Četrtek, 13. 6. 2019, 20.00
4 leta, 10 mesecev
Top 10: najboljši strelci slovenske reprezentance
Si Zlatko Zahović zasluži spomenik? #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,31
10
Veselje Zlatka Zahovića po zadetku v mreži ZR Jugoslavije na EP 2000 v Charleroiju. Levo od njega Darko Milanič, nad njim Miran Pavlin. To so bila leta zlate Katančeve pravljice.
Seznam najboljših reprezentančnih strelcev se po najvišji gostujoči zmagi Slovenije v zgodovini kvalifikacijskih ciklusov (5:0 v Latviji) ni bistveno spremenil. Na vrhu še vedno kraljuje Zlatko Zahović. Edini, ki se mu je resneje približal, je Milivoje Novaković, za vstop med elitnih deset pa je bilo treba doseči vsaj osem zadetkov. Josip Iličić, eden izmed osrednjih junakov rekordne zmage v Rigi, je po novem pri sedmih …
Najboljših deset strelcev slovenske reprezentance:
Slovenija si je v 27 letih, odkar se (lahko) udeležuje mednarodnih tekem, ustvarila sloves ene od najbolj uspešnih nogometnih manjših evropskih držav. Čeprav ima le dva milijona prebivalcev, je že trikrat spremljala izbrano vrsto na največjih tekmovanjih. Od zadnjega velikega čudeža je minilo že devet let, a navijači - podobno velja za prvega moža evropskega nogometa, predsednika Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksandra Čeferina -, stiskajo pesti, da bi prihodnje leto nastopila na Euru 2020 in priredila novega.
Kdo je najbolj izstopal z zadetki?
Jan Oblak je danes najbolj poznan in spoštovan slovenski nogometaš v svetu. Skrbi za to, da reprezentanca prejme čim manj zadetkov. Kateri izmed njegovih rojakov pa jih je dosegel največ?
Država na sončni strani Alp je lahko ponosna na več stvari. Ne smemo prezreti fenomena vrhunskih nogometnih vratarjev. Samir Handanović in Jan Oblak že dalj časa spadata med najboljše čuvaje mreže na svetu, med zvezdniki, ki si jih je nogometni svet najhitreje zapomnil po mojstrovinah in zadetkih, pa je že konec prejšnjega stoletja močno izstopal Zlatko Zahović. Čeprav ni bil čistokrvni napadalec, je dosegal zadetke kot po tekočem traku in z njimi zaznamoval najlepša leta zlate Katančeve pravljice.
Ko je Slovenija pod vodstvom Matjaža Keka še zadnjič nastopila na največjem tekmovanju, zgodilo se je pred devetimi leti na jugu Afrike (2010), je pred tem z zadetki izstopal Milivoje Novaković. Ljubljančan, ki danes pomaga reprezentanci v nekoliko drugačni vlogi, čaka na svojega pravega naslednika. Na napadalca v pravem pomenu besede, ki se bo tako kot on v državnem dresu prelevil v kroničnega golgeterja. Očitno se bo moral še malce načakati. V Rigi se je v ponedeljek resda nagledal slovenskih zadetkov, a so vseh pet dosegli zvezni igralci. Napadalci, po poškodbi Andraža Šporarja je od prve minute zaigral Robert Berić, so streljali s praznimi naboji, tako da je natečaj za novega serijskega strelca v konici napada še vedno odprt.
Med desetimi najboljšimi strelci slovenske reprezentance vseh časov je pričakovano največ napadalcev. Sedem. Dva sta zvezna igralca, neponovljivi rekorder Zahović in njegov stanovski kolega Milenko Ačimović, čast branilcev pa je rešil dolgoletni kapetan Boštjan Cesar. Podpisal se je kar pod deset zadetkov, več od njega jih je v slovenskem dresu dosegla le peterica!
Zlatko Zahović: 35 zadetkov (80 nastopov – 1992/2004)
Zlatko Zahović je zadnjo tekmo v reprezentančnem dresu odigral pred dobrimi 15 leti.
