"Zlata olimpijska medalja je želja, brca v rit"

Po sanjski sezoni 2015/16, v kateri je slovenski skakalni junak osvojil vse, kar se osvojiti da, in nizal rekord za rekordom, je prvič v karieri občutil, kako je, če ti zima ne uspeva tako, kot si želiš. Čeprav je na začetku sezone padel v Kuusamu in bil kljub temu na tisti tekmi tretji, ne misli, da mu je ta padec podrl zmagovalne občutke – četudi je imel še skoraj dva tedna modrice. V novi sezoni bo vpeljal nekaj novosti, od materiala do nadzora nad narejenim v procesu treninga. Želi si, da bi se rutina razbila, in verjame, da se bo. Osrednji cilj bodo olimpijske igre, pri treningu pa ga bo gnala tudi zlata medalja.

Sezona je končana, vaše misli pa so po koncu verjetno divjale sem ter tja. Kam so največkrat zašle?
Hm, kam … Spraševal sem se, kaj naj delam. Predvsem imam več časa kot lani. Ali je kakšna takšna stvar, ki je sicer ne smem delati in jo zdaj lahko, ampak nisem nič našel. Če se ozrem nazaj, se vprašam, kje je sploh bila zima. Če gledam naprej, si želim, da bi nov začetek čim hitreje prišel na vrsto.

Koliko ste kaj razmišljali o zimi?
V prvih dneh nisem nič razmišljal. V nedeljo smo po tekmi bolj kot ne končali. V mislih sem imel že prej nekaj stvari popredalčkanih, zato sem bolj počival.

Ste letošnjega dopusta bolj potrebni kot lanskega?
Letos glava potrebuje dopust. Lani me je nosil adrenalin. Letos se mi zdi, da večkrat hodim naokoli brez energije. Lani je adrenalin dal vse na stranski tir. Zdaj pogledujem, od česa sem sploh utrujen. In ugotavljam, da zaradi vsega premišljevanja. Zato je treba glavo odklopiti.

Podrobno je pogledoval proti lanskim skokom, jih analiziral, vendar mu jih ni uspelo kopirati v tej sezoni. Foto: Vid Ponikvar Na katero celino boste tokrat odpotovali na dopust?
Spet bo prišla na vrsto Azija.

Kaj pogledate skupaj z dekletom Mino, da potem izbereta, kam vaju bo poneslo?
Ponavadi začneva gledati, kam bi šla. Potem pridejo na vrsto letalske karte, nato si izbereva tri favorite in glede na čas potovanja izbereva destinacijo. Da ne izgubiš veliko časa na poti. Kraj mora biti civiliziran. Šla bova v veliko mesto, potem upam, da na treking po džungli, in pa seveda na plažo, da se bom umiril.

Malo za šalo, gresta v Pjongčang (prizorišče naslednjih olimpijskih iger, op. a.)?
Tam sem že bil (smeh, op. a.).

V kakšno pomoč vam je bilo v takšni sezoni dekle? Zlasti v kriznih trenutkih se podpora partnerja zelo pozna.
Takrat se zelo pozna. Po tekmi sem največkrat dobil sporočilo po telefonu od Mine in mami. Ob neuspehih vidiš, kdo ti stoji ob strani. V takšnih trenutkih ti povedo, da ni konec sveta in da je pred teboj še veliko priložnosti.

• Čas je za spremembo

• Janus bo nekaterim zaprl vrata

• Odhaja v državo, ki je postala njegov drugi dom

Ali vas Mina ob kriznih trenutkih ujčka ali vas želi dvigniti z neposrednostjo?
Mina me kar ujčka, zato včasih nisem najbolj zadovoljen (smeh, op. a.). Imam pa dva kolega, ki sta neposredna, to mi je še skoraj bolj všeč.

Kaj Petra Prevca najbolj razveseli?

Že kaj razmišljata o družinskih stvareh, kot so poroka in otroci, ali boste to premaknili na obdobje po karieri?
Razmišljava, vendar ni treba, da mediji vedo, kateri bo moj naslednji korak v zasebnem življenju. Že tako je skoraj vsak korak na tapeti. Ni treba, da so moji možgani, pomisleki in razgovori razgrnjeni na steni.

