Rok Plestenjak

Nedelja,
1. 10. 2023,
18.00

Osveženo pred

11 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,95

Natisni članek

Natisni članek

slovenska nogometna reprezentanca Atalanta NK Olimpija NK Olimpija Robert Englaro Druga kariera Druga kariera

Nedelja, 1. 10. 2023, 18.00

11 mesecev

Druga kariera (329.): Robert Englaro

Slovenec, nekdaj hiter kot strela, ki so mu Italijani uničili kariero

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,95
Robert Englaro | Robert Englaro se je v zgodovino slovenskega nogometa zapisal kot eden najhitrejših in najbolj eksplozivnih bočnih igralcev. Atalanta je zanj pred 25 leti plačala kar dva milijona takratnih nemških mark, kar je bil velik dosežek za slovenski nogomet. | Foto Ana Kovač

Robert Englaro se je v zgodovino slovenskega nogometa zapisal kot eden najhitrejših in najbolj eksplozivnih bočnih igralcev. Atalanta je zanj pred 25 leti plačala kar dva milijona takratnih nemških mark, kar je bil velik dosežek za slovenski nogomet.

Foto: Ana Kovač

Je eden od najhitrejših in najbolj eksplozivnih nogometašev, rojenih v Sloveniji. Za njim je pestra kariera, v kateri se je družil tudi z italijansko elito. Lahko pa bi mu uspelo še več. Še vedno se kdaj zaloti pri razmišljanju, kaj vse bi lahko še dosegel, če ne bi v Jugoslaviji izbruhnila vojna in se v Bergamu ne bi pojavile takšne in drugačne težave, po katerih ni bil nikoli več "stari dobri" Robert Englaro. In kaj 54-letni Belokranjec, že dolgo navezan na Ljubljano, počne danes?

Kot nogometaš je izstopal po izjemni eksplozivnosti. Zanj so pogosto dejali, da je hiter kot strela. Ker je posedoval tudi bogato nogometno znanje, je imel vse, kar je potreboval za vrhunsko kariero. Tako klubsko kot tudi reprezentančno. Robert Englaro pa je izstopal še z nečim. Z nenavadnim, nič kaj slovenskim priimkom. To sploh ne preseneča, saj je bil njegov dedek Italijan.

"Na severu Furlanije-Julijske krajine je vas, kjer živi ogromno Englarov. Moj dedek je bil v drugi svetovni vojni kuhar v italijanski vojski. Prišel je v Slovenijo, se zaljubil v Slovenko, mojo babico, nato pa so ga med vojno deportirali nazaj v Italijo. Po koncu vojne se je vrnil v Belo krajino, v Slovenijo je kar prepešačil," nam je zaupal ganljivo zgodbo o ljubezni, zaradi katere se je njegov dedek odpravil na 300 kilometrov dolgo pot kar peš.

Ko je prišel v Črnomelj, je ustvaril družinsko gnezdece. Sledila je poroka, dobil je štiri sinove. "Moj dedek je bil zanimiv možakar. Delal je kot zidar, najraje škarpe iz kamna. Po Beli krajini so ga zelo hvalili. Vse je delal ročno, brez pomoči strojev. Svoje znanje je prenesel na mojega strica," se dedka spominja nekdanji vrhunski slovenski nogometaš, s katerim smo kramljali ob Ljubljanici.

