Podcenjeval Slovenijo in uničil Olimpijo

Čeprav Ranka Stojića v Olimpiji že nekaj časa ni, pa v zmajevem gnezdu še vedno živi njegov duh. Naselil se je v glave igralcev in jih tako zmedel, da na igriščih ne znajo pokazati tistega, česar so sposobni. Zgodba se vleče iz tedna v teden, frustracija je ogromna, pritisk vedno večji. Igralci vedo, da čez noč niso mogli pozabili nogometa, a so nemočni, ko se začne nova tekma. Takrat se porodi novo spoznanje nemoči. Nadaljuje se rezultatski neuspeh, ob katerem trpita samopodoba kluba in ponos navijačev.

Stvar je tako kompleksna, da ji do živega ne moreta niti brezpogojna ljubezen navijačev kot tudi trener Marijan Pušnik, ki obožuje tehtne analize. Po porazu proti Aluminiju je potožil, da sploh ne ve, kaj se plete po glavah igralcev. Ve, da so zmožni igrati veliko bolje, in se čudi napakam, ki si jih privoščijo na tekmah. Opazuje kaos, s katerim Olimpija zapravlja vse dobro, kar je zgradila v zadnjih sezonah, in doživlja razočaranja.

Brcnil v temo

Zakaj je za neuspeh v Kidričevem kriv Stojić in njegova zapuščina? Za začetek se je dobro spomniti na njegovo drzno napoved. ''Olimpija bo prvak še pred koncem sezone,'' nam je zagotavljal sredi zimskega prestopnega roka, ko se je iz tedna v teden hvalil z novimi nakupi. Takrat je bil še športni direktor, poln načrtov, kako bo pomagal zgraditi Olimpijo, ki ne bo predstavljala strahu in trepeta le v Sloveniji, ampak tudi širše.

Z napovedjo, podprto s samohvalo, je brcnil v temo. Raven netočnosti njegovih napovedi se je nato le še stopnjevala. Tako kot nemoč nogometašev Olimpije, ki so postali tako slabi in omejeni, da lahko Maribor brezskrbno organizira proslavo za 14. naslov, čeprav se sploh še ni začela zadnja četrtina prvenstva.

Jeseni točkovno poravnani z Mariborom

Optimistična in vase zaverovana napoved, ki jo je izrekel Stojić, je namigovala, da pripravlja Olimpija nekaj velikega. Pozneje je pojasnil, da je besede v takšnem vrstnem redu izrekel namenoma. Zavedal se je, na kakšen odziv bi lahko naletele v Mariboru, a jih je vseeno izustil. To je upravičil s tem, da je želel pritisniti na motivacijski sprožilec, s katerim bi izboljšal načeto samozavest igralcev.

Potarnal je o težavi, ki jo tako velikemu klubu, vsaj za slovenske razmere, ne bi mogli pripisati kar tako, na prvo žogo. A to je bil le del zgodbe o Olimpiji, pri kateri so se po jesenski vrnitvi Stojića začele dogajajo nevsakdanje in nelogične stvari.

Kako bi lahko bila načeta samozavest igralcev, ko pa so v jesenskem delu, takrat je bil športni direktor še Nenad Protega, zbrali enako število točk kot največji tekmec Maribor? Zakaj? Ker so spodobno nabirali točke, z občasnimi spodrsljaji pa dokazovali, da so le navadni ljudje? Ali zaradi tega, ker se je Stojić v dogovoru s predsednikom Mandarićem odločil za drastične reze in so se staroselci zaradi številnih zimskih nakupov počutiti manj cenjene kot v šampionski sezoni 2015/16? Celo odrinjene in apatične, čeprav so z Mariborom bili enakovredno bitko in napovedovali dramatično pomlad, polno vznemirjenja v boju za naslov?

Vse je šlo narobe

V bistvu je Stojić, ki se je otepal neposrednih povezav dela pri Olimpiji in lastni menedžerski agenciji, drzno napoved izrekel v prvi osebi. Če si je moral kdo dvigovati samozavest, je bil to prav on. To je počel na različne načine, ta je bil eden izmed njih. Samozavest je potreboval, če je želel obrazložiti nujnost radikalnih posegov, s katerimi je Olimpijo, zelo resnega kandidata za ubranitev državnega naslova, spremenil v zimski eksperiment. Spoprijel se je z odgovornostjo. Vanj so bile uperjene oči tisočih navijačev, pa tudi radovednih tekmecev, ki so jih drzne napovedi iz zeleno-belega tabora o veleokrepitvah vsaj malce prestrašile.