Bilo je konec aprila 2004. Natančneje, 28. aprila. Le nekaj tednov pred tem, ko je luč spletnega sveta ugledal Sportal. Zgodilo se je pred 15 leti, na katere smo v teh dneh na Sportalu tako ponosni, da obujamo spomine in z razlogom ponujamo nostalgijo, ob kateri nam zaigra srce. Tudi po veliki zaslugi Zlatka Zahovića. Pred dobrimi 15 leti sta se tako ob Ženevskem jezeru v prijateljski tekmi pomerili Švica in Slovenija. Goste je ob koncu prvega polčasa v vodstvu popeljal prav Mariborčan, ki je prisegal na številko 10. To je bil že njegov 35. zadetek v državnem dresu, dosegel ga je v jubilejnem 80. nastopu, s katerim je le še potrdil (takratni) rekord v številu odigranih tekem. Švica je v drugem delu preobrnila rezultat (2:1), kmalu pa se je izkazalo, da je Zahović še zadnjič zaplesal z reprezentanco. Za izbrano vrsto ni več zaigral.
Bojana Prašnikarja je na selektorskem stolčku nasledil Branko Oblak, ta pa se je drzno odločil za pomladitev zasedbe. Zahović je tako zaprl reprezentančno knjigo, katero je napolnil s številnimi presežki. Še vedno je njen najboljši strelec vseh časov! Vsak narod, ki se vsaj malce počuti nogometnega, ima svojega junaka. Slovenija je tako občudovala Zahovića, brez katere ne bi nikoli doživela zlatih let znamenite generacije Katančevih bojevnikov. Res je. Bil je tudi muhast, samosvoj, za številne kontroverzen, in zakuhal nekatere stvari, ki mu niso služile v čast, a je slovenskemu nogometu prinesel toliko lepega, da bi si lahko prislužil postavitev spomenika.
Za Bežigradom v Ljubljani je spisal ene najbolj očarljivih športnih zgodb v kratkem obdobju državne samostojnosti.
Ko je na igrišču spregovoril v njemu najljubšem jeziku, polnem čarobnih potez, mojstrovin in odločilnih zadetkov, je bil razred zase. Največji takratni nogometni ponos Slovenije in serijski strelec, kakršnega v tem delu Evrope še ni bilo. In ga očitno še nekaj časa ne bo, saj je zdajšnji trofejni športni direktor Maribora, 15 let po reprezentančni upokojitvi, še vedno na vrhu večne lestvice. Je pa zanimivo še nekaj. Zahović je edini izmed desetih najboljših slovenskih strelcev, ki ni prav nikoli zaigral v 1. SNL.
Milivoje Novaković: 32 zadetkov (80 nastopov, 2006/17)
Milivoje Novaković je ubral zahtevno in trnovo pot do veličastne kariere, s katero je postal najboljši slovenski napadalec vseh časov.
Trmasti Ljubljančan je vedno verjel v svoje sanje. Čeprav so mu v karieri metali pod noge polena, članski karieri pri nekoč ljubljeni Olimpiji se je denimo moral odpovedati, saj ni hotel, niti si tega niso mogli privoščiti njegovi starši, da bi plačeval trenerju za nastope, je ostal dosleden svojemu velikemu cilju in se po trnovi poti zapisal v slovensko zgodovino kot eden od največjih. Kot napadalec, kakršnega Slovenija še ni imela. Dolgonogi Jaršan se je kot najboljši strelec pri mladincih Olimpije podal na negotovo pot v Avstrijo.
Milivoje Novaković je začel člansko kariero v nižjih ligah, proč od medijskega blišča, nato pa kot v kateri izmed znamenitih filmskih uspešnic preskakoval stopničke in se kmalu znašel v središču pozornosti. Kot eden izmed najboljših strelcev v močni nemški bundesligi! Zahović ni nikdar v karieri dosegel reprezentančnega trojčka, Novaković pa kar dva. Za začetek prvega proti Trinidadu in Tobagu v Celju, drugega pa sedem let pozneje v Mariboru proti Norveški.