Torbo zalučal v kot in oddrvel na igrišče

Zanimivo je, da bi mu moralo biti ime Roberto, a ga je oče prikrajšal za eno črko. ''Mati je hotela, da bi bil Roberto. Oče je šel na občino in rekel, da mi bo ime Robert. Ko se je vrnil domov, je bila nanj zelo jezna, a se očetu ni ljubilo nazaj na občino, da bi to popravili,'' je postregel še z eno zanimivostjo. ''Lenoba'' očeta je bila tako kriva, da pozneje v nogometnem svetu ni zaslovel Roberto, ampak Robert Englaro. | Foto: Ana Kovač Zanimivo je, da bi mu moralo biti ime Roberto, a ga je oče prikrajšal za eno črko. ''Mati je hotela, da bi bil Roberto. Oče je šel na občino in rekel, da mi bo ime Robert. Ko se je vrnil domov, je bila nanj zelo jezna, a se očetu ni ljubilo nazaj na občino, da bi to popravili,'' je postregel še z eno zanimivostjo. ''Lenoba'' očeta je bila tako kriva, da pozneje v nogometnem svetu ni zaslovel Roberto, ampak Robert Englaro. Foto: Ana Kovač Robertu pa ljubezni do nogometa ni vcepil dedek, kot bi marsikdo pomislil, saj prihaja iz dežele štirikratnih svetovnih prvakov, nore na žogobrc, ampak oče. Žal sta oba že pokojna. "Oče je igral nogomet pri Beli krajini, pozneje je bil tudi trener, največ časa pa ekonom kluba. Od mladih nog sem se vedno smukal v njegovi bližini. Traktor, valjar, ročna kosilnica … Vse sem znal uporabljati. Rad sem sodeloval pri vsem. Bilo je pestro, vedno se je dogajalo," ga je nogomet povsem prevzel.

Kot najstnik je razmišljal le še o njem. Ko se je vračal domov iz šole, je največkrat zgolj prestopil domači prag, zalučal šolsko torbo v kot in že oddrvel na nogometno igrišče. Tam je že kot mlad fant vpijal znanje starejših nogometašev, že članov Bele krajine. "Veliko sem se naučil,'' priznava Robert. To mu je v nadaljevanju kariere še kako koristilo, glas o njegovem talentu se je razširil po drugih krajih. Nanj so postali pozorni tudi v Ljubljani.

Ponj je prišel predsednik Olimpije z mercedesom

Z Robertom Englarom smo se družili v neposredni bližini Ljubljanice. Zaupal nam je, da se je v njegovi družini vedno govorilo slovensko. Kdaj pa kdaj se je prikradla kakšna italijanska beseda, zlasti tiste, ki jih je največkrat uporabljal dedek, sicer pa pri Englarovih na zunaj ni bilo mogoče opaziti večje povezanosti z Italijo. | Foto: Ana Kovač Z Robertom Englarom smo se družili v neposredni bližini Ljubljanice. Zaupal nam je, da se je v njegovi družini vedno govorilo slovensko. Kdaj pa kdaj se je prikradla kakšna italijanska beseda, zlasti tiste, ki jih je največkrat uporabljal dedek, sicer pa pri Englarovih na zunaj ni bilo mogoče opaziti večje povezanosti z Italijo. Foto: Ana Kovač Že pri 16 letih je igral za člane v Beli krajini, nato pa prejel ponudbo Slovana. "Mama je bila proti, a sem šel vseeno v Ljubljano. Zaradi tega sem moral tudi zamenjati srednjo šolo." Pove, da je pred tem v Črnomlju končal dve leti na srednji kovinarski šoli, nato pa nadaljeval šolanje v Ljubljani. Treniral ga je legendarni trener Franko Frančeškin, ga usmerjal in skrbel, da je bil uspešen tako na igrišču kot tudi v šolskih klopeh. Na Kodeljevem je kot najstnik nastopal istočasno za mladince in člane – tako dober je bil.

Nato pa je leta 1987 napočil usoden trenutek, po katerem se mu je spremenilo življenje, saj se je začel družiti z najboljšimi slovenskimi nogometaši. "Tega se še danes dobro spominjam. Bil sem v Črnomlju. Prejšnji večer se mi sploh ni ljubilo pripraviti postelje, pa sem si samo položil spalno vrečo na kavč in zaspal. Zjutraj je nekdo trkal. In odprem vrata, pred menoj pa stoji osebni šofer predsednika Olimpije. Bil sem začuden. Predsednik me je zunaj čakal v lepem mercedesu. Pogovoril se je z očetom in me povabil k Olimpiji. Rekel sem si, da nimam česa izgubiti, in sprejel povabilo." Pridružil se je zmajem, ki so takrat domovali še za Bežigradom in se po neuspehu Kopra v kvalifikacijah za drugo jugoslovansko ligo, od kanarčkov je bila boljša Bačka iz Vojvodine, dokopali do omenjenega tekmovanja. Vsaka nekdanja republika Jugoslavije je namreč morala imeti vsaj enega predstavnika.