Ko pa se je začelo zares in je Olimpija po niti ne tako slabi igri, kar je glede na videno v preostalem delu spomladanskega dela potrebno priznati, ostala praznih rok na večnem derbiju v Ljudskem vrtu, je šlo vse narobe. Navijači so klub oklicali za cirkus, žalili lani najboljšega igralca Roka Kronavetra, nekdanji strateg Luka Elsner o tem za zdaj še ni pripravljen govoriti, zdajšnji strateg Pušnik nikakor noče priznati, da je s tem, ko je podal roko Stojiću, pojedel svoj ponos in pri navijačih zapravil velik del kredita. Za nameček so začele z vseh strani deževati še poškodbe igralcev. Dajale so vtis, kot da se je Olimpija zamerila tudi nekomu od zgoraj, saj sta jo najprej skupili največji zimski okrepitvi, Kingsley Boateng in Nathan Oduwa, v nedeljo pa še kapetan Branko Ilić.

Milan Mandarić je vsem zgrešenim akcijam prižgal zeleno luč in pozabil na nasmeh, s katerim se je rad sprehajal po ljubljanskih ulicah. Zmaji so v šestih spomladanskih tekmah osvojili le točko in za Mariborom zaostali za katastrofalnih 13 točk. Uresničilo se je nekaj, kar se je po zadnjem krogu jesenskega dela zdelo skrajno neuresničljivo.

Enkrat je naključje, šestkrat nikakor

Razplet okoliščin je privedel do tega, da so se igralci znašli pod hudim stresom. Čeprav se trudijo, da bi skrivali težave in poudarjajo, kako jih ne ovirajo pri delu, rezultati pravijo nekaj drugega. Enkrat se že zgodi. Tisto je naključje. Če pa si neuspešen šestkrat zapored, pa je to nekaj drugega.

Zato predstavljajo nogometaši Olimpije danes izziv za športne psihologe. Potrebujejo junaka, ki bi jih po računalniško resetiral in vrnil v stanje, s katerim jim je šlo jeseni kar dobro. Resda je bilo takrat v njihovih vrstah več znanih slovenskih nogometašev, ki bi zdaj prišli še kako prav, a bi lahko premagovali tekmece tudi z zdajšnjim kadrom. Če bi znali iz svojih misli pregnati sivino, ki se je začela nabirati med neuspešnim eksperimentom Ranka Stojića in si povrnili zbranost ter samozaupanje, bi se znašli na pravi poti.

Za največji izliv tragikomičnosti je poskrbela dinamika izjav ožjega vodstva kluba. Ko je trenerski položaj prevzel Pušnik, je vedno bolj nemiren Stojić skušal dopovedati Sloveniji, kako se je združila zmagovalna trojica (še predsednik Mandarić), ki predstavlja dobitno kombinacijo za Olimpijo. Le nekaj tednov pozneje je ponižan pobral šila in kopita. Zapustil je potapljajočo se ladjo.

Stojić je podcenjeval 1. SNL

Odšel je, pred tem pa se je podcenjujoče vedel do domače nogometne javnosti, najbolj pa kakovosti 1. SNL in mnogih klubov, ki lahko le sanjajo o tako finančnih pogojih, kot jih ima Olimpija. Skušal je pokazati, kako je slovensko prvenstvo hitro osvojljiva trdnjava. Da se lahko na sončni strani Alp uspe že s tem, če se vživiš v adrenalinski duh, s katerih se otroci lotevajo igrice Monopoli in z različnih koncev sveta pripelješ nekaj bolj ali manj odmevnih okrepitev.

Pozabil pa je na več stvari. Proces dozorevanja, medsebojni odnosi v slačilnici, težave z uigranostjo, pomanjkanje časa, menjava nogometnih okolij, (ne)potrpežljivost navijačev. Olimpija je letos dobila po prstih od klubov, kjer igralci prejemajo tudi desetkrat manjše plače, a so za razliko od Ljubljančanov, ki so poskrbeli za napačno strategijo, čez zimo v ekipi ohranili rep in glavo.

Po drugo mesto ali lovoriko?

V takšnem trenutku, ko se je Olimpija znašla na sramotilnem stebru, saj je izgubila tudi drugo mesto v 1. SNL, odmeva celo spomin na drzne besede Mandarića. Mariboru je pred meseci zaželel čim več sreče v boju za drugo mesto. Napoved je bila povsem zgrešena. Bila bi smiselna, če bi namesto besede mesto v stavku uporabil lovoriko.

Vijolice imajo državni naslov že v žepu, v sredo pa se bodo z zmaji pomerile še v prvem polfinalnem dvoboju pokalnega tekmovanja. Tam bodo lovile še drugo lovoriko in upale, da bo v igralcih Olimpije še vedno naseljena negativna energija, ki jo je prinesla zimska prevetritev kadra.