liga prvakov
Petek, 23. 4. 2021, 13.20
3 leta
KOMENTAR
Večje od Aleksandra Čeferina
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,48
17
Uefa je v velikem slogu dobila bitko z ducat prevratniki tudi zaradi tega, ker so ti podcenili moč nogometnih navijačev, v prvi vrsti pa zaradi tega, ker obstoječi nogometni mehanizem kljub pomanjkljivostim in napovedanim reformam hrani preveč lačnih ust. A tretji polčas bitke nedvomno razkriva, da zgodba še zdaleč ni končana, obenem pa burni nogometni teden osvetljuje veliko težavo najbolj priljubljenega športa. To pa je zadolženost tistih, ki skrbijo za enormne plače največjih nogometnih zvezdnikov.
Pojasniti "offside" oziroma prepovedani položaj je zdaj že kar stereotipni preizkus, ki ločuje nogometno publiko od nogometnih analfabetov. Slednji prve radi zgroženo zbodejo z vprašanji o tem, "kako je mogoče, da nekdo le brca žogo in služi milijone", pa se ob tem ne zadovoljijo z odgovori o narekovanju trga, nogometnem "ustvarjanju" denarja ter logiki ponudbe in povpraševanja. A če se je prva stran pri pojasnjevanju tega v dolgih letih že dodobra izurila, pa je bilo precej težje razložiti, kaj se je v nogometu zgodilo v tem tednu.
Pogosto so najbolj preprosti odgovori tudi najbližje resnici. Morda bi se ji tokrat najbolj približali s tem, da je dvanajsterica klubov v duhu sodobnega tržno-športnega machiavelizma in v grabežljivi želji po večjih zaslužkih, s katerimi bi omilili rdeče številke, v katerih so se znašli, poskušala z odcepitvijo od ustaljenega sistema. Pri tem niso naleteli le na pričakovani odpor obeh krovnih nogometnih organizacij, temveč tudi na spontan revolt lastnih navijačev, dokaj enoten protest politike in pravzaprav vsesplošno zgražanje.
V manj kot 48 urah je del teh klubov spustil glavo med ramena in storil korak nazaj. Kot nogometaš, ki egoistično strelja proti vratom, a ima desno in levo prosta soigralca, nato pa po zapravljeni priložnosti skesano in spravljivo dvigne roko proti njima. Tudi preostanek teh klubov je stopil nazaj, a z žuganjem v slogu "še se bomo srečali". In se bodo. O tem ni dvoma. Upor je resda zadušen, a nezadovoljstvo največjih, ki posledično največjo delajo tudi Uefino ligo prvakov, ostaja.
Zmaga nogometa? Morda, do neke mere. A prav gotovo ne v tako idealistični obliki, kakršno so ponekod v Angliji poskušali orisati navijači na ulicah. Tudi dela klubov, ki se v prvi fazi ni ogrel za superligo, pri tem ni gnala čista nogometna romantika, temveč pragmatizem. Zato gre prej za – vsaj etapno – zmago obstoječega nogometnega mehanizma. Ta bi z odhodom glavnine velikanov resnično veliko izgubil, posledično pa bi to udarilo tudi po številnih ostalih deležnikih in vseh nadaljnjih delih nogometne piramide. Tudi slovenskemu. Uefinega denarja namreč za svojo prisotnost v Evropi niso deležni le najboljši klubi na čelu z Mariborom, ki je iz tega naslova zaslužil z naskokom največ, temveč tudi krovna zveza in tržno manj zanimivi segmenti nogometa.
Z drugimi besedami, od obstoječega sistema, v katerem so izvršna moč in finančne niti v rokah Uefe, je odvisnih preveč ljudi, da bi jo ponedeljkov polnočni poskus puča odnesel brez srditega protinapada. Strupene puščice so bile ob tem predvsem predstava za javnost, bolj odločilna je bila enotnost v zaledju. Tudi tisti, ki se strinjajo z delom kritik prevratnikov o Uefinem monopolu, so pač morali priznati, da sta trenutna vpetost nogometa v družbene sfere in sistem delitve finančnega kolača bolj splošno sprejemljiva in predvidljiva od popolnega zapiranja vrha elite in poskusa oblikovanja neke nove športne oligarhije.
Zelo zavajajoče bi bilo trditi, da se zdaj "poraženi" nogometni velikani sklonjenih glav vračajo nazaj v nogometno romantiko, v kateri je pomembno le to, kdo bo tekmecu zabil več golov. Vračajo se le nekaj korakov nazaj, v nogometni svet, kjer "pravila igre" pravzaprav že nekaj let krčijo nabor zares konkurenčnih klubov in s tem pravzaprav ustvarjajo neko notranjo "superligo". V svet, kjer je lahko Ajax hit kratkega daha, v katerem si večina res ne želi pravljic Dinama ali Maribora. Tudi tradicionalnim klubom, zdaj večinoma s tujimi lastniki, so v tem svetu precej bolj od sina in očeta, ki streljaj od štadiona gladita dres in šal, pomembni milijoni "spletnih navijačev".
Ključni motiv dvanajsterice klubov, ki je naznanila ustanovitev superlige, je bil seveda finančni. Prepričevanje o nasprotnem je metanje peska v oči. Epidemija koronavirusa je namreč še poslabšala njihov poslovni položaj. Zato bi se bilo ob vnovičnem preštevanju nogometnih vrst modro vprašati tudi o napihovanju nogometnega denarnega balončka oziroma konceptih plačne politike klubske nogometne elite. Dejstvo, da so praktično vsi največji evropski nogometni klubi v rdečih številkah, vendarle v ospredje sili vprašanje (ne)vzdržnosti sistema, ki so ga v zadnjih dveh desetletjih z lastniškimi preoblikovanji in oboroževalno tekmo ustvarili klubi sami.
Velika zmaga Uefe pod vodstvom Aleksandra Čeferina, ki se je znašel na največji preizkušnji v vlogi predsednika, torej sama po sebi ne rešuje prenekaterih nogometnih problematik. Gre za vprašanja, na katera so mnogi opozarjali že dolgo. In gre za vprašanja, ki so večja od Čeferina in tudi večnega Florentina Pereza, dveh protagonistov velikega nogometnega antagonizma tega tedna.
17