UEFA liga prvakov
Sobotni intervju
Sobota, 6. 5. 2017, 4.00
9 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju s predsednikom Uefe
Aleksander Čeferin: Smejali so se in napovedovali, da bom prejel le pet glasov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
4
Od 14. septembra 2016, ko je v Atenah postal Aleksander Veliki, prvi mož evropskega nogometa, se lahko Slovenija pohvali s predsednikom Evropske nogometne zveze (Uefa). Zdaj se trudi, da ne bi postal vzvišen. Želi ostati Aleksander Čeferin, za prijatelje Aleks. Takšen, kot je bil do zdaj, marljiv in učinkovit. Zato so pri Uefi, kjer je naletel na številne ''okostnjake'', vajene drugačnega izkazovanja moči, takoj zaživele njegove reforme.
Tako kot v preteklosti, ko je bil še predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS), smo ga obiskali v njegovi odvetniški pisarni v Grosupljem. V zadnjem letu bolj ali manj sameva, saj se je službeno preselil v Nyon, zato je vesel vsakega trenutka, ki ga lahko preživi v domovini, v družinskem krogu. Zdaj je deležen drugačnih zgodb.
Izrazil je željo, da ne bi razpredali o NZS in pogrevali starejših stvari. Upoštevali smo jo in se posvetili številnim evropskim temam. Od lige prvakov, najbolj prepoznavnega produkta Uefe, kjer so doma največji zvezdniki, a tudi pereče sodniške napake, pa vse do navad iz prejšnjih časov, ki so v Nyonu globoko zasidrane in jih želi izkoreniniti. Nogometna Evropa je želela nekaj svežega in to tudi dobila. Prišel je Slovenec, ki v Nyonu poka od samozavesti in skuša rojakom dopovedati, da njegova zgodba ne bi smela ostati osamljena.
Tako je 49-letni grosupeljski odvetnik poziral s pokalom, ki ga bo 3. junija v Cardiffu prejel zmagovalec lige prvakov.
Liga prvakov je najbolj priljubljeno in donosno tekmovanje. Bi lahko z leti preraslo zgolj v zabavo najbogatejših klubov, ki bi jo tisti bolj plitkih žepov spremljali le še prek ekranov? Sprememba, ki bo začela veljati v sezoni 2018/19, ko bodo polovico sodelujočih (16 od 32) sestavljali četverčki iz štirih najmočnejših lig, nakazuje to smer.
Te spremembe (zgodila se je lani poleti, še pred volitvami v Atenah, op. p.) nisem kritiziral, ker se mi ni zdelo prav, da bi to pred volitvami zlorabljal za politične namene, na koncu bi moral to zadevo še rešiti. Treba je vedeti, da pet največjih nogometnih držav v Evropi prinese 86 odstotkov vsega dobička, vzame pa jih 60. Majhne in nekatere srednje velike nogometne zveze bi lahko brez solidarnostnih sredstev Uefe zaprle vrata. Zato je treba ostati realen.
Vzpostavil sem odličen stik z vsemi velikimi klubi in vodstvi lig. Vse bomo poskušali vključiti v izvršni odbor Uefe, da bomo skupaj vodili nogomet. Teh sporov sploh ne razumem, največja težava je komunikacija. Vse se da uskladiti. Moramo priti čim bližje drug drugemu, pa bo. Glede tega sem optimist, a bomo videli.
Predsednik Uefe je vzpostavil odličen stik z vodilnimi evropskimi klubi.
Kako potekajo sprejemi pri najboljših klubih? Kako vas dojemajo kot sogovornika?
Vedno je vse na najvišji ravni. Zelo so spoštljivi in veliko bolj korektni, kot bi si ljudje mislili. Nasploh se veliko pogovarjam s Karl-Heinzom Rummeniggejem, ki ne predstavlja le Bayerna. Rad ima nemški nogomet in razume, kaj je razvoj nogometa. V njegovem klubu niso le igralci iz petih držav. Dejal sem mu, da bo nastala težava, če se nogomet ne bo razvijal in če ne bomo zraven spustili še koga drugega. Kako bodo potem klubi prišli do drugih igralcev? To klubi počasi razumejo.
