Torek, 3. 3. 2026, 4.00
2 dneva, 10 ur
Intervju: Sanel Konjević
Slovenski trener Sanel Konjević vzljubil Iran in prijazne ljudi, skrbi ga za usodo prijateljev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,31
Sanel Konjević je od lanskega poletja deloval v iranskem klubskem nogometu. Sedem mesecev je opravljal vlogo pomočnika trenerja tamkajšnjega prvaka Tractorja in prvič v karieri nabiral izkušnje v tujini.
Politika se je znova grdo poigrala z usodo športnikov. Slovenski nogometni trener Sanel Konjević je še nedolgo nazaj užival v delu v Iranu. Vzljubil je prostrano deželo, polno lepot in prijaznih ljudi, z iranskim prvakom Tractorjem iz mesta Tabriz okusil tudi čar azijske lige prvakov, nato pa v začetku leta zaradi vse glasnejših napovedi o nevarnosti vojnih grozot pospravil kovčke in se vrnil v Slovenijo. Zapustil je deželo, ki mu je prirasla k srcu, v teh dneh pa mu še zdaleč ni vseeno, kaj se dogaja z njegovimi prijatelji v Iranu. Ker zaradi komunikacijske blokade z njimi ne more stopiti v stik, sta stres in trpljenje še večja.
Ni mu lahko. Sanel Konjević, 46-letni Ljubljančan in stari znanec slovenskih nogometnih zelenic, v teh dneh z grozo v očeh spremlja dogajanje na Bližnjem vzhodu, kjer se bliskovito in nepredvidljivo širi vojna vihra. Še pred nekaj meseci je bilo povsem drugače. Pri iranskem prvaku Tractorju je nabiral izkušnje kot pomočnik trenerja Dragana Skočića, sodeloval tudi pri osvojitvi superpokalne lovorike in odmevnih nastopih v azijski ligi prvakov. Če bi obveljalo pri prvotnem načrtu, bi v Iranu, nekoč poznanem pod imenom Perzija, sicer pa domovini najstarejše neprekinjene civilizacije in velikih imen zgodovine, ostal vsaj do poletja.
Nogomet pa je ob nedavnem vojaškem napadu ZDA in Izraela podobno kot ves šport v Iranu padel v drugi plan – zdaj so v tem delu sveta v ospredju povsem drugačne stvari. Takšne, s kakršnimi slovenski nogometni delavec ni hotel imeti opravka, zato je konec januarja, tako mu je svetovalo tudi slovensko veleposlaništvo, zapustil Iran. V zadnjih dneh njegov telefon zvoni bistveno pogosteje. Marsikoga zanima, kakšno izkušnjo je doživel v Iranu in kaj si misli o vročem dogajanju, ko se poroča tudi o eksplozijah in žrtvah. Najbolj mu je žal, da v teh dneh ne more poklicati prijateljev. Lahko le stiska pesti in upa, da bo norije čimprej konec. Tudi zaradi tega, ker mu je bilo v Iranu tako všeč, da bi se rade volje nekega dne vrnil.
Ljubljančan Sanel Konjević je še pravočasno zapustil Iran, tako da se je izognil neljubim zapletom, ki jim je priča ta država v zadnjih dneh.
Konec januarja ste prekinili sodelovanje z nogometnim klubom Tractor in se iz Irana vrnili v Slovenijo. Je bila to zaradi vsega, kar se zdaj dogaja v tem delu sveta, svojevrstna sreča v nesreči ali vendarle posledica premišljene odločitve, saj ste slutili, kaj vse bi se lahko zgodilo?
To, da sem se vrnil v Slovenijo v varno zavetje družine še pred temi tragičnimi dogodki, doživljam kot srečo. Življenje gre zdaj naprej, družina je zadovoljna in pomirjena. Vseeno pa čutim tudi žalost, saj se je s tem končala čudovita zgodba. Iran je prelepa država, kjer sem deloval v fantastičnem nogometnem klubu. Stvari pa so se žal tako razpletle, da nogomet v danem trenutku ni bil več na prvem mestu.
