Se lahko tudi Slovenci učimo iz napak?

Dan in pol po zgodovinskem večeru, ki so ga navijačem pričarali Marcos Tavares in soigralci, v Mariboru še naprej zasluženo proslavljajo zgodovinski dosežek, o katerem se bo govorilo še leta in leta.

Uspeh, do katerega je vodila pot, na kateri ni manjkalo stopničk in stopnic, po teh so Mariborčani uspešno hodili, včasih so kakšno tudi preskočili. Uspeh, katerega temeljni kamen je leta 2007 s prihodom v klub postavil Zlatko Zahović. Ta je začrtal natančno vizijo, v kateri ne manjka takšnih in drugačnih smernic delovanja vsega klubskega ustroja, skupaj z vestnimi sodelavci je klub popeljal iz rdečih številk in v zadnjih letih potihoma upal na to, kar je v torek zvečer dočakal na Škotskem.

Na tej poti se je Mariborčanom, tako kot se zgodi vsakemu, ki dela, kdaj tudi zalomilo, bilo je tudi nekaj napak, a pomembno je, da je bilo pravilnih odločitev veliko več. Na njej ni manjkalo niti prijemov, ki širši javnosti ne bodo nikoli poznani in jih ta prav zagotovo ne bi odobravala, a tako je v poslu, športu in predvsem v nogometu dandanes povsod. V tujini celo neprimerno več.

Zdaj so Mariborčani v nogometnem raju. Danes proslavljajo veliko zmago, jutri bodo odštevali dneve do trenutka, ko bodo po zelenici Ljudskega vrta tekali Lionel Messi, Cristiano Ronaldo, Zlatan Ibrahimović ali drugi izmed zvezdnikov klubov, ki jim jih bo namenil večerni žreb v Monaku. Zasluženo uživajo v trenutku zmagoslavja, ki so si ga na igrišču in ob njem pošteno priborili. Potem bodo prišli dnevi, ko bo treba pljuniti v roke in poskrbeti, da bo zgodovinski, tudi nenadejan uspeh odskočna deska za še svetlejšo prihodnost, ne pot v brezno.

Da bo uspeh poskrbel za dodatno rast kluba na vseh ravneh in ne bodo dopustili ponovitve scenarija iz leta 1999. Takrat je Mariborčanom uspel enak podvig, a je denarja in vsega, kar je prinesla liga prvakov, že po nekaj letih ostalo približno toliko, kot ostane snega na ledeni ploskvi po tem, ko ob odmorih med hokejsko tekmo čez njo zapelje rolba.

Še vrsto let so se potem bojevali, da so se spet postavili na noge. Pravzaprav jim je uspelo šele s prihodom zdajšnje vodstvene zasedbe. Poznavajoč ljudi, ki so zdaj v klubu, in predvsem njihovo delo, se za tak scenarij ne bojimo, a vseeno. V takšnem položaju še niso bili, zato previdnost ni odveč.

Tudi zato ne, ker nam zgodovina govori, da se iz napak v drugi pravljični zgodbi slovenskega nogometa njeni akterji niso naučili veliko. Južnokorejske reprezentančne peripetije iz leta 2002 niso bile dovolj veliko opozorilo, da se podobno ne bi zgodilo manj kot deset let pozneje. Bo zdaj v športu, v katerem dve stvari, ki v marsičem krojita današnjo družbo, ego in denar, igrata pomembno vlogo, naposled drugače? Bomo Slovenci pokazali, da se lahko kaj naučimo tudi iz napak?