Razumejo tudi sodniške napake? Letos jih je bilo v ligi prvakov ogromno, najbolj razjarjeni pa so bili navijači PSG in Bayerna, saj so prepričani, da so zaradi napak delivcev pravice proti španskima velikanoma ostali brez napredovanja.
Vedno rečem, da igralca, če zapravi enajstmetrovko, ne kaznuješ. Sodnika tudi ne, če naredi nenamerno napako. Če pa igralec večkrat zgreši gol, gre pač na klop. Podobno velja za sodnika, če ne sodi dobro. Kaznuješ ga šele, če bi vzel podkupnino in namerno nekaj naredil. Napake delamo vsi, tudi sodniki. Mi, ko sedimo pred ekranom in 15-krat pogledamo kakšen posnetek, se še vedno kregamo, ali je bil to nedovoljeni položaj ali prekršek ali kazenski udarec ali rdeči ali rumeni karton. Sodnik pa mora to videti v trenutku na igrišču.
Parižani so bili po porazu z 1:6 v Barceloni in izpadu iz Evrope zelo jezni na sodnika.
Stvar je šla tako daleč, da so nekateri ljubitelji nogometa na družbenih omrežjih Barcelono preimenovali v Uefalono. Sploh po povratni tekmi osmine finala proti PSG, ki so jo Katalonci dobili z dramatičnih 6:1. Po njej je vodstvo pariškega kluba na vas naslovilo posebno pismo.
Da, zelo korektno pismo. Analizirali so vse sodniške napake in zapisali, naj razumemo njihov obup, saj so toliko investirali v ekipo, potem pa se prikrade taka sodniška odločitev. Zapisali so tudi, da vedo, da ne moremo ničesar narediti.
A vedno je treba biti realen. Določene napake so bile in tega nima smisla skrivati. Nisem človek, ki tega ne bi komentiral … Najhuje bi bilo, če bi rekel, da to sploh ni res in da so sodniki vse naredili prav. Zelo bom vesel, če bo kdo kdaj na novinarski konferenci po tekmi dejal, da so jim sodniki pomagali do zmage. Tega še nisem doživel. Ne v Sloveniji ne v Evropi.
A PSG se mora zavedati, da si v zadnjih desetih minutah žoge ni podal niti trikrat. Boniek (predsednik poljske zveze in nekdanji nogometni zvezdnik Zbigniew Boniek, op. p.) je komentiral, da Barcelona tako visoko ne bi premagala niti izvršnega odbora Uefe. Navsezadnje je imel dve enajstmetrovki tudi Bayern. Ena je bila vprašljiva, eno pa je zapravil.
S sojenjem so bili v četrtfinalu lige prvakov nezadovoljni tudi pri Bayernu.
O sojenju se redno pogovarjam s Collino (nekdanji italijanski nogometni sodnik Pierluigi Collina, zdaj pa sodniški kontrolor Uefe, op. p.). Tisti, ki slabo sodi, ne more več soditi. Kartona iz prejšnjega kroga pa ne morem razveljaviti, ker za to ni pravne podlage.
Kar zadeva Collino … Njegov priimek se rima s Skomino. Bi lahko po vseh slovenskih čudežih, med katere spadate tudi vi, nastopil tudi čas za finale evropskega tekmovanja s slovenskim sodnikom Damirjem Skomino? V polfinalnih srečanjih ga za zdaj ni bilo, kar je dober znak …
To bi težko komentiral, ker o tem v tem trenutku ne smem govoriti.
Bi se lahko Damir Skomina vpisal v zgodovino kot prvi Slovenec, ki je sodil evropski finale?
Kako pa na to gledate z vidika zunanjega opazovalca, kot Slovenec?