Njegovi zadetki so pomagali Sloveniji do zadnjega senzacionalnega uspeha, čudežnega preboja na SP 2010. Ko se je po dolgoletnem japonskem izzivu, kjer je našel srečo in spoštovanje, vrnil v domovino, je dvignil na noge Ljubljano z odločitvijo, da bo zaigral za Maribor. V roke je segel z najboljšim strelcem vseh časov Zahovićem, ki ga je poskušal ujeti na večni lestvici, a se mu ni posrečilo.
Ko je leta 2013 trikrat zatresel norveško mrežo, je pomagal Sloveniji do težko pričakovane prve zmage nad predstavnikom Skandinavije.
Poznalo se je, da je za izbrano vrsto debitiral relativno pozno (pri 26 letih), od državnega dresa pa se je poslovil naravnost sanjsko. Z zadetkom proti Malti, z novorojencem v naročju, ob srčni izbranki in presrečnih soigralcih, s katerimi sodeluje še danes, kot povezovalni člen med strokovnim vodstvom in nogometaši.
Sašo Udovič: 16 zadetkov (42 nastopov, 1993/2000)
S petimi zadetki, doseženimi na srečanju proti Islandiji, je Sašo Udovič še danes slovenski reprezentančni rekorder.
Prvi napadalec znamenite zlate Katančeve generacije, ki je leta 1999 šokirala nogometno Evropo s prebojem na veliko tekmovanje. V dodatnih kvalifikacijah za EP 2000 je izločila Ukrajino, slovenskim navijačem pa bodo za vekomaj ostale v spominu solze sreče Saša Udoviča sredi zasneženega Kijeva, objokanega Ljubljančana, nekdanjega gospoda v kopačkah, ki je odlično odpravljal tisto, kar je znal najbolje. Zadržati žogo v svojih nogah, ko je bilo najbolj potrebno, hkrati pa najti pot do mreže in reprezentanco nagraditi z zadetkom takrat, ko si je to najbolj zaslužila.
Leta 1996 se je vpisal v zgodovino z izjemnim dosežkom. Ko se je Slovenija na prijateljski tekmi pomerila z Islandijo, se dvoboj na Malti ni začel najboljše za izbrance dr. Zdenka Verdenika. Islandci so v 41. minuti povedli z 1:0, nato pa se je zgodil redko viden preobrat. Udovič, takratni napadalec belgijskega Beverena, je pričel nepozabni spektakel. Že v prvem napadu po prejetem golu je izenačil (1:1), nato pa zadel še drugič, tretjič, četrtič in petič! V 32 minutah je dosegel pet zadetkov, Slovenija pa je odpravila Otočane z rekordnih 7:1!
Za izbrano vrsto je odigral sorazmerno majhno število tekem, v polno pa zadel na skoraj vsaki četrti od desetih. Na tekmo je dosegel 0,38 zadetka, z boljšim odstotkom se lahko pohvalita le najboljša izmed najboljših, Zahović (0,43 na tekmo) in Novaković (0,40 na tekmo).
Ljubljančan se lahko pohvali s tretjim najbolj uspešnim strelskim povprečjem v zgodovini reprezentance, pri čemer so zajeti le nogometaši s konkretnejšim številom doseženih zadetkov.
Podobno kot Zahović se je tudi on poslovil na srečanju s Švico, a ne na prijateljskem srečanju, ampak v kvalifikacijah za SP 2002. Ko je bilo 2:2 za Bežigradom. Poslovil se je na vrhuncu moči, še pred 31. rojstnim dnevom.
Ermin Šiljak: 14 zadetkov (48 nastopov, 1994/2005)
Ermin Šiljak se je s pomočjo nadčloveških naporov in ogromne discipline vrnil po hudi poškodbi, ki je leta 1997 prekinila njegovo nogometno pot za dve leti.
