NK Maribor
Ponedeljek, 21. 10. 2019, 18.06
5 let, 2 meseca
Intervju s trenerjem Tabora Almirjem Sulejmanovićem
Mariboru prisolil zaušnico, kot mu je ni že dolgo nihče, in odprl srce #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,21
1
''Tudi slikar ne more živeti le od ene prodane slike,'' nam je Almir Sulejmanović, trener nogometnega prvoligaša CherryBox 24 Tabor Sežana, zagotovil, da njegovi izbranci po nedeljski zmagi nad Mariborom, ki je močno odjeknila v Sloveniji, niso prav nič poleteli.
Mladega stratega Tabora smo zmotili po ponedeljkovem treningu v Sežani, ko se je prvič družil z varovanci, odkar so v nedeljo poskrbeli za pravcato senzacijo. S 4:1 so odpihnili Maribor, mu prizadejali najvišji poraz v tej sezoni, hkrati pa se veselili svoje najvišje zmage v sezoni, v kateri se po 18 letih spet družijo s slovensko klubsko elito.
''Igralci niso nič poleteli. Ponedeljkov trening je bil bolj z rezervisti, tisti, ki so igrali v nedeljo, pa so opravljali regeneracijo in šli gonit kolo. Bolj zase. V torek čaka vse prosti dan. Zaslužili so si ga,'' je z radostnim glasom, v katerem je bilo mogoče zaznati ogromno zadovoljstvo, tudi ponos, sporočil Almir Sulejmanović.
S 41 leti spada v mlajši rod slovenskih trenerjev, v tej sezoni pa je vodil že dva kluba. Sprva velenjski Rudar, od katerega se je poslovil s cmokom v grlu in mu za njegovo usodo niti malo ni vseeno, zdaj pa je s češnjicami iz Sežane ujel ritem, s katerim bi lahko izpolnil osnovni cilj. Obstanek v prvi ligi in svetlo prihodnost.
Almir Sulejmanović je seozno začel kot trener Rudarja, od začetka septembra pa vodi Tabor iz Sežane.
Ste v nedeljo v Sežani proslavljali najlepšo zmago v trenerski karieri?
Moram priznati, da je, kar zadeva trenersko delo v prvi ligi, to moja daleč najbolj odmevna zmaga. Če primerjamo trenutno stanje, velikost klubov, zgodovino in tradicijo Tabora in Maribora, je zmaga s 4:1 zagotovo veliko presenečenje.
Ne le to, to je celo najvišja zmaga Tabora, a tudi najvišji poraz Maribora v tej sezoni.
Vse je enkrat prvič (smeh, op. p.).
Bi lahko igralci po takšnem uspehu izgubili stik z realnostjo in padli v evforijo, ki bi jim zameglila um?
Moj prvi cilj je, da poskrbim za to, kako bodo fantje to zmago čim prej odmislili in pregnali iz glave. Že dolgo sem v nogometu. Govorim zlasti kot nekdanji igralec. Pridobil sem toliko izkušenj, da vem, kako je fino, če se po takšni zmagi poveseliš dan ali dva, potem pa temu narediš konec. Zavedam se, kako zahteven je trenerski posel. Kako težak je naš kruh, če preveč sprostiš igralce po tako odmevni zmagi. Kar zadeva medije, tega ni treba skrivati, niti ni treba biti preveč skromen po takšni zmagi, je pa vsekakor treba delati naprej. Čaka nas nov delovni teden, priprava na Triglav. Maribor moramo čim prej pozabiti. Tudi slikar ne more živeti le od ene prodane slike, ampak mora skrbeti, da proda še kakšno.
Vrhunci dvoboja v Sežani:
Zakaj ste v drugem polčasu povsem nadigrali branilce državnega naslova?