Še bolj srhljivo je bilo to, da je moja družina v Sloveniji dobivala informacije, povsem drugačne od tistih, s katerimi sem razpolagal v Iranu. V življenju pa je tako, da družino vselej postaviš na prvo mesto. Na srečo sem se vrnil pravočasno. V zadnjih dneh, odkar se je začela vojna, sem prejel vsaj 50 podobnih sporočil znancev in prijateljev o tem, kako sem se dobro odločil, da sem zapustil Iran.
Kako je spremljati nemirno dogajanje v Iranu in sosednjih državah iz Ljubljane?
Ne veljam za politično aktivno osebo, zato se skušam politično naravnanim novicam najraje izogniti. Vseeno pa ne morem reči, da ne spremljam dogajanja v Iranu. To bi bilo nemogoče, saj sem v tej deželi spoznal ogromno dobrih ljudi, s katerimi skušam ostati v stiku. Želim se prepričati, da je z njimi vse v redu in jim, če bi bilo možno, tudi pomagati. Žal nisem uspešen, saj Iranci v zadnjih dneh nimajo dostopa do interneta.
V najbolj tesnem stiku sem bil z našim klubskim zdravnikom pri Tractorju. Je malce starejši gospod, ki je v mladosti študiral v Beogradu, tako da zna srbsko in hrvaško. Bil je naša povezava tako z ambasadami kot tudi s prevajalcem, mlajšim fantom iz Teherana. V klubu v Tabrizu smo se zelo povezali, bili smo skoraj kot družina.
Strokovno vodstvo Tractorja, v katerem je Sanel Konjević (v sredini) sedem mesecev opravljal vlogo enega izmed treh pomočnikov trenerja Dragana Skočića (levo).
Po vrnitvi v Ljubljano sem tako ostal z njimi v stiku. Čeprav smo bili skupaj le sedem mesecev, me spremlja občutek, kot da so moji prijatelji že deset let. Zato zdaj trpim, saj ne vem, kaj je z njimi. Upam na najboljše.
Dogajanje na Bližnjem vzhodu je žal v tem trenutku takšno, da sploh ne veš, v katero smer se bo vse skupaj obrnilo. Ni prijetno. V sedmih mesecih, ki sem jih prebil v Iranu, so mi tako država kot narod prirasli k srcu. Najbolj mi je žal za ljudi. V vseh vojnah in spopadih vselej najbolj nastradajo nedolžni ljudje. Tisti, ki nimajo pušk v rokah, ampak želijo mirno živeti dalje.
Tractorju se je pridružil kmalu po lanskoletni junijski vojni med Izraelom in Iranom.
Bi se še vrnili v Iran?
Seveda. Takšna je ideja, tega si tudi želim. Rad bi se vrnil v Iran, a bomo videli, kdaj bi bilo to lahko sploh možno. Težko lahko sploh kaj napoveduješ, kaj se bo zgodilo. Najbolje bi bilo, če bi se vse skupaj vrnilo v normalno življenje, a je to zelo vprašljivo.
Lani je junijska vojna z Izraelom, takrat sem ravno podpisoval pogodbo s klubom, trajala 12 dni. Nato se je vse skupaj umirilo. Težko je biti pameten in povedati, kaj se bo dogajajo v prihodnje, saj ne veš, ali bi se lahko znova kaj ponovilo.
V mednarodnih političnih zadevah žal ni več kodeksa. Američani se odločijo, da bodo nekoga napadli ali ugrabili, mi pa jim kot zvesti poslušalci kimamo, da je to prav. Da imajo tam, kjer so Američani napadli, tak režim. No, ko pa prideš tja, govorim seveda o Iranu, pa vidiš, da lahko tam živiš tako, kot hočeš sam. Zakaj bi ti kdo diktiral ta ritem? Ko sem se vrnil domov, sem videl, da imamo podobne stvari tudi v Sloveniji.
