Portugalec na delu v Sloveniji, ki nima niti časa za jahto ali ferrarija

Dobrodošli v nenavaden svet Olimpije. Pred slabim letom dni smo na stadionu Stožice v sobotnem intervjuju pokramljali z Albertom Riero. Samozavestni Španec ni skrival visokih pričakovanj. Drzno trditev, da ima v rokah najboljše igralce v Sloveniji in po slovenskih cestah divja z zelenim ferrarijem, je mojstrsko udejanjil. Osvojil je dvojno krono. Ker pa je po velikem uspehu in nesoglasjih z vodstvom zapustil zmajevo gnezdo, je bilo treba poiskati novega stratega. To se Olimpiji ni zgodilo prvič, tako da so navijači že vajeni takšnih zasukov. Vodstvo Olimpije se je znova odločilo za tujca. V Ljubljano je prišel Portugalec Joao Henriques, zemljepisni sosed Riere, s katerim po prevzemu trenerskega položaja v Sloveniji ni navezal stikov.

Henriques je leta 2018 uresničil sanje in v portugalskem prvenstvu, čeprav se kot igralec ni mogel pohvaliti z odmevnejšo kariero, v karieri pa ni imel niti agenta, vodil prvoligaški klub. To je bil Pacos de Ferreira. V elitnem razredu portugalskega nogometa je vodil še Santa Claro, Vitorio Guimaraes, Moreirense in Maritimo. Foto: Ana Kovač

Tik pred odhodom zeleno-belih na priprave v Avstrijo smo 50-letnega stratega povabili na pogovor. Podobno kot lani z Riero smo opravili intervju na tribunah Stožic. Henriques, ki je še določena neznanka slovenski nogometni javnosti, nam je predstavil svojo življenjsko zgodbo, polno druženja z znamenitimi imeni. Dovolj je že izpostaviti, da je na začetku kariere vodil enega in edinega Cristiana Ronalda, po prihodu v Ljubljano pa mu je osebno čestital in zaželel dobrodošlico legendarni rojak Jose Mourinho. Njegova razmišljanja o tem, s čim želi zaznamovati obdobje v Sloveniji in s kakšno igro popeljati Olimpijo ne le do domačih uspehov, ampak tudi odmevnejšega dosežka v Evropi, bi se lahko dopadla navijačem.

Dobrodošli torej na poti novopečenega stratega Olimpije, vse od njegovih začetkov v rojstnem mestu Tomar, polnem čudovitih gradov, pa do največjega izziva kariere, prihoda v Ljubljano, zaradi katerega se je zahvalil ponudbama tako iz Savdske Arabije kot Brazilije. Z Olimpijo ima resne načrte, prihodnje leto pa želi uresničiti prav posebno željo, ki je na prvi pogled ne bi pripisali nobenemu Portugalcu. Kot velik ljubitelj zimskih športov bi rad planiški spektakel izkusil v živo. Pa verjame, da bo, če izhajamo iz nepredvidljivosti odločitev vodstva Olimpije, takrat še vodil zmaje? O tem in še čem se je gospod Joao razgovoril v naslednjih vrsticah.     

Z nogometaši Olimpije se večinoma sporazumeva v angleškem jeziku. Z rojakoma iz Portugalske se včasih v domačem jeziku, z Argentincem Agustinom Doffom pa v španskem. ''Starša sta mi omogočila, da sem se naučil govoriti angleško, francosko in špansko. Hvala jima. Naučil sem se tudi arabsko. Bil sem tam dve leti in se moral hitro učiti. V nekaj mesecih sem prepričan, da bom osvojil tudi določeno raven slovenskega jezika.'' Foto: Ana Kovač

Dobrodošli, gospod Henriques. Prihajate iz Portugalske, nogometno povsem drugačnega okolja od Slovenije.

Imamo veliko tradicijo. Portugalska obožuje nogomet. Lahko rečem, da smo zaljubljeni v nogomet. Vsak otrok ga igra na ulici. Tudi Portugalska ne spada med večje evropske države, ne nazadnje nas je deset milijonov, a so vsi nori na nogomet. To veliko pove o nas.

Kar zadeva Slovenijo, pri njej, kot vidim, prevladujejo drugi športi, v katerih ste zares močni. Za to vam moram od srca čestitati, predstavljate svetovni fenomen, rad si ogledam številne vaše športnike. Kar zadeva nogomet, tudi čutim pozitivno energijo, napredek. V reprezentanci imate novo generacijo. V ponedeljek sem prvič spremljal slovensko reprezentanco v živo. Ogledal sem si tekmo z Dansko in bil navdušen. Navijam, da bi Slovenija napredovala na Euro 2024, to bi bil prvovrsten dosežek.

Dejali ste, da radi spremljate slovenske športnike na delu?

Obvezno. Sem velik športni zanesenjak. Všeč mi je ogromno športov. In ko tako kot ljubitelj športa najprej pomislim na Slovenijo, jo povežem s smučarskimi skoki. Preprosto zaradi tega, ker prihajajo nekateri izmed največjih asov prav iz Slovenije. In še nekaj je. Smučarski skoki so mi že od nekdaj všeč. Rad imam zimske športe. Največji užitek mi predstavljajo zimske olimpijske igre. Na Portugalskem jih seveda ne moremo spremljati v živo, takrat se utaborim pred televizijskim zaslonom.

V Ljubljani si v živo še nisem ogledal košarkarske tekme, čeprav vem, da ima Olimpija odlično ekipo. V življenju sem si ogledal nič koliko košarkarskih tekem, zelo so mi všeč tudi Slovenci, na čelu z Luko Dončićem.

Zakaj takšna ljubezen do različnih športov?

Do potankosti sem šport vzljubil v študentskem obdobju. Diplomiral sem namreč na fakulteti za šport. In če si hotel biti uspešen, si moral poznati številne športe in se v njih tudi izkazati. Zato že od nekdaj spremljam veliko športov. To je v bistvu moj največji konjiček v življenju. Najbolj mi je všeč, če spremljam neposredni prenos tekme. Ko se odloča v živo.

