Spotkast
Torek, 6. 5. 2025, 4.00
3 tedne
Spotkast: Jaka Jakopič
Jaka Jakopič se zahvaljuje ženi: Hvala, ker si mi rešila življenje! #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,96
"Ni poti do sreče, sreča je pot," sporoča Jaka Jakopič, nekdanji profesionalni nogometaš, ki se je pri 24 letih pogumno spoprijel z zahrbtno boleznijo in kot prvi slovenski športnik javno spregovoril o tem, kako se je boriti z rakom in ga tudi premagati. Zato so ga oklicali za slovenskega Lancea Armstronga. Zdaj, dobri dve desetletji pozneje, se še vedno čuti poklicanega, da opozarja na težave, pasti in stiske, ki jih doživljajo bolniki z rakom in njihovi bližnji. Njegove zgodbe predstavljajo navdihujoče bogastvo, ki ga širi tudi kot soustanovitelj društva OnkoMan. Skozi svojo življenjsko pot nas je popeljal v Spotkastu.
Jaka Jakopič je debitiral v 1. SNL pri 21 letih v dresu Dravograda na gostovanju pri Korotanu (2:1). To se je zgodilo 8. avgusta 1999, njegov soigralec je bil tudi Robert Koren. Pozneje je v 1. SNL zaigral še v dresu Domžal, Šmartnega in Factorja (Interblock), nogometni kruh pa je okušal tudi na Japonskem in v Avstriji.
Že kot otrok je sanjal, da bi bil uspešen nogometaš. Njegov vzornik je bil oče, v Sloveniji dobro znan nogometni delavec. "V prvem razredu sem na vprašanje, kaj bom počel, ko bom velik, odgovoril, da bom dopoldne pravnik, popoldne pa nogometaš. Tako kot moj oče," nam je v Spotkastu zaupal 46-letni Jaka Jakopič in dodal: "Bil sem na tej poti. Vmes me je ustavila bolezen, a sem nadaljeval svojo pot. Vztrajal sem in verjel vase. Naredil sem nekaj, kar po moje marsikomu ne bi uspelo. Užival sem vsak trenutek," nam je gostobesedni Ljubljančan, sicer nekdanji profesionalni nogometaš, v nadaljevanju pogovora predstavil svojo življenjsko zgodbo, s katero že dalj časa osvešča vse, ki bi se lahko znašli v podobni stiski.
Rak je najboljša beseda, ki opiše moške
"Moški smo veliki frajerji, po drugi strani pa tudi bojazljivi. Rak je res najboljša beseda, ki nas opiše. Čvrsti na zunaj, notri pa mehki," je med drugim v Spotkastu izpostavil Jaka Jakopič.
Kako se je sploh spopasti s tako zahrbtno boleznijo, kot je rak, in od kod pri tem črpati dodatne moči? Številni o tem nočejo govoriti, se še manj izpostavljati v javnosti, Jaka pa je že kot mlad začutil, da je v tem našel svoje novo poslanstvo.
"Vedno obstajata dve poti. Ali se boš pritoževal ali pa se boril," se je pri 24 letih, ko je bil v najboljših nogometnih letih, takrat je nosil dres Domžal, soočil z najtežjo življenjsko bitko. Še kako dobro se spominja, kako je odlašal s tem, da bi svoje težave zaupal zdravniku. Da bi ga sploh obiskal in vprašal za strokovno mnenje.
"Če je kaj narobe z gumami na avtu, gremo moški takoj na servis, če pa je kaj narobe z nami, odlašamo z obiskom zdravnika. Moški smo veliki frajerji, po drugi strani pa tudi bojazljivi. Rak je res najboljša beseda, ki nas opiše. Čvrsti na zunaj, notri pa mehki," se trudi, da bi s svojimi zgodbami o viteškem boju z rakom poskušal skrhati to lupino. Vse z namenom, da bi moški, ki čutijo, da z njihovim zdravjem ni vse v najlepšem redu, pravočasno zbrali pogum in odšli k zdravniku. "Statistično dokazano smo moški v tem pogledu ranljivejša skupina od žensk."