Ali je bilo potem lani po vseh uspehih zelo naporno, ko so vas vsi hoteli imeti ob sebi?
V bistvu se mi ni zdelo, vendar sem ravno v ponedeljek pogledal koledar in videl, da je bilo veliko stvari. Morda je bilo neposrečeno razporejeno. Julija in avgusta ni bilo nič obveznosti, potem so bile pa novembra. To je bilo neumno. To je treba izločiti. Zlasti, ko grem "nastopat", je čudno, ker bi vsi nekaj hoteli od mene. Nenehno si v središču pozornosti in glava se tega zasiči. Naveličaš se ljudi. Letos je bilo na nekaterih tekmah prav dobro, ker sem lahko stal ob strani in spremljal dogajanje. Da ni bilo treba vsega početi meni.

Obveznosti bodo morale biti drugače razporejene. Kot sem ugotavljal, je bilo ključno, da glava ni imela dovolj preklopov. Ko sem šel med ljudi, sem se nenehno vračal nazaj. Razmišljal sem o tem, kako sem bil dober. Ni bilo odklopa, da bi s teme skoki preskočil na prosti čas. Glava je bila preveč nasičena z lansko sezono. Očitno je pustila prevelik pečat.

"Tečno mi je bilo le to, ko je Domen zmagoval, jaz pa sem bil jezen nase in nisem mogel sploh uživati v njegovih trenutkih zmag. To si za nazaj zamerim, zakaj sem bil tako čuden. Sicer pa sem bil zelo vesel, da mu je uspevalo. Suveren je bil, užival je, mi pa smo ga občudovali." Foto: Grega Valančič/Sportida V karieri se vam je prvič zgodilo, da ste občutili, kaj pomeni kriza. Kakšne bitke ste preživljali?
Kamero sem vrtel nazaj tudi za eno leto, večkrat dal na zaslon, primerjal vse od začetka do konca skoka. Kako postaviti položaj ... Potem sem imel idejo, kako bom naredil, si to tudi predstavljal, ko pa sem se odrinil, je bilo isto. Potem sem preizkušal brez razmišljanja … Karkoli sem naredil, je bilo na koncu isto.

V glavi se je vse začelo nabirati. Črvičilo me je. Razmišljal sem, poskušal delati vse po istem postopku, spremenil tudi rutino, a ni bilo napredka. Z vsakim neuspehom mi je zrasla nova bula v glavi, v kateri se je črvičilo in vrtelo, zakaj mi ne uspeva. Ko je bilo konec skakalnega tedna, sem imel v sebi čuden občutek. Kot da ne bi nič naredil. V preteklosti mi je vsaj ena tekma na teden uspela in sem lahko šel naprej z dobrim občutkom. Zdaj sem hodil domov z vprašajem, ki me je pustil nelagodnega.

Ste si kdaj rekli, kaj je tega meni treba, ali mislili, da imate vsega dovolj?
Niti ne, ker sem imel v glavi željo popraviti. Hotel sem popraviti skoke in to me je gnalo naprej. Bojeval sem se, preizkušal, da bi kaj spremenil. Ko se nič ne zgodi, si rečeš, kaj sploh delam tukaj. Potem sem pomislil, kaj sploh tarnam zaradi desetega mesta.

Nekateri bi vse dali za to …
Da, res je. Potem sem si rekel, naj se malo nasmehnem, se imam dobro in izkusim kakšno stvar, da v glavi ne bom tako nasičen.

Česa je Petra Prevca v življenju najbolj strah?

Veliko se je govorilo o padcu v Kuusamu. Ali je bil po vašem mnenju ključen?
Ne zdi se mi, da bi ravno tisti padec vplival na vse. Morda je bil skupek to, da sem v Kuusamu padel in potem v Klingenthalu, kjer je bil doskok zelo neurejen, skoraj prav tako. Morda se je tam naredila kakšna blokada. To je ena od teorij, da si morda nisem upal skočiti daleč. Ne vem, kaj se je dogajalo. Če bi zmagal v Kuusamu, ne vem, kako bi bilo. Ampak se nihče ne sme pritoževati, da s padcem pristane na tretje mesto. Je pa res, da sem imel modrice, ki so se poznale še kakšen teden ali dva. Morda je bilo telo zaradi tega v krču. Da se je porušilo ravnovesje med glavo in telesom ...