Po prejetem zadetku za 1:1 smo se pogovorili. Videli smo, da smo nevarni in da ne smemo popustiti, ampak moramo drugih 45 minut odigrati na polno. Fantje so to pokazali, hitro povedli, nato pa je bilo lažje igrati. Vztrajnost našega Bongija (26-letni napadalec iz Kameruna Louis Marie Rodrigue Bongongui Assougou, op. p.), ki je izkoristil napako Milca za 3:1, se je obrestovala. To nam je dalo dodaten zagon, nato pa smo z dobro akcijo za četrti gol postavili piko na i.
Iz mariborskega tabora so po visokem porazu spregovorili tudi o specifičnih razmerah igranja na vašem stadionu, kjer je zelenica nekoliko manjša kot na večini preostalih igrišč.
Metri (igrišče v Sežani je veliko 104 krat 66, v Ljudskem vrtu pa na primer 105 krat 68 metrov, op. p.) pravijo, da razlika ni tako velika. Mogoče je to optična prevara, kot radi rečemo, ker so tribune tako blizu igrišča in imajo ljudje občutek, da je zaradi tega igrišče manjše. Mislim, da ima Bravo v Ljubljani še manjše igrišče. Je pa res, da je Tabor postal v Sežani v zadnjih sezonah težko osvojljiva trdnjava.
Na zadnjih treh tekmah ste v prvi ligi osvojili šest točk, razlika v zadetkih pa znaša 7:3. Na lestvici ste se povzpeli na šesto mesto.
Ujeli smo ritem. Z igralci smo se malce bolj spoznali. Zdaj znam bolje oceniti, kdo je v Taboru česa sposoben. Nekateri so se tudi vrnili po poškodbah. Igralci so spoznali naš način razmišljanja dela. Verjamem, da nas bo ta zmaga nad Mariborom še dodatno povezala in nam bo v prihodnje še lažje.
Tabor na lestvici Prve lige Telekom Slovenije zaseda šesto mesto.
Ko ste v začetku prejšnjega meseca sprejeli ponudbo iz Sežane in postali trener Tabora, ste dolgo čakali na prvo zmago. V uvodnih petih nastopih, kjer ste ogromno gostovali na severovzhodnem delu Slovenije, ste vedno potegnili krajšo, a kot po nesojenem pravilu po hudem odporu. Bili ste blizu, a spet tako daleč.
Res je. V tistih trenutkih smo ostali povezani in se veliko pogovarjali o tem, da nismo slabo delovali na igrišču. Pike na i žal ni bilo, točk nismo osvajali, a smo vedeli, da se ti, če delaš dobro v nogometu, prej ali slej nekje vrne. Zato iz petih porazov nismo delali drame. Vodstvo kluba so ljudje, ki so v stiku z realnostjo. Spoznajo se na ta posel. Zavedajo se stanja, v katerem smo.
Prva liga Telekom Slovenije postaja s presenetljivimi rezultati že stalnica.
Mura je v zadnjih sezonah pozitivna zgodba. Negativno malce presenečajo Domžale, pozitivno Aluminij. Tudi Tabor piše lepo zgodbo. Imamo zanimivo ligo. Že nekaj sezon lahko vsak premaga vsakega, še vedno pa po kakovosti izstopata Maribor in Olimpija.
Ima Maribor sploh še možnosti za ubranitev naslova, če bo nadaljeval podobne predstave, kot je bila ta v Sežani, zlasti v drugem polčasu?
Maribor je Maribor. Maribor je vedno Maribor. To je kakovost, dobra selekcija igralcev, vrhunsko vodstvo. To je najbolje organiziran klub v Sloveniji z ogromno množico navijačev. Dolgoročno je proti njemu težko. Olimpija je zdaj v prednosti, a ima tudi ona svoje težave in je vprašanje, koliko časa bo trajalo tako, kot je zdaj. Te težave se bodo morale nekje poznati.
Tabor je v prejšnji sezoni osvojil drugo mesto v drugi ligi, nato pa v dodatnih kvalifikacijah za napredovanje v prvo ligo šokiral Gorico.