Prihaja iz mesta Tomar, ki se ponaša z bogato kulturno-zgodovinsko dediščino. Zaznamovali so ga zlasti vitezi templjarji. V mestu ne manjka razkošnih gradov, sinagog in še česa. ''Tomar je mirno in lepo mesto, ki ga obiskuje veliko turistov. Je ravno na sredini poti med Lizbono in Portom. Tudi Ljubljana ima svoj grad, tako da me gradovi očitno spremljajo na nogometni poti. Tudi Guimaraes ima velik grad z zgodovinskim pomenom, saj je v njem živel prvi portugalski kralj. Za nameček nosim še njegov priimek, saj je bil Afonso Henriques. Tako sem povezan s kralji in gradovi,'' nam je v smehu pojasnil novopečeni trener Olimpije. Foto: Guliverimage

Slovenija v zadnjih letih močno diha v kolesarskem ritmu.

Kolesarstvo? Seveda, tudi nanj ne smem pozabiti. Prav zanimivo je bilo spremljati letošnji Giro, na katerem je izstopal tudi naš Joao Almeida. Dobro se je kosal s Primožem Rogličem, ki pa je bil le boljši in mu čestitam za zmago. Užival sem ob spremljanju etap Gira, zlasti ob prizorih planin. To je nekaj veličastnega, česar na Portugalskem nimamo. Poleg kolesarstva obožujem tudi motošporte, tiste, pri katerih je prisotna velika hitrost. Naj si bo šport ekipni ali individualni, vseeno. Z njim sem zasvojen (smeh, op.p.).

Če ste takšen ljubitelj smučarskih skokov, bi si morali ogledati v živo najbolj množično obiskan športni dogodek v Sloveniji, smučarske polete v Planici?

Veliko lepega sem že slišal o Planici. Kdaj so na sporedu smučarski poleti? Konec marca? Ne vem, ali bom imel takrat na voljo dovolj časa, saj bom imel nogometne obveznosti. A če bi se našlo kaj prostega česa, bi z veseljem odšel v Planico. Da začutim to ljubezen Slovenije do športa na samem licu mesta (smeh, op. p.).

Prihodnje leto si želi, če mu bo dopuščal čas, v živo ogledati planiški spektakel v smučarskih poletih. Foto: Vid Ponikvar

Se pa poraja pomislek, glede na nepredvidljivosti, ki se jim Olimpija v zadnjih letih ne more izogniti in se manifestirajo v številnih kadrovskih spremembah, ali boste prihodnje leto v času planiškega spektakla sploh še trener Olimpije.

Prepričan sem, da bom takrat še trener Olimpije. Sklenili smo projekt, ki naj bi trajal do konca sezone in v katerem se bo Olimpija borila za naslov. A gremo raje korak po koraku. Najprej nas čaka Evropa, v prvenstvu pa nikakor ne smemo ponoviti napake Maribora, ki je prejšnjo sezono kot prvak v domačem prvenstvu začel klavrno. To je pomembno, ne smemo gledati le na Evropo. Glavni cilj ostaja domače prvenstvo.

Kako pa načrtujete pot do naslova državnega prvaka?

Z napadalnim nogometom. Obožujem ga. Rad bi imel 100-odstotno posest. To bi bilo še najboljše, a seveda vem, da je to v nogometu nemogoče doseči. No, moja želja je, da imamo čim višji odstotek posesti. Nogomet, ki ga želim igrati, označujem z nazivom pozitiven nogomet. Vključuje veliko strelov na gol, veliko priložnosti, branjenje daleč od svojega gola. Čim dlje, tem boljše. Na tekmeca želimo pritiskati visoko na igrišču. Velike ekipe morajo pač tako igrati. Ne smejo le stati v obrambi in čakati na napake, ampak iskati pot do zadetkov. Ustvarjalno in dinamično. Ne pa pustiti tekmecu in čakati, da ti ponudi priložnost. To je največji cilj v nogometu. Da si odvisen le od sebe in ne od drugih. Če koga čakaš, si potem odvisen od drugega. To pa ni dobro. Je pa seveda res, da ti mora včasih na pomoč priskočiti tudi sreča. To pa v nogometu velja že zelo dolgo.

Torej so vam bolj všeč zmage s 4:3 kot pa 1:0?

Ne bom rekel, da mi ni pomembno tudi spoznanje, da zmoreš ohraniti mrežo nedotaknjeno, saj se tako krepi samozavest ekipe, zlasti obrambne vrste, a bi si sam vedno, ko bi povedli z 1:0, želel, da čim prej povišamo prednost na 2:0. In nato naprej na 3:0. Skratka, ne smemo se zadovoljiti že s tesnim vodstvom. Si pa prizadevam, da tekmecu ne omogočimo veliko priložnosti. Če igraš na polovici tekmeca in ga napadaš, je to bistveno bolje, kot če bi ves čas igral na svoji.

''Rad bi pohvalil predsednika Čeferina, ki pri Uefi, ki je tako velika institucija, dela odlično,'' je ponosen na veliko slovensko-portugalsko prijateljstvo med Slovencem Aleksandrom Čeferinom in njegovim rojakom Luisom Figom. Foto: Ana Kovač

Albert Riera je poslal v ogenj veliko mladih slovenskih igralcev, ki so pod njegovim vodstvom močno napredovali. Številni so postali tudi reprezentanti. Navijači so to sprejeli z navdušenjem.

To je filozofija kluba. Držal se je bom tudi sam, zagotovo. Na začetku priprav sem v ekipi vodil kar 16 igralcev, mlajših od 20 let. Veliko obetavnih igralcev imamo v akademiji. To je razkrila že prva prijateljska tekma (Olimpija je s 3:2 premagala Radomlje, op. p.). Skušam upoštevati filozofijo kluba, ki želi odpirati vrata članske ekipe mlajšim domačim upom. Ponujam jim možnost, da si priborijo minute. Končni cilj je, da mladi Slovenec napreduje do te mere, da nato obleče še dres članske reprezentance. Zato sem vzel v Avstrijo na priprave veliko mladih igralcev. Tako se bom lahko še bolj prepričal o tem, česa so sposobni.

Se bojite, da bi Olimpija v poletnem prestopnem roku ostala brez najboljših igralcev?

