60 let stalnica teka trojk, ki so ga leta 1957 prvič organizirali kot spomin na okupirano Ljubljano. Že lani je napovedal tekaško slovo, danes ga je potrdil tudi v telefonskem pogovoru. Ne bo več tekel, se bo pa z ženo udeležil pohoda okrog Ljubljane. 

Ljubljana bo konec prihodnjega tedna že 61. v znamenju najbolj obiskane športno-rekreativne prireditve v Sloveniji: pohoda po Poti ob žici in teka trojk. Prireditev, ki je že vsa leta brezplačna, vsako leto privabi več kot 30 tisoč udeležencev, eden izmed njih pa bo tako kot vsa leta 81-letni Ljubljančan Anton Majcen - Zvone, ki je prava zakladnica spominov na razvoj te prireditve.
 

Ob 61. obletnici Poti ob žici ponovno objavljamo intervju s starosto teka trojk Antonom Majcnom - Zvonetom. Majcen je nekdanji atlet, specialist za tek čez ovire in hitro hojo, atletski sodnik, traser Ljubljanskega maratona, prejemnik Bloudkove značke in plakete, predvsem pa mož, oče in dedek.

60 let se je udeleževal teka trojk, letos pa se bosta z ženo odpravila na pohod ob žici.  60 let se je udeleževal teka trojk, letos pa se bosta z ženo odpravila na pohod ob žici. Foto: Matej Leskovšek

Je bila udeležba na teku trojk za vas tekmovalni dogodek ali ste zadnja leta bolj sledili načelu pomembno je sodelovati, ne zmagati?

Tek trojk je zame od nekdaj tekmovalna prireditev. O, pa še kako! Za nas, nekdanje tekmovalce, je vsaka tekma prava tekma. 

Tudi sicer imate bogato športno zgodovino.

Da, izhajam iz Atletskega kluba Olimpija oziroma iz nekdanjega odreda Enotnost. Ukvarjal sem se s tekom na dolge proge, potem pa po sili razmer presedlal na hitro hojo in bil med drugim tudi slovenski državni prvak v hitri hoji.

S tem je povezana še ena zanimiva zgodba, ki se je zgodila na atletskem finalu APS Slovenije v Celju. V našem atletskem klubu smo takrat preračunali, da je za nas koristneje, če se namesto nastopa v teku čez ovire preusmerim na hitro hojo. Tam ni bilo tako močne konkurence, tako da bi zlahka dosegel dober rezultat in tako pomagal premagati AK Kladivar.

Zanimivo, tek čez ovire in hitra hoja se ne zdita preveč podobna.

Hitro hojo smo takrat tako ali tako obvladali, saj smo večkrat trenirali s kolegom Govekarjem. Na tisti tekmi sem zaostal samo za zmagovalcem, naš klub pa si je zagotovil pomembno zmago. Takrat smo se nekako odločili, da sem talent za hitro hojo in da se moram temu bolj intenzivno posvetiti. Že prihodnje leto sem postal slovenski prvak ter rekorder na pet in deset kilometrov. Pripravljal sem se tudi na evropsko prvenstvo, a sem si poškodoval mišico in od takrat se posvečam izključno teku.

Anton Majcen Zvone Foto: Klemen Korenjak
Prvi tek trojk je bil na sporedu pred več kot 60 leti. Kako se ga spominjate?

Z 20 leti sem bil najmlajši član naše peterke, ki so jo poleg mene sestavljali še Janko Svetina, slovenski prvak na deset kilometrov, Lojze Tratnik, tekač čez ovire in jugoslovanski reprezentant, ki ga je pozneje med treningom v gozdu po spletu nesrečnih okoliščin ustrelil gozdar, Rafael Klančar, tekač na 1.500 metrov, in olimpijec Cveto Pavčič. Mnogi so mislili, da bom zaradi mladosti najšibkejši člen, a so se zmotili.

Zanimivo je, da smo tek trojk takrat imenovali prvi partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane in da ni potekal 9. maja, pač pa 23. junija 1957.

Kako to, da ste se odločili, da se tekme udeležite? Takrat to še ni bila tako "in", kot je danes.

S kolegi dolgoprogaši smo si rekli, pa pojdimo skupaj. To je bila namreč prva priložnost, ko smo lahko nastopili kot skupina. Premamila nas je tudi nagrada. Vsi udeleženci smo dobili švicarsko uro znamke Cortebert in ura je takrat pomenila pravo bogastvo. Še danes mi veliko pomeni. Dela kot prava švicarska ura, kadar tečem na teku trojk, pa si jo vedno nadenem.

Tretja motivacija, ki nas je gnala na tek trojk, je bila počastitev partizanskih bojev v drugi svetovni vojni.

Štart prvega teka trojk oziroma peterk je bil na Tolstojevi ulici, tekli pa smo v smeri Dravelj, kar je obratno kot danes, proti Murglam, čez Karlovški most, po Jurčkovi in Dolenjski cesti, na Orle, od tam pa po Golovcu.

Anton Majcen Zvone Foto: Matej Leskovšek
Zanimivo je, da ste tekli oboroženi.

Da, nosili smo puške in 12 kilogramov težke nahrbtnike, trasa pa je bila dolga 36 kilometrov. Precej težje je bilo, kot je danes. Veste, nekoč nismo imeli sodobnih oblazinjenih športnih copat, ampak smo tekli v copatih Borovo. Ko smo prišli do cilja, smo bili ožuljeni do krvi. Po prvem teku "trojk" smo si rekli, da ne gremo nikoli več, no, pa smo vseeno še šli.