Rekel bi, da je Skomina v tej sezoni dobro sodil. Zadnjič je bilo smešno … Po tekmi v Barceloni sem dobival pisma iz Francije, po tekmi v Madridu pa iz Nemčije. Po tistem groznem napadu pred tekmo v Dortmundu sem se v sredo odpravil na tekmo skupaj z vodjo tekmovanja, da jim izkažemo solidarnost in podporo.
Ker ne spremljam evidenc, kdo sodi na tekmah, sem v letalu presenečeno izvedel, da sodijo naši sodniki. Pred tekmo sem zato odšel do njih in jim v šali rekel, naj mi ne naredijo kake težave. Nasmejali so se, nato pa odlično sodili. Za moje pojme brez napake.
Dan pred tem je hudo počilo pred tekmo v Dortmundu, škodo pa je utrpela domača Borussia.
To je bil velik šok. Bil sem ravno na službeni poti v Armeniji in zaradi tega se je vse spremenilo. V finalu lige prvakov v Cardiffu imamo zaradi protiterorističnih ukrepov izjemno oteženo organizacijo tekme. Na štadion bo treba priti tri ali štiri ure pred tekmo. To velja tudi zame. Pregledi gledalcev bodo obsežni.
To je žal naša največja težava. Ta nori svet, v katerem sploh ne veš več, kaj se bo še zgodilo. Štadioni so varni, to lahko trdim, a po cestah proti njim se valijo množice ljudi. To je tragedija Evrope. Na eni strani so nori teroristi, dvigujejo se razne ekstremne desničarske organizacije … Ni več lahko organizirati tako velike prireditve. To je bila naša največja skrb lani v Franciji na Euru. Postalo je noro. Veliko več časa in denarja posvečamo varnosti, sodelujemo s policijami in obveščevalnimi službami …
Aleksander Čeferin o tem in onem:
Ste kot predsednik največje evropske športne organizacije deležni posebnih varnostnih protokolov? Vas med opravljanjem službe spremljajo varnostniki?
Ponavadi ne. Včasih me kakšen spremlja, a le glede na specifiko določene države, kamor grem na obisk. Tam dobim varovanje, a še sam ne vem, zakaj. V Ukrajini, Bolgariji itd. so me varovale tajne službe. Dejali so mi, da je takšen protokol tudi za predsednika države, če pride na obisk. Nato so sedeli pred sobo hotela vso noč, kar je bilo malce nenavadno.
Na uradnem sprejemu v Kijevu pri ukrajinskemu predsedniku Petru Porošenku.
Ste že izboljšali samopodobo Uefe v javnosti, ki so jo v zadnjih letih očrnile afere? Z njimi imajo še vedno opravka pri Fifi.
Fifa ima še vedno afero za afero, čeprav se Infantino (Švicar Gianni Infantino, predsednik Fife, op. p.) trudi in mislim, da dobro dela. Še zdaj je vse napeto. Ko prideš na sedež Fife, je vse zamorjeno. Od nas so oddaljeni dve uri in pol, mi smo v Nyonu, oni v Zürichu, a je Uefa povsem druga organizacija, v kateri vse poteka transparentno.
Pregledali smo vse finance, ki so vzorne, še vedno pa poskušamo zmanjšati stroške. Zanima me, ali je bil pripravljen razpis, zakaj so izbrali tistega, ki so ga, ali so izbrali najcenejšega … Take stvari me ne zanimajo zato, ker bi bilo kaj narobe, pač pa da bi poslovali še bolj transparentno in še kaj prihranili.
V sanjsko enajsterico lige prvakov je uvrstil rojaka Jana Oblaka.
Ko ste v Atenah postali predsednik, ste napovedali, da nameravate v Nyonu spoznati vsakega uslužbenca Uefe. Ste to uresničili?