Vsak kovanec ima dve plati. Tako pravijo tudi v nogometu. Ko narediš nekaj dobrega, s tem najboljšim igralcem omogočiš možnost prodaje v boljše, večje klube. Zato obstaja tveganje, da jih izgubiš. Olimpija lahko proda kar nekaj igralcev in veliko zasluži. To zame kot trenerja ni preveč dobro, saj moram najti primerne zamenjave. A to je ne nazadnje tudi naše osnovno delo. Današnji nogomet se pač deli na športni in poslovni del. Če želiš, da bi bil uspešen na obeh področjih, moraš hkrati zmagovati in dobro prodajati igralce. To pa je najtežja naloga.

Nogomet je pač posel. Takšna je resničnost. To ni nič novega, kar zadeva moje trenersko poslanstvo. V zadnjih letih sem prodal veliko igralcev v boljše klube. V veselje mi je, ko jih zdaj spremljam v ligi prvakov in najmočnejših prvenstvih. To so majhne trenerske lovorike, ki jih osvajamo, ko prodamo koga za dober denar.

Kakšna bo usoda članskih slovenskih reprezentantov Timija Maxa Elšnika in Matevža Vidovška?

Po tekmi z Dansko sem jima odredil tri proste dneve, nato pa sta se v petek pridružila ekipi in odpotovala z nami v Avstrijo, kamor smo se odpravili z najmočnejšo zasedbo. Verjamem, da bosta oba zaigrala že 2. julija proti splitskemu Hajduku. To bo zelo pomembna tekma, ki se je že veselim, saj bo prva, na kateri bom vodil Olimpijo v Stožicah. In imeli bomo opravka z zelo zahtevnim tekmecem.

Kapetan Olimpije Timi Max Elšnik je bil zelo navezan na nekdanjega trenerja Alberta Riero. Od petka naprej spoznava delo njegovega naslednika iz Portugalske. Foto: Vid Ponikvar

Velja do takrat pričakovati še kakšne okrepitve?

Morda pride še nekaj igralcev, dva ali trije, na seznamu želja je še nekaj imen, to pa je tudi to. Že 11. julija nas čaka prva tekma v Evropi, zato moramo biti pripravljeni in čim bolj uigrani. Odgovornost je velika.

Ples kroglic je odločil, da se bo Olimpija v prvem krogu kvalifikacij za ligo prvakov pomerila z Valmiero, v nadaljevanju pa bi jo najverjetneje pričakal Ludogorec iz Bolgarije.

Počasi, kam hitite? Razmišljamo le o Valmieri, osredotočeni smo le na prvo tekmo. V tem obdobju pri Olimpiji nismo gostobesedni. Uporabljamo le kratko frazo. Korak po koraku. "Step by step". Da ustvarimo kar največ, kar lahko, da bi proti Valmieri zaigrali v dovolj dobri formi in izločili prvaka Latvije. Verjamem, da se lahko uvrstimo v drugi krog kvalifikacij, hkrati pa se zavedam ogromne odgovornosti, saj bi bilo to zelo pomembno ne le za Olimpijo, ampak za navijače, mesto, celotno Slovenijo.

Obeta se velik trenutek za nas, to bo prva tekma, ki jo boste v dolgi trenerski karieri vodili v Evropi.

O tem sem sanjal zelo dolgo. To je bila moja ogromna želja, za to sem delal in se trudil zadnjih 25 let. Evropske tekme bodo pomembne za vse. Zame, za igralce, najbolj pa seveda za klub. Da pokažemo Evropi, kako v Sloveniji napreduje klubski nogomet. Da se navijačem prikažemo v dobri luči, z dobro predstavo in jim dokažemo, da nam lahko zaupajo.

''Do Valmiere bomo odigrali kar nekaj prijateljskih tekem proti močnim tekmecem. V Avstriji se bomo pomerili s slovaškim prvakom Slovan Bratislava, v Ljubljani pa s splitskim Hajdukom, ki ima tudi dobro ekipo. Po teh dveh tekmah bomo bolje vedeli, kje smo,'' se veseli prihajajočih prijateljskih tekem. Foto: NK Olimpija Ljubljana Če bi Olimpija izločila Valmiero, bi, podobno priložnost si je lani priigral Maribor, imeli kar tri zaključne žogice za uresničitev zgodovinskega uspeha, preboja v skupinski del evropskega tekmovanja.

Tega se zavedamo. S predsednikom Adamom Deliusom smo se pogovarjali o tem, da je to nujen cilj. Moramo ga doseči in igrati v Evropi vsaj do zime. Ne bo preprosto, zlasti glede lige prvakov. Vendarle igramo v najmočnejšem tekmovanju na svetu. Če bomo izločili Valmiero, nas čakajo močni tekmeci, dobro pa vemo, kakšna je realnost Olimpije. A v nogometu nikoli ne veš, dogajajo se tudi presenečenja. Zakaj pa ne? Nemogoče je beseda, ki ne spada v nogomet. Vedno obstajajo možnosti za presenečenje.

Glavni cilj ostaja uvrstitev Olimpije v skupinski del lige Europa ali pa konferenčne lige. Da bi si priigrali veliko evropskih tekem, to bi v karieri še kako pomagalo igralcem.

Pred slabim letom, ko smo se v Stožicah pogovarjali s takratnim trenerjem Albertom Riero, je izpostavil, da vozi zelen ferrari in da namerava postati državni prvak.

Delim podobne misli. Državno prvenstvo je tudi v mojih očeh največji cilj. Le tako lahko omogočimo Olimpiji, da bo v kvalifikacijah za ligo prvakov igrala tudi prihodnje leto. Imamo res dobre igralce, od sedem do osem reprezentantov, članskih in mladih, ki ne prihajajo le iz Slovenije, ampak tudi od drugod. Poznamo njihovo vrednost, znamo jo ceniti. Skušali bomo ubraniti dvojno krono, bo pa to zares zahtevno.

Ste že analizirati Valmiero?

Ogledali smo si nekaj tekem, a bo še veliko časa za dodatne analize in priprave. Rad bi poudaril, da so v Latviji v domačem prvenstvu odigrali že 18 krogov. So v redni tekmovalni formi, ne mirujejo poleti, tako da so zdaj v boljši formi. Tu so v prednosti, žene jih tudi dodaten motiv, saj so bili lani prvič v zgodovini prvaki Latvije. Imajo dobro ekipo, ki pa je po naslovu prvaka doživela nekaj sprememb, tako da bo treba biti previden. In dobro proučiti tekmeca.

