Marko Roblek: Zakaj pa se pri maratonu ne bi smeli zabavati? Saj nismo Kenijci!

Marko Roblek, pionir bosega teka v Sloveniji, je z Vitezi dobrega teka tokrat nastopil v opravi rimskega legionarja (42 kilometrov): Letos smo praznovali 2000. obletnico Emone in taki obletnici na čast seveda velja izraziti najvišje spoštovanje. Oprava rimskih legionarjev na Ljubljanskem maratonu je bila tako samo po sebi umevna. Vreme je bilo ravno pravšnje, da se v njih nismo skuhali, vzdušje na progi prav tako, da nam je čas hitreje minil. To, da sem "krevsljajoč" mimo Žal hotel zaviti kar tja, pa se ni ravno za hvaliti, kajne?

Opravo za šest legionarjev in Cezarja smo prek spleta naročili v eni od trgovin s pustnimi kostumi. Bila je čisto dovolj avtentična, pa precej lažja kot prave replike čelad, oklepov in mečev. Da je bilo zanimivo tudi na novem odseku maratonske proge, nas je polovica pretekla celoten maratonski krog, preostali so šli na polovičko in, kot se spodobi, Cezarja prenesli skozi cilj. Mesto smo osvojili, odstopil ni nihče, žrtev pa tudi med gledalci ni bilo. Menda.

Poleg nas se je našemila še peščica drugih (v staro mamo oblečeni Igor Kastelic je res zažgal), večjega preboja v tej smeri pa med tekači še vedno ni opaziti. Računam, da bo drugo leto, ko bo Ljubljanski maraton praznoval okroglo obletnico, vseeno malo večja "štala". Zakaj pa se pri maratonu ne bi smeli zabavati? Saj nismo Kenijci! Sicer pa sem s fanti iz Afrike razpravljal v soboto zvečer. Moral sem jim obljubiti, da jim letos prizanesem. Ker so šli na rekord. In jim je uspelo. Zato se spet vidimo prihodnje leto. Stoodstotno.

Nova proga je dokaj zahtevna, ima kar nekaj klancev in ovinkov. Prepričani smo bili, da letos ne bo rekorda, pa smo se očitno zmotili. Med tekom smo si ogledali velik del Ljubljane, tudi ulice, ki jih do zdaj še nisem poznal. Organizacija je bila odlična, okrepčevalnice dobro založene. Na progi se nam je kar dogajalo, šeme naredijo svoje in mislim, da nam je tudi nekatere navijače uspelo prebuditi iz nedeljske omame.

Žiga X. Gombač, mladinski pisatelj, ki je maraton pretekel v družbi prijateljev Sama Ruglja in Boštjana Videmška (42 kilometrov): Nova trasa je krasna. Če bi lahko, bi odtekel še en tak krog. Sicer pa je vsak maraton svoja izkušnja, nova trasa pa krasna popestritev. Bilo je, kot bi tekel prvič. Današnji tek je bil nek neformalni sklep projekta Ultrablues in smo ga pretekli skupaj z vsemi prilikami, neprilikami in šalami. Tek presega samo dejanje teka. Gre za druženje, pogovor, soeksistiranje, kar je res super.

Jasmina Kozina Praprotnik, avtorica Bele dame, biografije o Heleni Žigon (42 kilometrov): To je moj prvi maraton v Ljubljani, kakih 15 pa sem jih pretekla drugje. Ustrezala bi mi tudi dva kroga, a če je večina bolj naklonjena enemu krogu, potem je prav, da tako tudi ostane. Posebnost Ljubljanskega maratona je to, da je doma, doma pa je najlepše, je povedala Praprotnikova, ki je lani tekla nekaj dni čez rok za rojstvo tretjega otroka. Devetmesečnica je letos sodelovala na Lumpi teku.

Urban Praprotnik, tekaški trener in ustanovitelj društva Urbani tekači (42 kilometrov): Že tradicija je, da tečem s fotoaparatom ali kamero v roki. Pomagal sem spodbujati tekače. Posnetke redno montiram in združim v triminutni film, ki je lep spomin na vse udeležence. Navijaška podpora je bila ogromna, mislim pa, da je treba tudi navijače spodbujati. To, kar daš, to dobiš, dejstvo pa je, da so navijači po celodnevnem navijanju že pošteno utrujeni in potrebujejo nekaj spodbude. Nov del proge je izredno lep in ga priporočam tudi tistim malim maratoncem, ki so 21 kilometrov pretekli brez težav.

Peter Macuh, tekač, ki je na vseh 19 Ljubljanskih maratonih pretekel najdaljšo razdaljo (42 kilometrov): En maratonski krog se je dobro izkazal. Bilo je precej drugače kot prejšnja leta, ampak zelo luštno.

Navijači so bili razporejeni čez celotno traso, ne sicer enakomerno, pa vendar. Navijanje je bilo enkratno!