Večina Evropejcev ne ve dosti o Iranu. Ste, ko ste lani izbrali delo v tej deželi, vedeli o njem že kaj več?
Bazar v Isfahanu ga je navdušil.
V Iran me je povabil moj prijatelj Dragan Skočić, s katerim sva v preteklosti sodelovala pri Interblocku. V Iranu deluje že več kot deset let, bil je tudi selektor reprezentance. Vse informacije sem prejel od njega, a je bilo vse bolj vezano na šport in nogomet. Ko sem prišel v Iran, sem bil začuden. Pozitivno presenečen. Videl sem, da lahko dejansko vse, kar v Evropi slišimo, poslušamo in beremo o tej državi, zmečkaš in vržeš v koš.
Gre za staro civilizacijo z bogato kulturo. Kultura ljudi v Iranu mi je bolj pri srcu kot naša. Ljudje v Iranu so bolj odprti. V bistvu bi to težko opisal, saj smo v Sloveniji vajeni hitrega kapitalističnega ritma življenja, kjer je vselej na prvem mestu rezultat. Seveda se bo kdo našel in rekel, da je tudi v športu rezultat na prvem mestu. Je, to vsekakor drži. Šport prinese te stvari, a je življenjsko gledano zgodba v Iranu veliko bolj umirjena. Pa tudi bolj razpršena, saj je država ogromna. Nisem je uspel še veliko videti, tisto, kar sem videl, pa mi je res priraslo k srcu.
Dolgo časa je živela ideja, da bi marca povabil svojo družino v Iran, kjer bi si privoščili nekajdnevno popotovanje po deželi in odkrivali njegove lepote. To nam žal ne bo uspelo. Zdaj lahko le upam, da bo v Iranu čimprej mirno in da ljudje ne bodo pod takšnim pritiskom vojne kot zdaj. Rad bi, da bi se mi odprla možnost vrnitve v Iran.
V zadnjih mesecih se je v Iranu napovedovalo marsikaj slabega. Je bilo težko delovati v tamkajšnjem nogometu pod takšnim stresom?
V Iran sem odšel ravno po lanskoletni junijski vojni med Izraelom in Iranom. Takrat se je zdelo, da sploh ne bomo nikdar odšli v Iran, a so se zadeve na srečo umirile. Tako po prihodu sploh nisem čutil, da bi tam kdaj divjala kakšna vojna. Življenje je šlo naprej. Ljudje so skušali živeti, delati, obnavljati. In res. Do novega leta je bilo vse v redu.
Ko pa smo se po novem letu vrnili v Iran, se je čutila napetost zaradi protivladnih protestov. Najbolj sem jih občutil na lastni koži, ker smo po vsej državi ostali brez interneta. Takrat so se že pojavljale določene informacije, ki niso napovedovale dobrih stvari. Čutil si, da bi se lahko zgodilo nekaj takšnega, kar spremljamo v teh dneh. Čeprav … Meni ni takrat v Iranu manjkalo prav nič. Dejansko nismo bili ogroženi niti v enem trenutku.
Trenerska kariera Sanela Konjevića je pestra in razgibana. Po funkcionarskih vlogah pri Interblocku in Olimpiji je postal trener nižjeligaša Interblock, bil pomočnik trenerja pri Radomljah in Iliriji, nato trener klubov Brinje Grosuplje in Tolmin, pred odhodom v Iran pa je vodil mladinsko zasedbo Gorice.
Bolj je bila stresna situacija za moje svojce v Sloveniji, ki so jih obkrožale novice zahodnih medijev o Iranu. Govorim zlasti o moji ženi, otrocih in starših. Spremljal jih je občutek, kot da smo v Iranu dejansko že v neki vojni. In da smo v njo malodane vpleteni še sami. To pa seveda ni bilo res.
Torej je prvič zmanjkalo interneta v Iranu že v začetku leta, ko so se po državi odvijali protivladni protesti?