Sem. Nisem si ravno zapomnil vseh, saj je pri Uefi okrog 500 ljudi, sem pa bil v vsaki pisarni. Vsake toliko časa imamo dogodek, ki se imenuje Time Out in kamor pridejo vsi zaposleni. Sredi službenega časa se zberemo za pol ure in se pogovarjamo o določeni temi. Dvakrat sem bil gost na odru. Enkrat smo imeli neko težavo in sem hotel, da se sestanemo, da jim povem, da se lahko vedno obrnejo name, če se bo ponovila.
Drugič pa jih je zanimala moja dejavnost s karatejem, za koga navijam v nogometu, katera bi bila moja najboljša ekipa v ligi prvakov in tako naprej. Jasno je, da sem v vrata postavil Jana Oblaka (smeh, op. p.).
Počasi spoznavam uslužbence. Imam malce drugačen pristop od predhodnika. Z ljudmi se več pogovarjam, saj mi je pomembno, da so zaposleni zadovoljni. Politično niso pomembni, saj te ne morejo izvoliti, je pa dobrodošlo, da vlada prijetno okolje.
Sedež Uefe je v švicarskem mestu Nyon, ki leži v neposredni bližini Ženeve.
V Nyonu imamo na razpolago tri poslovne hiše in starejšo vilo, v kateri prirejamo protokolarna srečanja. Predlagali so mi, da bi imel tam predsedniško pisarno, a sem to odklonil - saj nisem angleška kraljica. Ostal sem v glavni stavbi, kjer lahko še naprej komuniciram z ljudmi. To je dobro.
Družina Čeferin je konec tedna ponavadi v polni postavi.
Koliko časa preživite v Švici?
Od ponedeljka do petka. Večinoma se v Slovenijo vračam vsak konec tedna. Vesel sem, ker imamo z družino še boljši odnos kot prej. Ko sem doma, sem pač doma. Prvič se dogaja, da lahko otroke peljem v šolo ali pa na rekreacijo. S hčerko sem šel tudi v kino. Tega prej nisem utegnil, saj sem domov vedno prihajal zvečer. Za otroke sem bil vedno ''utrujen fotr'', ki je prelagal in odlašal stvari. Zdaj točno vem, da imam čas, zato smo za konec tedna skupaj.
Konec maja, ko bodo ob sobotah na sporedu nekatere nogometne poslastice, boste morali pozabiti na omenjeno družinsko razvado.
Res je. Kot predsednik Uefe veliko potujem, v kratkem me čaka kongres Mednarodne nogometne zveze (Fifa) v Bahrajnu, potem finale lige Europa v Stockholmu, pa finale pokala FA v Londonu in seveda finale lige prvakov v Cardiffu. Potem bo malce bolj mirno.
Na žrebu evropskega prvenstva v nogometu za pripadnice nežnejšega spola, ki ga bo letos gostila Nizoozemska.
Maja je vedno bolj napeto, tudi v Sloveniji, saj se takrat končuje sezona. Zanimivo bo, zlasti v Cardiffu, kjer bi lahko, kot vse kaže, v finalu zaigrala Juventus in Real. To bi lahko bil pravi spektakel.
Vam je Nyon že zlezel pod kožo? Se veliko družite s someščani?
Bolj malo. V Nyonu sem sam, brez družine. Za zdaj sem nastanjen še v hotelu. V službi sem od 8. do 20. ure in nimam skoraj nobenega stika z meščani. Kolegi pravijo, da je Nyon zelo zaspano mesto, da se po 21. uri vse zapre. Tudi Ženeva ni pretirano središče zabave, ampak bolj središče kapitala. Ne vem, ali sem jo obiskal petkrat, čeprav je od našega sedeža oddaljena le 20 minut.
V Nyon se je preselil tudi nekdanji generalni sekretar NZS Aleš Zavrl. Slovenska krovna zveza bo kmalu izbrala njegovega naslednika.
V Švico se je po vaših stopinjah preselilo še nekaj rojakov, s katerimi ste sodelovali tudi pri NZS.