Boštjan Urankar, tempotekač na maratonu in tradicionalno najboljši bosi tekač na Nočni 10-ki (42 kilometrov): Nova proga je precej razgibana, v zadnjih petih kilometrih (Urankar jih je moral kot tempotekač preteči 37) so imeli tekači zaradi klanca kar precej težav, veliko jih je tudi hodilo.

Navijačev je bilo res ogromno, oni pa so tisti, ki progo naredijo precej krajšo. Krasen dan.

Stanislav Irner, pilot, ki je na dan maratona praznoval abrahama (42 kilometrov): Za 50. rojstni dan sem si zadal cilj, da pretečem maraton. Presenečenje, ki sem ga doživel v cilju, je bilo res veliko. To je bilo mojih prvih 42 kilometrov in če se pošalim, bi lahko stekel tudi do 50 kilometrov, če bi tam merili čase. To je bila uvertura pred prihodnjim Ljubljanskim maratonom.

Vmes sem imel malo krize, a sem bil odločen, da pridem do konca. Večkrat sem že poskušal, pa sem se vedno poškodoval, letos pa sem bil odločen, da pridem skozi cilj. Na prvih 21 kilometrih je bilo ogromno navijačev, potem pa vedno manj, kar je normalno. Zanimivo je gledati tiste, ki dosegajo vrhunske rezultate do dve uri in pol, preostali tečemo za osebno zmago.

Tinkara Skamen Širkezi (42 kilometrov): To je moj prvi maraton. Šla sem preverit, kako je to videti, najverjetneje pa bom ostala kar pri gorskih tekih. Do 21. kilometra smo tekli v gruči, potem pa v koloni. Glava je zdržala, noge pa so me po 30. kilometru začele grabiti, kot bi me hotel zgrabiti krč, in nisem upala teči hitreje.

Najhuje je bilo od 29. do 31., 32. kilometra, kjer je teren precej razgiban in je kar nekaj višinske razlike. Ne bi moglo biti bolje. Krasno vreme, za zmagovalce in pogumne ljudi.

Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije (21 kilometrov): Tole je bila najlepša prireditev do zdaj, pa sem tekel na številnih prireditvah tudi v tujini.

Morda je maraton v Radencih za ščepec bolj srčen, ker sem se ga udeležil že tolikokrat, ampak brez dvoma, tole je bila danes ena najlepših športnih prireditev.

Igor Jurič, novinar nacionalne televizije (21 kilometrov): Pripravljam se na maraton v Bejrutu, današnji nastop na polmaratonu pa je del priprav. 21 kilometrov sem pretekel v času 1:40, kar je skoraj do sekunde natančno, kolikor sem si zadal na štartu. Zelo sem zadovoljen, tudi vreme je krasno, ravno pravšnje za pripravo na Libanon.

Za bejrutski maraton sem izvedel pozimi, ko sem prebiral intervju v Sobotni prilogi Dela. Mislim sem, da gre za neko vaško dirko, potem pa na spletnem iskalniku izvedel, da gre za svetovni maraton. Lani je bil na sporedu enajstič, udeležilo pa se ga je je več kot 36 tisoč tekačev. Za zdaj nastop še ni odvisen od žreba, očitno še ni tako priljubljen kot nekateri drugi, bo pa to vrhunec moje letošnje tekaške sezone.

Kazimira Lužnik, 80-letna tekačica, ki je že 18-krat tekla na Ljubljanskem maratonu (21 kilometrov): 21 kilometrov sem pretekla v treh urah in pol, kar je za moja leta kar dober rezultat. No, zdaj ko bom začela resneje trenirati, bom še boljša.

Na 42 kilometrov me ne boste videli, sem jih pa v svoji tekaški zgodovini zagotovo pretekla več kot sto. Navijačev je bilo ogromno, oh, Marija, saj bi bila še hitrejša, pa nisem mogla.

Tekačica s Finske (21 km): S skupino tekačev se že po tradiciji vsako jesen odpravimo v tujino in tam pretečemo maraton. Lani za božič smo tekli v Reykjaviku, letos smo se odločili za Slovenijo. Krasna država!

V skupini nas je 19, večina nas je medicinskih sester in zdravnikov, med nami so tudi vojaki, strojniki in drugi. Slišali pa smo, da se je maratona udeležilo že deset tekačev s Finske. Ravno pred tremi tedni smo se udeležili maratona v Franciji, zato smo se nekateri v Ljubljani odločili za krajšo razdaljo.

Mihajlo Diligenski (21 kilometrov), inženir telekomunikacij iz Beograda: Iz Beograda se nas je na Ljubljanski maraton pripeljalo kar 190.

Prebivamo v dveh hotelih in smo zelo zadovoljni. Ljubljanskega maratona smo se udeležili že lani, morda se prihodnje leto vidimo ponovno, morda pa bomo malce zamenjali disciplino in se lotili maratonskega plavanja. Bomo videli (smeh).