Da. Bilo je kaotično. Deset dni po novem letu smo v Tabrizu zaradi protestov ostali brez interneta. Takrat nam je klub le omogočil, da smo se družinam javljali prek satelitskih telefonov. Pa saj v bistvu ne veš, kaj je boljše. Ali se sploh javiti domov in povedati, da si v Iranu brez interneta, ali tega ne storiti. Bili smo v precepu.
Takrat sem bil tudi v stiku z našim veleposlaništvom v Iranu, ki si zasluži pohvalo. Deluje izjemno profesionalno. Odločitev o tem, da bi zapustil Iran, sem sprejel šele po tem, ko so mi tudi iz veleposlaništva svetovali, da bi bilo morda res najbolje zapustiti državo. Imeli so prav.
Tabriz je mesto z največjim številom prebivalcev v Iranskem Azerbajdžanu. Ima skoraj dva milijona prebivalcev in je upravno središče province Vzhodni Azerbajdžan. Klub Tractor se imenuje po tovarni traktorjev, njegov stadion Sahand pa sprejme skoraj 70 tisoč ljudi.
V klubu so nas takrat še nekaj dni prepričevati, naj ne odhajamo, saj smo zelo uspešni, visoko na lestvici, uvrstili smo se tudi v osmino finala azijske lige prvakov, a so na koncu le razumeli našo stisko in nam omogočili pot domov. Odšel sem skupaj s še dvema pomočnikoma, oba sta Hrvata, glavni trener Skočić pa je ostal v Iranu še nekaj tednov. Vmes so se resda igrale tekme, žal zaradi protestov pred praznimi tribunami. Vzporedno pa so ameriške vojne sile že plule proti Iranu. Upali smo, da se ne bo zgodilo najhujše, a se žal je.
Kako pa so doživljali stvari v vašem klubu, ko je bilo vaše slovo že neizbežno in so se morali sprijazniti z odhodom tujih strategov?
Tako je z Draganom Skočićem v letalu proslavljal superpokalno iransko lovoriko.
Tractor je zelo velik nogometni klub. Vodstvo kluba nam niti v enem trenutku ni dovolilo, da bi se kot tujci počutili kakorkoli ogrožene. Stali so nam ob strani, niso pa seveda mogli vplivati na to, kar se je zgodilo pozneje.
Pred nekaj dnevi, ko se je začela nova vojna, so se mi tuji fantje, ki so ostali v klubu, še javljali. Takrat je v Iranu še delal internet. Klub jim je pomagal, da so prvi dan vojne vihre uspeli zapustiti državo. Šport velja za nekaj, kar povezuje ljudi. Ko pa pridejo v ospredje druge stvari, ki nimajo povezave s športom, nogomet žal enostavno pade v pozabo.
V Sloveniji sem doživel ves profesionalen nogomet. Tudi amaterski in mladinski. V članskem nogometu sem opravljal vlogo direktorja, športnega direktorja, glavnega trenerja. Iran po vsem, kar sem doživel v Sloveniji, predstavlja mojo prvo nogometno izkušnjo v tujini. Lahko rečem, da je bila fantastična, saj sem deloval v lepi in razviti državi ter v izjemnem klubu. Vse skupaj je organizirano na vrhunski ravni, ki si jo, saj je Slovenija bistveno manjša od Irana, težko predstavljamo.
Ste dobili občutek, da življenje v Iranu odreja in poganja verski fundamentalizem, v katerem so zatirane ženske, simbol diskriminacije pa je obvezno nošenje naglavne rute?
Ne. Živel sem v mestu Tabriz, kjer so ženske na splošno zelo pogumne. Veliko več zakritih žensk sem videl v drugih državah po svetu kot pa v Iranu. O njem krožijo predstave, da je to država, v kateri se sploh ne smeš sprehajati ali celo nikogar gledati v oči. No, to resnično ne drži. Daleč od tega. V bistvu sploh nisem čutil, da bi bila to neka pretirano verska država.