Kot trener ni bil še nikoli prvak. ''Manjka mi lovorika. No, zdaj v Ljubljani, zdaj sem na svoji ''plaži''. Končno delam tisto, po čemer sem hrepenel. V portugalski ligi sem prodajal igralce, klubom zagotavljal obstanke, a sem si vedno govoril, da moram iti, če se mi ponudi priložnost, raje kam drugam,'' komaj čaka, da se bo prvič v karieri potegoval za naslov prvaka. Foto: Ana Kovač

Pa Olimpija vstopa v dvoboj kot favorit?

Seveda. Olimpija ima bogatejšo zgodovino, več izkušenj z evropskimi nastopi. To je velika razlika. Po drugi strani pa je bila Valmiera prvič prvak, kar ji lahko prinaša svežo energijo. Naša želja je, da bi se izkazali na obeh tekmah, bili zelo tekmovalni in napredovali.

Kaj pa ste sploh vedeli o Olimpiji, ko so vam prvič ponudili vlogo trenerja v Ljubljani?

Nič kaj dosti. Z vodstvom sem stopil v stik šele pri koncu sezone, ko si je Olimpija že zagotovila naslov. Hrepenel sem po nečem takšnem, kar mi omogoča Olimpija. Sem radoveden in si že dolgo želim spoznati tudi druga prvenstva, ne le portugalskega. Lani, priznam, nisem vedel veliko o Sloveniji. Saj sem vedel marsikaj o Benjaminu Šešku, pa Andraž Šporar je igral pri Sportingu in Bragi, Jan Oblak je navduševal pri Benfici, preden se je preselil k Atleticu. Takrat so Portugalci začeli gledati slovenske talente, se spraševali, od kod prihajajo in kakšno je njihovo prvenstvo.

Jan Oblak je opozarjal nase že med vratnicami Benfice, s katero ni manjkalo veliko, pa bi leta 2014 osvojil evropsko ligo. Foto: Reuters

Ko sem se prvič pogovarjal s športnim direktorjem Goranom Boromiso, sem se hitro prepričal o tem, kako velik klub je Olimpija. Ocenil sem, da je to najboljši mogoč izziv zame. Na Portugalskem take ponudbe, da bi se s klubom potegoval za lovoriko, nisem doživel. Benfica, Porto in Sporting, torej trije največji klubi, računajo na svoje trenerje. Pri teh klubih se mi ne odpirajo vrata. Že dolgo pa si želim potegovati za lovorike. Tega v karieri še nisem občutil, zato sem se z veseljem pridružil Olimpiji. Na Portugalskem pač kraljujejo omenjeni klubski velikani, ti pa si lahko največ šesti ali sedmi. Z Olimpijo je drugače.

Spoznal sem Ljubljano, to je čudovito mesto v središču Evrope, podobne velikosti kot Braga. Zame je popolno, saj ni preveč glasno. Zdaj je resda bolj vroče, kot sem si mislil, a je podobno verjetno tudi na Portugalskem (smeh, op. p.).

Imam ženo in dve hčerki, ki pa ne moreta z menoj v Slovenijo, saj obiskujeta šolo. Starejša je študentka pravne fakultete, mlajša je še srednješolka. Poleg Olimpije sem prejel ponudbe za delo še v Savdski Arabiji in Braziliji, a sem ju zavrnil, ker je to preprosto predaleč in ne morem v tem trenutku odpotovati tja s svojo družino. Raje sem izbral mesto v Evropi, kjer nisem toliko oddaljen od doma, hkrati pa imam priložnost, da nekaj osvojim.

Pa bi se morda vseeno odločili za delo v Savdski Arabiji, če bi vam na primer ponujali mesto glavnega trenerja Al-Nassra? To pomeni, da bi bili trener rojaku Cristianu Ronaldu!

Ne, to ni bilo v igri (smeh, op. p.). Sem pa v svoji karieri že treniral Cristiana Ronalda. Zgodilo se je pri Sportingu, ko je bil še mladenič. Bil je mlad igralec na akademiji, jaz pa mlad trener. To so čudoviti spomini. Takrat sem treniral tudi Ricarda Quaresmo, ki sem ga nato vodil še pri Vitorii Guimaraes. Cristiano je najboljši igralec, s katerim sem kadarkoli deloval, tudi Ricardo je bil izvrsten. Z njima sem ostal v dobrih odnosih. Nekaj sem prispeval k njunemu razvoju, onadva pa sta mi pomagala, da sem zrasel kot trener. Z veliko večino nogometašev, s katerimi sem sodeloval, sem ostal v dobrih odnosih. S številnimi smo ostali v stiku in si pomagamo. To ni le profesionalen odnos, ampak nekaj več.

Kar pa zadeva Savdsko Arabijo, to deželo dobro poznam. Pred desetimi leti sem deloval pri Al Ahliju iz Džede. To je država, ki se neizmerno trudi, da bi nogometno napredovala. Klubi imajo ogromne proračune, lahko si privoščijo marsikaj in delajo skoraj vse, kar si želijo. Imajo prvenstvo z dobrimi pogoji in vedno boljšimi tujci. Samo poglejte, kdo vse se je odločil za prihod v Savdsko Arabijo to leto. Tudi domači igralci so dobri, kar so pokazali že na SP 2022.

Cristiano Ronaldo, ki je v mladosti sodeloval tudi z novopečenim trenerjem Olimpije, je v začetku leta presenetil z odločitvijo, da bo sklenil dogovor s savdskim klubom Al-Nassr. V krstni sezoni z njim ni osvojil nobene lovorike. Foto: Reuters

Vas kot Portugalca kaj zaboli, da Cristiano Ronaldo nastopa v takšni ligi in je daleč proč od evropskih žarometov in svojega najljubšega tekmovanja, lige prvakov?

Upoštevaje njegovo starost, podobno velja za Messija, ki bo nadaljeval kariero v ligi MLS, lahko povlečemo črto, da je vrhunec njunih karier že mimo. Vrh, kar zadeva potenciale, sta že dosegla. Sta pa še vedno velika, odlična igralca. Cristiano je naš ponos, eden najboljših nogometašev vseh časov. Dosegel je ogromno golov, za reprezentanco odigral že 200 tekem in spet dosegel gol (v torek za zmago na Islandiji, op. p.). Še vedno je pomemben za ekipo. Ostaja ambiciozen, nikoli ni povsem zadovoljen, vedno si želi še več. Ima močan karakter, značaj zmagovalca, zato pa smo z njegovo pomočjo dosegli toliko lepega.