"Potem so nas nekateri celo obtožili, da smo kupili tekmo," se je nasmejal Englaro, ki so se mu kmalu po prihodu za Bežigrad odprla vrata članske ekipe Olimpije. Z njimi je treniral, redno tekmovalno formo pa ohranjal z mladinci, kjer je bil njegov trener Miško Jovičević.

V dresu Olimpije je kmalu občutil moč najboljših jugoslovanskih klubov. Bil je tako dober, da si je prislužil poziv v mlado izbrano vrsto, zanj pa se je zanimal tudi beograjski Partizan. | Foto: Osebni arhiv V dresu Olimpije je kmalu občutil moč najboljših jugoslovanskih klubov. Bil je tako dober, da si je prislužil poziv v mlado izbrano vrsto, zanj pa se je zanimal tudi beograjski Partizan. Foto: Osebni arhiv

"To je bila krasna kombinacija. Moj soigralec je bil pri mladincih tudi Džoni Novak, ki je takrat še nastopal v zvezni vrsti, mene pa so že postavili na krilo." Pri Olimpiji so želeli čim bolje izkoristiti njegovo hitrost, s katero je povzročal težave tekmecem. "Na brzino sem bolj ali manj lovil vse," se je čutil superiornega, pri zmajih se je kmalu ustalil v udarni zasedbi. To so bila leta, ko se je Olimpija vrnila v prvo jugoslovansko zvezno ligo, mesto Ljubljana pa je znova dihalo z zeleno-belimi. Tribune bežigrajskega stadiona so bile pogosto zelo polne, Englaro pa tako dober, da si je prislužil tudi mesto v takratni mladinski reprezentanci Jugoslavije. V njej si je delil slačilnico tudi s poznejšim zvezdnikom Crvene zvezde Vladimirjem Jugovićem.

V grškem časopisu izvedel, da je v Sloveniji vojna

Ko je napočilo leto 1991, se je dogajalo marsikaj. Navezal je že stike z beograjskim Partizanom, ki je takrat veljal za enega izmed najmočnejših klubov na tem delu Evrope. "Direktor kluba je bil Nenad Bjeković. Zanimal se je zame, kar mi je zelo godilo. Povedal sem mu, da pridem tudi peš v Beograd, če je treba, se bo pa moral pred tem dogovoriti s predsednikom Ivanom Zidarjem. In da bo to največja težava," je v smehu v prijetnem druženju sredi Ljubljane obujal spomine 54-letni Belokranjec.

Ko je bil z olimpijsko reprezentanco Olimpije na turnirju v Grčiji, so ga šokirale novice o tem, kaj se dogaja v Sloveniji. | Foto: Ana Kovač Ko je bil z olimpijsko reprezentanco Olimpije na turnirju v Grčiji, so ga šokirale novice o tem, kaj se dogaja v Sloveniji. Foto: Ana Kovač

"Takrat je šla moja kariera navzgor, a se je malce za tem začela ta prekleta vojna. Ravno takrat, ko smo igrali z olimpijsko reprezentanco Jugoslavije na turnirju v Grčiji. Spominjam se, kako smo bili takrat odrezani od vseh informacij o dogajanju v Sloveniji. Pa je prišel k nam nekdo z grškim časopisom, ga odprl in nam začel kazati slike. Srce mi je kar zastalo, zdelo se mi je neverjetno, a na slikah so bili resnično avtomobili s slovenskimi registrskimi tablicami, pa zmaličeni tovornjaki, križaste barikade. Vprašal sem se, kaj je zdaj to. In smo začeli brati, kako so tanki po cestah, kako se pri nas strelja in podobno. Pojma nisem imel, da se to dogaja. Nato me je poklical Peter Ameršek iz Ljubljane in mi dejal, da se moram vrniti domov. Da so vsi slovenski športniki zapustili jugoslovanske reprezentance in se vrnili. Rekel sem, v redu, a se znašel v težavah. Nisem namreč vedel, kako se lahko takoj vrnem iz Grčije. Letalske povezave s Slovenijo so bile prekinjene, vlakov tudi ni bilo. Iskali smo možnosti in jo naposled le našli. Popoldne sem šel z letalom do Beograda, nato pa se z vlakom odpravil v Slovenijo. In šele nato videl, kaj vse se je dogajalo tukaj." Pravi, da so burni dogodki, ko je začela razpadati Jugoslavija, še kako vplivali na potek njegove kariere.

