Torek, 30. 8. 2016, 4.00
7 let, 1 mesec
Komentar
Matjaž Kek in Luka Elsner tako nikoli ne bosta zmagovalca
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,10
12
Matjaž Kek in Luka Elsner. Dva slovenska nogometna trenerja, ki si delita podobno usodo. Starejši dela na Hrvaškem, drugi, veliko mlajši, v Sloveniji. Oba, v Rijeki in v Domžalah, pri klubih, ki sta vseskozi blizu najboljšim v svojih državah, a jih nikoli ne ujameta. In jih tudi ne bosta.
Ni veliko trenerjev, ki so v enem prestopnem roku, v zgolj nekaj tednih, izgubili skoraj polovico enajsterice, na katero so prisegali. Matjaž Kek in Luka Elsner sta dva izmed njih. Trenerja, ki v zadnjem času spadata med najboljše v slovenski nogometni stroki. Prvi je tam, prav na vrhu, v očeh velike večine že skoraj desetletje. Drugi si je podoben status, od vrha ga vseeno loči še nekaj let, priboril v zadnjih letih. Prej si ga ni mogel, je namreč dve desetletji mlajši.
Za obema je zelo solidna igralska pot, a nič več kot to. Oba sta, zanimivo, v dresu Slovenije zaigrala samo enkrat. Elsner je edini nastop v izbrani vrsti, na katerega je zelo ponosen, leta 2008, ko si je Kek šele utiral pot med najboljše nogometne strokovnjake v okolici, dočakal prav pod njegovim vodstvom.
Danes je njun odnos drugačen. Zdaj sta kolega, ki si delita enako usodo. Oba, kar je prav tako zanimivo, od leta 2013 sedita na klopeh klubov, ki sta v svojih državah vedno blizu vrha in si tja, vsaj potihoma, tudi želita, a nanj (nikoli) ne bosta prišla. Ne zato, ker slovenska trenerja ne bi imela znanja, ampak zato, ker delata v okoljih, kjer tega ne želijo oziroma ne morejo. Politika klubov, v katerih sta zaposlena, jima ne dovoljuje, da bi vsaj poskusila in morda izpolnila sladke sanje navijačev.
Rijeka in Domžale imajo jasno začrtani poti, a na teh je treba, da bi kluba to pot preživela, prodajati. Vsakič, ko se odpre nogometna tržnica, oba izgubita skoraj vse najboljše, kar imata. Ob tem resda hitro pripeljeta naslednike, a z denarjem, ki ga imata na voljo, okrepitev, ki bi bile zagotovilo, da bodo zapolnile nastale vrzeli, še zdaleč ne dobita. Tako je bilo pozimi, tako je (bilo) zdaj, poleti. Letos, lani in tudi predlani.
Krpanje z drugorazrednimi okrepitvami iz tujine in s tistim, kar ob preostalih snubcih, ki v rokah držijo močnejše adute, ostane na domačih tleh, se posreči le redko. Na tak način v boj z zagrebškim Dinamom na Hrvaškem oziroma z Mariborom in Olimpijo v Sloveniji pač ne moreš.
Domžalam je v letih 2007 in 2008 resda uspelo in so dvakrat zapored postale državne prvakinje, a zgolj zato, ker so izkoristile okoliščine, ki se v Sloveniji, vsaj upamo, še dolgo časa ne bodo ponovile. Takrat Olimpije, ki je propadla in na novih temeljih spet iskala pot do stare slave, na prvoligaški sceni sploh ni bilo. Maribor se je, potem ko se je usodi velikega tekmeca komaj izognil, šele pobiral in počasi postajal tak, kakršnega smo ga spoznali nekaj let pozneje.
Rijeka na Hrvaškem nikoli ni bila prvak. Glede na to, kar spremljamo v zadnjem času, tudi še nekaj časa ne bo. Kek je poleti pomahal v slovo najboljšemu strelcu hrvaške lige, slovenskemu reprezentantu Romanu Bezjaku, stebru obrambe Miralu Samardžiću, tudi on je slovenski reprezentant, najboljšemu posamezniku hrvaškega prvenstva v letu 2015 Marinu Tomasovu, kapetanu Ivanu Močiniću in hrvaškemu reprezentantu, branilcu Marku Leskoviću. Pozimi je ostal tudi brez najboljšega vratarja, hrvaškega reprezentanta Ivana Vargića, in motorja ekipe na sredini igrišča, Brazilca Moisesa.
Elsner je v zadnjih tednih ostal brez stebra obrambe in kapetana Kenana Horića ter brez dveh slovenskih reprezentantov: Matica Črnica, ki je navduševal in bil najboljši posameznik moštva, in Dejana Trajkovskega, ki je bil eden izmed njegovih ključnih mož. Še pred tem se je moral pozimi posloviti od dolgoletnega zaščitnega znaka kluba in kapetana, vratarja Nejca Vidmarja, ter najboljšega bočnega branilca v ligi Nejca Skubica. Oba sta reprezentanta.
Tako ne gre. Na tak način se pač ne da ujeti vlaka, na katerega bi Kek in Elsner prav gotovo rada skočila, pa čeprav tega v javnosti z razlogom ne izpostavljata. Dobro namreč vesta, da realih možnosti za vožnjo z vagonom, skozi okna katerega se ob koncu dvigujejo lovorike, nimata.
Oba ostajata zvesta filozofijama kluba, v katerih sta zaposlena, in opravljata svoje delo, a nekoč bo tudi njima prekipelo. Če sta dovolj ambiciozna, jima bo moralo. Na koncu pač štejejo samo zmagovalci. Zgodovina tistih, ki so bili drugi, tretji ali slabši, pač ne omenja. Poražencev - to pa so v nogometu na koncu vsi, ki niso prvi - preprosto ne upošteva.
12