V javnosti se po navadi srečujeta dve različni prevladujoči mnenji o Cristianu Ronaldu. Nekateri ga častijo kot nogometno božanstvo, velikega šampiona, drugi pa izpostavljajo njegovo aroganco, sebičnost in neprimerno obnašanje, zlasti ko je govora o porazih.

Vse to je povezano z njegovo mladostjo. Izhaja iz revne družine. Hitro je ostal brez očeta, nato prišel z otoka Madeira v Lizbono, kjer je živel sam s 13 leti. Vse to je pustilo veliko posledic. Moral je delati ogromno, prekomerno, da je lahko dosegel to, kar je zdaj. Včasih je aroganten, sebičen, egocentričen in tako naprej, a si je vse, kar ima, zaslužil sam. S svojim delom. Koliko je na svetu nadarjenih igralcev, ki pa jim ne uspe v nogometu, ker nimajo v glavi dobro urejenih stvari. Cristiano pa ima neizmeren talent in voljo do dela. Nihče ne dela več od njega. Nihče. Tako je bilo tudi v Realu, Manchester Unitedu ali kje drugje. Poseduje strašno disciplino, vse si je zaslužil sam. V tem pogledu je pravi vzornik otrokom. Moraš ostati delaven in slediti svojim sanjam.

Je pa res, da od medijev doživlja ogromne pritiske. Javnost spremlja vsak njegov korak. In ko napravi kakšno slabo stvar, je to kar naenkrat odmeven problem. Novica o tem se razširi po vsem svetu. Če pa naredi sto dobrih stvari ali dejanj, pa je to nekaj normalnega. Tudi Cristiano je vendarle samo človek, tako kot mi. Tudi on kdaj napravi kakšno napako. To moramo razumeti, vsi smo iz mesa in krvi ter v določenih trenutkih delamo napačne stvari. Zanj ni preprosto, vse luči na tem svetu so usmerjene vanj, stalno je v središču pozornosti. On, Messi in njima podobni. Vse, kar naredijo narobe, hitro zaokroži po svetu. S tem pa je resnično težko živeti.

Zlatko Zahović je bogato kariero sklenil v dresu lizbonske Benfice, pred tem pa je vrsto let zastopal barve Porta in z njim blestel v ligi prvakov. Foto: Reuters V slovenskem nogometu je bil dolga leta največji zvezdnik Zlatko Zahović, ki je pustil največji pečat v klubski karieri prav na Portugalskem.

Zlatko Zahović? Fantastičen nogometaš. Njemu je uspelo nekaj neverjetnega, s čimer se lahko pohvali le peščica nogometašev. Porto in Benfica sta največja rivala, da pa igraš za oba in si tako priljubljen pri navijačih, pa je nekaj izjemnega. Tega večina ne zmore. Kar zadeva slovenski nogomet, je po Zlatku Zahoviću postal vrhunska referenca na Portugalskem zanj še Jan Oblak. Prvovrsten vratar, ki je prišel k Benfici s 17 leti, nato pa smo spremljali, kako je napredoval v manjših klubih, se vrnil v Lizbono in navduševal. Dobro je delal, dobro se je odločil. Andraž Šporar pri Sportingu ni bil tako dober kot Zlatko ali Oblak, a portugalski klubi še naprej iščejo slovenske talente. Imate zelo dobre igralce v reprezentanci. So člani Udineseja, Panathinaikosa, Leipziga. Dobri igralci v dobrih klubih. Tako so pravi vzorniki otrokom.

Vsi sobotni intervju Sportala, zbrani na enem mestu.

Zlatko Zahović je začel svojo pot na Portugalskem ravno pri Vitorii Guimaraes, ki ste jo pozneje vodili tudi vi, prihodnji mesec pa se bo z omenjenim klubom v 2. krogu kvalifikacij za konferenčno ligo pomerilo Celje.

Vitoria je imela dobro sezono, bila je šesta v prvenstvu. To je vrhunski klub, pri katerem so navijači zelo strastni in vročekrvni. Včasih so že tako nori, da prestopajo meje dobrega okusa in pretiravajo. Tako obiskujejo treninge in kričijo na igralce, ker pogrešajo njihove zmage. In jim govorijo, da si ne zaslužijo nositi dresa Vitorie. In tako naprej. V Guimaraesu vlada velik pritisk. Stadion je velik, sprejme 30 tisoč gledalcev, klub pa je v zgodovini osvojil le nekaj pokalov. Prvak še ni bil, kar pa ne preseneča, saj so na Portugalskem večinoma prvaki le trije klubi. Hoče pa iti Vitoria vsako leto v ligo prvakov, kar je dobro. Všeč mi je, ko ima klub visoke cilje.

''Spominjam se, kako sem s Santo Claro v gosteh presenetil Benfico na Luzu. Še v 80. minuti smo zaostajali z 2:3, na koncu pa zmagali s 4:3. To miselnost želim pri Olimpiji. Ne zanima me, s kom bomo igrali, vedno moramo zasledovati iste cilje. Če bomo igrali proti zadnjemu v ligi, mora biti enak pristop, enaka miselnost, kot da bi igrali proti Manchester Cityju,'' nam je predstavil enega izmed ciljev na delu v Sloveniji. Foto: Ana Kovač

Glede škandaloznih vpadov navijačev na Portugalskem je svet najbolj šokiral izpad huliganov Sportinga pred petimi leti.

To je žal temna stran nogometa na Portugalskem. Ni dobro pretiravati, ti huligani Sportinga pa so naš nogomet pahnili v zares slabo podobo. Sam nisem imel nikoli slabih izkušenj z navijači. Morda tudi zaradi tega, ker sem vedno predano opravljal svoje naloge. Te pa so bile zaradi tega, ker nisem vodil klubov, ki bi se potegovali za vrh lestvice, vedno usmerjene v obstanek, v varno sredino razpredelnice in pa to, da bi lahko klub prodal čim več igralcev.

