Iz Brava v Muro: Tukaj bo treba na petih tekmah zmagati triinpolkrat ali štirikrat

Sportal "Nogometaši imamo srečo, da lahko delamo in dobro živimo"

Dejan Grabić Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Danes 42-letni Ljubljančan Dejan Grabić, tudi sam nekoč nogometaš, je pred šestimi leti postal glavni trener Brava. Popeljal ga je v prvo ligo in ekipo mu je ob vzgoji mladih igralcev kljub manjšemu proračunu, kot ga imajo preostali prvoligaški klubi, uspelo zadržati v elitni deseterici slovenskega nogometa. Kar smo pričakovali že pred letom ali dvema, se je konec februarja res zgodilo. Dobil je ponudbo enega od največjih slovenskih klubov. In postal trener Mure. Odločiti se je moral v nekaj urah, prvič je zares zdoma, zato je imela družina pri odločitvi pomembno vlogo, ima namreč hčer z Downovim sindromom. Klub z najbolj strastnimi navijači v Sloveniji je prevzel, ko so bili sedem tekem brez zmage in v nepredvidljivi in izenačeni sezoni, ko se pet klubov bori za drugo in tretje mesto oziroma za tako želeno Evropo. Reprezentančni premor je izkoristil za to, da dokončno spozna ekipo, uvede na treningih še nekaj več svojih idej. Delovni dnevi pa so zanj dolgi tudi zaradi številnih intervjujev. In pred vami je tokratni Sportalov sobotni intervju.

Pretekli konec tedna so vodilno Olimpijo premagali z 2:1. Foto: Blaž Weindorfer / Sportida Ni lepšega kot zmaga pred reprezentančnim premorom, kajne?
Da, naš načrt je bil, da bi do tega premora nabrali čim več točk. Hvala bogu nam je uspelo zmagati na zadnji tekmi. Zdaj imamo dva tedna bolj tipičnih treningov. Veseli me, da lahko delamo, kot smo si začrtali.

In kako sta videti ta dva tedna?
Nekaj sestankov je, treningi pa so zdaj zagotovo na višji ravni. Vrnilo se je tudi nekaj poškodovanih igralcev. Treniramo zelo intenzivno, zelo agresivno. Imamo še eno prijateljsko tekmo, kjer bomo preizkusili nekatere stvari, ki naj bi jih igrali v prihodnosti. Po drugi strani pa bomo dali priložnost še mladincem, ki se bodo poskušali izkazati in opozoriti nase. Naslednji teden se vračajo mladi reprezentanti in Domantas Šimkus in se bomo že povsem usmerili k tekmi z Domžalami.

Za njim so štiri tekme na klopi Mure: dve zmagi in po en remi ter poraz. Foto: Nik Moder/Sportida V prvih treh tednih niti niste imeli veliko časa za treninge, vpeljavo svojih idej, ko ste imeli tudi po dve tekmi na teden.
Natanko tako. Igralci so bili sicer že prej zelo odzivni, zelo dojemljivi za nove stvari, ki jih sicer ni bilo veliko. Samo osnovna ideja. Zdaj pa v teh dveh tednih to lahko poglabljamo. A ne preveč, toliko, da bomo vsi natanko vedeli, kaj delati, ko žogo imamo in ko je nimamo.

Kakšen trener ste sicer? Je veliko analize, ogledov posnetkov ali bolj stara šola samo s trdnimi treningi?
Kombinacija obojega. Preveč analize pripelje do paralize. Tako so me naučili. In za trenerja in za igralce. Tukaj je treba najti pragmatično mero, kako priti do cilja, ki si ga zastaviš v igri.

Kako težko je trenerju prevzeti ekipo sredi sezone, ekipo, ki je ni sam sestavil?
Ne vem, ker je zame to prvič. To vidim samo kot izziv. Poskušam biti enostaven, se osredotočiti na zadeve, ki se mi zdijo najpomembnejše. Kako bomo prišli do rezultata, kaj dodati. Ne preveč stvari. Prve štiri tekme so bili v redu, za naprej pa se je treba pametno odločiti, kaj so prioritete za tekmo z Domžalami in nato naprej.