Tako velik talent, pa tolikšna smola z zdravjem! Kariera Ermina Šiljaka je bila razkošna. Zaigral je na velikem tekmovanju, bil najboljši strelec kvalifikacij za EP 2004, kjer je na devetih srečanjih dosegel kar devet zadetkov, v Aziji je postal najboljši strelec tamkajšnje lige prvakov, kralj strelcev pa je bil tudi v sezoni 1995/96 v 1. SNL, ko je navduševal v dresu Olimpije. Do kod bi lahko segle številke v statistiki, če 6. septembra 1998, ko je Slovenija pod vodstvom novopečenega selektorja Srečka Katanca v Atenah presenetila Grčijo (2:2) in nakazala obrise poznejše reprezentančne pravljice, ne bi utrpel ene od najbolj brutalnih poškodb, kar jih poznajo nogometaši? To bo žal ostalo večno vprašanje.
V igro je vstopil v 68. minuti, le dve minuti pozneje pa ga je pokosil grški branilec Vasillios Borbokis. Od zadaj ga je udaril po stojni nogi, ga podrl, nato pa se ob padcu še usedel nanjo. Doživel je trikratni zlom gležnja, imel potrgane vse vezi. Z nadčloveškimi napori, 19 mesecev zapored je garal deset ur na dan, da se je spravil v red, se je vrnil na zelenice in postal eden od najbolj vročih strelcev slovenske reprezentance vseh časov.
V kvalifikacijah za EP 2004 je Slovenija po zaslugi njegovih devetih zadetkov v skupini zaostala le za favorizirano Francijo.
Tako vroč, da bi Slovenija verjetno nastopila tudi na Euru 2004, če ne bi na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij v Zagrebu (1:1 – za Slovenijo je zadel prav Šiljak) prejel rumenega kartona in tako ostal brez nastopa na odločilnem srečanju za Bežigradom. Zadnjo tekmo v državnem dresu je odigral 12. oktobra 2005, ko je bil v Celju podobno kot soigralci nemočen proti razigranim Škotom (0:3).
Milenko Ačimović: 13 zadetkov (74 nastopov, 1994/2005)
Veselje Milenka Ačimovića po čarobnem zadetku, doseženem s skoraj polovice igrišča proti Ukrajini.
Slovenski nogometaši so v 27-letni zgodovini poskrbeli za nič koliko atraktivnih in nepozabnih zadetkov, med njimi pa za nekaj prav posebnega velja zlasti eden. Dosežen je bil 13. novembra 1999, ko sta se za Bežigradom na prvem srečanju dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo pomerili Slovenija in Ukrajina. Do 83. minute je legendarni ''semafor'' na dotrajanem ljubljanskem objektu kazal rezultat 1:1, nato pa je srčni Ljubljančan, ki je zrasel za Bežigradom in odlično poznal zelenico, poskrbel za gol leta. Desetletja. Morda tudi stoletja.
Čeprav je bil Milenko Ačimović blizu sredine igrišče, je hrabro sprožil proti vratom gostov. Izkoristil je nepremišljenost ukrajinskega čuvaja mreže Aleksandra Šovkovskega in ga osmešil, kot še nihče dotlej. S pravljičnim lobom je prinesel Sloveniji zmago z 2:1, Bežigrad je ponorel od navdušenja. V bogati karieri, kjer je nosil tudi dres Tottenhama, pa jo v ligi prvakov z Lillom zakuhal Manchester Unitedu, od igralnega nogometa pa se poslovil kot klubska ikona dunajske Austrie, je ponudil ogromno razlogov za veselje slovenskih navijačev.
Na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem se je vpisal med strelce na zadnji tekmi proti Paragvaju.
Ljubljenec navijačev Olimpije se je zadnjič vpisal v polno v državnem dresu pred 15 leti. Na neponovljivi tekmi, ko je praktično sam s hat-trickom ponižal Moldavijo (3:0). Zadnjo tekmo je odigral v Celju, ko je leta 2007 nesrečno izgubil proti velesili Nizozemski (0:1).
Tim Matavž: 10 zadetkov (37 nastopov, 2010-?)
Tim Matavž je zelo zgodaj dosegel 10 zadetkov za reprezentanco, nato pa se je začel zdaj že kar dolg strelski post.