Poleg mene je v predsedniški pisarni le še Luka Zajc, preostali so drugje, v drugih oddelkih, se pa družimo skoraj vsaj večer. Za zdaj tudi oni v Švici nimajo družin. Ko jih bodo imeli, bo to nekoliko težje.
Imam pa prednost pred njimi, saj sam odločam o tem, kdaj grem domov, razen kadar imam obveznosti. Oni si tega ne morejo privoščiti. Delati morajo do petka zvečer, če pa bi se hoteli nato le za en dan voziti domov, je to precej drago. Nazaj morajo biti že v nedeljo, sam pa se lahko v Švico vrnem v ponedeljek zjutraj. Imam drugačen položaj.
Tisti Slovenci, ki pridejo v Nyon, morajo biti bolj pridni od drugih sodelavcev pri Uefi. Morajo biti tudi bolj skromni od drugih. Ne smejo priti v Švico kot neki arogantneži in ne smejo imeti drugačnega položaja od drugih zato, ker so prišli z mano. Tega se držijo. Ljudje na Uefi so zelo pozitivno presenečeni. Pravijo, da so najbolj pridni od vseh.
So pod podobnim drobnogledom, kot če bi imel trener v nogometni ekipi svojega sina in bi bila večina oči uprta vanj?
Natanko tako. Če bi bil sam Nemec, Francoz ali pa Anglež, se to ne bi opazilo. Ker pa je Slovenija zaradi majhnosti tako specifična - pred tem v Nyonu ni bilo nobenega Slovenca -, se moramo tega še toliko bolj držati. Moramo biti korektni. In tudi smo. Zelo sem zadovoljen z vsemi.
Na službenem obisku pri slovenskih zahodnih sosedih, štirikratnih svetovnih prvakih Italijanih.
Odkar ste predsednik Uefe, so nogometno Evropo, pa tudi širše, preplavili naslovi o funkcionarju iz majhne Slovenije. Ogromno ste naredili za promocijo naše države v tujini. Ste za to prejeli kakšno državno odlikovanje?
Ne, ne, saj ga niti ne potrebujem (smeh, op. p.). Rad bi le povedal, da smo res podcenjeni. In to predvsem po lastni krivdi. Geostrateško smo na vrhunskem položaju. Govorimo tuje jezike, smo relativno prozahodno orientirani, hkrati pa razumemo tako Balkan kot vzhodne države in socializem. Mislim, da bi se lahko postavili bolj samozavestno, pa se ne. Tudi naši politiki se praviloma ne postavijo tako.
Čeferinovi sogovorniki so očarani nad lepotami Ljubljane.
Odkar sem predsednik Uefe, mi nihče več ne reče, da sem iz Slovaške, vsi mi govorijo, kako lepa je Ljubljana, vsi bi jo radi prišli pogledat. Lahko povem, da imamo čudovito državo. A kaj, če smo sami sebi največji sovražnik. Žal sem prepričan, da je tako. Lahko bi igrali vrhunsko vlogo v svetu, zato se mi zdi prav, da sem to povedal in delil z drugimi.
Ko sem imel intervju s časnikom New York Times, se je novinar smejal, saj sva skoraj po vsakem vprašanju prišla do Slovenije. Po tem članku je bilo občutiti veliko več zanimanja za našo državo, nam je kasneje sporočil kolega iz ZDA.
Verjetno je imela prste vmes tudi pravljična zgodba Melanie Trump.
Seveda, o tem pa sploh ni potrebne nobene primerjave. Je ameriška prva dama. Kaj sem sploh jaz za Američane? Nič posebnega.
No, ona je ameriška prva dama, vi pa prvi mož evropskega nogometa.
Že zadnjič sem povedal, kakšna je razlika. Ona je lepša, jaz pa sem bil izvoljen (smeh, op. p.). In biti predsednik Uefe ni majhen izziv. Je pomembna funkcija in v nobeno državo ne prideš, ne da bi te sprejeli najvišji predstavniki.
