Spet na kraju zločina: Zahovič Atene dvignil na noge

Ne Samir Handanović ali Josip Iličić, pa tudi Tim Matavž ne. Zdajšnji športni direktor Maribora je tisti, ki je s prestopom na prelomu tisočletij dvignil daleč največ prahu od vseh slovenskih nogometašev doslej. Pisalo se je leto 1999, ko je Zlatko Zahovič blestel v dresu Porta. Pri 28 letih je bil na vrhuncu kariere, kot tak je sodil med najboljše evropske nogometaše. Želel ga je marsikdo, želja se je uresničila le Olympiakosu. Pa čeprav prestop v Atene ni bil tisti, ki si ga je želel tudi naš takratni z naskokom največji zvezdnik, ki je blestel v klubskem dresu, še bolj spektakularne predstave pa nizal v slovenski izbrani vrsti. Praktično sam jo je popeljal na njeno prvo največje tekmovanje, evropsko prvenstvo 2000 v Belgiji in na Nizozemskem. Poletje 1999 je bilo zanj zelo pestro. Na njegov naslov je priromala ponudba Valencie, igranje v Španiji je bilo nekaj, po čemer je hrepenel že nekaj časa. Pa se mu želja ni uresničila. Vsaj takrat ne. Olympiakos je na naslov Porta poslal veliko izdatnejšo ponudbo od Špancev, predsednik portugalskega velikana je zabičal: ''Lahko greš v Olympiakos ali pa ostaneš tukaj!'' Zahovič se je sprijaznil s selitvijo v grško prestolnico. Pri Olympiakosu, pri katerem so malce pred tem podpisali bogato sponzorsko pogodbo in se odločili, da močno okrepijo ekipo, so zanj odšteli 13,5 milijona zdajšnjih evrov. Nekaj dni pred Zahovičevim prihodom so v klub za podobno vsoto iz Barcelone pripeljali še Brazilca Giovannija. Zanimivo, Zahovič je bil deležen veliko bolj pompoznega sprejema, kot ga je bil Južnoameričan nekaj dni pred njim.

Nezadovoljstvo od samega začetka

Na atenskem letališču je slovenskega zvezdnika pričakalo več tisoč gorečih privržencev Olympiakosa, ki so vzklikali njegovo ime. Vsaj enkrat več, kot jih je pričakalo Giovannija. Medtem ko je Brazilec ob prihodu v Atene navdušeno mahal navijačem, je Zahovič kazal občutneje manj navdušenja. Sedel je v razkošno limuzino, se odpeljal v klubske prostore in podpisal triletno pogodbo. Po pričevanju njegovih takratnih soigralcev je bil tudi v garderobi precej nejevoljen. Medtem ko se je Giovanni hitro vklopil v novo sredino, se je nekdanji zvezdnik držal bolj zase, ob prvih zapisih o domnevnem nezadovoljstvu soigralcev z njegovim obnašanjem pa dejal: ''Očitno mi zavidajo!''.

Na igrišču se je kljub vsemu obnesel. S številko 25 na hrbtu je navduševal, zabil kar nekaj golov, med drugim je zatresel tudi mrežo madridskega Reala ob remiju pred domačimi navijači s 3:3. A nezadovoljstvo je bilo vidno na vsakem koraku, predvsem v odnosu s takratnim trenerjem Dušanom Bajevićem. Nekdanji zelo učinkoviti napadalec jugoslovanske reprezentance ni mogel priti na konec z Zahovičem. Ta je večkrat izrazil nezadovoljstvo s takratnim trenerjem, nekajkrat je tudi zavrnil njegove naloge. Novembra istega leta je prišlo do prvega resnejšega zapleta. Po zgodovinski tekmi dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2000 proti Ukrajini v Kijevu. Dan po tekmi bi se moral Zahovič vrniti v Atene, pa ga Grki niso dočakali. Odločil se je, da ostane v Sloveniji. Napotil se je v Maribor. ''To je bila velika napaka in neumnost,'' je pozneje priznal.

Po dveh mesecih pravljice škandal

Nekaj časa se ni vrnil v Atene, naposled so ga Grki le dočakali. V vodstvu kluba so nekako pomirili vse vpletene strani in Zahovič se je vrnil na igrišče. Sledila sta dva meseca sanjskih predstav številke 25, ki je nasprotnikove mreže tresla kot po tekočem traku. Vse do derbija s Panathinaikosem konec marca 2000. Takrat si je Bajević drznil Zahoviča menjati pred koncem tekme, česar slovenski zvezdnik ni sprejel z navdušenjem. Že ob odhodu z igrišča je na račun trenerja izrekel nekaj krepkih, potem je norel tudi ob igrišču. Iz protesta se ni želel usesti na klop za rezervne nogometaše, še nekaj časa je stal ob igrišču in se jezil. Po tistem derbiju je bilo jasno, da zanj prihodnosti v Atenah ni več. Bil je kaznovan z visoko denarno kaznijo in suspendiran. Do konca sezone ni več igral, v klubu pa so čakali na evropsko prvenstvo in upali, da se bo tam v dresu Slovenije izkazal. Želeli so ga prodati čim dražje. Ni skrivnost, v Belgiji je zablestel. Zabil je tri gole, prispeval je tudi podajo za četrti slovenski gol. Bil je izbran v najboljšo enajsterico prvega dela tekmovanja in jasno je bilo, da ga ne bo težko prodati. Na mizi naj bi imel ponudbe Bayerna Münchna, Tottenhama, Newcastla, Kaiserslauterna in še nekaterih klubov. Vse po vrsti je zavrnil. Zato, ker se je zanj še vedno zanimala tudi Valencia. Julija 2000, eno leto pozneje, kot si je želel, se je le preselil v sončno Valencio, pri kateri so zanj odšteli osem milijonov evrov. V Atenah pa pustil na tisoče razjarjenih navijačev, ki se niso mogli sprijazniti z ravnanjem slovenske nogometne primadone. Da so ga zasovražili, priča tudi podatek iz edine sezone, ki jo je prebil v dresu španskega prvoligaša. Usoda je hotela, da se je Valencia v skupini lige prvakov merila prav z Olympiakosom, Zahovič pa na tekmo v Atene ni odpotoval, ker je pred tekmo prejel kar nekaj groženj s smrtjo s strani najbolj gorečih grških navijačev.

Pred več kot desetimi leti je Grke torej močno razjezil. Upajmo, da bo tudi letos podobno. Da bo Maribor v četrtek premagal Panathinaikos v ligi Europa in poskrbel nezadovoljstvo Atenčanov. Tokrat tistih na drugi strani mesta. Tokrat s povsem drugačno vlogo Zahoviča.