Na lestvici desetih najboljših strelcev vseh časov so le še trije nogometaši, ki še vedno vztrajajo na zelenicah. Med njimi je najmlajši Tim Matavž, ki je večino zadetkov (od skupno desetih) dosegel še zelo mlad in nekaj časa kotiral kot resen favorit za izboljšanje Zahovićevega rekorda. Še vedno je najmlajši strelec hat-tricka v državnem dresu. Ko je trikrat zatresel mrežo Ferskih otokov (5:1 v Ljubljani), je bil star komaj 21 let.
Pri 24 letih je dosegel že 10 zadetkov in predstavljal enega izmed napadalnih stebrov nizozemskega velikana PSV iz Eindhovna. Idila se vendarle ni vlekla v nedogled. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov se je njegova strelska pipica, zlasti kar zadeva reprezentančni nogomet, povsem ustavila. Vir je presahnil. Imel je ogromno smole z zdravjem, menjave klubov, selil se je v Nemčijo in Italijo, niso obrodile pričakovanih sadov, njegova zvezda je bledela. Tekmovalno in strelsko formo si je povrnil šele na Nizozemskem, kjer nastopa za Vitesse, a mu znova ni prizaneslo zdravje, saj je zaradi težje poškodbe, hudega zloma leve noge, izpustil dobršen del sezone.
Primorec se je leta 2011 v Stožicah znesel nad Ferskimi otoki. Prispeval je kar tri od petih slovenskih zadetkov za visoko zmago s 5:1.
Zdaj je Primorec odločen, da si povrne status rednega reprezentanta in prepriča selektorja Matjaža Keka, s katerim je sodeloval že na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, da si zasluži novo priložnost. Če jo bo dočakal, ima velike možnosti, da se na večni strelski lestvici povzpne še zelo visoko.
Boštjan Cesar: 10 zadetkov (101 nastop, 2003/18)
Boštjan Cesar je prvi in za zdaj edini Slovenec, ki je državni dres oblekel vsaj stokrat.
Eden najbolj karizmatičnih velikanov slovenskega nogometa. Kapetan, kakršnega na sončni strani Alp še ni bilo. Prispodoba srčnosti, borbenosti, moštvenega značaja in neverjetne pripadnosti domovini. Reprezentanca je za Boštjana Cesarja vedno pomenila nekaj več. Zato je bil šok še toliko večji, ko je lani po pogovoru s tedanjim selektorjem Tomažem Kavčičem prišel do spoznanja, da bo kapetanski trak kot štafetno palico primoran predati nasledniku. To je postal Bojan Jokić, njegov dolgoletni prijatelj in poslovni partner.
Reprezentanca je izgubila nepopustljivega branilca, ki je bil tako nevaren v napadu, da se je med strelce vpisal kar desetkrat! Največje veselje mu poleg spominov na južnoafriško pravljico s ''skoraj'' srečnim koncem predstavlja eden največjih slovenskih skalpov na največjih tekmah. Ko je v deževnem Celju leta 2004, ponovno se selimo v leto, ko je luč sveta ugledal tudi Sportal, padla zvezdniška Italija. Bodoči svetovni prvak. Takrat še skoraj golobradi Ljubljančan, ki je družinsko srečo našel v Zagrebu, je premagal velikega Gianluigija Buffona in osrečil Slovenijo kot le malokdo.
Lani je pomahal v slovo izbrani vrsti, čeprav ji je želel še pomagati, a se je selektor Tomaž Kavčič odločil za pomladitev.
Leta delajo svoje, poleti bo dopolnil še 37 let, a še namerava nadaljevati, kar zna najbolje. Morda s Chievom v drugi italijanski ligi, saj mu je Verona zlezla pod kožo. Njegov rekord po številu nastopov, za Slovenijo je odigral 101 tekmo, je v veliki nevarnosti, saj kapetan Jokić za njim zaostaja le tri nastope.
Primož Gliha: 10 zadetkov (28 nastopov, 1992/98)
Primož Gliha je zelo navezan na bežigrajski stadion, kjer je na pogorišču stare Olimpije s pomočjo prijateljev in somišljenikov zgradil nov klub.