"Ona je lepša, jaz pa sem bil izvoljen," je izstrelil razliko med predsednikom Uefe in prvo damo ZDA.
Od začetka se jim je zdel moj pristop nenavaden, zdaj pa jim je všeč. Več predsednikov zvez mi je začudeno dejalo, da se nisem nič spremenil. Tega nisem razumel. Kako bi se lahko spremenil? Oziroma zakaj bi se moral? Težko razumem, da se začnejo ljudje, ko so izvoljeni na pomembne položaje, obnašati drugače, bolj arogantno in vzvišeno. To, da se ne, imam za veliko moč. Če ti seveda uspe.
Morda to izhaja iz vaše notranje discipline, ki jo krepite tudi z vajami iz karateja in jutranjo meditacijo. Jih še vedno opravljate?
Vsekakor. Zelo mi pomagajo. V Nyonu so mi v eni izmed hotelskih dvoran omogočili, da delam vaje vsak dan. Vedo za to mojo navado. Malce se jim zdi netipična, ne spada v japijevske kroge. Ali jim je to všeč ali ne, je njihova težava (smeh, op, p.).
V kratkem se bo odpravil na službeno pot v Bahrajn.
Predsednik ste že osem mesecev, Uefo ste prevzeli po turbulentnem obdobju, v katerem jo je vaš predhodnik Michel Platini odnesel s kaznijo, pa je vaša podoba še vedno neomadeževana. Vas to preseneča, ste pričakovali, da vas bodo skušali presenetiti s kakšno afero?
Celo nekateri izmed največjih novinarjev so mi dejali, da je bilo vse, kar so mi skušali plasirati pred volitvami, brez vseh dokazov. Pisali so, da me je na to mesto postavil Infantino, pa se je videlo, da to ni res. Ali pa, da so me postavili Rusi, čeprav nisem imeli nobenega stika z njimi in sem dobil tudi glasove Nemčije, Italije, Francije … A dokler so pisali samo takšne stvari, me to prav nič ne vznemirja.
Je pa treba biti vedno previden, saj se lahko nehote ujameš v neko zgodbo, s katero nimaš ničesar, a ti ne bo nihče verjel. Neprestano imaš neke sestanke, potem pa vidiš, da je ta, s katerim se sestaneš, povezan z eno izmed zgodb, ki nekako vodi do poslovne povezave z Uefo. Na srečo imam okrog sebe dobro ekipo, ki me dovolj zgodaj opozori, kaj in kako v takšnih primerih. Sam se v nobeno tako zgodbo še nisem zapletel in se tudi ne nameravam.
Obstajajo podjetja, ki organizirajo nogometne seminarje. Potekajo že leta, vsi najvišji funkcionarji se jih udeležujejo. Tebi in tvoji družini plačajo vse stroške za 14 dni, poskrbljeno je za vse. Takšna vabila vedno odklonim. Drugim funkcionarjem to ni najbolj jasno. Pred kratkim so me že povabili na seminar, ki bo prihodnje leto, a bom spet zavrnil povabilo. Ne vidim logike, zakaj bi meni in družini plačevali počitnice, če nimajo nekega skritega interesa.
Najpomembneje pa je, da mene to sploh ne zanima, zato taka vabila še lažje odklonim. S svojo družino nočem biti med družinami drugih funkcionarjev. Veliko bolj zanimivo mi je, da se vrnem domov. Čeprav … Včasih, ko berem zgodbe iz Slovenije, bi se najraje takoj vrnil v Švico. Škoda za vso negativno energijo, morali bi biti optimisti.
Na odgovornem položaju Uefe je nasledil nekdanjega francoskega nogometnega zvezdnika Michela Platinija.
Za vašim predhodnikom so se po ulici ozirali mimoidoči. Kako pa je z vašo medijsko prepoznavnostjo, če stopite med ljudi?