Tako navdušil v serie B, da je Atalanta zanj plačala dva milijona mark

V dresu Olimpije sta mu ostali v posebnem spominu kvalifikacijski tekmi proti slovitemu Milanu, eni izmed najboljših nogometnih ekip vseh časov. Zmaji so leta 1992 odpotovali najprej v Italijo z upanjem, da iztržijo čim nižji poraz. Na koncu jo je ekipa odnesla s štirimi prejetimi zadetki, največ opravka pa je imela z razpoloženo nizozemsko trojico Gullit-Rijkaard-van Basten. ''Težko jih je bilo držati. Sam sem pokrival Gullita. 'Monstruma' kot igralca in človeka,'' se spominja neposrednih dvobojev z znamenitim Nizozemcem. Za Bežigradom so v deževnem vremenu izgubili "le" z 0:3. | Foto: Osebni arhiv V dresu Olimpije sta mu ostali v posebnem spominu kvalifikacijski tekmi proti slovitemu Milanu, eni izmed najboljših nogometnih ekip vseh časov. Zmaji so leta 1992 odpotovali najprej v Italijo z upanjem, da iztržijo čim nižji poraz. Na koncu jo je ekipa odnesla s štirimi prejetimi zadetki, največ opravka pa je imela z razpoloženo nizozemsko trojico Gullit-Rijkaard-van Basten. ''Težko jih je bilo držati. Sam sem pokrival Gullita. 'Monstruma' kot igralca in človeka,'' se spominja neposrednih dvobojev z znamenitim Nizozemcem. Za Bežigradom so v deževnem vremenu izgubili "le" z 0:3. Foto: Osebni arhiv "Glede na to, da je šla takrat moja kariera navzgor, bi lahko več dosegel. V igri je bilo veliko več, lahko bi šel k Partizanu, a me je ta vojna ustavila. Znašel sem se spet na ničli, začel znova. Ogromno sem izgubil." Takrat je ostal pri Olimpiji, s katero je nato nastopal v novoustanovljenem slovenskem prvenstvu, ki se po kakovosti niti malo ni moglo primerjati s tistim, kar je še v sezoni 1990/91 ponujala skupna jugoslovanska prva liga.

"Takrat sem zamudil priložnost, da bi šel prek Partizana zelo mlad v tujino. Tako pa sem ostal pri Olimpiji in odšel nato ven šele pri 27 letih." Leta 1996 je sklenil dogovor s Foggio, takratnim italijanskim drugoligašem in se podal v domovino svojega dedka.

V novem okolju mu je šlo odlično, spadal je med najboljše tujce v serie B, kmalu so začele deževati ponudbe večjih klubov. Izbral je tisto iz Bergama in oblekel dres Atalante, ki je zanj pred 25 leti odštela dva milijona takratnih nemških mark, kar je bil ogromen znesek za slovenskega nogometaša.

Zlasti zaradi tega, ker so takrat najboljši italijanski klubi lahko igrali le s tremi tujci, tako da se je bilo Slovencem, ki takrat še niso spadali v Evropsko unijo, še težje uvrstiti v katero izmed ekip.

V dresu Foggie se je hitro uveljavil kot eden najboljših nogometašev v drugi italijanski ligi. | Foto: Osebni arhiv V dresu Foggie se je hitro uveljavil kot eden najboljših nogometašev v drugi italijanski ligi. Foto: Osebni arhiv

V Atalanti so ga narobe trenirali, največjo škodo je utrpela hitrost

Pri Atalanti so mu na treningih predpisovali takšne vaje, da je začel izgubljati hitrost. | Foto: Osebni arhiv Pri Atalanti so mu na treningih predpisovali takšne vaje, da je začel izgubljati hitrost. Foto: Osebni arhiv Legionarje na Apeninskem polotoku si lahko preštel na prste ene roke. Ledino sta orala Srečko Katanec in Matjaž Florjančič, nato pa je prišel na vrsto že Robert Englaro. Hitronogi Belokranjec z italijanskim priimkom, ki je bil takrat na vrhuncu svoje moči, je bil tudi standardni slovenski reprezentant. A idila, tako nogometna kot tudi finančna, žal ni trajala večno. Začele so se mu dogajati težave, zaradi katerih čuti določeno zagrenjenost še danes.

