Igor Osredkar ruši mejnike in se javno zahvaljuje ženi

Pogovor s prvim gostom Sobotnega intervjuja v letu 2026 se ni smukal le okrog bližajočega se vrhunca, evropskega prvenstva v futsalu. Tega bodo družno gostile Slovenija, Latvija in Litva, glavnina najpomembnejših tekem pa bo potekala v dvorani Stožice. Igor Osredkar, priljubljeni Igi, športni ponos Litije, nam je razkril marsikaj več. V čustveni izpovedi se je dotaknil svojih začetkov in nam opisoval ledino, ki jo je oral v slovenskem futsalu. Beseda je nanesla tudi na trpeče trenutke, polne odrekanj in ovir, s katerimi je imel opravka v velikem nogometu. Pri Slovanu si je delil slačilnico s Samirjem Handanovićem, si zaradi borbenosti prislužil vzdevek Gattuso, vsak dan pa zaradi ljubezni do nogometne žoge prepotoval kopico kilometrov. Včasih je bil tako utrujen, da je zaspal na vlaku in zgrešil postajo. V nogometu so ga zmotile nepravice, futsal pa je vzljubil do te mere, da bi danes, če bi mu kdo ponudil še eno možnost, še enkrat izbral takšno pot.

Posebno mesto v njegovem srcu si je ustvarila Dalmacija, kamor se redno vrača vsako poletje, Hrvaško pa ima za svojo drugo domovino. V zadnjem obdobju občuduje gostoljubnost Bosancev, pred nekaj meseci pa si ga je mojstrsko privoščila družina na čelu z ženo Barbaro, brez katere mu nikoli ne bi uspelo zgraditi tako uspešne kariere. Bilo je čustveno, to je bilo presenečenje presenečenj, po katerem so mu po licu tekle solze sreče. Za Slovenijo je zbral že 206 nastopov, Zdravljica ga polni z neizmerno energijo, sam pa sporoča, da še zdaleč ni rekel zadnje. Morda dočaka vrhunec kariere prav na Euru v Ljubljani, kjer bo Slovenija lovila zgodovinski podvig, prvo medaljo na velikem tekmovanju! Kdo ve, žoga velja pregovorno za okroglo tudi v svetu futsala …   

Med futsalom in velikim nogometom je ogromno razlik. Eno večjih predstavlja denar. V velikem nogometu, tistem, ki ga pozna ves svet in se igra na stadionih na travnatih igriščih, največjega zanimanja pa so deležni vsem poznani superzvezdniki, se obračajo milijarde evrov. Finančno ugodje je povsem neprimerljivo s tistim, s katerim imate opravka igralci futsala. Je zaradi tega dvoranski nogomet kaj ljubosumen na klasične nogometaše?

Nogomet predstavlja svet zase. Veliki nogomet. S tem so se morali hočeš nočeš sprijazniti vsi športi. Ne bi rekel, da smo nanj ravno ljubosumni. V nogometu se vendarle vrtijo take številke zaradi medijske priljubljenosti, marketinga, televizijskih prenosov. Če igraš futsal, je najboljše zate, da se s tem čimprej sprijazniš in čim manj obremenjuješ. Prej ko se s tem sprijazniš, lažje ti bo.

Ne le futsal, še kopica drugih vrhunskih športnikov na svetu bi si želela imeti takšne številke, kot jih ima nogomet. Se mi pa še vedno zdi pomembno, da v futsalu počnemo stvari z ljubeznijo in tako velikim zanosom, da lahko v določenem trenutku povsem odmislimo in pozabimo te visoke številke in bajne pogodbe. Saj bi si verjetno vsi želeli imeti tako ogromne zaslužke, kot jih imajo nogometaši, a moramo dati veliki nogomet v poseben predal. Predstavlja res zgodbo zase.

Kar pa se tiče nas, pač uživamo v tem, kar delamo. V življenju pa je pomembno, da počneš nekaj, kar te veseli. Ker pa si za to še plačan, lahko od tega še živiš. Ni je lepše stvari na svetu od tega.

''Letošnji Euro bo nekaj posebnega, saj se je futsal dvignil na vseh ravneh. Promocija Eura je izjemna. V reprezentanci komaj čakamo, da stečemo na stoženski parket pred domače občinstvo. Prepričan sem, da bo dvorana polna, vzdušje pa peklensko in naelektreno. To nam igralcem ogromno pomeni. Želim si, da bi se poveselili in uživali z našimi navijači ter ta Euro doživeli kot vrhunec naših karier,'' si pred začetkom letošnjega vrhunca, domačega Eura 2026, želi slovenski kapetan. Foto: Gaja Hanuna Kakšen pa je načeloma vaš odnos do velikega nogometa? Kaj obiskujete tekme oziroma jih spremljate doma v naslonjaču?

Zelo malo. Lani smo bili jeseni s celotno reprezentanco v futsalu na kvalifikacijski tekmi med Slovenijo in Švico v Stožicah. Zveza nas je povabila, pred tem smo imeli na stadionu še organizirano snemanje. Pred tem nas je NK Celje, ko smo se pripravljali v Laškem, povabil na tekmo Celje – Olimpija. Zdaj pa, kaj si o tem iskreno mislim …

Če imam možnost, da bi na televiziji gledal futsal ali pa tekmo v velikem nogometu, denimo angleško ali pa špansko prvenstvo, raje izberem futsal. Bolj mi je zanimiv.

Na omenjenih nogometnih tekmah v Ljubljani in Celju sem se dolgočasil. V Stožicah se ni nič dogajalo. Bila sta le dva strela v okvir vrat, Jan Oblak je imel dve obrambi. V Celju je bilo podobno, spet 0:0. Prevladovala je taktika. V futsalu je drugače. Pri nas je vedno dinamično. Tudi, če se ena ekipa zapre, se vselej nekaj dogaja. Ne manjkajo streli, preigravanja. Res je, tudi futsal je šel nekoliko preveč v svet taktike. Vedno več je taktičnih stvari, a mi je še vedno bistveno bolj gledljiv od velikega nogometa.

Mnogi so futsal dolgo časa povezovali zlasti z Brazilijo, z njihovim uličarskim slogom nogometa in čarovnijami, pisanim na kožo številnim velemojstrov iz tega dela sveta. Brazilci so nenazadnje tudi aktualni svetovni prvaki v futsalu.

Res je, ni je države v Evropi ali celo na svetu, v kateri ne bi imeli v futsalu vsaj enega igralca iz Brazilije. So dobri igralci, to ni sporno, ti pa lahko po drugi strani tudi malce zbijejo ceno. To pa ni najbolj prijetno. Najboljši Brazilci igrajo v najboljših evropskih klubih, največ jih je v Španiji, ogromno pa je tudi povprečnih, a še vseeno dobrih Brazilcev. Takrat pa me zaboli pri srcu, saj ti lahko povprečen Brazilec vzame mesto v ekipi. Zlasti nam Balkancem, kot rad pravim vsem igralcem futsala iz naše regije. Iz držav, nastalih na področju nekdanje Jugoslavije.