Za letošnje pripravljalno obdobje bodo pri Petru Prevcu obstranske obveznosti zapeljali nekoliko drugače. Lani je veliko stvari padlo na november, ko se je sezona začela, kar je vplivalo na njegovo glavo. Foto: Vid Ponikvar Kakšen vpliv pa je imelo na vas dejstvo, da je najmlajši brat Domen eksplodiral na začetku in nanizal štiri zmage? Vendarle je ponavadi med brati rivalstvo za prvo mesto v družini …
Družinski dvoboji so družinski, je pa razlika, če je to v domači hiši ali na Finskem. Tečno je bilo le to, da sem bil, ko je Domen zmagoval, jaz jezen nase in nisem mogel sploh uživati v njegovih trenutkih zmag. To si za nazaj zamerim, da sem bil tako čuden. Sicer pa sem bil zelo vesel, da mu je uspevalo. Suveren je bil, užival je, mi pa smo ga občudovali.

Ali ste se kdaj zalotili, da vas je malce zažiralo v sebi, ker je bil Domen pred vami?
Ne, to ne. Domen je bil že lansko sezono zraven, letos pa me ni imelo kaj črvičiti. Če sem bil jaz 33., je bilo dobro, da je več Slovencev pred mano. Dobro je bilo, da sta bila dva brata pred mano in upravičila ime (smeh, op. a.).

Kaj bi rekli, da ste se v pretekli zimi naučili?
Mislim, da bom to veliko lažje govoril po prihodnji sezoni. Zagotovo sem se naučil sprejemati udarce, ki sem si jih sam toliko zadal. Nisem se pa še naučil, kako se jim izogniti.

Kaj Petra Prevca najhitreje razjezi?

A boste poklicali Dejana Zavca?
Lahko bi. Na marsikateri tekmi bi bilo dobrodošlo, da bi imel s seboj boksarsko vrečo, v katero bi boksal (smeh, op. a.). Sicer pa še ne vem, kaj mi je takšna sezona dala. Šola je ogromna. Imel sem izreden program, ki pride v življenju. Vidiš, da moraš vztrajati. Malce moram počakati, mesec ali dva, morda celo 12 mesecev, da bom videl, kaj se je v glavi in telesu spremenilo.

V primerjavi z lani imate povsem drugačno učno snov. Kaj boste prebirali?
V osnovi bomo iskali iste stvari, torej lepe in dolge skoke. Morda bomo spremenili kakšen način, kako do tega priti. Ali pa morda le večkrat spremljati, kje sem. Glava mora prav tako imeti več preklopa med športom in prostim časom. Da ne bo povsem zasedeno. Da se bodo misli lahko umirile in usedle. Če se le nalagajo, se ne morejo umiriti. Ko si enkrat v polnem zagonu, ti morda koncentracija zaradi tega upade.

Upa, da bo imel prihodnjo sezono več razloga za zadovoljstvo. Foto: Vid Ponikvar Bo za vas dobrodošlo, da boste spet v vlogi napadalca? Pred dvema letoma vas je izguba naslova kljub enakemu številu točk, kot jih je imel Severin Freund, dvignila. Vas bo "poraz" iz te sezone tudi dodatno gnal naprej?
Če pogledam z rezultatskega vidika, bi bilo dobro. Motivacije ni nikoli manjkalo. Morda sem si kdaj po kosilu res rekel, zakaj moram na trening. Ali ne bi mogel biti še kako uro prost. A ko se usedeš v avto, si spet motiviran in se trudiš, kako boš naredil čim prej in čim bolje. Morda je zaradi jeze po neuspehih še več motivacije za trening.

Ko sva ravno pri jezi … Ste imeli morda kakšnega psihologa, ki pred tem pri vas ni bil prisoten?
Ne, nisem ga imel. Sem pa to sezono že razmišljal, da bi poiskal kakšno pomoč. Dobiti pravega človeka je kar izziv. Bomo videli, ali bo pomoč potrebna ali ne.