Vedno pa sem najbolj stremel k temu, da v nogometu izžarevam strast. To je tisto, kar želim čutiti na zelenici. Da smo povezani. Igralci in navijači. Naš slog igre predstavlja identifikacijo z navijači. Da čutijo, kako smo skupaj. To želim ustvariti tudi pri Olimpiji.

Občinstvo vas bo lahko prvič na delu videlo 2. julija, ko bo v Stožicah gostoval splitski Hajduk.

To bo zahtevna tekma proti dobremu hrvaškemu klubu, a tudi izvrstna priložnost, da pokažemo, kaj sploh želimo v tej sezoni. Potrebujemo podporo navijačev. Vemo, da bodo v sezoni nastopila še težavna obdobja, saj si želijo naslova tudi naši rivali. Zlasti Maribor in Celje, ne smemo pa podcenjevati tudi preostalih. To je normalno, veliki klubi pač tako razmišljajo, za njih štejejo le najvišja mesta.

Naš cilj je, da bomo čim večkrat boljši od njih. Tudi če bo kdaj remi, ne bo konec sveta. Verjetno bomo tudi izgubljali tekme, če bi se temu dalo izogniti, ne bi imel nič proti, a bi bilo to nadrealno pričakovati (smeh, op. p.). Glavni cilj je, da zberemo največ točk. Tako kot je Olimpija naredila v prejšnji sezoni. Včasih pa ima seveda ekipa tudi slab dan. To je normalno v nogometu. Si pa želimo, da bo takšnih prigod čim manj. To lahko obljubim.

Ko je v prejšnji sezoni v portugalskem prvenstvu vodil Maritimo, je slast zmage na 11 prvenstvenih tekmah izkusil le enkrat. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Zadnji klub, ki ste ga vodili, je Maritimo. Vodili ste ga na 11 tekmah, zmagali pa le enkrat, kar je skromna statistika, ki je v Sloveniji ob vašem prihodu odmevala, saj so se navijači spraševali, ali v Ljubljano sploh prihaja trener z zmagovalno miselnostjo.

To je pač statistika, a mi dovolite, da vam pojasnim zadeve. Po tem boste videli splošno sliko in verjetno spremenili mnenje. Trener Maritima sem postal v 6. krogu, pred tem je klub petkrat izgubil. Bil je v slabem stanju, morala je bila na psu, veliko igralcev je bilo poškodovanih. Pričakoval sem drugačne pogoje, prišel pa v kaos. Klub je sicer velik, stadion zelo lep, a je bilo prisotnih ogromno težav. Predsednik je odpustil športnega direktorja in vso administracijo kluba. Prvo tekmo sem vodil le po dveh treningih, izgubil, nato šel na gostovanje k Benfici, ki je bila zaslužena boljša, na tretji tekmi smo že igrali bolje, a po sodniški napaki izgubili.

Nato je le šlo na bolje, na naslednjih štirih tekmah smo bili neporaženi, osvajali točke, enkrat tudi zmagali. Žal pa se je takrat prvenstvo zaradi SP 2022 prekinilo. Takrat sem se pogovoril s predsednikom in izrazil potrebo po okrepitvah. Bližal se je zimski prestopni rok. No, nadaljevali smo v ligaškem pokalu, v katerem smo v dogovoru s predsednikom dali večji priložnosti igralcem iz B-ekipe in akademije. No, potem pa me je predsednik obvestil, da bo v klub prišlo pet igralcev. Da je že vse dogovorjeno, o tem pa me sploh ni nikoli vprašal. Tako mi je uničeval kariero, po tem smo se odločili, da gremo vsak svojo pot. Pa je prišel nov trener, skušal popraviti rezultate, a mu ni uspelo. Maritimo je zamenjal tri trenerje in na koncu izpadel.

Tako sem bil v klubu deležen zmede in težav, na koncu pa javnost gleda le statistiko, pri tem pa niti ne ve, kaj se je dogajalo. Zato ta statistika zame predstavlja težavo.

Na kakšne razmere pa ste v primerjavi z Maritimom naleteli v Ljubljani?

Kot da bi primerjal dan in noč. Tu ni nikakršne zmede, pri Olimpiji sem lahko miren in uživam. Od začetka odlično sodelujem z vodstvom kluba. Predstavili so mi, na koga lahko računam, katere igralne položaje je treba okrepiti, komu poteče pogodba, koga bi lahko zadržali. O igralcih, ki bi lahko prišli, se vedno najprej pogovorim s športnim direktorjem. Pogovarjamo se o realnih okrepitvah, ne tistih, ki si jih ne moremo privoščiti. Kot npr. Cristiano ali kaj podobnega (smeh, op. p.). Imamo omejen proračun in se zavedamo, da smo v teh okoliščinah izbrali dobre igralce, ki so se pridružili že tako dobremu ogrodju igralcev iz prejšnje sezone.

Portugalski legionar David Sualehe v objemu navijačev Olimpije po nepozabni zmagi nad Mariborom, ko je prispeval strelski prvenec v dresu zeleno-belih in popeljal zmaje do naslova državnih prvakov. Foto: Grega Valančič/Sportida

Rui Pedro in David Sualehe prihajata iz vaše dežele. Verjetno poznate še kakšne primerne kandidate iz Portugalske, ki bi lahko predstavljali dodano vrednost Olimpiji?

Seveda, zelo dobro poznam prvo in drugo portugalsko ligo, a me kot trenerja ne zanima, katere narodnosti, starosti ali veroizpovedi je igralec. Nič od tega ni pomembno. Zanima me le kakovost igralca. In če iščemo določen profil napadalca, mi je vseeno, od kod prihaja. Lahko je tudi na primer Izraelec, kot je Saar Fadida. Ima pač takšen profil, kot smo ga iskali. V bistvu želimo na igralnih položajih zbrati čim več igralcev z različnimi karakteristikami. V zvezni vrsti imamo Elšnika, Doffa, Posavca, Gavrića in še bi lahko naštevali, a potrebujemo še nekoga drugačnega. Da gradimo sestavljanko iz različnih delov.

Vaš predhodnik Riera si je prizadeval, da bi bili nogometaši vešči igranja na različnih položajih. Razmišljate v podobni smeri?