Dobro, nogometni delavci smo javne osebe. Smo nogometni trenerji, nogomet pa je v Iranu zelo priljubljen. Ko smo hodili na gostovanja, smo zvečer brez težav hodili na kavo, čaj, karkoli. V Iranu nisem doživel niti enega incidenta, kvečjemu nasprotno. Ljudje so do nas veselo in zvedavo pristopali ter nas največkrat zaprosili, če bi se skupaj slikali. Največ dela je imel s tem trener Dragan Skočić, ki je v Iranu zelo priljubljen, nekaj pa tudi mi preostali. Občutek varnosti je bil v Iranu fantastičen. Povsem obratno od pričakovanj ali predstav, ki sem jih imel o Iranu pred mojim prihodom.
"Življenje v Iranu je povsem drugačno od tega, kar o njem poslušamo v Sloveniji," sporoča Sanel Konjević.
Na ulicah ali cestah ni bilo opaziti vojske?
Ne, kje pa. Tudi policijo si redko srečal. Dobro, na tekmah, ko so nam dodelili njeno spremstvo, je bila prisotna. Glede tega lahko povem anekdoto – bili smo v mestecu Khorramabad in do nas sta stopila dva policista ter nas povprašala, če bi nas lahko odpeljala na turistični ogled gradu Falak-ol-Aflak. Do njega smo potrebovali deset minut hoje. Hodila sta z nami in se pogovarjala. Bila sta kot naša vodiča, na koncu pa nas povabila še na večerjo k njunima družinama. Morali smo ju vljudno zavrniti, saj se je to dogajalo noč pred tekmo.
V Iranu tako nisem občutil nobenega nadzora. Nekdo bo zdaj rekel, kaj pa govorim, zakaj sem tako naiven, saj sem imel kot delavec v športu privilegiran status. A vse, kar govorim, je subjektiven pogled na zadeve. Moji občutki, moja doživetja.
Je morda v glavnem mestu Teheran, kjer je zbrana tudi največja politična moč države, kaj drugače?
V Teheranu sem bil nekajkrat. Nekaj delov mesta je tako razvitih, da sploh ne veš, v katerem filmu si pristal. Vse poteka brez težav. Je pa res, da me ni bilo v Teheranu v času protivladnih protestov, niti zdaj, ko se je začela vojna. Zato o tem, kako je v Teheranu, ne morem veliko govoriti. Na splošno pa je življenje v Iranu povsem drugačno od tega, kar o njem poslušamo v Sloveniji.
Pokojni ajatola Ali Hamenej (1939–2026) je 37 let vladal Iranu. V državi so po njegovi smrti razglasili 40-dnevno žalovanje in sedem dela prostih dni.
Kakšna pa je bila priljubljenost ajatole Ali Hameneja, pokojnega najvišjega verskega in političnega voditelja Irana?
Njegove slike so se takoj opazile. Videl si jih lahko tako na letališčih kot tudi stadionih. A tudi v našem nekdanjem režimu v Jugoslaviji so bile vsepovsod obešene slike Tita. Kako bo zdaj v Iranu, pa težko kaj rečem. Ta režim na nas ni negativno vplival. To lahko trdim.
Kako pa je sploh živeti v Iranu? Ste dobili občutek, da so tamkajšnji prebivalci srečni?
Sanel Konjević je v Iranu širil nogometno znanje. Nenazadnje Iran na jakostni lestvici Fife zaseda visoko 20. mesto.
Lahko povem, da se ljudje v Iranu znajdejo. V sedmih mesecih nisem videl niti enega berača. Vidiš, da kakšni ljudje niso ekstremno bogati, je tudi takšen krog ljudi, kot vsepovsod po svetu, ki si lahko privošči veliko.