V 60 letih se je verjetno nabralo precej stvari s te prireditve. Kje jih danes hranite?

Nekaj stvari hranim doma, večino pa sem predal Tomažu Alaufu, zbiratelju vsega, kar je povezano s Potjo ob žici. (Lani mu je ob 60. obletnici predal tudi uro, ki jo je dobil na prvem teku trojk.)

Je v vaši skupini kdaj kdo omagal sredi poti?

Eden je res omagal. Dva sta ga vlekla, dva pa sva prenašala orožje.

Naslednje leto smo v celotni peterki nosili samo eno puško, uvedli pa so streljanje v tarče na Dolenjski cesti, a so to kmalu opustili. Veste, to streljanje ni bilo ravno posrečena poteza, saj smo zaradi gneče na strelišču več kot pol ure čakali, da smo prišli na vrsto, in bili zato na koncu šele drugi. Spomnim se, da smo se po tekmi pritožili, a so našo pritožbo zavrnili.

Švicarsko uro znamke Cortebert, ki jo je dobil za zmago na prvem teku trojk (takrat še peterk) leta 1957, je lani izročil zbiratelju Tomažu Alaufu. Švicarsko uro znamke Cortebert, ki jo je dobil za zmago na prvem teku trojk (takrat še peterk) leta 1957, je lani izročil zbiratelju Tomažu Alaufu. Foto: Klemen Korenjak
Zakaj so se peterke skrčile v trojke?

Ker se je izkazalo, da je v peterkah preveč šibkih členov, ki so na poti omagali.

Zakaj je bilo treba teči z orožjem?

Ker je šlo za partizanski marš, a je bilo to pretežko, zato so tudi to idejo kmalu opustili.

Kako ste izbirali tekaške partnerje?

Večinoma sem tekel s klubskimi tovariši.

Ste se kdaj sprli?

Ne, to pa nikoli. Vedno smo si pomagali med seboj. Ljudje so radi tekli z menoj, ker so vedeli, da mi tek v klanec ustreza in da sem pri tem vsakomur z veseljem priskočil na pomoč.

Ste tudi sami kdaj omagali?

Skoraj! Mislim, da se je zgodilo na 12. teku trojk oziroma še peterk, kjer sem nastopil z vročino. Do zadnjih dveh kilometrov je šlo, potem pa me je zlomilo. Kolegi so me zadnja dva kilometra podpirali, tako da smo kljub mojim zdravstvenim težavam prišli do cilja. Na enem od tekov sem se ob prehodu z vročine v hladen gozd zaradi šoka sesedel, a sem se hitro sestavil in nadaljeval. Kolegi še opazili niso, da imam težave.

Tekači se za tek trojk vedno unikatno opremijo. Tekači se za tek trojk vedno unikatno opremijo.
Kje vi vidite največjo razliko med tekom trojk nekoč in danes?

Ogromna razlika je že v sami tekaški opremi. Od obutve do obleke. Včasih nismo dobili spominskih majic, tekli smo v svoji opremi, slabo obuti. Ogromna razlika je tudi v udeležbi. Ljudje so vedno bolj ozaveščeni, da je gibanje zdravo, vabljivo pa je tudi druženje pred in med tekom trojk ter po njem.

Mislim, da je tek trojk poleg ljubljanskega maratona ena najbolj znanih in priljubljenih prireditev v Sloveniji.

Tudi same trojke so se z leti precej spremenile. Ne samo glede nošenja orožja in nahrbtnikov, pač pa tudi glede razdalje, ki se je s 36 kilometrov spremenila v 12,5 in 29 kilometrov. Poleg tega ženske tečejo na isti trasi kot moški. Včasih so tekle na ločeni tekmi, in sicer na 14-kilometrski razdalji – najprej v središču Ljubljane, nato so se preselile na Urh –, sčasoma pa so zaradi velikega zanimanja uvedli tudi mešane trojke.

Majcen se je teka trojk lani udeležil zadnjič. Tekel je v družbi vnukinj, 12,5 kilometra pa so pretekli v uri in pol. Majcen se je teka trojk lani udeležil zadnjič. Tekel je v družbi vnukinj, 12,5 kilometra pa so pretekli v uri in pol. Foto: Bojan Puhek
Tek trojk je predlani potekal na dan praznovanja 70. obletnice osvoboditve Ljubljane. Kako se vi spominjate 9. maja 1945? Takrat ste imeli šest let.

Ta dan sem preživel v Dalmaciji. Tja smo se iz Radovne pri Bledu preselili že pred vojno, saj je oče kot orožnik služboval v Trogirju. Že na začetku okupacije je šel v partizane. Kar dvakrat so nas obvestili, da je padel, a so se k sreči zmotili. Bil je poveljnik čete, ki je osvobodila Split, in ko je mama izvedela, da se je vrnil, se je iz Trogirja takoj peš odpravila v Split.

Pozneje je bil oče tudi vodja čete, ki je nemške vojake odpeljala v Hajdino, kjer smo preživeli nekaj mesecev, potem pa smo se preselili v Ljubljano. Oče je bil komandir policijske postaje, ki je bila na sedežu današnjega Petrola, jaz pa sem imel bežigrajski štadion tik pred očmi, tako da ni čudno, da sem bil vsak dan tam (smeh, op. p.).

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 4
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin