Mitja Gasparini: junak, ki je poskrbel, da je v Izoli gorelo

Najboljši slovenski korektor se je z odbojko srečal v osmem razredu osnovne šole in se vanjo tako zaljubil, da jo namerava igrati, vse dokler se bo počutil, kot se zdaj. Kariero je začel v rodni Izoli, zablestel je v Olimpiji, kjer ga je hitro opazil ACH Volley, ta pa je bil odskočna deska pred odhodom v tujino, kjer igra že vse od leta 2009. Trenutno je član korejskega podprvaka Korean Air Jumbos, tamkajšnje občinstvo pa bo ob njegovih predstavah uživalo tudi v prihodnji sezoni.

Mitja je eden od tudi najpomembnejših mož slovenske izbrane vrste, a ni bilo vedno tako. Pod selektorji pred Andreo Gianijem ni bil pravi in v dresu z reprezentančnim dresom ni kazal tistega, kar je v klubih, ko pa je na slovensko klop prišel Italijan, je Izoljan pokazal vse svoje mojstrstvo in bil eden od najzaslužnejših, da se je Slovenija leta 2015 veselila srebra na evropskem prvenstvu.

Če bo tudi pod vodstvom novega selektorja Slobodana Kovača nadaljeval podobne predstave, ni strahu, da slovenska izbrana vrsta ne bi nadaljevala pravljice zadnjih dveh let.

Dovolj govoričenja, besedo ima Mitja Gasparini.

Začnimo kar pri pretekli sezoni, ki ste jo po sezoni 2012/13 spet preživeli v Južni Koreji.

Mitja Gasparini je z ekipo Korean Air Jumbos osvojil redni del korejskega prvenstva, v finalu pa so morali s soigralci priznati premoč njegovi nekdanji ekipi Hyundai Skywalkers. Foto: Instagram Mitje Gasparinija

Za nami je odlična sezona. Vse je bilo tako, kot mora biti. Pri rezultatih nismo začeli tako, kot smo si želeli, v nadaljevanju pa smo kot ekipa zrasli in naredili serijo, kot je prej nismo še nikoli. V klubu so bili zelo veseli.

Osvojili smo naslov prvaka po rednem delu sezone, kar jim je zelo veliko pomenilo. Bilo je veliko slavje, osvojili smo tudi pokal. In da, to so bili res lepi trenutki.

Žal nam ni uspelo osvojiti še končne lovorike, a vseeno lahko sezono označim kot zelo uspešno.

Je mogoče primerjati prvo korejsko avanturo z letošnjo?

Seveda je mogoče, gre za dva različna kluba, ki sta podobno organizirana. V tej sezoni sem sodeloval s trenerjem, ki je vrsto let živel v Italiji, zato je bilo tudi sporazumevanje veliko lažje kot pred petimi leti.

Tudi kar zadeva vsakodnevno življenje, smo živeli v lepšem predelu kot prvič. No, tudi takrat nam ni nič manjkalo, a zdaj smo bili še bližje mestu. Živeli smo samo 35 kilometrov od Seula.

V Koreji ostajate še eno leto, kajne?

Da, z ekipo Air Koren Jumbos smo podaljšali pogodbo. Tokrat ni bila potrebna avdicija, saj je dovolj, če ista ekipa podaljša z istim igralcem.

Ponosni Primorec pravi, da ne bi imel nič proti, če bi nekega dne ostal v Južni Koreji, a vseeno obstaja nekaj težav. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Vse bolj se zdi, da boste nekega dne kar ostali v Aziji.

Tega ne morem reči, a ne bi se branil, če bi se to enkrat res zgodilo. Vseeno je nekaj ovir. Ob sebi imaš le ženo in otroke, preostala družina je v Sloveniji. Potem je zelo velika težava jezik, prav nihče ne govori angleško, zato se moraš naučiti korejsko, če želiš živeti tukaj.

Koliko pa ste se naučili korejsko v dveh sezonah?

Moram priznati, da zelo malo. Poznam nekaj osnovnih besed, kot so hvala, dober dan in preostale vljudnostne fraze. Poznam tudi odbojkarske besede, ki jih slišiš vsak dan, s človekom na ulici pa se nikakor ne bi mogel pogovarjati. A treba je vedeti, da se še Korejci težko sporazumevajo med sabo, saj požirajo besede in črke, zato morajo kakšen stavek ponoviti trikrat.

Tako so videti v Koreji intervjuji po tekmi. Posnetek je iz leta 2012, ko je bil Gasparini še pri Hyundaiu. Korejski jezik se resnično ne sliši nič kaj domače:

Ste se kdaj znašli v kakšni zadregi zaradi jezika?

Ne, saj ima vsak tujec prevajalca, ki mu je na voljo 24 ur na dan. Nikoli nisem sam poskušal reševati težav, v katerih sem se znašel zaradi jezika. Pokličeš magično številko in težave so rešene. Prav nobenega smisla nima, da bi to poskušal sam, saj je veliko pametneje in hitreje, da to stori nekdo, ki zna jezik.

Ni skrivnost, da je v Koreji mogoče kar dobro zaslužiti. Pred ponovnim odhodom v Azijo pa vseeno niste bili preveč navdušeni, ko smo v enem izmed člankov napisali okvirne številke. Zakaj je bilo tako?

V Sloveniji vlada mišljenje, da je, če se ukvarjaš s čim drugim kot nogometom, to praskanje po zadnjici. Foto: Morgan Kristan / Sportida Saj nisem bil jezen, ampak v Sloveniji je bolje, da se teh stvari ne ve, saj ti le malokdo privošči. V Sloveniji je veliko več tistih, ki so nevoščljivi. Podatki so res javni, a to v odbojki ni vsakdanja praksa.

Mislim, da je v Sloveniji še vedno zakoreninjeno mišljenje, da če igraš odbojko ali kakšen drug šport, ki ni nogomet in ti ni treba teči za žogo, da se ves čas praskaš po riti in dolgočasiš. Niti malo jim ni jasno, da se je tudi v tem športu treba veliko odrekati.

V pogonu si pravzaprav vse leto, vsak dan moraš trenirati, če želiš igrati. Ljudje ne vedo, da te ni doma za noben praznik, da moraš leteti na drug konec sveta, vidijo le plačo in na koncu ti ne privoščijo.

Ali so te opazke prišle neposredno k vam ali ste jih slišali od drugih?

Skoraj vsak dan se pojavi kakšna čudna informacija, kakšno čudno vprašanje. A na to sem se že navadil. Me je pa v preteklosti zmotilo tudi to, da je bilo povedanih veliko laži na to temo. Kot ste rekli, to so javni podatki, vzame ti pet minut, da jih odkriješ, a nekateri novinarji nimajo niti pet minut in potem streljajo kozle.

Številni tudi vidijo le znesek, ne vedo pa, da ste morali vsak dan zapustiti ženo in otroke in oditi v kompleks za treninge, kjer ste bili do večera.

Tako je, tja si prišel ob osmih zjutraj in bil tam vse do 19. ure zvečer. Doma pa žena sama z dvema otrokoma … Ampak tega nima smisla razlagati.

Odlični odbojkar je tudi ponosni oče dveh hčera. Foto: Grega Valančič / Sportida

So se med vami in ženo zato pojavila kakšna nesoglasja?

Vem, da ji ni bilo lahko. Ko imaš dva otroka, je vsaka pomoč dobrodošla, in ko me ni, je za vse sama, hitro se pojavijo trenja. Tudi moja starejša hčerka zdaj počasi že dojema stvari in ji je velikokrat manjkal oče. Velikokrat me je spraševala, kje sem ves dan. Saj vem, tudi drugi delajo od sedmih do treh, do petih, različno.

Vsak izbere svojo pot. Jaz sem izbral odbojko in dokler jo bom lahko igral, bom to počel. Vsekakor pa razumem ženo. Ampak ona je res "carica", ne morem je prehvaliti.

Zadnje iz rubrike Sportalov sobotni intervju:

• Aleksander Čeferin: Smejali so se in napovedovali, da bom prejel le pet glasov
• Sara Isaković: nekoč kraljica bazenov, zdaj kraljica možganov
• Alen Omić: Slovenija, hvala za vse!
• Marko Grilc: V življenju ni starostne omejitve za nič
• Peter Prevc: Zlata olimpijska medalja je želja, brca v rit
• Peter Podlunšek: Tam zgoraj "blackout" plačaš z življenjem

Če je kdo od Slovencev navezan na svoj rodni kraj, so to ravno Primorci. Primorcev ne spraviš z Obale, pa naj stane, kar hoče. Enako velja pri vas?

Bi se kar strinjal s tem, a kot sem že rekel, v Koreji nam ni nič manjkalo, razen seveda družine in prijateljev. Ko smo v Sloveniji, se ti nekatere stvari zdijo vsakdanje, tam jih ni. Ni babice, ki bi popazila na vnučke in tako naprej …

Po dolgi sezoni ste z družino odšli tudi na krajši oddih. Kam vas je nesla pot?

Šli smo na otok Guam v Mikroneziji, ki so nam ga priporočili Korejci. Bilo je zares lepo in primerno za družino z manjšimi otroki. Od tam pa smo odleteli v Slovenijo.

Najbrž so vas domači v Izoli komaj čakali?

Zdaj živim v Kopru, a po duši in telesu sem pravi Izoljan. Vedno je lepo po dolgem času videti domače in vse pozdraviti. V Sloveniji sem bil 14 dni, pa še od tega sem za teden dni zbežal v hribe.

Izoljani so znani po ribolovu in nimajo kar tako vzdevka Ribari … Znate ujeti kakšno ribo?

Nisem dober v tem. Kot majhen fant sem tudi sam hodil po pomolih, a ne toliko, da bi se lahko hvalil s tem.

Torej je Tine Urnaut prvi ribič v reprezentanci?

Vsekakor. On je mojster v primerjavi z mano.

Je bila odbojka že od otroštva vaš prvi šport ali ste poskušali tudi kaj drugega?

Nekaj malega sem se ukvarjal z namiznim tenisom in atletiko, v osmem razredu pa sem začel igrati odbojko.

Že od začetka le dvoransko ali ste se poskusili tudi na mivki?

Tudi odbojko na mivki smo igrali poleti, a je nikoli nisem preveč maral. Nikoli mi ni ustrezala.

Počitka ni bilo veliko, v začetku maja pa je spet poklicala domovina. Kot vedno ste se z veseljem odzvali in ste najizkušenejši mož slovenske izbrane vrste. Kako je biti najstarejši član srebrnih odbojkarjev?

Moram reči, da ni slabo. Seveda s tem pride tudi kakšna obveza, da pomagaš mlajšim fantom, a tukaj nisem le jaz, prav vsi pomagamo, če kdo kaj potrebuje. Ker sem najstarejši, ne pomeni, da imam pravico, da bom drugim ukazoval.

Glede na to, da ste najstarejši, ste imeli kdaj željo po kapetanskem traku, ki ga že vrsto let nosi Tine Urnaut?

To bi bila seveda čast in obveza. Tine to funkcijo opravlja že dalj časa in mislim, da mu gre zelo dobro od rok. Jaz sem njegova desna roka, ampak če smo pošteni, ni nam treba sprejemati kakšnih težkih odločitev. Ne odločava le on in jaz, temveč vsi, ki smo bolj izkušeni in smo že dalj časa v reprezentanci.

Stari ste 32 let, za vami je že skoraj 15 let delovne dobe. Kako se počutite pri teh letih in ali ste že kdaj razmišljali o koncu kariere?

Počutim se odlično, sem poln energije in elana, kot bi imel 20 let. In dokler bo tako, bom igral.

Še nikoli ni razmišljal o koncu kariere. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Torej do 50. leta, tako kot pravi Zlatan Ibrahimović?

Tako. Mi levi se ne primerjamo z ljudmi. Šalim se, a dejstvo je, da nikoli do zdaj še nisem pomislil, da bi končal aktivno igranje ali da bi si dejal, odigral bom še pet sezon in potem konec. Nikoli.

Ampak v preteklosti ste že nekajkrat namignili, da bi vse skupaj nekam poslali?

Vse skupaj? Ne, to ni res. Nad igranjem odbojke nikoli nisem obupal, sem pa to želel storiti pri reprezentanci. To je res, a pred leti stvari niso bile urejene tako kot zdaj. Vseeno se še kdaj pojavi ta trenutek, a to je nekaj običajnega.

V odbojki je urnik res ubijalski in ko po klubski sezoni še vse poletje preživiš v reprezentanci, se pojavijo omenjeni trenutki, ko bi vse skupaj nekam poslal.

V lanski sezoni smo odigrali svetovno ligo, opravili svoj posel in imeli veliko časa za oddih. V tej tega ne bo in morali bomo biti zelo pridni, da se bomo ves čas razumeli in se ne bomo prepirali.

Slovenska reprezentanca bo to poletje ves čas skupaj. Za zdaj se odlično razumejo. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Torej se v reprezentanci pojavljajo tudi trenja?

Ko si veliko časa skupaj in ko je zbranih 16 fantov, med katerimi ima vsak svoj značaj, se zgodi tudi to. Zunaj terena ni potrebe, da smo vsi najboljši prijatelji, a mislim, da smo kar v redu ekipa. Videli smo že primere, ko se nekateri med sabo niti ne pogovarjajo.

V vsakem klubu ali reprezentanci imaš fante, ki ti bolj ustrezajo, to je običajno. Pomembno je, da se o vseh težavah pogovori in se jih poskuša rešiti. To je nujno potrebno, če želiš kot ekipa doseči skupni cilj.

Torej je prepiranje precej pogost pojav?

Pogost ravno ne bi rekel, a se zgodi. Tudi s fanti, s katerimi se družiš več, se pojavijo trenja. Ko obstaja nevarnost, da se zaradi tega spusti raven igre, se je treba o težavi pogovoriti, da se zadevo čim prej reši. Prepir je lahko včasih tudi koristen, a na koncu morata oba vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Prostora za kuhanje zamer v reprezentanci ni.

Najbrž je zaradi dolgih sezon in omenjenih trenj pomembno, da nekdo skrbi za dobro voljo. Kdo ima v reprezentanci to nalogo?

Težko rečem. Mislim, da nas je več takih. Pet fantov je, ki skrbimo, da je vzdušje kar najboljše. Govorim o času, ki ga ne prebijemo na igrišču. Tam namreč ni prostora za šale. Če pa je zunaj vse tiho in mirno, postane dolgčas in to lahko vodi tudi do težav.

Mitja imen ni izdal, a najbrž so trije od teh petih ravno na tem posnetku:

Tukaj pa sta v glavni vlogi Mitja in Dejan:

Po sanjskih dveh sezonah je Sloveniji v slovo pomahal ljubljenec navijačev Andrea Giani. Tudi med igralci je imel posebno mesto. Z njim niste sodelovali le v reprezentanci, dve leti vas je treniral tudi v Veroni.

Ker sem pričakoval, da bo z nami nadaljeval to pot, sem bil seveda presenečen, da ne rečem tudi žalosten. Z njim se potem nisem več slišal, zato niti ne vem, kje se skrivajo glavni razlogi za njegov odhod. Giani je bil do nas vseeno vedno pošten in ni nobenih zamer, seveda pa je težko, ko te zapusti nekdo, s katerim si doživel toliko veselih trenutkov.

To je posel, nimaš kaj. Tudi sam sem zamenjal že nekaj klubov. Nekje sem bil samo eno leto. Seveda se navežeš na ljudi, a če moraš stran, moraš stran.

Če bo v prihodnosti kdaj naneslo, da se Slovenija udari z Nemčijo, bo to le dodaten motiv.

Vsekakor, naredili bomo vse, da jih "razbijemo". To, da je zdaj Giani na njihovi klopi, bo velik motiv, da mu pokažemo, da je šel na slabše. Bo pa vse v športnem vzdušju. Na igrišču se ne bomo poznali, to je dejstvo, ob njem pa se bomo še pozdravili, kakšno rekli in se nasmejali.

Torej načrtujete maščevanje za njegov odhod?

Težko je načrtovati, če se Nemčija nikamor ne uvrsti. Trenutno je Slovenija višje. Giani lahko govori, kar želi, a naredil je korak nazaj. To niso moje besede, to govorijo in dokazujejo tudi rezultati.

Kaj lahko rečeš o njegovem nasledniku Slobodanu Kovaču?

Kovača nisem poznal. Vem sicer, kdo je in koga je treniral, nisem pa poznal njegovega dela. Prvi vtis? Meni je všeč. Delamo, kar je najbolj pomembno. Leta in leta smo bili navajeni drugače, a Kovač je profesionalen trener in ve, kaj je pomembno. Mislim, da je to vse, kar potrebujemo.

V zadnjem obdobju je v slovenski odbojki postal trend, da je italijanska roka tista, ki je prava in zagotovilo za uspeh. Zdaj je Odbojkarska zveza našla selektorja našla z Balkana. Pod Veselinom Vukovićem na primer ni šlo tako, kot se je pričakovalo.

Kdor koli bi prišel, ne bi bila težava. Tudi če bi bil Slovenec, ne. A moral bi biti dovolj dober.

Pri tem vam skoraj ne verjamem.

Kot sem rekel, če bi vrhunski trener prihajal iz Slovenije, ne bi bila težava. Poudarek je na vrhunski.

Ali ta obstaja?

"Ni pomembno, od kod prihaja trener. Kdor koli bi prišel, ne bi bila težava. Tudi če bi bil Slovenec, ne. A moral bi biti dovolj dober." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Na ta provokativna vprašanja ne bom odgovarjal (smeh, op. a.). Je pa res, da slovenske stroke ne poznam dovolj dobro, da bi lahko pametoval.

Kaj pa Bogdan Kotnik, ki je pred dnevi podpisal pogodbo s poljskim Gdanskom. Tam bo pomočnik slovitemu trenerju Andrei Anastasiju. Sam je že večkrat poudaril, da Slovenci ne znamo ceniti, kar je slovensko. Kako vi gledate na to?

Še enkrat, ne poznam slovenskih trenerjev. Kotnika se spominjam še iz časov, ko je sam igral za slovensko reprezentanco, kot trenerja pa ga ne poznam. Morda je vrhunski trener. Zakaj ni dobil priložnosti pri kakšni izbrani vrsti Slovenije, ne vem, niti ne morem pri tem veliko pomagati.

Ste pa vseeno delali s slovenskim trenerjem Luko Slabetom. Kako se spominjate tistega obdobja?

S preteklostjo se je nesmiselno obremenjevati. To je bilo eno reprezentančno obdobje, sam pa delam že štirinajsto po vrsti. Pod Slabetom je bilo obdobje, ki rezultatsko gledano ni bilo najboljše. A podobno lahko rečemo za skoraj vse pred prihodom Gianija. Nismo dosegali tistega, česar smo sposobni.

Slovenija je oktobra leta 2015 dihala s slovenskimi odbojkarji in se na koncu veselila srebrnega odličja z zlatim leskom. Foto: Vid Ponikvar

Pustimo slabša obdobja in se spomnimo tistih najboljših v vaši karieri. Je srebro iz Sofije največ, kar ste dosegli?

Vsekakor, se s tem ne more primerjati prav nič. Tudi s klubi sem osvojil nekaj, z ACH Volleyjem Top Teams, v Franciji s Paris Volley francoski naslov, pa tudi uvrstitev na sklepni turnir s poljskim Jastrzebskim je bil velik uspeh. Prav nihče pred sezono ni računal na nas. Ampak mislim, da prav nič ni niti blizu drugemu mestu z evropskega prvenstva.

Čeprav po izgubljenem finalu niste bili ravno navdušeni, ste ob prihodu domov doživeli presenečenje. Izola je "gorela".

Res je, da mi sprva ni bilo vseeno, ali si prvi ali drugi. Po finalu pa sem iz minute v minuto vse bolj dojemal, kaj nam je s fanti uspelo. To, kar so mi ob prihodu v domovino pripravili domačini, pa je bil le dokaz več. Še zdaj se mi naježi koža, ko pomislim na tisti trenutek. Šlo je za klasični sprejem Ribarov, ki je za Izoljana nekaj posebnega.

Ne vem, kako je drugod po Sloveniji, a v Izoli ob takih trenutkih znamo biti ponosni. Res se tega večkrat zelo rad spomnim. Ena od lepših stvari, ki so se zgodile po tej srebni medalji.

Tako je navijaška skupina Ribari skupaj z drugimi občani sprejela svojega junaka:

Omenili ste tudi Pariz. To je bilo sezono pred drugim odhodom v Korejo. Čeprav ste na koncu postali francoski prvak, vam ni ostal v najlepšem spominu.