Bula na prsih mu je življenje obrnila na glavo
Njegova srčna izbranka Manca mu je rešila življenje.
Zelo dobro se spominja, kako je spoznal svojo bolezen. Začelo se je dokaj nedolžno. Vsaj tako je mislil. Ko je bil nogometaš Domžal in kar obetal, so se mu začele pojavljati majhne bule na vratu. "Ko sem to povedal v garderobi, so mi trije soigralci pokazali še svoje bule in dejali, kako jim je to ostalo od prehlada," je opisal prvi simptom, ki ga je začel motiti pri 24 letih. "Potem me je srbela koža, a je tudi drugo polovico ekipe srbela koža, saj je ekonom, ko je pral naše drese, včasih menjal mehčalec, včasih pa uporabil samo prašek," je dal na stran tudi drugi simptom, zaradi katerega ni delal drame.
Tretji simptom je bila zadihanost. "Tolažil sem se s tem, da se na zimskih nogometnih pripravah s klubom verjetno nisem tako dobro pripravil," je znova iskal razlog, s katerim bi opravičil zadihanost. Četrta stvar, ki ga je takrat motila, je bilo nočno potenje. Takrat si je govoril, da je verjetno njegovo dekle "preveč zakurilo". Spet je našel izgovor. "No, nato pa se mi je pojavila bula na prsih," je spomnil na nov simptom, po katerem se je njegovo življenje obrnilo na glavo.
Klubski zdravnik NK Domžale je po opravljenem pregledu dejal, da je to verjetno hematom od kakšnega udarca. "Ko je bula postajala vedno večja, so mi rekli, da se mi je verjetno kaj vnelo. Dali so mi obloge," ga to ni motilo, dokler ga ni začelo boleti med rebri, potem pa se je pojavil še pritisk v ušesih. Bilo je neznosno. "Kot da bi bil ves čas na letalu, med treningom sem slišal samo sebe," se je zaradi pritiska v ušesih odpravil k zdravniku. Soigralec mu je pripomnil, da je za vse skupaj krivo ušesno maslo, ki ga mora odstraniti. "Po vseh teh simptomih sem odšel k zdravnici le zaradi tega, da bi mi odstranila maslo v ušesih," se še danes nasmehne, ko se spominja dogodkov izpred 23 let.
"Ko pa mi je zdravnica rekla, da nimam ušesnega masla, sem ji pokazal še bule. To pa zato, ker mi je dekle reklo, da me bo pustilo, če ji ne pokažem teh bul. Za to sem ji še danes hvaležen. Zato je tudi moja žena. Ker mi je v bistvu rešila življenje," je hvaležen srčni izbranki Manci, ki je stala zvesto ob njem v dobrem in slabem, pozneje pa sta dobila tri čudovite hčerke.
Ko je izvedel za diagnozo, je bil zmeden
Med zdravljenjem se je moral posloviti od dolgih bujnih črnih las, s katerimi je pred tem igral nogomet v 1. SNL.
Obisk pri mladi zdravnici zaradi želje po odstranitvi ušesnega masla mu je tako rešil življenje. Poslali so ga na onkološki inštitut. Takrat je zaslutil, da zadeva vendarle ni tako nedolžna. Ko je izvedel za diagnozo, je bil zmeden. Dejali so mu, da ima Hodgkinov limfom.
"Takrat sem si rekel, hvala bogu, samo da ni rak. In sem vprašal zdravnike, kaj je to, pa so mi rekli, da je to rak na bezgavkah na vratu. Bilo je, kot da bi me nekdo udaril s kladivom po glavi," se je začel zavedati, da je pred njim nova tekma, ki jo želi dobiti. Rak je bil že v tretjem od štirih stadijev. Mama, ki je odšla z njim na pregled, se je ob novici sesedla.