Napadalec je pred začetkom slovenske državne samostojnosti že tresel mreže v jugoslovanskem prvenstvu v dresu zagrebškega Dinama. S Hrvaško ga veže tudi tekma, ki je zaznamovala njegovo kariero. Nepozabnega hrvaškega selektorja Miroslava Ćira Blaževića še danes razjezi, pa čeprav je do tekme minilo več kot 20 let, spomin na stresno srečanje v Splitu. Na Poljudu sta se 2. aprila 1997 pomerili sosedi Hrvaška in Slovenija.
Gostitelji so bili absolutni favoriti, na krilih zvezdnikov mednarodnega kova vodili z 2:0 in 3:1, a na koncu ostali prikrajšani za zmago. To jim je preprečil spretni Primož Gliha. Kar trikrat je premagal hrvaškega vratarja Tončija Gabrića in se podpisal pod enega od najbolj nenavadnih podvigov slovenskega nogometa (3:3). To je bila celo edina točka Slovenije v kvalifikacijah za SP 1998, a je odmevala po vsej Evropi. Sodeloval je tudi pri znameniti zmagi nad Latvijo, ko je z 1:0 padla v Ljudskem vrtu, in nakazala, česa je sposobna Katančeva zasedba v boju za EP 2000.
Na nepozabnem gostovanju Slovenije v Splitu je s tremi zadetki pokvaril načrte samozavestnim in začudenim Hrvatom (3:3).
To je bila njegova prva tekma v državnem dresu po okroglem letu, nato pa se je hitro izkazalo, da tudi zadnja. Tako se je od reprezentance poslovil pri 31 letih. Danes je selektor mlade izbrane vrste do 21 let, ki se pripravlja na izjemen dogodek, Euro 2021, katerega bosta gostili Madžarska in Slovenija!
Zlatko Dedić: 8 zadetkov (49 nastopov, 2004/13)
Zlatko Dedić je najlepše trenutke reprezentanci podaril v kvalifikacijah za SP 2010.
Nasmejani Primorec, ki se je kot najstnik odpravil v Italijo in se hitro navadil legionarskega kruha, še ni rekel zadnje. V zadnji sezoni se je dokazoval v avstrijskem prvenstvu, kjer je bil najboljši strelec Wackerja iz Innsbrucka, a z njim tudi izpadel iz elitne prve lige, tako da se je znašel pred vnovično spremembo klubskega okolja. Na njih je navajen, največ jih je doživel v Nemčiji, tokrat pa je spremenil klub, a ostaja na Tirolskem.
Jeseni bo Zlatko Dedić dopolnil 35 let, a še čuti, da lahko vrhunskemu nogometu ponudi ogromno. V reprezentanci je pod vodstvom različnih selektorjev predstavlja osrednjo moč napada, najlepši trenutek kariere pa izkusil 18. novembra 2009, ko je na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij proti Rusiji v nabito polnem Ljudskem vrtu odločil zmagovalca (1:0) in popeljal Slovenijo na svetovno prvenstvo! To je bil udarec, ki je prepotentne Ruse, takratne aktualne polfinaliste evropskega prvenstva, še dolgo bolel.
Ko je na povratni tekmi play-offa za SP 2010 zatresel rusko mrežo, njegovi sreči ni bilo videti konca.
Na zadnjih osmih reprezentančnih dvobojih se ni vpisal med strelce, zadnjo tekmo pa odigral štiri leta in en dan po nepozabnem slavju proti Rusiji, ko je Slovenija v Celju ugnala Kanado (1:0). Na vpoklic tako čaka že šest let in odkrito navija za nove uspehe izbrancev Matjaža Keka, kateremu je pred slabimi desetimi leti pomagal do uspeha kariere.
Milan Osterc: 8 zadetkov (44 nastopov, 1997/2002)
Ko je Milan Osterc dočakal dan za prvi reprezentančni zadetek, je bil tako razigran, da je mrežo Omana zatresel kar štirikrat.
