Šukalo: Po okrevanju optimistično naprej

Goran Šukalo je letos poleti iz TuS Koblenza, pri katerem si je garderobo delil skupaj z Matejem Mavričem, prestopil v ambicioznega nemškega drugoligaša Augsburg. A njegova zgodba na Bavarskem se ni začela najbolje. Že avgusta se je huje poškodoval in se moral sprijazniti z dolgotrajno odsotnostjo z nogometnih igrišč.

''Štirje meseci so že minili od moje poškodbe. Okrevanje gre dobro. Morda celo bolje, kot je bilo načrtovano. Počasi že tečem in treniram z žogo, januarja pa naj bi začel trenirati tudi z ekipo. Februarja bom, če bo vse po sreči, že igral,'' nam je zaupal 28-letni vezist, ki je imel v zadnjih letih veliko težav z zdravjem. ''Ne vem, zakaj. Prej sem bil deset let povsem zdrav, zdaj pa se je vse skupaj obrnilo. Malce sem bil pri prejšnji poškodbi z mišico, zaradi katere sem bil odsoten dlje časa, kriv tudi sam, saj sem prehiteval s povratkom. Potem sem okreval, igral dobro, nato pa me je doletela ta poškodba križnih vezi. Sprva sploh ni bilo videti, da je tako hudo, nato pa me je dva dni kasneje po pregledu pri zdravniku doletela slaba novica. Sprva sem bil v šoku, a sem se kmalu sprijaznil z usodo in odtlej razmišljam le o tem, kako čim bolje okrevati,'' je optimist nogometaš, ki je v Nemčijo odšel pri 20 letih in odtlej nosil drese Unterhachinga, Alemannie Aachen in omenjenih Koblenza ter Augsburga.

Ni še rekel zadnje

''Ko sem se poškodoval, so bili v klubu seveda razočarani, saj so me pripeljali kot veliko okrepitev in imeli visoke cilje, a mi od prvega trenutka stojijo ob strani. Takoj po poškodbi so me vsi obiskali v bolnišnici, tudi sicer pa sem vseskozi v stikih s trenerjem, ki mi govori, da računa name,'' pravi Šukalo, ki je z Augsburgom pogodbeno vezan do leta 2011, in nadaljuje: ''Zelo sem zadovoljen z življenjem v Augsburgu. S klubom, ki sodi med najbolj organizirane drugoligaše v Nemčiji, imam dolgoročne načrte. Vsi so me lepo sprejeli, s pogodbo sem zadovoljen, klub pa je ambiciozen. Verjamem, da se nam bo uspelo prej ali slej uvrstiti v prvo ligo.'' In prav igranje v elitnem nemškem nogometnem razredu je tisto, česar si Koprčan, ki v Nemčiji živi s soprogo in psom, želi. ''Vem, da bi lahko glede na potencial, ki ga imam, naredil veliko več, kot sem. A tudi s tem, kar mi je doslej uspelo, sem zadovoljen. Dobro namreč vem, da je bilo tudi veliko boljših nogometašev, ki jim ni uspelo niti pol toliko, kot je meni. Sicer pa še nisem star. Pred menoj so najboljša nogometna leta in verjamem, da lahko naredim še marsikaj. Zdaj si želim predvsem čim prej zaigrati v prvi nemški ligi, v kateri bi lahko pred časom, ko sem imel ponudbi Kölna in Hoffenheima, že igral, izgubil pa nisem niti reprezentančnih ambicij,'' so bile besede nekdanjega nogometaša Kopra.

Želi nazaj v reprezentanco

V reprezentanci je debitiral daljnega leta 2002 na prijateljski tekmi v Trstu, ko je bil v prvi postavi pri senzacionalni zmagi nad Italijo z golom Sebastjana Cimerotiča z 1:0, in doslej v izbrani vrsti zbral 32 nastopov. Ob debiju Matjaža Keka na selektorski klopi proti Estoniji v Domžalah februarja 2007 (1:0) je bil v prvi postavi in eden ključnih mož pri grajenju novega reprezentančnega jedra. ''Takrat sem bil med starejšimi in tistimi z največ nastopi, zato je selektor od mene pričakoval veliko. Skupaj z nekaterimi starejšimi, kot so Robert Koren, Andrej Komac, Anton Žlogar in še nekateri, smo skušali mlajšim, ki so prihajali, pomagati z nasveti in jim utreti reprezentančno pot. Takrat sem bil v reprezentanci, nato pa so sledile poškodbe. Pred časom, ko sem se vrnil po poškodbi mišice, me je selektor želel poklicati, a sem mu rekel, da je najbolje, če še nekaj časa redno igram, nato pa, ko se bom počutil dobro pripravljenega, priskočim na pomoč, a mi je načrte prekrižala poškodba kolena. Nekaj dni po poškodbi sva se s selektorjem nazadnje slišala, ko me je poklical in mi dal nekaj nasvetov glede poškodbe, ki jo je pred leti imel tudi sam, mi zaželel najbolje, nato pa sem ga videl še v Mariboru po tekmi z Rusijo, ko sem mu tudi čestital za velik uspeh,'' je razkril Šukalo, ki še ima reprezentančne ambicije.

''Seveda jih imam. Če jih ne bi imel, ne bi bil pravi športnik. Lagal bi tudi, če bi rekel, da si ne želim nastopiti na svetovnem prvenstvu. Upam in verjamem, da lahko okrevam in se vrnem v staro formo ter se morda prebijem v ekipo. Realnost je seveda nekoliko drugačna in vprašanje je, ali mi bo uspelo. Šele februarja bom namreč začel igrati, potem potreboval nekaj časa, da pridem v staro formo … A če mi uspe in igram dobro, zakaj pa ne? Se pa ne mislim vsiljevati. Jasno je, da so fantje, ki jim je uspel ta velik dosežek, v prednosti in si to tudi zaslužijo. Vesel sem, da jim je uspelo. Imam pa ambicije. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Mi je pa težko vse skupaj spremljati od daleč. Rad bi se vrnil, saj sem prepričan, da sem dovolj kakovosten in lahko tej ekipi pomagam,'' je bil iskren izkušeni nogometaš in za konec nekaj besed namenil odličnim igram, ki so jih v zadnjem času prikazali slovenski reprezentanti. ''Spremljam jih, kolikor se da. Moram reči, da so tudi mene presenetili. Igrajo res kakovostno in so Ruse povsem nadigrali. V zadnjem času so res dvignili raven svojih iger. Mislim, da je glavno vlogo odigral Ljudski vrt, saj je tam igrati povsem drugače, kot je bilo v Celju. Po drugi strani pa so fantje bolj izkušeni in zreli, veliko vlogo pa je odigral tudi strokovni štab reprezentance,'' je pogovor zaključil strelec dveh reprezentančnih golov.