V moč brazilske reprezentance se je v državnem dresu prvič prepričal v živo leta 2008 v ljubljanski dvorani Tivoli, ki je bila takrat polna ljubiteljev futsala. Foto: Aleš Fevžer

Brazilci prihajajo iz favel, siromašnih področij, in v Evropi igrajo že za manjši denar. So kar poceni. Zato se klubi dostikrat odločajo prav za Brazilce. Na srečo velja pravilo o omejenem številu tujcev. Če ga ne bi bilo, bi imeli popolno poplavo Brazilcev, saj bi jih prišlo "malo morje". Je pa drugače težko z Brazilci. So dobri in poceni, a nikoli ne veš, kako se bodo prilagodili na novo okolje. Velika ovira je že jezik. Le redki govorijo angleško.

V Sloveniji ste imeli opravka z Brazilci v slačilnici Litije, spoznavali ste jih tudi na Hrvaškem.

V Litiji je prišlo do zanimivega pojava. Moja brazilska soigralca nista znala govoriti angleško. Zaradi njiju sem se tako začel učiti osnove portugalskega jezika. Tako smo se v klubu prilagajali njima, namesto da bi se ona nam. Pozneje je bilo bistveno lažje, ko je prišel k nam tudi Portugalec, ki pa mu angleščina ni povzročala težav. Veliko nam je pomagal.

Zaradi takšnih stvari nisem bil nikoli pretiran pristaš večjega prihoda Brazilcev. Vedno sem imel raje Balkance. Že zaradi jezika. Bosanca, Srba ali pa Hrvata boš v klubu veliko bolje razumel kot pa Brazilca. Najtežje pa je v tem primeru trenerju. Kako mu boš vse pravilno razložil? Marsikaj se namreč izgubi s prevodom, kar je v športu lahko resna ovira.

Pa je brazilska šola futsala kaj drugačna od evropske?

Vcepljene imajo drugačne navade. V Braziliji začnejo s futsalom že pri šestih letih, v Sloveniji pa gredo takrat vsi v veliki nogomet. V Braziliji te začetke doživljajo drugače. Nogomet začnejo spoznavati v dvorani, futsal jim poda dragocene osnove vodenja žoge, krepitev tehnike. Bolje se znajdejo na majhnem prostoru, hitreje se odzivajo. Neymar je denimo začel s futsalom. Tudi Lionel Messi je bil podoben, če se dotaknem še Argentine. Vsi so začeli s futsalom, nato pa presedlali v veliki nogomet, kjer se obračajo milijoni evrov.

Brazilski nogometni superzvezdnik Neymar je svojo športno kariero začel tako kot številni rojaki v dvorani, kjer je spoznaval osnove futsala. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Je pri slovenskih futsalerjih morda podobno kot v svetu glasbe? Ko se sestavlja glasbena skupina, so tisti kitaristi, ki nimajo toliko znanja, po navadi potem presedlali na bas kitaro, za katero vlada manj zanimanja. So tudi v vaših krogih takšni igralci, ki jim ni šlo dobro v velikem nogometu in so potem našli uteho, popravni izpit za izoblikovanje vrhunske športne kariere, v futsalu?

Ne. No, v mojem primeru to zagotovo ne drži. V mladosti sem namreč igral resen veliki nogomet. S Slovanom sem pri 16 letih igral državno kadetsko ligo. Bili smo četrti v Sloveniji. Nato sem igral še za mladince, a so nastale težave. Prihajam namreč iz Litije. Tako sem se moral vsak dan dvakrat peljati v Ljubljano z vlakom. Bilo je prenaporno.

Zakaj pa dvakrat na dan?

Hodil sem v srednjo šolo v Ljubljano, poleg tega pa še treniral na Kodeljevem. Tako sem zjutraj krenil ob šestih ali pol sedmih z vlakom proti Ljubljani, nato imel šolo na Roški ulici, kjer sem obiskoval srednjo ekonomsko šolo, po koncu pouka, bilo je ena ali dve popoldan, pa sem moral iti domov. Treninge na Kodeljevem smo namreč imeli vedno zvečer, ob sedmih ali osmih, saj smo trenirali pod reflektorji.

Ko sem bil kadet, sem prosil ljudi v klubu, če bi mi lahko najeli kakšno sobo. V internatu ali pa kakšno študentsko sobo, a mi niso mogli ugoditi. Dejali so, da bi bil to zanje prevelik finančni strošek,, in si tega ne morejo privoščiti. Moji starši žal niso imeli toliko denarja, da bi mi lahko to omogočili. V klubu so mi govorili, kako bodo glede tega skušali kaj ukreniti v prihodnosti, a se je vse skupaj vleklo v prazno.

Kot srednješolec, ki je bil razpet med Litijo in Ljubljano, je imel opravka z brutalnim vsakodnevnim ritmom, a vseeno ni izpustil nobenega treninga pri Slovanu. Foto: Gaja Hanuna

Tako sem se po srednji šoli vsak dan vračal iz Ljubljane v Litijo, prišel domov, kaj pojedel in naredil za šolo, ob petih pa šel nazaj na vlak. Znova v Ljubljano. S seboj pa sem imel vedno rolerje, saj sem se nato z njimi z glavne železniške postaje zapodil proti Kodeljevu. Takrat sem šel vedno mimo Metelkove, ki je bila v tistih letih še neurejena in znana po … No, saj vsi vemo čem. Takrat sem se mimo Metelkove, priznam, vozil z določenim strahom. Tako sem vsak dan zvečer opravljal treninge, potem pa se z zadnjim vlakom ob desetih vrnil v Litijo. V takšnem ritmu sem vztrajal leto in pol. Ne vem, če sem sploh izpustil kak trening.

Pa je zaradi tako brutalnega ritma kaj trpela šola?

Niti ne, saj sem se največ učil na vlaku. Vožnja je trajala 35 minut. Je pa bilo drugače res naporno, saj ni bilo počitka. Nekajkrat se mi je tudi zgodilo, da sem zaspal na vlaku, in sem se potem zbudil v Zagorju. Dve postaji naprej. V teh primerih sem moral poklicati očeta, da me pride iskat z avtom, saj ni bil za nazaj na voljo več noben vlak.

Moj oče pa je bil glede tega bolj strog. Pri njem je veljala disciplina. Ni me vozil kaj preveč na treninge. Takšnih primerov, da me je zapeljal v Ljubljano, lahko preštejem le na prste ene roke. Ni bilo lahko, sem kar trpel, so mi pa vsaj v šoli upoštevali status športnika.

A stvari so postajale naporne, zato sem začel pri Slovanu moledovati, da bi mi našli kakšno sobo. Želja se mi ni nikoli uresničila. Ko sem tako čakal in čakal, a se ni nič izboljšalo, sem se odločil, da se tega enostavno ne grem več. In sem prenehal s Slovanom.

Vrnil sem se v Litijo in tu igral veliki nogomet. Ko je predsedniku litijskega futsal kluba, ta je bil takrat najboljši v Sloveniji, prišlo na uho, da sem se vrnil, me je povabil v prvo ekipo. Obenem mi je omogočil tudi finančno nadomestilo. Takrat kot mulec nisem imel štipendije, zato me je to premamilo. Privolil sem, zgolj po polovici leta igranja v prvi ligi v futsalu pa sem že prejel vpoklic v člansko reprezentanco.