Kakšno je bilo stanje v slačilnici, ko ste prišli? Fantje so bili sedem tekem brez zmage.
Ne bom rekel, da je to normalna sezona, a pravzaprav je, saj imajo vse ekipe, razen Olimpije, podobna nihanja. Ko pride nov trener, se začuti nova energija. Mislim, da so igralci profesionalni. Vedo, zakaj so tukaj, kaj morajo delati. In to sem tudi začutil, zelo profesionalen odnos.

Maribor so premagali z 2:1. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Že na prvi tekmi pa ste premagali Maribor. Ste bili morda presenečeni še sami?
V naši ligi je vse mogoče. Presenečenje? Presenečen sem bil nad kakovostjo igralcev. So izkušeni. Ekipa je veliko prestala, sploh tisti, ki so zraven že dlje. To je bil naš kapital in bo še naprej. A zdaj bomo začeli malo drugačno zgodbo. In upam, da bodo to pospremili tudi rezultati.

S še več vključevanja mladih igralcev? Ste to nakazali že s tem, ko ste proti Olimpiji v prvi postavi na teren postavili 17-letnega Nika Kasala?
Prvo vodilo je rezultat. Pri tem ni bilo vodilo, da je Niko mlad, domač talent, ampak da lahko na tej tekmi, na tem položaju da največ. To je bila moja misel. Seveda pa nameravamo imeti v prihodnosti okostje podobno, kot so ga imeli pod Šimundžo, ko so dosegali največje uspehe. Ne vem, kako dolgo bo to trajalo.

To sezono je v ekipi res več tujcev kot na primer v tisti, ko je bila Mura prvak.
Da, ampak to je prehodno obdobje, ko se je končal neki cikel. Položaj na trgu je ... Če v to nisi vpleten, je težko razumeti, kako težko je ustvariti nekaj takega, kar je bilo ustvarjeno tu. Razmere na trgu so takšne, da je zelo zelo težko dobiti najboljše Slovence oziroma vzgojiti naše Prekmurce in dobiti tujce, ki so malo nad ravnjo lige, da lahko igrajo pri nas v prvi postavi. To je zelo težko, logistično in finančno.

Dejan Grabić je na klopi Mure petega marca debitiral z zmago nad Mariborom. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Kakšen je bazen mladih talentov tu v Prekmurju v primerjavi z Ljubljano?
Prednost Ljubljane je, da je v središču Slovenije, da je tam največ srednjih šol in fakultet. To je velika prednost Ljubljane. Kar pa zadeva talente, pa so ti razporejeni enakomerno po vsej Sloveniji. Murska Sobota tudi ni tako daleč, da ne bi privabila talentov iz vse Slovenije. Vidim športno in poslovno priložnost, da napolnimo mladinsko šolo z lokalnimi talenti in z najboljšimi iz Slovenije.

Niko Kasalo Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Kasalo je dal na prvi članski tekmi v prvi postavi gol. Kaj poveste takšnemu fantu po taki tekmi, da ga ne ponese?
On je dosegel prvi gol v članski ligi. Res je odlično vstopil v to člansko obdobje. Čaka pa ga ogromno dela, ogromno odrekanja. Glavo pokonci, a ne ošabno, in samo delo, delo, delo.

Je pa izziv zadržati doma največje talente ...
To narekujeta naš slovenski in evropski nogometni trg. Težko je zadržati igralca, ki dobi tako mamljivo ponudbo, da se zanj sliši ogromen korak naprej. In v končni fazi tudi za klube, saj je na koncu vse povezano z denarjem. V teh letih sem imel ogromno izkušenj z mladimi talenti in njihovimi starši. Ne vem, zakaj se jim tako mudi. Od primera do primera je sicer različno. Včasih je morda prav, da greš mlad v tujino, včasih ne. Treba je nogometno in osebnostno dozoreti, da lahko potem zdržiš oziroma imaš iz take izkušnje več pozitivnih kot negativnih stvari.

Iz družinskega okolja Brava ste prišli v nogometno zelo strastno Mursko Soboto. Kako velika je ta razlika? Kako ste že občutili to ljubezen do kluba?

Prestopili ste prav po tekmi Bravo - Mura. So vas že tisti dan snubili?
Ne, mislim, da sem izvedel v ponedeljek zjutraj. In sem se moral odločiti do konca dneva.

Grabić s hčerko Ulo Foto: Nik Moder/Sportida In kako težko se je bilo odločiti tako hitro?
Poklicno mi ni bilo težko, saj sem tega že navajen. Bolj zahtevno je bilo družinsko. Ko smo se pogovorili z ženo, otrokoma, prijatelji, starši, z vsemi, ki jim najbolj zaupam, sem se moral hitro odločiti.

Tudi kot igralec ste večino časa bili predvsem v Ljubljani in okolici, kako težko je bilo torej zdaj, ko imate tudi dva otroka, prvič oditi dlje od doma?
Je težko, a po drugi strani je Murska Sobota blizu. Ni tako daleč, dobro uro in pol vožnje. To ni težava. Slovenci smo malo razvajeni s temi razdaljami. Če je treba iz Murske v Koper, je pa to že konec sveta. A ni. Vse je blizu.

Kaj pa hčerka, vemo, da ima Downov sindrom? Očeta bo zdaj videla manj, večji del tedna preživite v Murski Soboti, domov se vračate dvakrat, trikrat na teden.

Kako težko je torej usklajevati družino in nogomet?
V tako življenje sem vpet že od časov igralske kariere. Na to smo navajeni. Seveda so plusi in minusi. Največji minus je, da nimaš prostih dni, nimaš prostih koncev tedna, nimaš pravega dopusta. To je morda ena od stvari, ki bi si jo lahko želel enkrat v prihodnosti.

Pa še delo trenerja nima osemurnega delovnika. Kako težko se je odklopiti od nogometa, ko ste doma?
Z izkušnjami to dobiš, to moraš znati, sicer si živi mrtvec, si prisoten, a nisi. To že znam. To je treba ločiti, a je težko, ker gre za tako živ posel, toliko informacij moraš obdelovati, toliko stvari moraš imeti pod nadzorom. Čeprav na koncu ugotoviš, da jih toliko le ni treba imeti pod nadzorom.

Je bil sin res tisti, ki je "zakrivil", da imate zdaj daljše lase? Vajeni smo vas bili skoraj povsem pobritega.
Da, ampak sva se ravno o tem pogovarjala z ženo. Gledala je stare slike. Ker sem jaz rekel, da me še ni videl z lasmi. Ampak mi je rekla, da sem se ljudem malo zlagal. Niti ona ni vedela, da sem imel vmes enkrat malo pričeske, v tem obdobju 13, 14 let. Ampak da, on je bil tisti, ki je rekel: Moram te videti z lasmi. Smo pa res kar pozabili, da sem jih že imel.

Dejan Grabić z ženo Janjo in otrokoma ob osvojitvi naslova prvaka druge lige z Bravom leta 2019 Foto: Nik Moder/Sportida

Če se uvrstite v Evropo, si pa lahko pustite še daljše lase, morda čop?
Če bo to pomenilo rezultat, bom imel tudi dolge lase.

Je bilo zdaj prvič, da ste dobili ponudbo za prevzem enega od večjih slovenskih klubov? Med novinarji se je pogosto šušljalo, ko je na primer Maribor iskal novega trenerja, da bi to lahko bili vi.
Prvič konkretno. Nikoli se nisem uradno pogovarjal o morebitnem prestopu in pogojih sodelovanja. Nikoli.