Sever Teherana je denimo fantazija. Tam so restavracije, hoteli, avtomobili in zgradbe, kot jih še nisi videl. Ne doživiš pa tega, kot npr. v Beogradu, ko te na cesti zaustavljajo berači. V Ljubljani najdemo brezdomce, ki niso zgolj navadni brezdomci, ampak ljudje, ki imajo težave z alkoholom, drogo in ne vem še čim. Navadili smo se jih. Včasih jih samo pogledamo, vsake toliko časa jim damo kak kovanec, v Iranu pa je tako, da ljudje dejansko živijo in se borijo. Prodajajo sadje, imajo stojnico na avtocesti. Nekaj delajo na tem, da bi bilo njihovo življenje boljše. To je njihov način življenja, njihova kultura. Moram priznati, da sem veliko potoval tudi po drugih državah, ki so bile bolj revne, v Iranu pa nisem videl revščine na cestah. Vsi nekaj delajo.
Kje pa ste bili v Iranu nastanjeni vi?
V hotelskem kompleksu znotraj športnega centra v Tabrizu. Imeli smo kuhinjo, restavracijo. Glavni trener nam je dal vedeti, da smo tujci in da moramo spoštovati njihovo kulturo. Dejansko sem tako sedem mesecev zdržal brez alkohola. Malce se izčistiš, zakaj pa ne? Saj ne, da bi imel pred tem alkoholno obarvano življenje, a tukajšnjo kulturo spoštuješ in se ji prilagodiš.
Imajo pa v Iranu izvrstno hrano. Malce sem se skušal izogibati sladicam, ki so zelo dobre. V klub so znali prinesti okusne baklave, ki so bile pripravljene na tisoč in en način s pistacijo. No, to je bil naš alkohol. Te sladice (smeh, op. p.).
Ste v Iranu v sedmih mesecih spoznali še kakšnega Slovenca?
Ne. Nekega dne sem vprašal Chat GPT, koliko Slovencev sploh živi v Iranu, pa mi je odgovoril, da eden. Morda jaz? (smeh, op. p.). Nobenega Slovenca nisem srečal, čeprav so bili zagotovo v državi kakšni turisti. Država je prelepa, pohodniška. Večinoma sem srečeval Hrvate in Srbe, v klubu smo imeli tudi Albanca.
Navdušila ga je priljubljenost odbojke v Iranu, ki jo množično igrajo skoraj v vsakem parku.
Edini nogometaš s slovensko zgodovino, ki sem ga srečal v Iranu, je bil Adnan Čustović. V klubu Zob Ahan iz Istafana je bil pomočnik trenerja. V poznih 90. letih je igral v kranjskem Triglavu. Bil je dober napadalec, v Slovenijo je prišel kot begunec iz Bosne in Hercegovine, nato pa se prodal v Francijo. To je bil eden boljših prestopov Triglava. Živel je v Istafanu, prekrasnem mestu s tradicijo in zgodovino, kjer lahko uživaš v mogočnih stavbah, alejah in parkih.
V parkih se dogajajo zanimive reči. V Iranu je zelo priljubljena odbojka. To je njihov šport, v parkih jo igrajo vsi. Kot da bi si v Ljubljani v Tivoliju na vsakem koraku ljudje podajali odbojkarsko žogo brez mreže in še zabijali. Res fascinantno, česa takšnega drugje še nisem videl.
Ste morda videli Perzepolis, nekdanje glavno mesto Perzijskega cesarstva, priljubljeno točko turistov?
Ahuramazda, prvo božanstvo v Perziji
Žal ni bilo dovolj časa. Njegov obisk sem načrtoval za drugi del sezone. Jeseni smo imeli preveč zgoščen tekmovalni urnik, v bistvu smo leteli na vsake tri dni. V Iranu se namreč nikamor ne potuje z avtobusom, ampak le z letali. Pred tem sem v življenju že veliko letel, to lahko rečem, a toliko, kot sem nato v sedmih mesecih v Iranu, nisem še nikoli.
Da pa ne bom vsega hvalil, lahko omenim tudi nekaj stvari, ki mi v Iranu niso bile všeč. Ljudstvo se je zaradi nezmožnosti potovanja iz dežele prilagodilo borbi na vsakem koraku. Borijo se za vsako stvar. Tako me je zmotilo vrivanje ljudi. Ko sem čakal v kakšni vrsti, denimo na letališču, so šli sproščeno mimo mene trije ljudje in se vrinili. Kot da ne bi bilo nič. Ali pa ko kaj naročaš. Nekdo kar stopi pred tabo v vrsto. In če mu kaj rečeš, se čudi. Sploh ne čutijo, da bi delali kaj narobe. To je njihova borba za preživetje.
Ni mi bil všeč niti kaotični promet na cestah. Iz treh pasov jih naredijo šest. Podobno kot v Egiptu, je pa neverjetno, kako se pri tem skoraj nihče ne jezi. Malce potrobijo in se vse dogovorijo. Naš zdravnik se je tako slučajno zaletel vzvratno na cesti v nekoga, ki je vozil nov avto, ki je bil pri tem razbit. Tisti, ki je sedel v njem, je samo vprašal zdravnika, če je vse v redu z njim. Ko mu je zdravnik rekel, da je v redu, je samo bežno pogledal avto, nato pa sta se le še pozdravila in poslovila. Brez izmenjave vsega. Dokumentov ali denarja. To me je začudilo, v Sloveniji bi se vse skupaj ob takšni škodi končalo verjetno drugače.
S trenerjem Skočićem sta sodelovala pri ljubljanskem Interblocku, s katerim ste osvajali tudi lovorike, a vseeno veljali za umeten klub brez navijačev. Na tekmah je vladalo gledališko vzdušje. Povsem drugače kot v Iranu.
To pa res. Lani je bilo tega še precej več, tudi letos pa sem doživel nekaj tekem, na katerih smo igrali pred 75 tisoč gledalci. Superpokal in pa domače tekme lige prvakov. Navijanje na takšnih tekmah je tako enormno in bučno, da med tekmo niti ne moreš kaj preveč vplivati na ekipo, saj te ne sliši nihče od igralcev.
Iranski prvak Tractor se bo v osmini finala azijske lige prvakov pomeril s Shabab Al-Ahlijem iz Dubaja. Ravno z mestom, kjer v teh dneh odmevajo sirene zaradi napadov Irana. Trener Al-Ahlija je Portugalec Paulo Sousa, zanj pa igra tudi Srb Nemanja Maksimović, pred leti nogometaš Domžal. Prva tekma v Dubaju je prestavljena.
Vesel sem, da sem to doživel. V Iranu je nogomet zelo priljubljen. Če se pojaviš na bazarju, se želijo vsi s teboj slikati in te vabijo na čaj. V nekem trenutku postane to naporno. Če si glavni trener, moraš skoraj teči in bežati (smeh, op. p.).
Ti takrat zraste tudi ego?
Ti. Na začetku ti je zanimivo, sploh če prihajaš iz nekega okolja, kot pri nas, ko se Luka Dončić striže v središču Ljubljane, pa ga nihče pri tem ne oblega. Zato je bilo to za nas v Iranu nekaj novega. Vsi podpisi in slikanja. Na Instagramu dobiš noro število sledilcev. To je del nogometne folklore, a nimaš za vse dovolj časa, saj je ogromno potovanj.
Tractor v tej sezoni nastopa tudi v azijski ligi prvakov, kjer se je prebil med 16 najboljših. Na poti do osmine finala je Sanel Konjević gostoval tudi v Uzbekistanu.
Odkar ste se vrnili v Slovenijo, verjetno potujete bistveno manj. Boste nadaljevali poslanstvo trenerja v slovenskem nogometu, morda skušali prvič voditi koga izmed prvoligaških klubov? Morda tudi katerega izmed nižjeligašev, s katerimi imate že bogate izkušnje?
V Sloveniji žal ali pa na srečo ne moreš ravno postati trener kluba v prvi ligi in ga pri tem voditi v kontinuiteti. Moja kariera je zgrajena tako, da iščem ljudi s pozitivno karmo, s katerimi želim delati. Za prvo ligo sem pripravljen že nekaj časa, ni pa to moj egotrip, da moram biti tam trener za vsako ceno.