Ko se je Domen Črnigoj v ponedeljek v Rigi dvakrat vpisal med strelce, je s tem prebil led na seznamu reprezentančnih strelcev zelo domiselno in učinkovito. Zgodovina slovenske reprezentance pa pozna celo primer, ko je igralec na prvi tekmi, na kateri je dosegel zadetek v državnem dresu, v polno zadel kar štirikrat! Naravnost neverjeten dosežek je 8. februarja 1999, ravno na slovenski kulturni praznik, v vročem Muscatu v Omanu dosegel Milan Osterc.
Napadalec iz Veržeja je bil v karieri tako odkritosrčen, neposreden in skromen, da 10. novembra 2001, ko mu je za Bežigradom uspela mojstrovina kova Marca Vana Bastna iz finala EP 1988, ni niti trenutka ovinkaril, ampak takoj priznal, da je nameraval podati. Mišljena podaja je izpadla povsem drugače. Žogo je na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za SP 2002 proti Romuniji udaril tako posrečeno, da je v veličastnem loku preletela nemočnega romunskega čuvaja mreže in poskrbela za delirij za Bežigradom. Priljubljeni Jagoda je dočakal pet minut slave, vsi tisti kritiki, ki so ga leta in leta zasipavali z zmerljivkami in mu očitali, da si ne zasluži državnega dresa, pa so se zasipali s pepelom.
Pred slabimi 18 leti je proti Romuniji zadel tako spektakularno, da se je njegov zadetek predvajal tudi na največjih tujih televizijskih mrežah.
Srečko Katanec je dokazal svoje. Osterc si je zaslužil posebno mesto v zlati nogometni pravljici, zadnjo tekmo za domovino je odigral na svetovnem prvenstvu leta 2002 proti Paragvaju (1:3), o tem, kakšen talent in fizične sposobnosti je premogel, pa niso govorili le zadetki v mrežah Chelsea ali Parme v evropskih tekmovanjih, ampak tudi strelska eksplozija v dresih Gorice in Kopra, ko je v stažu veterana zlahka zasenčil stanovske kolege in postal kralj prvoligaških strelcev. Tako je bilo do leta 2012, ko je zaradi neprestanih težav z zdravjem pomahal v slovo in se upokojil.
Vsi članki iz Sportalove rubrike Top 10, zbrani na enem mestu.
Kdo bo naslednji?
S sedmimi zadetki na vrata lestvice najboljših desetih strelcev trkata Josip Iličić in Valter Birsa. Ker se je Primorec, zdajšnji zvezni igralec Cagliarija, že poslovil od državnega dresa, ima največje priložnosti za skok v Top 10 izkušeni Gorenjec, ki je v življenjski formi.
Izmed aktualnih reprezentantov ima največje možnosti, da se kmalu znajde na seznamu desetih najboljših strelcev vseh časov, Josip Iličić. Zvezdnik Atalante, s katero ga kmalu čaka krstni nastop v ligi prvakov, se je v Rigi med strelce vpisal dvakrat, skupno pa je pri sedmih zadetkih. Med strelce se statistično gledano vpisuje na vsaki osmi tekmi (zbral je 56 nastopov), z veliko boljšim odstotkom pa se lahko pohvali njegov sodelavec v zvezni vrsti Miha Zajc. Primorec, ki nosi dres turškega velikana Fenerbahčeja, je v 15 nastopih dosegel že pet zadetkov.
Trenutno je tudi najbolj vroči slovenski strelec. Na zadnjih desetih tekmah reprezentance je Slovenija pod vodstvom Tomaža Kavčiča, Igorja Benedejčiča in Matjaža Keka dosegla 12 zadetkov, kar štiri pa je prispeval Zajc. Dva sta dodala Iličić in Domen Črnigoj, drugi dvakratni strelec iz Rige, ki je s tem postal 67. strelec v zgodovini slovenske izbrane vrste, po enega pa Robert Berić, Nejc Skubic, Andraž Šporar in Benjamin Verbič.
Nova priložnost za nove strelce bo 6. septembra, ko bo v Ljubljani gostovala Poljska. Ena izmed odločilnih tekem, ki bo podala del odgovora na vprašanje, do kod lahko sežejo slovenske ambicije v boju za Euro 2020.
10