V tej sezoni ste trn v peti Mariboru. Z Rudarjem ste mu prekrižali načrte, ko ste z njim remizirali v Velenju, zdaj ste ga še nadigrali v Sežani.
Vesel sem, če je res tako. Tega ne skrivam. Maribor in Olimpija sta največji izziv za igralce in trenerje. Lepo je, ko proti velikanom osvajaš točke.
Boste za tako veličastno zmago nad Mariborom nagrajeni s posebno denarno nagrado?
Kar zadeva to, bi raje videl, da bi nam vodstvo ponudilo bonus za zmago nad Triglavom. To bi bil šele motiv. Treba je kovati železo, dokler je vroče (smeh, op. p.).
Vaš najboljši napadalec Predrag Sikimić, ki je pred kratkim dopolnil 37 let, ni veliko mlajši od vas. Vas kaj zamika, ko spremljate, kako lahkotno trese mreže, da bi tudi sami obuli nogometne čevlje in spet zaigrali v prvi ligi?
Ko enkrat prenehaš, je konec. Je pa moja generacija, na primer Jasmin Handanović, še vedno aktiven vratar. Če ni poškodb in volje, bi šlo. A pri imamo mlajše igralce, svet pa stoji na mladih.
Trener vratarjev Vasja Simčič je na eni prvenstveni tekmi vseeno že grel klop.
Vasja je registriran in bo vskočil, če bo nuja in se bo izkazala potreba. Kar pa zadeva mene ali pa pomočnika Domna Beršnjaka, pa nisva registrirana.
Navijači Tabora spremljajo češnjice po vsej Sloveniji.
Z Beršnjakom ste prehodili zanimivo pot. Pred skoraj dvema desetletjema sta si delila slačilnico v celjskem klubu, zdaj pa sodelujeta v strokovnem vodstvu Tabora.
Z Domnom sva se v Celju takoj ujela. Bila sva tudi skupaj v Belgiji, pa potem še enkrat v Celju, ko smo tudi osvojili pokal, do danes edino klubsko lovoriko. Ko sva se znašla v trenerskih vodah, sva se pogosto srečevala. On je bil v Brdih, pa pomočnik v Švici, vedno naju je družil podoben pogled na nogomet. Tako sva se odločila, da poskusiva skupaj. In zdi se mi, da nama gre vedno bolje.
Kakšni so sploh klubski cilji?
Smo realni. V klubu imamo dolgoročen in kratkoročen cilj, o katerem pa se preveč ne pogovarjamo. Raje delamo iz treninga v trening, kar je edini recept za dobre rezultate, potem pa bomo videli, kam nas bo to pripeljalo. Pozimi bom potegnili prvo črto. Želim si, da o tem ne bi razmišljali preveč. Imamo kakovostno ekipo, kar smo tudi pokazali proti Mariboru, a se sezona nadaljuje.
V tej sezoni bi lahko vašemu nekdanjemu klubu Rudarju trda predla. Brez zmage tiči osamljen na repu razpredelnice, na žalost velenjskega kluba pa niso težave le v slabih rezultatih, ampak šepa tudi na drugih področjih.
Da, lahko rečem, da je to res žalostno. Tega ne moram skriti. Sem vendarle Velenjčan, Rudar je moj klub. Z njim se trenutno dogaja, kar se pač dogaja.
Almir Sulejmanović je kot nekdanji kapetan, dolgoletni branilec in trener zelo navezan na velenjski Rudar.
Kmalu lahko Rudarju še zasolite rane, saj se boste s knapi v prvenstvu pomerili že 3. novembra.
Gremo raje tekmo po tekmo. Najprej nas čaka dvoboj s Triglavom, potem pa bomo razmišljali o Rudarju.
Sezono ste začeli kot trener Rudarja, nato pa morali precej skrivnostno, razloge so poskušali pojasniti javnosti šele pozneje, zapustiti klub.