Vsak, ki dobi ponudbo, da bi zaigral za Pariz, se za to odloči le zaradi mesta. To je res prekrasno. Vse preostalo, z izjemo tega, da smo bili prvaki, pa je bolj za pozabo.

Pa še tisti teroristični napad, ki je pretresel ves svet.

Uf, takrat sem se res ustrašil za družino, potem je bila 14 dni zaprta v hiši. Sam sem šel ven po enem tednu, a vseeno ni bilo užitek hoditi po ulici. V vsaki stvari si videl novo bombo. Strah je bil prisoten še kar nekaj časa.

Slovenci so letvico dvignili zelo visoko, naš sogovornik pa vseeno meni, da so sposobni iti še dlje. Foto: Sportida

Če se vrnemo k sanjski Sofiji 2015. Bo Slovenija še kdaj druga?

Upam, da ne. Upam, da bo zlata. Kakovost imamo in tega se zavedamo.

Vaš prvi, zelo pomemben cilj bo domač kvalifikacijski turnir za nastop na svetovnem prvenstvu. Slovenije tam še nikoli ni bilo, vsi pa pričakujejo, da boste pometli s tekmeci.

Zavedamo se, kaj si navijači želijo in kaj pričakujejo. A odigralo se bo pet tekem v petih dneh, na turnirju bodo nastopile kakovostne reprezentance in bo zelo težko.

Vseeno gremo po prvo mesto in prvi odbojkarski mundial. Velike apetite pa imamo tudi v svetovni ligi in na evropskem prvenstvu, o katerem bomo razmišljali avgusta. Da, čaka nas težka skupina, a na evropskem prvenstvu ni lahkih nasprotnikov.

Vabilo

Še pred začetkom kvalifikacij čakajo slovenske odbojkarje štiri pripravljalne tekme. Mitja Gasparini navijače v Hoče in Šoštanj.

Nedelja, 14. maj:
19.00, Slovenija - Iran (Hoče)

Ponedeljek, 15. maj:
19.00, Slovenija - Iran (Stožice - za zaprtimi vrati)

Sobota, 20. maj:
19.30, Slovenija - Srbija (Šoštanj)

Nedelja, 21. maj:
Slovenija - Srbija (Stožice - za zaprtimi vrati)

V Sloveniji se govori le o napredku te reprezentance. Kaj pa, če se kaj zalomi? V športu so vzponi in padci vse prej kot redek pojav.

Vse se lahko zgodi, a tega do zdaj nisem imel v glavi. Podobno verjetno velja za moje soigralce. Mogoče je prav vse. Dejstvo je, da zdaj ne bo več ekip, ki smo jih še dve leti nazaj premagovali v evropski ligi, ampak bistveno močnejše. Ne bo prostora za podcenjevanje. Če tekmeca podcenjuješ, boš kaj hitro izgubil. To je zelo preprosto. Čim malce popustiš, je konec, enako pa velja za naše tekmece. Skratka, o tem ne razmišljamo in lahko povem, da bomo naredili vse, da se pravljica nadaljuje.

Gasparini je napad napovedal tudi rokometašem. Foto: Vid Ponikvar

Od srebrne medalje bosta kmalu minili dve leti. Sicer je bila lep uspeh tudi lanska uvrstitev v drugi kakovostni razred svetovne lige. Bo odbojkarska izbrana vrsta to poletje športni kolektiv, ki bo polnil naslovnice?

Znova merimo na naslov za ekipo leta 2017. Sami veste, kaj to pomeni.

Torej boste ugnali tudi rokometaše?

Težko bo, saj so rokometaši letvico postavili visoko (smeh, op. a.). Slovenija je tako majhna, a še vedno dosega tako vrhunske rezultate. Vem, da govorim, kar so pred mano že nešteti, a je prav, da se ljudi vsake toliko časa spomni na to. Menim, da številni na to pozabljajo.

Vsak pri svojem športu malce vleče v svojo smer, a na koncu navijamo prav za vse. Vsaka velika stvar na športnem področju, ki uspe Slovencu in odmeva po svetu, je dobra prav za vse. Vedno navijamo za vse in vsem privoščimo najboljše.