S trenutnim strokovnim vodstvom ste skupaj od leta 2011. Kako trdna vez je med vami, kako delujete?
Vse je postalo rutinirano. Morda nas to tudi malce tepe. Od sezone 2011/12 pa do sezone 2015/16 je pri meni vse raslo. Program treninga je deloval, skoki so bili dobri, rezultati vse boljši … Če ti program treninga deluje, ga ne boš prav veliko spreminjal. Morda zaradi tega padeš v rutino, se ne spremljaš. V podzavesti je vse samodejno in potrpežljivo čakaš, da se bo vse sestavilo. Ko pa pride na vrsto takšna sezona, ko se ti ne sestavi, te šokira in si rečeš: saj je bilo vse preveč rutinirano.

Mogoče smo imeli to zimo zaradi neuspehov kaj nesoglasij. V takšnih trenutkih začneš iskati krivce, zakaj kdo česa ni naredil, zakaj nismo naredili kaj drugega. Na koncu smo se dogovorili, katere stvari moramo spremeniti. Mislim, da se bo rutina razbila. Za vso ekipo je bil to šok. Da pomislimo, kaj spremeniti, in se lotimo 320-dnevnega obdobja.

Tako kot Noriaki Kasai bo tudi Peter Prevc trdo treniral za olimpijsko sezono. Pri obeh je cilj oziroma želja zlata medalja. Foto: Sportida Videti je, da jim povsem zaupate…
Z Janijem Grilcem sem skupaj že deset let – že od mladinske reprezentance. Takrat sva začela malce bolj sodelovati. Nekoliko bolj podrobno me je vzel pod svoje okrilje. Jani je takrat tudi ob sobotah naredil kontrolni test. Vse odtlej me spremlja. Pozna me, ve, kaj je. Morda bi moral večkrat udariti po mizi.

Kaj ste si pa drug drugemu očitali, kot ste prej dejali …
Pravzaprav je to krožno, čeprav sem večkrat našel nekoga, na kogar sem zvalil krivdo. Tako mora biti, ali pa bi se umaknil. Zato pa je šla po drugi strani vsaj jeza iz mene.

Glavni trener Goran Janus je dejal, da bo v strokovni štab prišla nova oseba. Si tudi vi želite sveže krvi v ekipi?
Morda bi bil nov človek dobrodošel. Da pridejo v ekipo nova energija, nove šale, zgodbe, doživetja. Nam Goran še ni govoril, da bi prišel še kdo. Da bi se karkoli spremenilo.

Ali ste se po Planici že pogovarjali, kako naprej?
V bistvu smo se že po Vikersudnu, kjer smo si dejali, da bomo preizkusili čim več stvari. Zelo dobro bi bilo, da zamenjamo čevlje ...

"Upam, da nam bo s Slatnarjem uspelo sestaviti pravi čevelj. Pri proizvajalcu, ki ima zdaj monopol, je videti, da mu je vseeno, kakšen čevelj da iz roke." Foto: Žiga Zupan/Sportida Za nove karbonske Petra Slatnarja?
Upam, da nam jih bo s Slatnarjem uspelo sestaviti. Pri proizvajalcu, ki ima zdaj monopol, je videti, da mu je vseeno, kakšen čevelj da iz roke. Vsi v svetovnem pokalu jih moramo dodatno pobrusiti, urediti, zravnati, zamenjati nekaj plastik, da vse skupaj zdrži. To ti vzame veliko časa. Prav tako je zoprno, ko ti čevelj odpove in nisi prepričan, ali ti bo novi ustrezal, koliko časa se boš moral privajati nanj.

Zato bi bilo zelo dobrodošlo, da bi dobili novega Slatnarjevega, ta naj bi bil neuničljiv in naj bi zdržal vso sezono. Da bi imel par za vso sezono. Zdaj se ti zdi neumno, da moraš porabiti tri pare čevlje na sezono, ob tem pa je vsak drugačen in celo različnih dolžin – notranji čevelj je namreč različno velik. Zaradi tega moraš paziti, da ne boš na tekmah diskvalificiran.

Ob čevlju bi radi dosegli še napredek pri dresih kakor tudi pri smučeh.