Začel je novo tekmo. Malce drugačno od tistih, ki jih je bil vajen igrati na zelenici z nogometnimi čevlji. Zaupal je uradni medicini. Imel je 13 metastaz, opravil 15 kemoterapij, 32 obsevanj in vse zelo dobro prenesel.
Jaki Jakopiču sta ogromno pomagali knjigi Lancea Armstronga Vsaka sekunda šteje in Ne gre samo za kolo. Američan je prebolel raka na testisih, nato pa sedemkrat zmagal na Dirki po Franciji, a je bilo pozneje dokazano, da mu je to uspevalo s pomočjo prepovedanih poživil.
Takrat sta mu ogromno pomagali knjigi Lancea Armstronga Vsaka sekunda šteje in Ne gre samo za kolo. "Odprli sta mi oči, da nisem sam," je med zdravljenjem začel pisati svoje misli na papir. Začeli so jih objavljati, Jaka pa je prebolel rak in se vrnil na nogometna igrišča. Pozneje je uresničil sanje, zaigral celo na Japonskem, kjer se mu je zgodilo nekaj nepredstavljivega. Izbral je namreč prvi klub v zgodovini japonskega nogometa, ki je propadel zaradi bankrota!
Treniral brez las, obrvi in pigmenta
Sindikat SPINS in Sindikat športnikov Slovenije sta oktobra 2005 v sodelovanju s slovenskimi onkološkimi društvi ter Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) začela z dobrodelno akcijo s sloganom "Glave gor! Rak. – Poglej mu v oči in zmagaj tudi ti!".
Zaradi tega, ker je želel deliti svojo izkušnjo z drugimi in jim pomagati pri lajšanju muk, so ga prijatelji oklicali za slovenskega Lancea Armstronga. Vzdevek je obveljal. Še danes je od srca hvaležen NK Domžale. Športni direktor Nenad Protega in predsednik Stane Oražem nista vedela, kako bi mu pomagala, pa sta mu, čeprav je z izpadom Domžal v drugo ligo avtomatično potekla pogodba vsem, podaljšala sodelovanje še za eno leto.
Soigralci, med katerimi ni manjkalo bodočih zvezdnikov slovenskega nogometa, to so bili tudi Samir Handanović, Zlatan Ljubijankić, Dalibor Stevanović in drugi, trener pa je bil Slaviša Stojanović, so ga sprejeli za enega od svojih. "Čeprav sem izgubil devet kilogramov mišične mase, bil brez las, obrvi in pigmenta, sem lahko z njimi treniral," je bil hvaležen za trenutke, ko je bil lahko z njimi.
Je prvi slovenski športnik, ki je prebolel raka in o tem javno spregovoril, nato pa se vrnil v profesionalni šport. "Šlo mi je na živce, ker so rak enačili s smrtjo," je danes ganjen, ko se spominja priznanj številnih moških, kako jim je s svojo zgodbo pomagal, da jih je "brcnil v zadnjico" in so šli pravočasno k zdravniku.
Jaka Jakopič je soustanovitelj onkološkega društva za moške OnkoMan in nogometni agent.
V Spotkastu je spregovoril tudi o razočaranju, ko je izvedel, kako je njegov "junak" Armstrong zlorabljal doping za dosego športnih ciljev, in fenomenu slovenskega športa na čelu s kolesarskima asoma Tadejem Pogačarjem in Primožem Rogličem, ki sta kolesarstvu vrnila pridih čistega in poštenega športa, nogometni poti, v kateri se je ob koncu podal tudi v Avstrijo, ni pa manjkalo veliko, da bi zaigral celo v Maleziji, ter akciji Glave gor, v kateri je osveščal Slovenijo skupaj z znanimi športnimi imeni in slovensko nogometno reprezentanco, pa društvu OnkoMan, nevarnosti kožnega raka, zavedanju o umrljivosti, velikem osebnem prazniku, ki ga praznuje 17. aprila, vsakoletni akciji movember in še čem. Vabljeni k ogledu!