Seveda, Platini je bil velika nogometna zvezda, jaz pa se medijsko zelo malo izpostavljam. Do zdaj sem opravil le nekaj intervjujev. Zdi se mi primerno, da bom nastopal v medijih, ko bom imel kaj konkretnega povedati. Predsednik zveze ne more biti glavna zvezda, zvezde so nogometaši. Mi le skrbimo za čim boljšo podporo.
Veliko lahko naredim, veliko lahko spremenim, a na rojstnodnevnih zabavah pomembnežev se ne želim izpostavljati ali pa se kazati v rumenih medijih. To ni zame, na takih dogodkih sem od nekdaj trpel.
Lani, še pred volitvami, me je na rojstni dan povabil Platini, prišlo je tudi nekaj članov izvršnega odbora Uefe. Vsi so bili proti meni in zelo so bili šokirani, ko sem se pojavil tam. Na mojo srečo in njihovo žalost nimajo več nobenega vpliva. Njihovo podcenjevanje je pripomoglo k moji izvolitvi. Slišal sem, da so med smehom komentirali, da bom dobil največ pet glasov. Pa so se ušteli. Zdaj nekateri hodijo k meni in prosijo, da bi še sodelovali z Uefo. Življenje se lahko hitro obrne, zato ni vredno, niti se ne spodobi nikogar podcenjevati.
Nekaj strupenih puščic je proti vam pred volitvami v Atenah uperil tudi edini protikandidat Michael van Praag.
V Helsinkih je bil kandidat za izvršni odbor. Ogromno ljudi me je spraševalo, ali glas zanj pomeni tudi glas proti meni. Dejali so, da ne bodo glasovali zanj, če to drži. Pojasnil sem jim, da to absolutno ne drži. Pred tem je prišel do mene in pojasnil, češ da so bile to le volitve in da naj mu ne zamerim.
"Na volitvah je šel malce čez mejo. Bil je pač obupan," se spominja Čeferin opazk Nizozemca po twitterju o lobiranju in stari šoli podpornikov Slovenca.
Ne bojim se ga. Lepo je negovati tak princip, da se nikogar ne bojiš, vsakega pa spoštuješ. Glede obdobja pred volitvami je tako, da dokler ljudje ne gredo na osebno raven, jaz tega ne jemljem osebno in to lahko pozabim. Če pa se začnejo žalitve, se to ne konča dobro. Na volitvah je šel malce čez mejo. Bil je pač obupan. Ni pa to bilo zelo umazano, zato mu tega osebno ne zamerim.
Uefi gre trenutno zelo dobro. Upajmo, da bo tako tudi vnaprej. Reforme so bile sprejete s stoodstotno podporo, kar se ni zgodilo še nikoli.
Kaj je bilo sprejeto v Helsinkih?
Uefa zaplesala po Čeferinovih notah, odprta vprašanja ostajajo
Čeferin požugal nasprotnikom sprememb
Velikodušni Čeferin, vsaki reprezentanci dodaten milijon
Očitno vlada popolno ravnovesje, kot se je glasil del naslova vašega predvolilnega programa.
Dobro nam kaže. Res se trudimo, da bi delali dobro in še izboljšali organizacijo in evropski nogomet nasploh.
V intervjuju za New York Times ste zaupali, kako ste v času, ko ste bili predsednik NZS, na kongresu Uefe stanovali v drugih, manj razkošnih hotelih od članov izvršnega odbora. V Helsinkih, kjer ste imeli kongres prejšnji mesec, je bilo drugače.
V Helsinkih je potekal kongres Uefe, na katerem je bilo sprejetih kar nekaj reform.
Do zdaj je bilo tako, da je bil izvršni odbor v posebnem, najbolj luksuznem hotelu, preostali predsedniki in generalni sekretarji zvez pa v drugem hotelu. Za to smo porabili astronomske vsote denarja. To sem spremenil in od zdaj smo vsi v istem hotelu. V Helsinkih je bilo nekaj negodovanja med starejšimi člani izvršnega odbora, ki so bili navajeni stare prakse, ker je imel edini hotel, ki nas je lahko spravil skupaj pod streho, tri zvezdice. To sem slišal od drugih, meni ni tega nihče povedal.