Ob Planici me je ogovorila japonska novinarska kolegica in dejala, da se japonski skakalci pritožujejo zaradi dresov drugih narodov. Da imajo nekateri nekaj več, morda celo goljufajo. Kako vi gledate na bitko materiala?
Če po pravici povem, se mi je ob koncu sezone zdelo nekoliko neregularno. Japonci imajo precej oprijete drese, so pa nekateri, ki imajo ogromne. Kako si to uredijo, da jih kontrola odobri, ne vem. Gledati ne morem. Ne vem pa, ali je naključje, da je to pri tistih ekipah, ki so najmočnejše – tako finančno kot sponzorsko.

Težko je, vendar se hitro obrnem k lanski sezoni, v kateri je bil na tekmi kakšen velik dres, a sem ga bil sposoben preskočiti. To te potolaži. Če se pa stvari nabirajo, ko ti ne gre, pa vidiš, s kakšno opremo lahko drugi skoči dlje, čeprav skok ni dober, a nato v zraku pridobi 2–3 metre. Takrat se ti zdi neumno, da imajo nekateri takšno potuho, nas pa začnejo že zelo hitro grdo gledati.

"S smučko sem zadovoljen. Morda sem kdaj dobil občutek, da bi lahko bilo bolje, vendar je bilo glede na čas testiranja vse narejeno najboljše." Foto: Vid Ponikvar To se vidi pri razkoraku ali kje drugje?
Pri razkoraku in predvsem pri obsegu od stegen do bokov.

Nekatere so vendarle diskvalificirali, zlasti Norvežane …
Kaj se dogaja v kabini, ne vem, ne vidim. Je pa dejstvo, da se mi glede na to, da si diskvalificiran v finalu, zdi, da moraš prej prejeti že ogromno opozoril ...  

Kako pa se je obnesla Slatnarjeva smučka?
S smučko sem zadovoljen. Morda sem kdaj dobil občutek, da bi lahko bilo bolje, vendar je bilo glede na čas testiranja vse narejeno najboljše. Ko je meni začela forma nihati, nisem mogel testirati. Tudi v začetku zime smo zamenjali nekaj smuči, vendar smo nato ostali pri eni in si rekli, da moramo najprej urediti skoke, šele nato pa pridejo na vrsto smuči.

Kako se boste lotili nove sezone?
Vsako sezono smo potrpežljivo, iz dneva v dan delali in čakali, kaj se bo v zimi razvilo. Zdaj bomo morali več analizirati, kje smo in kaj moramo spremeniti. Saj ne, da tega nismo počeli, vendar smo očitno padli v rutino, ker nam je šlo iz leta v leto boljše in smo sami sebi delali medvedjo uslugo.

"Če pogledam naprej proti Pjongčangu: srebrno in bronasto medaljo že imam, zato je zlata medalja velika želja, cilj, brca v rit. Z mislijo na to je treba delati. Ko se bo sezona razvila, bom videl, kaj se bo zgodilo." Foto: Vid Ponikvar Lani ste ob osvojitvi zlatega orla na novoletni turneji dejali, da ste le vstopili v zlato dobo. Nato ste postali svetovni prvak v poletih, osvojili veliki kristalni globus in tudi malega v razvrstitvi poletov. Prav tako ste nizali zmage drugo za drugo. Ali bi vas v olimpijskem Pjongčangu prihodnje leto razveselila le olimpijska zlata medalja ali bi bili zadovoljni tudi z drugim odličjem?

Če je bila lani zlata, je bila v zadnji zimi kamena doba (smeh, op. a.). Če pogledam naprej proti Pjongčangu: srebrno in bronasto medaljo že imam, zato je zlata medalja velika želja, cilj, brca v rit. Z mislijo na to je treba delati. Ko se bo sezona razvila, bom videl, kaj se bo zgodilo.

Tudi z letošnjega svetovnega prvenstva v Lahtiju nimam zlate medalje. Bilo je v sklopu vse sezone. Če januar ne bo dobro tekel, bom težko kaj pričakoval na olimpijskih igrah. Očitno sem takšen človek, da ne naredim miselnih preskokov iznenada. Da bi bil 12. v svetovnem pokalu, prišel na olimpijske igre in zmagal. Vzponi in padci se mi odvijajo počasneje. V sezono bom moral vstopiti na zelo visoki ravni.