"Ko sem prišel v Atalanto, sem še vedno izstopal po hitrosti. V klubu so opravljali teste skočnosti in eksplozivnosti. Bil sem daleč pred vsemi. Po njihovih izračunih pa bi moral v fitnesu, tega je klub vozil s seboj tudi na priprave, tako da ni ničesar prepuščal naključju, dvigovati z nogo 400-kilogramske uteži. To me je začudilo. Spraševal sem se, ali so nori. Ni šanse, da bom to delal, sem si mislil. Saj nisem bil takšen nogometaš kot na primer Seedorf (Nizozemec Clarence Seedorf, op. p.), ki je imel nore stegenske mišice. On je bil vezist, sam pa sem veljal za 'eksplozivca'. In so me tako nabijali na fitnesih. Čez nekaj časa sem ugotovil, da nekaj ni v redu. Ko sem oblekel kavbojke, so mi bile skoraj pretesne. Na igrišču pa sem postal počasen. Hitrost mi je padla. Vse zaradi tega, ker so me narobe trenirali," je še danes jezen na trenerje v klubu, saj bi moral opravljati drugačne vaje za eksplozivnost. Tako pa so se mu razvijale preostale mišice, tiste za hitrost pa so se zmanjšale in ga upočasnile. To je poskušal zajeziti s tem, da je začel tovrstne vaje na pripravah ignorirati ali pa jih je spretno preskočil, a je bilo prepozno. Stanje se ni več izboljšalo, nikoli več si ni povrnil hitrosti.

"Žagalo me je. Kot da bi te nekdo prebadal z iglo."

Ko je začel o tem negodovati v klubu, to ni bilo všeč trenerju. Postavili so ga na stranski tir, dobival je vedno manj priložnosti. Še danes se čudi, zakaj so se tako odločili. Da je bilo nezadovoljstvo popolno, pa je poskrbelo še zdravje. Začela mu je nagajati sezamoidna koščica pod palcem. Nekateri jo imajo, nekateri pa so rojeni brez nje. Je zelo majhna, velika kot le zrno riža, Englaru pa je povzročala ogromne težave. "Žagalo me je. Kot da bi te nekdo prebadal z iglo. Pojavljala se je oteklina, ki je začela splahnevati, nato pa se je začelo drgniti ob kost. Zelo me je bolelo. Tako močno, da nisem mogel več igrati." Hodil je na posebne preglede po Italiji. Šest mesecev sploh ni igral, na koncu so prišli do ugotovitve, da je edina rešitev operacija in odstranitev koščice. Opravil jo je v Milanu, ko pa se je vrnil, ni bilo več nikoli tako kot v preteklosti. Še danes kdaj pri teku občuti bolečino.

Poškodba mu je zaprla vrata za v reprezentanco, zadnjo tekmo je odigral leta 1999 v Mariboru proti Grčiji (0:3), ravno v kvalifikacijah za Euro 2000. ''Poškodba je bila take narave, da ni dopuščala kakšnega manevrskega prostora. Takšno je pač življenje." Tako je sklenil reprezentančno pot pri 30 letih. Zbral je 36 nastopov. | Foto: Ana Kovač Poškodba mu je zaprla vrata za v reprezentanco, zadnjo tekmo je odigral leta 1999 v Mariboru proti Grčiji (0:3), ravno v kvalifikacijah za Euro 2000. ''Poškodba je bila take narave, da ni dopuščala kakšnega manevrskega prostora. Takšno je pač življenje." Tako je sklenil reprezentančno pot pri 30 letih. Zbral je 36 nastopov. Foto: Ana Kovač

Takrat so ga, ker je bil odsoten z igrišč več kot šest mesecev, v klubu suspendirali. Tako je bilo zapisano v klubskem pravilniku, Englaro pa se je pritožil, saj so pri primeru soigralca Maurizia Ganza, ki si je poškodoval koleno in so nanj čakali skoraj leto dni, pokazali povsem drugačen odnos. "Kot da bi nov predsednik Atalante, direktor in športni direktor komaj čakali, da mine šest mesecev in en dan mojega neigranja, da me lahko nato odpravijo," mu takrat ni bilo vseeno.