Ko je debitiral za reprezentanco, je nosil dres s številko 2, malce za tem pa se je v izbrani članski vrsti sprostil dres s številko 7. ''Ta številka mi je bila že od nekdaj všeč, zato sem jo izbral,'' nam je pojasnil slovenski rekorder, katerega kariero je zaznamoval ravno dres s čarobno številko. Foto: Aleš Fevžer

Za njo sem začel igrati kot najstnik, pri 18 letih ter začel veliko potovati. Tudi z Litijo smo igrali ligo prvakov. Dogajalo se je na polno, futsal mi je takoj prirasel k srcu. Prav čutil sem, kako sem dobrodošel v teh krogih. Resnično so si me želeli pri Litiji. Bilo je povsem drugače kot pa v velikem nogometu, kjer mi je šlo takrat nekaj zelo na živce. Še zdaj me zmrazi, ko pomislim na tisto.

Kaj pa vas je takrat tako motilo?

To, pa naj se sliši še tako grdo, da so v velikem nogometu naprej vlekli svojega kandidata. Pa čeprav si to tisti zaradi pomanjkanja kakovosti nikakor ni zaslužil. Čutila se je nepravičnost. Starši soigralcev so izkoriščali veze in poznanstva.

Vedel je, da je boljši od številnih soigralcev, ki so prejeli priložnost v kadetski reprezentanci v velikem nogometu, a ni nikoli prejel vpoklica. Foto: Gaja Hanuna

Iz moje generacije, s katero sem treniral, nihče izmed tistih, ki so jih potiskali naprej in porivali v kadetsko reprezentanco, čeprav si tega niso zaslužili, ni pozneje napravil resnejše kariere. Nogomet so igrali v drugi ali tretji ligi, to je bil njihov domet. To mi je šlo zelo na živce, tega nisem mogel prenesti. Vedel sem, da sem boljši od njih, a nisem mogel igrati v reprezentanci. Zakaj? Zato, ker me moj oče ni nikoli šel gledat na trening ali pa se ni družil s trenerji.

S slovitim Gennarom Gattusom, ki je še v prejšnji sezoni na Hrvaškem vodil splitski Hajduk in z njim osvojil tretje mesto, ga povezujejo tudi simpatije do Dalmacije. Foto: Guliverimage Na katerem igralskem položaju pa ste igrali veliki nogomet?

Bil sem zadnji zvezni igralec. Klicali so me Gattuso. Pač, po Italijanu Gennaru Gattusu. Nisem znal veliko z žogo, podobno kot on, sem se pa boril. O ja, tisto pa sem znal zelo dobro.

Pa ste bili podobno kot sloviti Italijan, zdajšnji selektor Azzurrov, tudi vročekrven na igrišču, pogosto na robu kartonov, provokacij in agresivne igre?

Da, na igrišču sem bil vzkipljiv, izven njega pa bolj zadržan. Prihajal sem iz Litije, iz majhnega mesteca, tako da sem bil že zaradi tega bolj zadržan.

Sicer pa sem bil v velikem nogometu bolj kot mravljica. Treniral sem redno, sploh nisem spuščal treningov. Nekateri izmed mojih soigralcev so recimo živeli na Fužinah, a niso prišli na trening, jaz pa sem se na njih vozil iz Litije. To me je kar čudilo.

Najbolj nevšečno pa mi je bilo, če je deževalo. Potem nisem mogel po Ljubljani potovati z rolerji, ampak hoditi 25 minut od železniške postaje do Kodeljevega. Vse zaradi velike želje, da bi uspel. Verjel sem, da mi bo nekega dne resnično uspelo. Ta želja je bila zelo prisotna. Zaradi tega mi še danes kdo reče, zakaj nisem vendarle ostal v velikem nogometu. In če mi je za kaj žal.

Pa vam je resnično kaj žal, da ste tako hitro zapustili veliki nogomet, kjer se delijo toliko večji denarji?

Ne, prav nič. Šel bi še enkrat po isti poti, če bi lahko. V futsalu uživam. Najbolj sem užival v Makarski, kjer sem igral sedem let in stkal ogromno doživljenjskih prijateljstev. V Dalmaciji mi je bilo prekrasno. Že tako mi je pri srcu Hajduk iz Splita, živel pa sem v Makarski, mestecu Alena Bokšića. V Makarsko hodimo obvezno vsako leto za več tednov na morje, tam imamo družinske prijatelje. V Splitu se mi je rodila druga hčerka, in to v obdobju koronavirusa, ko je imela žena rizično nosečnost in morala roditi tri tedne prej. Takrat so se zelo potrudili za nas. Na Dalmacijo me vežejo prelepi spomini.

V Litiji je bil že v krstni sezoni državnega prvenstva v futsalu tako dober, da si je ekspresno prislužil reprezentančni vpoklic. Star je bil komaj 18 let. Državni dres nosi še dve dobri desetletji pozneje in pri tem še vedno zelo uživa v futsalu. Foto: Aleš Fevžer

Na Hrvaško, za katero radi pravite, da je vaša druga domovina, se bomo še vrnili. Pred tem pa bi se vrnili še v vaša najstniška leta. Kdaj ste torej dokončno opustili misel, da bi še vztrajali v velikem nogometu?

Takrat, ko sem pri 17 letih zapustil Slovan, v Litiji pa že prejemal plačo za igranje futsala. To je bil zame izjemen občutek. Za mulca, ki pred tem ni bil vajen denarja, niti ni imel nobene štipendije, sem se počutil kot v nebesih. Pa to ni bil neki bajen denar, verjetno bi primerljivo z današnjim obdobjem znašal nekaj sto evrov. A meni, ki takrat nisem imel nič, je to ogromno pomenilo. V družini smo normalno živeli, imeli smo kaj za obleč in jesti. Lačen zagotovo nisem bil. Da bi si pa kdaj privoščil kakšne superge, kot so jih imeli sovrstniki, tega pa vendarle nisem mogel. Za tisto je zmanjkalo denarja.

Ko pa sem začel služiti s futsalom, je bilo drugače. Z reprezentanco sem tudi začel veliko potovati. In ko sem na tekmah Slovenije slišal prvič še himno, nisem več nikoli pomislil na velik nogomet. Nikoli. Futsal me je povsem prevzel.

Ste že pred tem veliko igrali futsal?

Izstopal sem kot šolar. Na šolskih tekmovanjih sem bil pogosto najboljši v malem nogometu. Prejel sem veliko pokalov, medalj, priznanj. Vse to sem počel vzporedno s tem, ko sem treniral veliki nogomet.

Ko sem treniral pri Slovanu, mi je pomagalo, da smo igrali dosti futsal v času zimskega premora. Od sredine novembra do februarja. Takrat so imeli tudi organizirano ligo v Sloveniji, saj je nastopalo kar nekaj igralcev, ki so igrali tudi veliki nogomet in so tako lahko imeli čas za oboje.

Vas je Slovan pozneje skušal prepričati, če ste si morda premislili in bi vendarle še vztrajali v velikem nogometu?