Ne vem, kaj bi rekel na to. Skozi igralsko kariero sem se že navadil, da lahko naletiš na težave, ko jih sploh ne pričakuješ. Ko sem se kot 20-letni branilec vrnil iz vojske, sem imel pri Rudarju težave zaradi pogodbe. Podobno je bilo v Celju, tudi takrat, ko sem šel v tujino. A na to sem se navadil. V nogometu se lahko kaj spremeni čez noč tako na boljše kot tudi slabše. Verjel sem, da se bo nato, ko sem odšel iz Rudarja, odprla kaka ponudba. In res. V mesecu dni je prišla iz Sežane. Zelo sem se je razveselil. Prejel sem potrdilo, da sem na pravi poti. Zdaj je treba vztrajati in delati. Takšne negativne in pozitivne izkušnje te po svoje le utrdijo.
Ste pred prihodom v Sežano izmenjali mnenje z vašim predhodnikom Andrejem Razdrhom, ki se je odločil za selitev v Domžale?
Sem. Srečala sva se na trenerskem seminarju in nekaj minut kramljala. Tudi zadnjič, ko smo gostovali v Domžalah, sva se veliko pogovarjala. Tudi med tekmo. V Sloveniji imamo trenerji zelo korektne odnose in si pogosto izmenjujemo poglede.
Kako se dela v Sežani s klubskim podmladkom?
Klub se premika na bolje. Zaveda se, da bo brez podmladka težko. Je pa tako, da je Sežana majhna sredina in je treba iskati okrepitve v širši regiji. Na srečo Slovenija ni tako velika. Bazen igralcev se širi. Dela se za to, klub je poln zdravih idej in ciljev. Potrebna sta le čas in denar. In pa tekoči rezultati, ki ti olajšajo delo.
Darko Milanič je v nedeljo z Mariborom izkusil najvišji poraz v tej sezoni.
Proti Mariboru so v začetni enajsterici igrali le trije Slovenci, pri Mariboru pa na primer osem. Je to razlog za skrb, da bi postali odvisni od tujcev, kot sta bila pred leti na primer Zavrč ali Ankaran?
Le trije? Na to sploh nisem bil pozoren. Imamo kader, kakršnega pač imamo. Poleti so delali sestavo in v tistem trenutku pripeljali v Sežano tiste igralce, ki so jih lahko. Za naprej pa se bomo pogovarjali, ko bo za to napočil čas.
Boste v obdobju zimskega prestopnega roka zelo aktivni?
Bomo videli. Že zdaj z nami trenira pet fantov iz Afrike. Prihajajo iz Slonokoščene obale, saj ima naš glavni sponzor širši projekt tudi v Italiji.
Navijači na tribuni izza gola ustvarjajo posebno vzdušje, ki ga na slovenskih stadionih ne vidiš pogosto.
Bilo bi prekrasno, če bi lahko stadion dogradili in bi v angleškem slogu ponujal štiri tribune tik ob igrišču. Tega, ali v Sežani o tem razmišljajo, ne vem oziroma ne bi znal natančno odgovoriti, vem pa, da se ljudje pogovarjajo z občino, mestnimi veljaki, glede izboljšave infrastrukture za treninge. Mi je pa všeč, da prihajajo ljudje zadovoljni na stadion, nas spodbujajo in navijajo za nas. Potem je lažje igrati. Veliko lepše je, če igraš pred 1.500 gledalci kot pa praznimi tribunami.
Tabor bo kmalu praznoval stoletnico obstoja. To bo leta 2023. Bi se lahko zgodilo, da bi takrat še vedno vodili klub?
Še štiri leta? Res je, da imam s klubom dolgoročno pogodbo, podpisano za tri leta. Lahko priznam, da mi je lepo v Sežani. Ljudje so me lepo sprejeli, trudim se, da bi jih zadovoljil s svojim pogledom na nogomet. Če bi mi uspelo do leta 2023, to sploh ne bi bilo slabo. Zakaj pa ne?
1