Kar nekaj mladih slovenskih trenerjev se je dokazalo v manjših klubih in nato odšlo v enega od večjih, kjer pa niso dobili dovolj časa, da bi se res lahko dokazali, na primer Luka Elsner v Olimpijo, Simon Rožman v Maribor. Je bilo s tega vidika zato kaj strahu, ko se je bilo treba odločiti za prestop iz Brava v Muro?

Sta pa ravno Bravo in Mura kluba, ki sta v zadnjem desetletju najdlje imela istega trenerja. Vi ste bili v Bravu šest let, Ante Šimundža je bil tu štiri leta in pol. In pravzaprav sta oba odšla sama. Torej ste znova v klubu, ki zaupa trenerju in mu da potreben čas.
Saj to ni samo v slovenskem nogometu, je tudi v evropskem. Tega malo manjka: da je res jasno začrtano in se stoji za tem, kar se je dogovorilo. Je pa logično, da morajo biti rezultatski cilji doseženi, saj so s tem povezani tudi poslovni cilji, kar zadeva finance, delovanje kluba. A sta v Sloveniji dve skrajnosti, kjer vidiš, kaj pomeni konstanta vodenja, kaj pomeni jasna vizija.

Koliko časa potrebuje trener, da lahko vpelje svoje ideje, svoj način igre, sploh če želi dati priložnost tudi mlajšim? Dve leti, tri?
Lahko se pozna že prej. Odvisno, kakšna je trenutna ekipa, kakšno ekipo si klub želi v nekem obdobju in misli, da bo s tako ekipo dosegel cilje. Če je razpon med tema dvema ekipama velik, je potrebnega več časa. Če je pa manjši, je pa manj.

Z vsakim igralcem Mure je že opravil osebni razgovor ali pa ga še bo. Foto: Nik Moder/Sportida Pri košarki pravijo, da trener, ko ekipo prevzame sredi sezone, želi dva nova igralca, ki jima zaupa, ju pozna. Kako je s tem v nogometu? Tu pač ni mogoče, da bi kar takoj pripeljali okrepitve.
Izkušenejši, starejši trenerji so vedno rekli, da vsak prestopni rok potrebujem tri nove ali svoje igralce. To je neko nenapisano pravilo. Poznaš igralce, s katerimi si prej deloval, tudi ligo poznaš in precej jasno veš, kaj tvoj novi klub potrebuje za dosego nekih ciljev. Seveda bom tudi jaz naredil vse, da bomo, če bo to mogoče, pripeljali igralce, za katere vem, da so karakterni, za katere vem, da se je nanje mogoče zanesti.

V Sloveniji se v nogometu vsi dobro poznate, pa vseeno, kako ste se spoznavali z igralci Mure?
Moja prioriteta je bila, da z vsakim opravim individualni sestanek, tako o poslu kot osebno. Da se vsak igralec dobro počuti, da ima jasno zastavljene cilje. To mi je že skoraj uspelo, samo še z Žigo Kousom moram govoriti, ki je bil bolan, pa s Klemnom Puckom, ki je poškodovan. In z nekaj tistimi, ki smo jih priključili iz mladinskega pogona. Zame je pomembno, da je ta odnos čist, da se ločita poslovni in zasebni odnos. Za osebne stvari si na voljo za vse, za vsako pomoč, v nogometu pa so malo jasnejša pravila in odgovornost.

In kakšne igralce ste dobili?
Zelo karakterno ekipo. To sem že začutil. Karakterno izkušeno, tehnično in taktično sposobno. Ne bom rekel, da je to veliko presenečenje, ampak potrditev tistega, kar sem o Murinih igralcih mislil že prej.