Ne. Slovan tudi nisem zapustil nenadoma, kar sredi noči. Po sezoni v kadetski ekipi, ta je bila zelo naporna, sem jih opozarjal, da tako ne morem več. Žal se je trpljenje vleklo še naprej. In ko sem videl, da nimajo interesa, sem pač zapustil Slovan. Takrat sploh niso gledali toliko na kakovost igralcev. To lahko žal potrdim, saj se mi je dogajalo pred očmi. Ne moreš verjeti, kaj vse se je odvijalo v mojih časih. Starši igralcev so se po tekmah družili s trenerji in pili kavice, jaz pa sem vedno prišel tja sam in izvisel.

Njegov soigralec je bil za kratek čas pri mladinski zasedbi Slovana Samir Handanović, ki je pozneje postal standardni slovenski reprezentant, kapetan in eden najboljših vratarjev na svetu. Pri milanskem Interju si je prislužil status klubske ikone, na Apeninskem polotoku pa se je najprej dokazoval v Vidmu pri Udineseju. Foto: Vid Ponikvar

Ste si pri Slovanu, svojčas zelo znani valilnici mladih upov, delili slačilnico s katerim izmed pozneje znanih imen slovenskega nogometa?

Sem. Nekaj časa sem igral tudi za mladince. Takrat je zanje branil Samir Handanović, igral pa Andraž Kirm. ''Sarma'' (vzdevek Samirja Handanovića, op. p.) je bil nasploh izjemen talent, zelo dober, tega marsikdo ne ve, tudi v igri z nogo. Če na treningu ni bilo dovolj igralcev v polju, se nam je pridružil. Najbolj pogosto je zaigral na bočnem položaju. Kot vratar pa je bil razred zase. Fantastično je branil, že takrat je bil najboljši med svojimi vrstniki v Sloveniji. Tako je izstopal, da ga preprosto nisi mogel prezreti.

Bi bil Samir lahko zelo uspešen tudi v futsalu?

Ne vem, to bi zelo težko ocenil. Smo pa poleti igrali veliko turnirjev z igralci velikega nogometa. S tistih tekem se najraje spominjam izjemnih potez Josipa Iličića. Jojo je bil resnično vrhunski z žogo. Vse je znal, ni pa tekel. To pa je bila težava. To je tudi razlika.

Josip Iličić je svojčas zelo blestel v futsalu. Nekaj časa je celo razmišljal, da bi se bolj posvetil dvoranskemu kot pa velikemu nogometu. Futsal rad odigra tudi Andraž Kirm, ki si je kot mladinec pri Slovanu delil slačilnico tudi z Igorjem Osredkarjem. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Zanimivo bi bilo kdaj organizirati prijateljsko srečanje, na katerem bi se mi futsalerji pomerili proti tistim iz velikega nogometa. Ker tisto je res drug šport. Večja razlika bi bila za nas, če bi šli igrat k njim na veliko igrišče, kot pa da bi oni prišli k nam v dvorano. To bi bil zanje manjši preskok. Ne bi nam mogli parirati, zagotovo bi jih premagali, bi pa bilo nam zagotovo bistveno težje pri velikem nogometu. Ker oni znajo dosti z žogo, prisotni so drugačni gibi, poznajo tudi veliko taktičnih vrlin.

V futsalu ste zelo hitro debitirali za reprezentanco, 30. januarja 2005, ko ste bili stari komaj 18 let, ste sodelovali pri zmagi nad Nizozemsko (4:2). Za Slovenijo ste tako zaigrali že po kratkem obdobju nastopov na državnem prvenstvu v dresu Litije. V futsalu torej glede tega ni bilo nečednih igric in se je upoštevala le kakovost?

Tako, ja. Obveljala je kakovost. Hitro sem prejel vpoklic. Fizično sem bil vedno dobro pripravljen. Veliko sem tekel. V tistih časih pa je primanjkovalo takšnih igralcev, več je bilo znalcev v tehničnem smislu. Takrat sem bil z naskokom najmlajši, edini najstnik v članski reprezentanci. In ko sem prišel, sem tudi takoj igral. Nisem zgolj grel klopi, kot se rado dogaja najmlajšim v tem obdobju. Pri meni je bilo drugače.

Zaključil je srednjo šolo in pridobil naziv ekonomski tehnik. Malce pozneje je vzporedno igral za Litijo, obenem pa opravljal posel pismonoše. S futsalom je začel resneje služiti denar šele po letu 2013, ko se je odpravil v tujino. Foto: Filip Barbalić

Pravite, da vam je predvajanje Zdravljice na prvi reprezentančni tekmi spremenilo svet in vas napolnilo s čustvi?

Še danes, ko sem zbral 206 nastopov za Slovenijo, lahko priznam, da sem takrat, ko zaslišim Zdravljico, v posebnem stanju. Težko je opisati ta občutek. Vsako tekmo ga podoživljam. Kot da bi vsakič znova zaigral prvič za reprezentanco. Zelo uživamo, ko pojemo himno. Vsi v reprezentanci jo pojemo. Zmeraj se naježim. Mravljinci gredo po vsem telesu, čuti se neverjetna pripadnost.

"Slovenčki" smo takšni, vsaj mi v futsalu, da znamo s svojo delavnostjo in trudom nadoknaditi pomanjkljivosti v tehničnih ali taktičnih zadevah. V njih so Španci ali Portugalci zagotovo boljši od nas, mi pa to rešujemo s srčnostjo in borbenostjo. Da me pri tem ne bo kdo razumel napačno. Seveda vsi športniki igramo za domovino s srcem, a imam občutek, da mi futsalerji damo pri tem še nekaj več od sebe. Joj, še danes se najraje spominjam dogodkov izpred sedmih let z nepozabnih tekem s Srbijo in Italijo.

Igor Osredkar je izpostavil delavnost, srčnost in borbenost Slovencev. Foto: Vid Ponikvar

Takrat, ko ste najprej remizirali s Srbi na domačem Euru v Ljubljani pred več kot 10 tisoč gledalcev, nato pa premagali še Italijo in se uvrstili v četrtfinale evropskega prvenstva?

Da. Tisto je bilo težko ponovljivo, proti Italiji pa sem kot kapetan dosegel oba zadetka za Slovenijo (2:1). Pred vsako tekmo čutim tremo. Že takrat, ko stopicam proti dvorani, jo začutim, ko pa pridem v slačilnico, pa je še večja. Trema je vselej povezana tudi s strahom. Imam namreč odgovornost. Vedno sem bil neki lider oziroma ključni igralec. Zato imajo vsi od tebe visoka pričakovanja. Pričakujejo, da boš nekaj naredil. Nekaj odigral. Zato je vedno prisotna trema.

No, leta 2018, ko si prišel v Stožice in videl, kako se je himna pela, je bilo nepozabno. Ko nas je tista publika v ključnih trenutkih znala dvigniti. Ko te je spomnila, da si kar letel po igrišču. Takrat je vse lažje. Ko se oglasi publika, te to kar predrami. Srkaš to energijo. Proti Italiji je bilo res noro, pa tista velikanska zastava, ki se je dvigovala za golom. To resnično moraš doživeti.

Izmed vseh tekem, ki jih je odigral za reprezentanco, najraje izpostavi tisto, odigrano pred osmimi leti na Euru 2018 v Ljubljani, ko je Slovenija po zaslugi njegovih dveh zadetkov premagala Italijo z 2:1 in se uvrstila med najboljših osem. ''To je bila kljukica moje dozdajšnje kariere,'' nam je povedal Igor. Foto: Aleš Fevžer

Tisto je bil eden vrhuncev moškega slovenskega futsala. Kako pa je bilo na vaših prvih reprezentančnih tekmah?

Vse je bilo še malce bolj v zametkih. Dobro, reprezentanca je bila že takrat, če bi to primerjal z organizacijo v domačih klubih, na višji ravni, a je vseeno danes prisotna velika razlika. Velika je kot dan in noč. To se vidi v opremi, organizaciji, dnevnicah, potovanjih. Pa je bilo že takrat vse na kar dostojni ravni. Imeli smo zdravnika, maserja in ekonoma, zdaj pa je seveda prisotna nadgradnja. Imamo dva fizioterapevta, dve masažni mizi, dodatne aparature. Vse je šlo naprej.

Kako se počutite futsalisti v slovenski nogometni piramidi?

Počutimo se kot mlajši brat velikega nogometa. Tak brat, ki živi v senci velikega nogometa. No, ko pa napoči trenutek za tak dogodek, kot je letošnje evropsko prvenstvo v Ljubljani, pa se kar naenkrat vse spremeni. Zdaj smo na naslovnicah, zdaj smo prioriteta Nogometne zveze Slovenije. Kar naenkrat smo recimo temu junaki, pred tem pa smo bili dostikrat zapostavljeni. Tudi kar se tiče zveze in medijske pozornosti. Ko pa se bliža Euro, z njim vred pa raste tudi pomembnost vprašanja popularizacije futsala, pa je povsem drugače.

Reprezentanca v futsalu vstopa v tedne, ko je v Sloveniji deležna večje medijske pozornosti kot sicer. Na Euru se bo v skupini pomerila s Španijo, Belgijo in Belorusijo, želje pa so preboj v izločilni del tekmovanja. Foto: Jure Banfi

A nato smo se čez leta že navadili. S tem se moraš naučiti v futsalu živeti in trenirati. Marsikateri šport zase meni, da je verjetno premalo zastopan in prisoten v medijih. Da bi si zaslužil več objav. Kakšen judoist ali pa nenazadnje motokrosist bi znala o tem več povedati, kako se o njima piše premalo. A tako je povsod. Podobno je kot takrat, ko imaš več otrok. Težko je vsem ugoditi.

Vi ste ponosni oče treh otrok. Je kaj drugače, ko vas že lahko spremljajo na delu? Zdaj vas bodo lahko prvič zavzeto spremljali na največjem tekmovanju v Ljubljani!

Vsakič, ko me spremljajo, je to zame nekaj najlepšega. Že na ogrevanju vselej oprezam, kje so na tribunah, saj jih želim čimprej pozdraviti. Letos bo v Stožicah zaradi tega zagotovo drugače. Zelo bo čustveno. Tako je bilo nenazadnje že lani. Takrat, ko sem odigral 200. tekmo za Slovenijo in so me žena ter otroci skupaj z zvezo presenetili. Dobro so me pretentali …

Kaj pa se je zgodilo?

Poigrali so se z menoj in mi pripravili presenečenje. Najprej je bilo rečeno, da pridejo vsi skupaj na tekmo, ki mi je ogromno pomenila, saj je bila moja jubilejna 200. za državno reprezentanco, nato pa je žena vrhunsko odigrala, kako je čez noč zbolela in da je zaradi tega ne bo na srečanje. To me je spravilo v slabo voljo. Da je ne bo na tako pomembni tekmi v moji karieri? Bil sem otožen, slabe volje, a ji rekel, da jo razumem. Pač, višja sila in smola na kvadrat. Resnično sem mislil, da je zbolela in da bodo zaradi tega ostali doma z njo tudi otroci.

Hčerki Zoja in Sofija sta njegovi veliki navijačici. Foto: Jure Banfi

Ko sem se že peljal na tekmo, sem prejel njeno sporočilo, kako res ne more priti na tekmo. Da se ji srce lomi in tako naprej. Pa da naj je ne kličem, ker Luka, naš najmlajši otrok, star je pol leta, spi in naj ne bom zaradi tega glasen. Res sem bil potrt. Pa sem jo vseeno poklical, nisem si mogel pomagati, a se mi ni javila. Niti vrnila klica. To pa zato, ker je bila takrat z otroki že na poti na tekmo (smeh, op. p.). Privoščila si me je, saj sploh ni zbolela.

Ko sem prišel na igrišče in začel z ogrevanjem, njih seveda ni bilo v dvorani. Niti jih nisem pričakoval. Je bila pa žena že pred tem vse dogovorjena s Stanetom Kokaljem z NZS. Vse je bilo dogovorjeno za presenečenje. Tako so naročili dres tudi vsem mojim otrokom, tudi najmlajšemu. No, ko sem se počasi prenehal ogrevati in se odpravil proti slačilnici, sem na hodniku naletel na obe hčerki. Obe v mojih dresih! Joj, takrat so se mi pa noge odrezale. To je bila filmska scena, kar nisem mogel verjeti, kaj vidim. Bilo je čustveno, spustil sem kar nekaj solz sreče. Presrečen sem bil, da ju vidim.

Kako pa sta se odzvali hčerki?

Zelo sta bili veseli, a še naprej dobro skrivali glavno presenečenje. Nista mi povedali, kaj me še čaka. Jima je bilo pa vse skupaj čudno. Ker otrok doma ne učimo lagati, ampak jim vselej dopovedujemo, naj bodo do vseh pošteni. No, potem pa jima žena naroči, naj mi lažeta zaradi vnaprej pripravljenega presenečenja. In me je starejša hčerka tako pozneje spraševala, ali se bova ločila z mamo, ker mi tako laže (smeh, op. p.). No, na hodniku mi nista takrat ničesar izdali. Pomislil sem, da sta verjetno prišli na tekmo prek drugih sorodnikov, navsezadnje sta stari osem in pet let.

Dejansko sem nato skupaj z njima prišel na igrišče. Obe ekipi, reprezentanci Slovenije in Hrvaške, sta se postavili v vrsto, nato pa sem mislil, da sanjam. Uzrl sem, kako žena in "mali" hodita proti meni. Joj, kakšno presenečenje. Z mano je bilo konec. Bil sem "gotov". Nič nisem mogel več. Prvih pet minut tekme sem bil zaradi tega povsem v svojem svetu. Sploh se nisem mogel osredotočiti na nič, po glavi so se mi vrteli le prizori tega presenečenja in moje družine.

View this post on Instagram

A post shared by NZS - FA Slovenia (@nzs_si)

Da je bilo vse skupaj še lepše, sem takrat, ko se je predvajala himna, prijel v naročje Luko. Žena je bila prepričana, da to ni dobra ideja, saj bi lahko jokal, a je bilo povsem drugače. Bil je priden, navdušen in gledal radovedno okrog. Tako sem poslušal himno z njim in jo pel, ob meni pa sta stali hčerki. Neverjeten občutek.

Tako se je vodstvo Nogometne zveze Slovenije (NZS) na čelu s predsednikom Radenkom Mijatovićem in generalnim sekretarjem Martinom Koželjem poklonilo kapetanu Igorju Osredkarju za 200. nastop v državnem dresu. Skupaj z družino je presenetilo junaka slovenskega futsala. Foto: Filip Barbalić

Nasploh je bila celotna tekma pisana na vašo kožo. Dogajalo se je ravno v dvorani Kodeljevo, blizu kraja, kjer ste naredili največje korake v velikem nogometu, tekmec pa je bila Hrvaška, ki ima v vašem srcu pomembno mesto.

Ko sem izvedel, da igramo 200. tekmo ravno s Hrvaško, sem že najprej pomislil, da bi jo odigrali v Makarski, kjer sem preživel najboljših sedem let v karieri in življenju, a je bilo nato rečeno, da bo tekma vendarle v Sloveniji. Neverjeten splet okoliščin je privedel do tega, da se je tekma odigrala na Kodeljevem, povsem blizu moje prve nogometne poti.

Hrvaško ste večkrat opisali kot vašo drugo domovino. Še vedno razmišljate tako, saj je minilo že kar nekaj let, odkar ne igrate in živite več v Makarski?

Še vedno jo. Na Hrvaškem se nam je zgodilo toliko lepih stvari! Moja starejša hči je v Makarski živela do četrtega leta. Dalmacija je čudovita. Tamkajšnji ljudje so resda samosvoji in ne sprejmejo vsakega. V bistvu traja kar dolgo časa, da te sprejmejo za svojega. No, ko pa te sprejmejo, ti dajo vse. Podobno se mi zdaj dogaja tudi v Bosni in Hercegovini. V Cazinu, v Krajini, kjer igram zadnji dve leti. Tam mnogi ljudje nimajo za jesti in piti, tebi pa bodo dali vse. Ker so tako gostoljubni.

V letu 2019 je kot prvi tujec prejel priznanje za najboljšega športnika mesta Makarske, kjer vsakoletno z družino preživlja poletne počitnice in uživa v morju. Foto: Getty Images

V Makarski ste prebili kar sedem let.

Tako sem se odločil. Dalmacija mi je prirasla k srcu. Njena klima pa ljudje pa samo mesto … Makarska namreč ni preveliko mesto, sam pa ne maram velikih mest. Eno sezono sem vmes odigral v Zagrebu za Nacional, a mi sploh ni bilo všeč. Raje imam majhna mesta, kjer imaš vse na dosegu rok in sploh ne potrebuješ avta. Tako je bilo v Makarski. V klubu so se menjale generacije, igralci so prihajali in odhajali, med njimi mnogi tujci, tudi Brazilci in Slovenci, sam pa sem vselej ostal.

Ne obžalujete tega, da bi se lahko v tem obdobju v tujini preizkusili še kje drugje?

Ne, ni mi žal za nič. Imel sem tudi ponudbo španskega kluba, a sem jo odklonil. Takrat sem bil že v Makarski. Nisem pa takšen tip igralca, da bi zapustil Makarsko, morje ter okolje, kjer te cenijo, in šel v Španijo, kjer bi bil le številka, robot ali stroj. Konec koncev zaslužek v Španiji niti ne bi bil tako bistveno večji od tistega na Hrvaškem. Zato sem raje ostal tam.

Hrvaško doživlja kot svojo drugo domovino. Zato je bil še toliko bolj vesel, da je bil tekmec na njegovi jubilejni 200. tekmi, ta je potekala 17. oktobra 2025 v dvorani Kodeljevo v Ljubljani (2:2), ravno izbrana vrsta Hrvaške. Pred tekmo je s strani Hrvaške nogometne zveze (HNS) prejel tudi spominski poklon. Foto: Filip Barbalić

Makarska je tako lepa. Težko bi me katera druga ponudba napeljala do tega, da bi jo takrat zapustil. Mogoče resnično le kakšna ponudba največjih evropskih klubov, Barcelone ali pa Sportinga. Takrat bi o tem razmišljal, a se spet poraja vprašanje, ali bi resnično zapustil Makarsko.

Kako pa so vas sprejeli kot slovenskega igralca futsala v Dalmaciji?

Na Hrvaškem zelo cenijo Slovence v futsalu, saj veljamo za disciplinirane in delavne igralce. Dalmatinci so na drugi strani, to seveda ne velja za vse, bolj počasni. Ko sem prvič prišel v Makarsko, smo šli na kavo. Svojo sem takoj srknil do dna, preostali pa so svojo pili po dve uri. Vsega se lotijo počasi, vzamejo si čas. Dobro, ko napoči glavni del turistične sezone, takrat res delajo in garajo. Naslednjih štiri ali pet mesecev pa res uživajo. Se počasi zbudijo, gredo v pekarno po rogljiček, pa na kavico in klepetajo več ur. Živijo počasi in uživajo.

View this post on Instagram

A post shared by Igor Osredkar (@igor.osredkar)

Tudi domači igralci so prihajali na trening šele pet minut pred začetkom in se počasi preoblačili. Sam sem prišel vedno bistveno prej, da sem se še malce ogrel. Oni pa so me začudeno gledali in me spraševali, kam se mi mudi. Pač, Dalmatinci (smeh, op. p.).

V Makarski je doživel izjemno čast, saj je bil tudi kapetan kluba Novo Vrijeme. "Tega sicer nisem hotel. Trak so mi hoteli dati že bistveno prej. Vsi so bili za to, tako navijači kot tudi vodstvo kluba, a sem odklanjal. Sem vendarle tujec. In če vprašate mene, mora biti kapetan vselej domačin. Sam bom kot tujec slejkoprej odšel. Nekaj tekem sem bil tako kapetan Makarske, a po sili razmer. Vsi so imeli kartone ali pa težave z zdravjem. Čutil sem čast, vseeno pa to ni bil pravi občutek. Podobno je bilo v Cazinu. Pred začetkom sezone so mi ponujali kapetanski trak, a ga ne moreš kar tako vzeti domačinu. Marsikateri del občinstva se s tem ne strinja, a takšen je moj pogled na to zadevo." Na Hrvaško se je na kratko vrnil leta 2022, ko se je se pridružil klubu MNK Futsal Pula in osvojil hrvaški superpokal. Foto: Gaja Hanuna

Zakaj pa niste potem ostali v Makarski, ampak leta 2021 zapustili klub Novo Vrijeme?

Saj sem želel ostati. Z ženo sva resno razmišljala o tem, da bi tudi živeli v Makarski, a je nato prejela ponudbo za delo na upravni enoti Litija. To je bila imenitna priložnost. Nekajkrat jo je zaradi moje kariere že zavrnila, potem pa smo se odločili, vendarle ne bom celotno življenje igral futsala, da izkoristi ponudbo in jo sprejme. Marsikaj ji je prihranila, tudi vsakodnevne stresne vožnje do Ljubljane. Zaradi tega smo se vrnili iz Makarske.

Bilo je težko, nekaj časa sem igral za Litijo, dokler niso žal kluba zaprli, nato odšel v Pulj, leta 2023 pa prejel ponudbo Cazina, ki pa spet ni tako daleč. Tri ure vožnje.

