Zgodovina NK Primorje

Uradno pa je bil športni klub Ajdovščina - Šturje (s kratico SKAŠ) registriran 1. julija leta 1924. Na ustanovnem občnem zboru 24. julija 1924 je funkcijo predsednika prevzel Riko Nusdorfer. Klub ni sodeloval v rednih tekmovanjih, vsa aktivnost je potekala na treningih in prijateljskih srečanjih z moštvi iz bližnje in daljne okolice. Za močnejše in pomembnejše tekme je SKAŠ združil moči z društvom Nanos iz Vipave, s katerim so ohranjali pristne stike, in tako nastopal pod imenom Burja. Z začetkom načrtnega potujčevanja v obdobju fašizma so se leta 1925 začeli težki časi tudi za slovenska društva, saj so bile aktivnosti omejene. Sama nogometna igra med domačini seveda ni zamrla, saj je pred tem prevzela širok krog mladih. Klub je osvojil leta 1928 in 1929 dva naslova slovenskih prvakov. Takrat je bila izgrajena tudi pokrita tribuna na štadionu, ki se je ohranila vse do danes.

Po tihem bojkotu pred drugo svetovno vojno in medvojnem mrtvilu se je leta 1945, v obdobju socialističnega zanosa, začelo vse znova. Nogometni navdušenci so spet sestavili ekipo in kmalu zatem, v začetku leta 1946, ustanovili Fizkulturno društvo Ajdovščina. Prvo uradno tekmo je novoustanovljeni klub, ki mu je predsednikoval Ivo Štekar, odigral junija leta 1946, leto dni pozneje pa je ekipa že nastopala v ligaškem tekmovanju, v takratni coni B. V sezoni 1947/48 se je društvo znova preimenovalo, in sicer v Fizkulturno društvo Burja, ter začelo nastopati v primorski nogometni ligi. Leta 1948 je bila ustanovljena Goriška nogometna podzveza, katere član je postal tudi ajdovski klub. V začetku leta 1949 se je društvo spet preimenovalo in si nadelo ime Sindikalno športno društvo Mladost, aktivni pa so bili predvsem nogometaši, druge dejavnosti so bile zgolj občasne in priložnostne. Na občnem zboru 1. aprila 1954 so nogometno sekcijo društva SŠD Mladost preimenovali v Primorje, naslednje leto se je tako imenovalo celotno društvo.

V drugi polovici petdesetih let je zaradi finančne krize prvič prišlo do odhodov igralcev v bogatejše klube, v naslednjih desetih letih je ekipa nastopala v primorski in v conski nogometni ligi - zahod, klub pa je temeljil na delu peščice zanesenjakov. Boljši časi so se začeli konec šestdesetih let, ko je ekipa zasedla drugo mesto v zahodni conski ligi, izboljšala pa se je tudi organiziranost. Pomemben mejnik je predstavljal tudi občni zbor 18. januarja 1970, ko se je Sindikalno športno društvo Primorje preimenovalo v NK Primorje. V okviru društva so delovali le še kolesarji, saj so se ostale panoge organizirale po svoje.

Fegic prvi zvezdnik kluba

Predsednik kluba Jože Praček je vodenje kluba reorganiziral in stabiliziral, trener Božidar Kotnik pa je s sodobnim strokovnim delom kmalu požel rezultate. V naslednjih letih se je namreč moštvo potegovalo za naslov prvaka v območni zahodni ligi, veliki met pa jim je nazadnje uspel v sezoni 1974/75, ko so se uvrstili v prvo slovensko ligo. Sezona 1975/76 je bila ena najuspešnejših, saj je moštvo zasedlo tretje mesto v 1. slovenski ligi, takoj za Mariborom in Šmartnim.

V pokalnem tekmovanju pa so se Ajdovci uvrstili celo v finale jugoslovanskega pokala na področju Slovenije, kjer so klonili v dvoboju z Muro. To obdobje je zaznamoval prestop mladega nadarjenega nogometaša Adrijana Fegica v Rijeko, kjer je dosegel ''kraljevemu'' Realu dva zadetka, oblekel je tudi dres mlade reprezentance Jugoslavije. V sezoni 1983/84 je ekipa spet izpadla iz prve lige in vse do osamosvojitve Slovenije nastopala v območni nogometni ligi - zahod.

Napredek prišel z Bakaršičem

Nova prelomnica je bilo leto 1991, ko je ajdovska ekipa s 17. mestom za mesto zgrešila obstanek v prvi ligi. V naslednjih treh letih je klub vodil Branko Bakaršič in z njegovim prihodom se je začela profesionalizacija kluba, ki je napredoval v vseh pogledih. Najprej tekmovalno, saj si je z drugim mestom v drugoligaški sezoni 1992/93 ponovno izboril napredovanje v elitno slovensko ligo, napredek pa je bilo čutiti tudi v organizacijskem smislu. Novo prelomnico je pomenilo leto 1995. Mesto predsednika kluba je prevzel direktor Primorja d.d. Dušan Črnigoj, ekipa pa si je po koncu sezone 1994/95 v razburljivih in dramatičnih kvalifikacijah uspela izboriti obstanek v prvoligaški konkurenci z desetimi klubi. V sezoni 1995/96 so v finalu pokalnega tekmovanja izgubili proti Olimpiji. V naslednjih dveh sezonah se je končalo podobno, saj so v velikem finalu obakrat ostali praznih rok. Posebno mesto v klubski zgodovini bo našla predvsem sezona 1996/97; v prvi vrsti zaradi naslova jesenskega prvaka in navsezadnje zaradi zanimivega boja z Mariborom za končni naslov. Z drugim mestom je bil dosežen največji klubski uspeh, uvrstitev v finale pokalnega tekmovanja pa je prinesla tudi zgodovinski nastop v Evropi.

Primorje izločilo AIK

Poleti in jeseni leta 1997 je ekipa iz majhne Ajdovščine najprej v predkrogu izločila moštvo Luxembourga ter nato pripravila prvovrstno senzacijo z zmago v prvem krogu proti ekipi AIK Solna iz Stockholma, ki jo je v podaljšku odločil Mladen Rudonja. Takrat je bila zelo dejavna navijaška skupina Black Red Devils. V drugem krogu so varovanci takratnega trenerja Marina Kovačića nastopili precej oslabljeni in klonili proti nizozemski Rodi. Primorje se kmalu zatem spet pojavi na mednarodnem prizorišču in v pokalu Intertoto izloči predstavnika Belgije Westerlo, vendar mora zatem priznati premoč ruskega Zenita.

V sezoni 2001/2002 Primorje suvereno osvoji naslov jesenskega prvaka, vendar se mu za las izmuzne prvenstvena krona. V zadnjih sezonah zaseda polovico na prvoligaški tabeli. Še najbližje so bili Ajdovci vrhu v sezoni 2004/05, ko so zasedli četrto mesto, v sezoni 2008/09 so se po napetem zaključju poslovili od najboljših, a se nato ekspresno vrnili v elito. V sezoni 2010/11 so po resnih finančnih težavah znova izpadli iz tekmovanja, prihodnost kluba pa je še negotova.