Marsikdo podcenjuje Iran, pa gre za reprezentanco, ki spada med najboljših 20 na svetu. Gre za ligo, ki je bila še do pred kratkim najboljša v Aziji. Mogoče so jo zdaj Arabci z velikimi vlaganji in drugačno percepcijo varnosti države prehiteli. Imam pa občutek, da bom v Sloveniji zelo težko na kratek rok dobil službo, ker si ljudje mislijo, da me to niti ne zanima, saj sem bil že v tujini. In da bom šel spet prek meja.
Najverjetneje se do poletja ne bom lotil nobenega trenerskega dela, razen če bi se našlo res kaj zanimivega in obetavnega. Moja prva ideja je bila, da bi se ponovno preizkusil v tujini. Še prejšnji teden je bilo to realno, zdaj pa nič več, ker je trg, na katerem sem postal malce bolj prisoten in znan, dejansko v vojni. Vprašanje je, kakšna bo realnost. V Sloveniji pa imamo devet klubov in smo fascinantni po tem, da dopustimo, da lahko tako propade en klub in se liga vseeno nadaljuje naprej. O tem, kdo je kriv, ne bom niti razmišljal, kaj šele iskal krivca.
Lani je organiziral Adria nogometni forum v Zagrebu. Letos bo potekal jeseni v Beogradu, tako da so priprave že v polnem teku.
Celoten nogomet je postal globalen, prisotnost tujih investitorjev pa je takšna, da jim domači trenerji niti nismo več toliko zanimivi. Če Španec naredi rezultat, boš pač iskal novega Španca. Kaj pa Slovenec? Saj so Slovenci tudi že naredili rezultat, nato pa smo nekateri šli še v tujino. Ne, ne verjamem, da bi v naslednjih mesecih dočakal kakšno ponudbo iz 1. SNL.
Čas po vrnitvi iz Irana bom preživel z otroci in bližnjimi, imam pa še nekaj projektov. Lani sem organiziral Adria nogometni forum v Zagrebu. Letos bo potekal jeseni v Beogradu, tako da so priprave že v teku. Obiskujem kolege trenerje po vseh bivši Jugoslaviji in bližnjih državah, denimo Avstriji, da bi sestavil program z dobrimi govorci. Trenutno sem glede nogometa najbolj vpet v to.
Poleti bo za osrednji nogometni spektakel leta poskrbelo svetovno prvenstvo v ZDA, Kanadi in Mehiki, na katerem naj bi nastopil tudi Iran.
Naj bi, a se bojim, da Irana na tem svetovnem prvenstvu ne bo. Glede tega sem pesimist. To bi lahko postalo jasno že zelo kmalu, morda že ta mesec, v reprezentančnem premoru. Dvomim, da bo Iran hotel igrati nogomet v ZDA. Če so izločili že Rusijo, bi morali tudi ZDA. A težko boš izločil ZDA, če se svetovno prvenstvo igra pri njih.
Iran bi moral na SP 2026 nastopiti v skupini G z Belgijo, Egiptom in Novo Zelandijo.
To bi bila velika škoda za Iran, rednega udeleženca največjih tekmovanj.
Tudi nogometaši so enostavno le ljudje, ki jim nogomet predstavlja življenje. Po drugi strani pa v vojnah umirajo nedolžni ljudje. Vsak, ki ima malce zdrave logike, se lahko strinja s tem, da ni enostavno, če te nekdo tako napade, po drugi strani pa ne opravičuje nekega režima, ki je tam v veljavi že nekaj časa.
Ne štejem se za politično aktivno osebo. Ne vem, ali je ta režim dober ali ne, lahko pa povem, da demokracija, ki jo imamo v Sloveniji, na žalost ni najboljša. Pa imamo vsi pri nas svobodo govora, a vidimo, da sta prisotna tudi korupcija in elitizem. Imamo vedno večji razkol med bogatimi in revnimi. Če je to najboljše, kar lahko imamo, potem ne vem. Tako da ne zagovarjam ne enih ne drugih, popolnosti pa na žalost ni.