Družina Osredkarjevih je zelo povezana. V Bosni in Hercegovini živi sam. Pogoj, da je sprejel ponudbo kluba Bubamara iz Cazina, je bil ta, da ima dva dni na teden prosto. Tega so se pri njegovem delodajalcu držali. Tako ponedeljek in torek preživi z družino v Sloveniji. Foto: Filip Barbalić

Takrat sem imel še boljše finančne ponudbe, a je pretehtala resnično velika želja ljudi iz kluba Bubamara. Zaradi mene so se pripeljali v Slovenijo, mi predstavili projekt. Resnično so me želeli v klubu. Po 16 letih so se želeli uvrstiti v prvo ligo v BiH. Takrat so me prepričali. Rekel sem, da jih ne smem razočarati. Pa bi lahko odšel za več denarja v Italijo, a so me predstavniki Bubamare navdušili kot ljudje.

Ko sem prišel prvič v Cazin, sem videl, kakšen zanos vlada v tem kraju glede futsala. Navijači so me prek družbenih omrežij zasuli s prošnjami, da pridem v njihov klub. Zelo me cenijo. In res. Ko sem prišel, smo osvojili drugo ligo in se uvrstili med najboljše. V mestu smo bili deležni ogromnega sprejema. Na tisoče ljudi se je zbralo na trgu. Tudi na naših tekmah dvorana poka po šivih. Pride tudi po dva tisoč ljudi, navija pa se vse prej kot gledališko. Vlada noro vzdušje. Po vsaki takšni tekmi sem še bolj zadovoljen, da sem se tako odločil.

Vedno z veseljem ugodi vsaki želji navijačev in ljubiteljev futsala. Foto: Aleš Fevžer

V mestu smo zelo priljubljeni. Po vsaki tekmi delim avtograme in se slikam z navijači. Ko grem v mesto na kavo, do mene pogosto pristopi kakšen otrok ali mladenič in se želi slikati z menoj. Vedno z veseljem vsem ugodim, to je prekrasen občutek.

Verjetno so malce manj krasna potovanja na gostovanja v BiH?

No, to je pa slabša plat te lige. Cazin je res malce odmaknjen od vseh. Naše najbližje gostovanje je Banjaluka, do nje pa potrebujemo dve uri. Vse ostalo, denimo Sarajevo, Mostar ali Zenica, je pa že pet ur vožnje. Vsaj. Ceste pa, kot veste, niso v BiH ravno najboljše. Zato so gostovanja zelo naporna.

Pa ne le zaradi potovanja samega, ampak tudi tega, ker nas tretirajo kot Real Madrid. Ne zaradi lovorik, ampak našega proračuna in igralcev, s katerimi nastopam v ekipi. Na nas gledajo kot na nekaj več. Zato jim ne manjka dodatne motivacije, vsi nas želijo premagati. Proti nam se ''napalijo'' in nas lomijo na igrišču.

View this post on Instagram

A post shared by Igor Osredkar (@igor.osredkar)

V BiH je najtežje igrati v gosteh, saj imajo domačini izrazito podporo sodnikov. Na Hrvaškem tega nisem doživel, v BiH pa je povsem drug svet. Tako ne manjka soigralcev, ki doma igrajo vrhunsko, na gostovanjih pa jih povsem zmanjka in so neprepoznavni. Sam s tem nimam težav. Takšno ozračje ali pa sodniška naklonjenost v našo škodo me še dodatno dvigne. To me ne vrže s tira. Pa nisem pokvarjen igralec, da bi občinstvu kaj sugeriral ali pa prilival olje na ogenj. Če se začneš prerekati s publiko, žal v BiH ne manjka tudi takšnih igralcev, je potem še težje, saj se spravijo nate. Tega pa si ne želim. Sploh pri mojih letih.

''Biti kapetan reprezentance je velika čast in velika odgovornost, saj moraš biti podaljšana roka selektorja. V težkih trenutkih moraš nekaj povedati in ekipo povleči za seboj, jo dvigniti, hkrati pa jo tudi zaščititi. Moraš biti vodja na igrišču in izven njega,'' se čuti dovolj sposobnega za opravljanje tako odgovorne vloge, kot je biti kapetan reprezentance. Foto: Gaja Hanuna

Letos boste dopolnili okroglih 40 let, a še vedno vztrajate na igriščih in imate nenazadnje pomembno vlogo tudi v izbrani vrsti. Kakšni so sploh vaši cilji za prihodnost? Načrtujete prihodnost kot vaš sovrstnik Cristiano Ronaldo, ki želi doseči tisoč zadetkov? Vi bi morda lahko povečali slovenski rekord in zbrali denimo 250 nastopov.

Ne, ne gledam v prihodnost, ampak zgolj iz sezone v sezono. Tudi tega še ne vem, kaj bom počel po karieri. Dokler mi bo zdravje služilo, bom vztrajal na igrišču. Dokler bo telo reklo, da zmorem. Zelo skrbim zanj. Od regeneracije do prehrane. Vse s ciljem, da lahko pariram mladim in vidim, da mi ne bežijo. Tudi na treningu se vedno primerjam, če gledamo denimo hitrost, z najhitrejšim, ne pa najbolj počasnim mladim soigralcem. Pa bi se lahko skril, ko imamo kakšne vzdržljivostne teste, a sem še vedno v vrhunski formi. To se pozna tudi v reprezentanci.

Torej ne igrate v slovenski reprezentanci zaradi stare slave?

Ne, ker tega enostavno nočem. Tako v reprezentanci ali klubu. Ko bom začutil, da ne morem več pomagati ekipi, se bom poslovil. Ko bom videl, da ne morem vztrajati v tem ritmu, to ne bo več imelo smisla. Da bi si tako kvaril staro ime? Raje gledam iz sezone v sezono.

Leta 2013 se je poročil z dolgoletno partnerico Barbaro in se preselil v prijetno vasico v občini Šmartno pri Litiji. Tisto leto je tudi prvič okusil legionarski kruh. Foto: Vid Ponikvar

Moram pa zelo pohvaliti ženo. Če mi ne bi dala ''žegna'' za to, da še vztrajam v tujini, potem se tega več ne bi šel. Vselej se posvetujem z njo. Žena je itak korenina. Brez nje ne bi bilo nič, družino drži povezano in organizirano. To je treba priznati. Ko pridem domov, se vedno prilagodim njej. Brez nje ne bi bilo nič.

Vas poleg podpore družine torej glede igranja futsala napaja ljubezen do športa, obenem pa tudi dejstvo, da lahko pri tem še kaj zaslužiš in tudi privarčuješ?

Lahko rečem, da od futsala živim že 12 let, pred tem pa sem bil nekaj časa tudi pismonoša. Ko igram futsal, damo lahko nekaj tudi na stran in privarčujemo. Združil sem torej prijetno s koristnim. Uživaš v tem. Delaš tisto, kar ti je ljubo, ob tem pa še služiš denar in na koncu še kaj privarčuješ. Brez žene bi bilo to nemogoče.

Vaši ženi je za vse skupaj, da še vztrajate na igriščih, verjetno hvaležen tudi selektor Tomi Horvat.

Da. Je pa Tomi moj sokrajan. Tudi on prihaja iz Šmartnega pri Litiji, tako da sva narazen le nekaj kilometrov.