Je pa bilo zanimivo videti nekatere ljudi, ki so bili navajeni limuzin, kako so se na večerjo peljali z avtobusom skupaj z drugimi. Videl sem nekaj presenečenih obrazov, ko so pripotovali z zasebnim letalom, nato pa morali sesti v avtobus. A tu gre za osnovno spoštovanje. To je v bistvu mala stvar, ne pa revolucija, želeli smo le pokazati spoštovanje do drugih ljudi v nogometu.
Je ljudi prejšnja navada, razdelitev zelo motila?
Je. Tudi meni ni bilo všeč, da so me člani izvršnega odbora prišli na vsake štiri leta objemat, ko so želeli, da bi glasoval zanje. Moraš biti tam in se z njimi pogovarjati. Vseskozi. To velja tudi za predsednika. Moraš jih vprašati, ali imajo kako težavo in kako jim lahko pomagaš. Zato smo tam.
Takšne male stvari ljudem pomenijo ogromno. Zdaj smo vsi zadovoljni. Dobro, nekateri so pač nejevoljni, a jih po svoje razumem, ker so iz drugih časov in ne razumejo stvari.
Nekdanji predsednik NZS se lahko pri evropski krovni nogometni zvezi pohvali z ogromno podporo članic.
Kako vam je uspelo biti tako sklepčni pri sprejetju reform?
Na kongresu mora reforme najprej potrditi izvršni odbor. Članom izvršnega odbora, ki so bili pred volitvami v večini proti meni, sem rekel, naj ob glasovanju upoštevajo, da imam za reforme skoraj stoodstotno podporo nacionalnih zvez in da moramo, če ne potrdimo reform, vsi takoj odstopiti. To je bilo moje opozorilo pred glasovanjem. Sledila je stoodstotna podpora.
Ko smo sprejeli reformo in omejili mandate, mi je eden izmed njih dejal, zakaj to delam, če sem še mlad predsednik in bi lahko na položaju ostal še 25 let. Povedal sem mu, da ne želim biti predsednik Uefe tako dolgo. Prav je, da se ljudje menjajo. Če veš, da bo tvojega mandata enkrat konec, ti to pomaga, da si bolj trezen in da bolje delaš.
Neke stvari se preprosto morajo spreminjati, nekateri ljudje pa tega ne dojamejo, zato me tudi niso dojeli kot resnega nasprotnika, ampak kot nekega preveč ambicioznega smrkavca. Pričakovali so, da me bodo lahko onemogočili in ker jim to ni uspevalo, je nastala panika, po kateri niso mogli nič več ustaviti.
Zadnji sobotni intervjuji:
Boštjan Nachbar
Sara Isaković
Alen Omić
Marko Grilc
Peter Prelc
Na volitvah sem prejel 76-odstotno podporo, kar je največ v zgodovini. Prepričan sem, da je zdaj bistveno večja, kar pa ne pomeni, da v prihodnje ne bomo delali dobro.
Nekateri kolegi so mi rekli, da ni treba uresničiti vseh reform naenkrat. Odvrnil sem jim, da sem dobil tako podporo ravno zaradi tega in da bo v nasprotnem primeru ravno takšno tudi razočaranje. Zato moram to takoj narediti, potem pa bomo iskali nove izzive.
Nisem politik. Meni se svet ne bo podrl, če grem od tukaj. Če bom začutil, da stvari ne potekajo tako, kot mislim, da je prav, potem nimam kaj delati v Nyonu. Vendar vsi ne mislijo tako. Imaš bogate ljudi, ki so nogometni funkcionarji že desetletja, pa bi vseeno plačali, da so lahko zraven. V tem smo si različni. Mladi počasi drugače razmišljajo. Na žalost sam nisem več tako mlad, saj bom letos dopolnil 50 let (smeh, op. p.).
4