Izgubljeni šoferji v okolici Krugerjevega parka

Delno so verjetno krivi prireditelji, ki s prometno signalizacijo in javnimi označbami poti sredi Polokwaneja do razkošnega štadiona Peter Mokaba očitno niso pretiravali, nekaj pa je pri tem zagotovo prispevalo tudi neznanje šoferjev. V Johannesburgu, večmilijonskem ''mravljišču'', so nam lokalni vozniki taksijev zatrdili, da za ''korektno'' poznavanje destinacij potrebujejo vsaj tri leta trdega dela. Ko prebijejo toliko časa v jeklenem vozičku, lahko brez večjih težav vozijo stranke na želena mesta, čeprav smo se prepričali, da obstajajo še vedno določene izjeme. Sploh naše zatočišče Sandton Guest House, ki marsikaterega šoferja prisili v to, da ob omembi tega naslova zgolj skomigne z ramo in hiti po telefonu moledovati kolege za pomoč. Orientacija v velikih mestih je zelo pomembna stvar, sploh zaradi tega, ker le malokdo prisega na pomoč navigacijskega pripomočka GPS. Do izraza pa pride tudi v manjših, bolj razpotegnjenih prizoriščih, kot je npr. Polokwane.

Očarljiva pokrajina

Iz Johannesburga smo v nekdanji Pietersburg, ki ima krvavo in dinamično zgodovino (med drugim so nekdanji britanski kolonialisti tu konec 19. stoletja sezidali koncentracijsko taborišče za uporniške Bure, katerim so orožje dostavljali predvsem Nemci), leta 1992 pa je bil preimenovan v Polokwane, ki naj bi v prenesenem pomenu pomenil ''varno mesto'', potovali skoraj pet ur. Na poti je bilo kar nekaj zanimivih prigod, čeprav smo jih večji del prespali, saj smo se na mesto prve slovenske tekme na SP odpravili ob peti uri zjutraj in nas je spremljala še prijateljica tema.

Ko nas je prebudilo sonce, smo lahko na široki, malce dotrajani, a še vseeno dovolj prijazni cesti, opazovali čaroben naravni svet, ki obkroža ta del JAR. Splet savan, gričkov, gostih dreves, osamelcev z nam neznanimi rastlinami ter posameznimi skupinami gnujev, je bil očarljiv, a vseeno še daleč od tega, kar ponujajo naravni rezervati. Sožitje značilnih afriških živalskih predstavnikov, ki jih ni bilo videti na pretek.

Zavili v napačno smer

Prometni znaki, da nas loči le malo do Zimbabveja, nas niso zmedli, tudi ne trop manjših opic, ki ob cestah išče lažjo pot do hrane ter pri tem tudi tvega svoje življenje, pač pa sam zaključek vožnje. Ko smo že prevozili središče ''varnega mesta'' in se začudeno znašli že nekaj kilometrov izven, o štadionu pa ni bilo ne duha ne sluha, smo še enkrat več konvoj ustavili ob cesti, šoferji pa so domačine hiteli spraševati za nasvet. Nato se je celo pripetilo, da smo zavili v past.

Na ogromno cesto, pri nas bi se je oprijel naziv avtocesta, ki pa je bila na našo žalost enosmerna. In mi smo šli v napačno smer. Imeli smo srečo, saj je bila cesta v tistem trenutku malodane pusta, tako da smo brez težav popravili napako in se odpravili proti končnemu cilju. Kot da nam bi to dalo dodatnega vetra, smo že v naslednjih minutah končno ''spregledali'' in zavili v pravi ovinek, kjer so nas varnostniki rade volje usmerili do štadiona. Leži sredi bolj ali manj nenaseljenega območja, kjer se v bližini (in nižini) bohoti središče za ljubitelje golfa, po znakih sodeč pa ima blizu dom tudi manjši naravni park.

Severovzhod države z ''mavričnim ljudstvom'' ponuja izjemne naravne znamenitosti, zagotovo pa je v svetu največji pečat (in v spominih turistov) pustil Krugerjev park. Največji tovrstni na svetu, kjer postane safari resnični užitek. Ponaša se z ogromno površino, celo večje od Slovenije. Lep razlog za slovenske privržence, da po tekmi z Alžirijo še ostanejo v mestu in ga obiščejo. Oddaljen je le nekaj ur vožnje. Morajo paziti le na enosmerne ceste …