Ne rečem, da ni pomembno, da imaš v ekipi igralce, ki so lahko kos eni, dvema ali trem situacijam. To je dobro. So pa vendarle najboljši igralci tisti, ki zelo dobro opravljajo svojo primarno službo. Tisto, za katero so specializirani in v kateri so najboljši. V nogometu je veliko gibanja in prilagajanja. Igralci morajo vedeti, kaj je njihova naloga. Na primer, če gresta David Sualehe ali Aljaž Krefl preveč naprej, morata takoj vedeti, kako ukrepati in kaj sledi. Vedeti morata, kakšna je dinamika ekipe, ter se takoj premakniti. Napad, obramba, tranzicija, igra iz prekinitev. Vse to mora biti igralcem popolnoma jasno.

"Presenečen sem, kako lepo se razvija Slovenija. Očitno je od zunaj veliko bolj povezana z Italijo in Avstrijo kot pa preostalim delom nekdanje Jugoslavije. Slovenijo sem dvakrat obiskal že kot študent. Razvoj je izjemen. Vsi smo Evropa, v Sloveniji se počutim tako dobro kot na Portugalskem. In veliko boljše, kot bi se na primer v Savdski Arabiji. Tam vladajo resnično prevelike razlike," se je z izbranimi besedami razgovoril o deželi, kjer si služi legionarski nogometni kruh. Foto: Ana Kovač

Kako je delati s slovenskimi nogometaši? Drugače kot s portugalskimi?

Ne, povsem enako. Obstajajo manjše kulturne razlike, a veliko manjše od tistih, ko sem jih občutil med delom v Savdski Arabiji in ZAE. Tisto so bile res ogromne razlike v veri, kulturi, načinu življenja in še čem. Tukaj pa smo v Evropi. Vsi smo si podobni, ni posebnih razlik. Imamo podoben ritem življenja, pogovarjamo se o vsem. V nogometu se je preprosto pogovarjati, to je univerzalen jezik.

Savdska Arabija z nemoralnimi ponudbami v zadnjem času ruši mejnike svetovnega klubskega nogometa. Bi lahko milijonski zneski premamili tudi vas?

Zame je bolj kot denar pomembno, da sem zadovoljen z mestom. Raje treniram v Evropi, kot pa da sem milijonar v Arabiji. To mi je bolj pomembno. Denar mi pomeni le toliko, da hčerkam ponudim priložnost za boljše življenje. Na življenje ne gledam tako, da bi lahko imel milijone evrov. Saj niti nimam časa za jahto ali ferrarija, zato ju tudi nimam, niti me ne mika, da bi ju imel. Uživam v tem, kar delam. To je najpomembnejše. Želim biti na igrišču, kjer se počutim živega. Za to sem se tudi izobraževal.

Seveda, denar prinaša določeno udobje. Z njim lahko dobiš vse, kar želiš, in to brez strahov, kako boš preživel mesec. To pa vendarle ni moj glavni cilj. Želim si, da bi dočakal priložnost in lahko zaslužil svoj denar v boljših ligah. Nekega dne želim biti trener v najboljši ligi na svetu. V angleški premier league. To je moj cilj. In vidim luč na koncu tunela, tako pravimo temu na Portugalskem.

Jose Mourinho, ki je postal evropski prvak tako s Portom kot tudi milanskim Interjem (na fotografiji), je zaželel deset let mlajšemu rojaku in stanovskemu kolegu veliko sreče v "sosednji" deželi. Foto: Reuters

Na Otoku je vrsto let izstopal vaš rojak Jose Mourinho, ki je bil kar nekajkrat prvak.

Na Portugalskem imamo dobre trenerje, ki delujejo po vsem svetu. Odlikuje nas dobra trenerska šola. Veliko znanja dajemo drug drugemu. V kratkem bom moral osvežiti licenco Uefa Pro in me je portugalska nogometna zveza povabila, da bi vodil predavanje. Tako si bomo delili izkušnje.

Ko sem prišel v Ljubljano, mi je Jose Mourinho poslal sporočilo. Izrazil mi je dobrodošlico in dejal, kako sem zdaj, ker deluje v Rimu, blizu njega in sva soseda. Čestital mi je tudi Marco Silva, moj dober prijatelj, ki vodi Fulham v Angliji.

Moram pa omeniti še svojega najboljšega prijatelja Stefana Schwarza. Eden boljših nogometašev, kar jih je imela pred desetletji Švedska, je že napovedal, da me bo obiskal v Ljubljani. Trenerji tako med seboj ohranjamo zveze. Učimo se drug od drugega, želimo se izboljševati. Ne vemo vsega na svetu, a napredujemo. O sebi sem tako prepričan, da sem zdaj boljši trener, kot sem bil lani.

Podobno kot Jose Mourinho tudi vi niste bili nikoli profesionalni nogometaš. Zakaj?

Bil sem zelo ambiciozen nogometaš, spadal sem v generacijo Luisa Figa, Ruija Coste in Joaa Pinta. Bili so mladinski svetovni podprvaki. Proti njim sem igral v prvenstvu, a nisem bil preveč uspešen. Ko sem videl, da ne bom nikoli tako dober in se bom lahko dokazoval najvišje v drugi ligi, sem se s tem težko sprijaznil. Želel sem biti na vrhu, osvajati lovorike, a na igrišču videl, koliko zaostajam za reprezentanti. Takrat sem si rekel, da moram nekaj spremeniti.

Ko sem se vpisal na fakulteto, sem še vedno igral, najprej med mladinci, nato še med člani v drugi ligi, a je bilo težko združevati študij in nogomet. Moral sem se odločiti le za eno stvar. V tretjem letniku fakultete sem začel sodelovati s Sportingom. Sodeloval sem s strokovnim vodstvom akademije. Sporting je bil takrat portugalski prvak do 21 let, sam pa sem pri delu užival. Takrat sem videl, da nočem biti nogometaš, ampak trener.

Trenersko kariero sem začel pri 23 letih in jo nadaljeval brez agenta. Napovedal sem, da bom nekega dne trener prvoligaškega kluba, a so se mi smejali. Skušali so mi dopovedati, da je to nemogoče, saj nisem imel velike kariere kot nogometaš, niti agenta. Rekel sem jim, da bodo že videli svoje. In zaplul v trenerske vode. 18 let pozneje sem uresničil svojo napoved. Moral sem se potruditi, za mano je bilo ogromno dela. Delal sem z mlajšimi kategorijami, s člansko začel v regionalni ligi, nadaljeval v tretji in nato drugi ligi. Z vsemi klubi, ki sem jih vodil, smo napredovali. Ljudje so se začeli spraševati, kdo pa je ta trener, in to brez agenta?