Pri Bravu sta bili prioriteti obstanek in delo z mladimi, v Muri sta Evropa in uveljavljanje mladih. Je med temi cilji velika ločnica?
Jaz vidim veliko vzporednic. Filozofija je podobna: doseči rezultat in uveljaviti igralce, ki bodo prodajno zanimivo. Razlika je bila ... Če karikiram: če si pri Bravu zmagal na eni, dveh in pol, je bilo v redu, tukaj pa bo treba na petih tekmah zmagati triinpolkrat, štirikrat.

Boj za Evropo je to sezono res izenačen, med drugim Mariborom in vami na šestem mestu je samo šest točk razlike, vmes so Celje, Koper in Domžale. Sledi še osem tekem. Kako težka bo ta pot v Evropo. Vse je tako nepredvidljivo: na primer Domžale so premagale Olimpijo, nato izgubile proti Radomljam.

Prav Domžale so vaš naslednji nasprotnik ...
Domžale so ekipa, ki lahko razbije vsako ekipo. In to je največja nevarnost oziroma opozorilo za nas. Oni lahko gol nasprotne ekipe napolnijo v enem polčasu, to smo videli že velikokrat. Po drugi strani pa imajo energetska nihanja v seriji tekem. Naredili bomo vse, da bomo mi pravi, po drugi strani pa upam, da oni ta dan ne bodo.

Ni dileme, da bo Olimpija prvak, meni trener Mure, ki jo je pred dnevi premagal. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Odstopa le Olimpija, ki je 15 točk pred Mariborom. Je prvak že odločen?
Vse je mogoče, ampak oni so v takšnem ritmu, igrajo s tako lahkoto, s tako samozavestjo, da mislim, da ni dileme, da bodo na koncu prvaki. Prednost je tako velika, da bodo to rutinsko pripeljali do konca. Je pa vse mogoče: sezone so nepredvidljive, ena poškodba, en rdeči karton lahko obrne sezono na glavo. A o tem dvomim.

Ob takšni prednosti se zdijo konfrontacije trenerja Alberta Riere ob porazih z drugimi trenerji, tudi z vami na zadnji tekmi, povsem nepotrebne.
Brez komentarja. To je ... Ne strinjam se, da je to nogometna folklora in da to mora biti. To je bil dogodek, ki ne spada na nogometno igrišče. Jaz tega res sploh ne bi več komentiral.

Še nekaj vaših razmišljanj o slovenski reprezentanci, ki je ta teden začela kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2024. Je to res največja priložnost te generacije?
Da, a ne samo zaradi skupine, ampak mislim, da se je sestavila res super generacija, imamo odličnega selektorja, dobro energijo okrog reprezentance. Moramo biti samo pozitivni, predrzni, po drugi strani skromni, a samozavestni, da spet pridemo na veliko tekmovanje.

David Brekalo je zabil na četrtkovi reprezentančni tekmi. Bil je Grabićev varovanec v Bravu. In to je za Dejana največja nagrada. Foto: Saša Pahič Szabo/Sportida Proti Kazahstanu je v četrtek zadel David Brekalo, ki je igral za vas v Bravu. Kako pomembna stvar ali kako velik motiv je za trenerja, da poskuša vzgojiti igralca, ki bo prišel v reprezentanco? Pri Muri je na primer to v zadnjem obdobju uspelo Ninu Kouterju, Žanu Karničniku.
Čutim, da je trenerstvo moje poslanstvo, a ne le z vidika uspehov. Najbolj sem bil srečen in vesel, ko je bil David Brekalo vpoklican v A-reprezentanco, ko so zdaj vpoklicali Vanjo Drkušića, podobno Igorja Vekića. Ko s temi fanti preživiš več časa, z nekaterimi tudi po 10 let, jih poznaš do potankosti in veš, kaj so preživeli. In je to zate največja nagrada.

Sportal Gajser ni okleval ob podaljšanju s Hondo. "Zakaj zamenjati zmagovalno ekipo!" #video

Sportal "Dakarska vas, ker uspeha nisem žel samo jaz, ampak vsi sosedje, vsi, ki so pomagali" #video