Občina Šmartno pri Litiji je leta 2021 podelila Igorju Osredkarju za njegove bogate športne dosežke občinsko zlato priznanje. Iz te občine prihaja tudi aktualni selektor članske futsal reprezentance Tomislav Tomi Horvat. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Se je, ko je selektorsko mesto po rekordno dolgih 15 letih zapustil Andrej Dobovičnik, o tem, kdo bi bil lahko njegov naslednik, vprašalo kaj tudi vas? To se je zgodilo leta 2020. Takrat ste bili že kapetan in igralec z rekordnim številom nastopov za reprezentanco.

V bistvu se me je resnično vprašalo. Razmišljali so že o tujcu, a sem predsedniku NZS Radenku Mijatoviću izrazil svoje mnenje, da nisem za to. Nikakor nisem hotel, da bi v naši slačilnici odmeval tuj jezik. Da bi tujec zdaj v slačilnici Slovenije govoril denimo hrvaško. Čeprav igram v tujem klubu, se mi glede reprezentance ne zdi prav, da bi imeli tujega selektorja. Zato sem vesel, da smo vselej vztrajali s slovenskimi strokovnjaki. Imamo primerno stroko. Ni potrebe po tujcih. Nisem pa tudi prepričan, če bi imel tuji selektor takšno pripadnost do državnega dresa, kot jo ima Tomi.

V Sloveniji narašča vročica pred začetkom Eura 2026. Slovenija je pristala v skupini s Španijo, Belgijo in Belorusijo. Kakšne so vaše napovedi, do kod lahko posežete?

Glede napovedi sem zadržan. Raje skušam ostati trdno na tleh z obema nogama. Zato bi rekel, da je naš prvi in primarni cilj, da pridemo iz skupine. Torej da napredujemo, tako da moramo biti najmanj drugi v skupini. Mogoče se nekateri soigralci s tem ne bodo strinjali, a težko je zdaj napovedovati vrhunsko uvrstitev, potem pa bi, ne vem, razočarali navijače. Raje bi rekel, da je cilj uvrstitev v izločilni del, tam pa je vse mogoče. Igra se četrtfinale, odloča ena tekma. Seveda si kot kapetan želim dvigniti pokal ali pa obesiti medaljo okrog vratu. Lahko le obljubim, da bomo na vsaki tekmi pustili srce na igrišču, na koncu pa bomo videli, za kaj bo to zadoščalo. Važno je le, da ne razočaramo navijačev. Če jih ne bomo, ne bo izostal dober rezultat.

Leta 2018 je bil izbran v idealno postavo evropskega prvenstva. Kako se bo izkazal osem let pozneje? Foto: Aleš Fevžer

Bo letošnji Euro 2026 vaše zadnje veliko tekmovanje, ki ga boste odigrali za Slovenijo?

S selektorjem sva se o tem že pogovarjala. Vprašal me je, če bom zaključil reprezentančno kariero po Euru, pa sem mu rekel, da ne. Čeprav bo spet verjetno za mnoge to vrhunec kariere, se pri 39 letih še dobro počutim, tako da grem iz ciklusa v ciklus, potem pa bomo videli, do kod bomo prišli. To ne bo še moje zadnje veliko tekmovanje. Upam le, da ne bo kakšne hujše poškodbe, ker potem bi pa res moral oznaniti konec.

Sloveniji bi rad pomagal tudi v prihodnje. Tudi v primeru moje manjše minutaže, saj bi bil na treningu še vedno vzor mladim in jim pomagal z nasveti. Zaradi tega bi rad še vztrajal. Upam pa, da bi pred tem resnično naredili odmeven rezultat na Euru.

Dvakrat ste se na Euru uvrstili med najboljših osem (2014 in 2018), dlje pa ni šlo.

V četrtfinalu vlada tako majhna razlika med tekmeci, da se ti mora res vse poklopiti, če hočeš preskočiti še to oviro. Moraš imeti svoj dan, vratarji morajo biti na primerni ravni. Kar se tiče kakovosti, pa jo imamo. To smo že večkrat pokazali.

Igor Osredkar (skrajno levo) nastopa v slovenski izbrani vrsti tudi z Luko Čopom (drugi iz desne, številka pet), s katerim sta pred osmimi leti posnela skupno fotografijo. Takrat je imel Čop komaj 14 let. Foto: Filip Barbalić

Generacije v reprezentanci se torej menjajo, kapetan pa ostaja isti. Za Slovenijo nastopate že 21 let!

Zanimivo je, da igram v isti četvorki z Luko Čopom, ki se je rodil leta 2004. Torej tik pred tem, ko sem prvič zaigral za reprezentanco. Z Luko sva se slikala leta 2018 na Euru. Takrat je bil še 14-letni "mul'c". Nedavno mi je pokazal to sliko, zdaj pa bova igrala skupaj na Euru. Noro.

Kdo ve, morda pa boste čez nekaj časa na Euru še kdaj njegov selektor?

Mogoče (smeh, op. p.). Želim pa poudariti predvsem to, da se v reprezentanci ne čuti razlika zaradi kakšnega odstopanja po starosti. Mladim pariram v vseh parametrih. So zelo prijetni fantje. Smo prava družba, pomembno pa je tudi to, da v reprezentanci ni nobenega problematičnega igralca.

Kdaj si bo moč ogledati slovensko reprezentanco v skupinskem delu Eura v Ljubljani? Prvi nastop jo čaka 23. januarja proti zelo močni Španiji, prvi favoritinji skupine C, tri dni pozneje se bo pomerila z Belgijo, 29. januarja pa še z Belorusijo. Foto: Jure Banfi

Kaj pa navade mlade generacije? Denimo mobilna telefonija, ki je v vaših mlajših letih ni bilo toliko?

Za mizo pri reprezentančnih obrokih na naših reprezentančnih akcijah ni telefonov. Upošteva se to pravilo, vlada spoštovanje. Če hoče kateri izmed mlajših predčasno zapustiti mizo, me vedno vpraša za dovoljenje. Šele potem ko mu to dopustimo, lahko gre. Tako se trudimo, da vstajamo od mize vsi ob istem času. Mladi izkazujejo spoštovanje. Čutijo tudi pripadnost Sloveniji.

Morda bo njim uspelo tisto, kar ni vam. Zaigrati na svetovnem prvenstvu.

Joj, to pa res. Naslednje svetovno prvenstvo bo leta 2028, gostitelj pa še ni znan. Če bi se mi uspelo uvrstiti s Slovenijo prvič še na svetovno prvenstvo, bi se pa res lahko potem poslovil. To bi bil pa vrh kariere.

Sportal Vse to so nam povedali gostje sobotnih intervjujev

Sportal Navdihujoča zgodba o uspehu slovenske parašportnice leta Leje Glojnarič

Sportal Mehanik Tadeja Pogačarja: Včasih mi kdo že med dirko čestita za zmago, pa tega ne maram. Cilj je na ciljni črti in nikjer drugje.

Sportal Lara Prašnikar si včasih želi, da bi bila raje moški

Sportal Ema Kozin bo tudi po boksarski karieri ostala borka – borka za pravice

Sportal Aleš Brezavšček: Kot trener me je ves čas po malem strah