Nekaj časa sem prebil tudi na Arabskem polotoku. Pridružil sem se skupini trenerjev iz akademije Sportinga, nato bil pomočnik trenerja v ZAE, po vrnitvi v domovino pa v drugi ligi vodil Leixoes. V ligaškem pokalu smo gostovali pri Portu, ki je bil takrat zelo močan, a remizirali z 0:0. Takrat so name začeli gledati drugače. Nato sem prejel ponudbo Pacosa de Ferreire in dočakal sanje, saj sem vodil prvi prvoligaški klub na Portugalskem. In to brez agenta in brez tega, da bi bil prej znan profesionalni nogometaš. Uspelo mi je nekaj skoraj nemogočega. A še vedno verjamem, da z delom, poštenjem in kakovostjo lahko uresničiš svoje sanje.

"Da si prisvojiš vse lovorike v državi, je res velik podvig. Manchester Cityju je to uspelo, osvojil je celo trojno krono, že na Portugalskem pa je to izrazito težko," se zaveda nesojenega pravila, kako je v nogometu težje braniti kot pa osvajati. Foto: Ana Kovač

Zdaj pišete zgodovino v Sloveniji. Postali se prvi portugalski strateg, ki se bo preizkusil v 1. SNL.

To je nov korak v moji karieri. Želel sem priti v Ljubljano. Ko bom zapuščal Slovenijo, želim, da bi bili navijači Olimpije ponosni name. Najmanj si želim tega, da bi o meni govorili, kako sem bil najslabši trener in imel težave. Kot tujec sem deležen dodatne odgovornosti. V Slovenijo sem prišel z namenom, da napravim kaj dobrega in pomagam tako Olimpiji kot tudi slovenskemu nogometu.

Ste po prihodu v Ljubljani izmenjali kakšno misel s predhodnikom Albertom Riero?

Ne, z njim nisem bil v stiku.

Vam ni prepustil kakšne analize moštva, ki bi vam olajšala delo?

Ne. Je pa res, da po zaslugi prejšnjega trenerja v moštvu vidim veliko dobrega. Zlasti v napadu. To je ekipa, ki si lahko priigra veliko priložnosti. Zato pa je bila Olimpija prvak. Trener Riera je opravil dobro delo in si zasluži čestitke, a je zdaj to že preteklost. Začenja se nova sezona. Zdaj gremo od začetka in se že veselim, da uresničimo cilje.

Kako je navdušil na uvodni novinarski konferenci z uvodom v slovenskem jeziku:

Na prvi javni predstavitvi v Ljubljani v vlogi trenerja Olimpije ste opozorili na to, da ste zelo ambiciozni in organizirani. Da ne marate zamujanja.

Res je. Sovražim zamujanje. Zmoti me že ena sekunda. Pač, ena sekunda je ena sekunda. Pri meni vladajo stroga pravila. Igralci me še spoznavajo, jim pa po drugi strani skušam omogočiti, da ne bi razmišljali le o nogometu, ampak imajo tudi prosti čas za preostale stvari v življenju. Tako bodo kmalu prejeli delovni načrt za celoten naslednji teden. Nekateri igralci imajo že družine, drugi žene, dekleta, prijatelje … Imajo svoje življenje, ki ga morajo načrtovati. Najmanj si želim, da postanejo zaporniki nogometa. Rad jim ponudim priložnost, da si vmes kaj organizirajo. Zato tudi vedo, kakšen je naš urnik. Sem zelo organiziran, discipliniran in ambiciozen. In tudi zahteven. Nikoli nisem zadovoljen, vedno želim doseči še več.

Ste takšni tudi kot oče, morata biti hčerki najboljši na svojih področjih?

To je nekoliko drugače. Jima pa skušam dopovedati, da morata veliko delati, če želita kaj osvojiti. Na tem svetu ni nič podarjeno. Nič ti ne pade z neba. Včasih delamo in delamo, se trudimo, pa česa vseeno ne moreš doseči. Pač ne gre. Skušam biti najboljši v vsem, kar počnem, a vem, da nisem. Se pa trudim, da bi bil. No, takšna je moja miselnost.

Če jo preslikamo v nogomet, lahko povem, da zame obstaja vedno najprej napad. Nikoli obramba. Vrata tekmeca napadamo z žogo, ko je nimamo, pa napadamo tekmeca, da jo osvojimo. To je preprosto. Napad, napad, napad. Žoga, žoga, žoga. Le to je v mojih mislih. Če delaš to, potem tekmec težje pride do tvojega gola. Seveda tega ne moreš početi vedno, ker imajo tudi tekmeci svojo kakovost.

Prvič se bo ljubljanskemu občinstvu predstavil na delu 2. julija na prijateljski tekmi v Stožicah med Olimpijo in splitskim Hajdukom. Foto: Ana Kovač

Ni lahko biti šampion. Želimo zmagati na vseh tekmah, a ti med sezono ni vedno postlano z rožicami. Prihaja tudi do kriznih obdobij in kritik navijačev. Vemo, da bodo še težave. Poškodbe, kartoni, kazni … Moraš pravilno upravljati s klubom in stopiti na realna tla.

Imam več kot 25 let trenerskih izkušenj in se ne bojim prav nikogar. Če naletim na težavo, se z njo nemudoma spopadem. Neposredno. Če je treba, svoja prsa nastavim proti krogli. S tem nimam težav. Ko zmaga Olimpija, so za to zaslužni igralci, pa predsednik in celoten klub. Ko pa Olimpija izgubi, potem izgubi trener. Takrat me ni strah prevzeti odgovornosti. Tako gre pri meni.

Sportal Gheorghe Cretu: Izbral sem pot, za katero sem menil, da me bo osrečila. Ni mi žal.

Sportal Tako ambiciozen, da včasih pozabi na spanec, hrano, celo na družino

Sportal Biser prekmurskega nogometa osrečil Muro, v Sloveniji se obetajo spektakli