Odprla se je nova fronta, začel se je boj na sodišču, najbolj temno obdobje njegove kariere. Odvetnik je aktiviral različne zdravnike, ugotovljeno je bilo, da je bil napačno zdravljen. "Res je. Tretma je bil 'poden od podna'. Tako bi moral dobiti nazaj vse, kar mi pripada. Vse od takrat, ko so me suspendirali." In res. Na sodišču je zmagal, dobil vse, kar mu je pripadalo po pogodbi, manjkalo pa je tisto, po čemer je najbolj hrepenel. "Nisem pa dobil več priložnosti, da bi se dokazal v Italiji. Nekaj je pač moralo biti v ozadju," so se prvi sumi o tem, da ni zaželen pri trenerju Emilianu Mondonicu, začeli pojavljati že po uvodnih nastopih.

Žrlo ga je, hotel je razčistiti sam pri sebi, kaj je narobe

V Italiji se je porodila tudi ideja, da bi prejel dvojno državljanstvo in si tako olajšal pot do igranja, saj ga ne bi več obravnavali kot tujca. Uspelo mu je, zaradi tega, ker je bil njegov dedek Italijan, je prejel italijanski potni list. Ima ga še danes. Tega pa ni mogel resneje uporabiti v karieri, saj se je pred tem začela kalvarija s poškodbo. Ko je prejel italijansko državljanstvo, je bil namreč že upokojen. | Foto: Osebni arhiv V Italiji se je porodila tudi ideja, da bi prejel dvojno državljanstvo in si tako olajšal pot do igranja, saj ga ne bi več obravnavali kot tujca. Uspelo mu je, zaradi tega, ker je bil njegov dedek Italijan, je prejel italijanski potni list. Ima ga še danes. Tega pa ni mogel resneje uporabiti v karieri, saj se je pred tem začela kalvarija s poškodbo. Ko je prejel italijansko državljanstvo, je bil namreč že upokojen. Foto: Osebni arhiv "Imel sem občutek, kot da me nočejo," ga je čudilo, zakaj so potem zanj sploh zapravili tako veliko denarja. "Še novinarji so se na primer čudili, zakaj me je trener tako hitro zamenjal na tekmi s Parmo. Pa tudi soigralci. A trener mi tega ni hotel povedati. Preprosto me je ignoriral. Pa sem tisto tekmo odigral zelo dobro, Hrvatu Mariu Staniću, ki je takrat igral za Parmo, nisem pustil dihati. Pozneje sem komaj prepričal pomočnika trenerja, da mi pove razlog, zakaj so me tako hitro zamenjali. Pa je nekaj cincal in sprva ni hotel govoriti, mene pa je še kako žrlo, saj sem hotel sam pri sebi razčistiti, kaj je narobe. No, pa mi je naposled le odvrnil, čeprav sem še danes prepričan, da se mi je zlagal, da so me zamenjali zaradi tega, ker mi je dvakrat spodrsnilo. Kaj? Kaj mi sploh govoriš? Meni ni bilo več nič jasno," ni skrival začudenja nad omenjeno razlago, saj je za takratni nastop prejel visoke ocene.

Skupno je v serie A zbral 13 nastopov, okusil čar igranja tudi proti največjim, kot je bil na primer takratni zvezdnik Juventusa Zinedine Zidane, pri Atalanti pa je vedno več priložnosti na njegovem igralnem položaju dobival Srb Zoran Mirković, poznejši branilec Juventusa.  

Ni se mogel več sestaviti

Trpelo je tudi igranje za slovensko izbrano vrsto. Pred tem je bil njen redni član, odigral je tudi znamenito prvo tekmo v Talinu. Za reprezentanco je zbral 36 nastopov, pomagal Sloveniji tudi v kvalifikacijah za Euro 2000. Še danes se sprašuje, kaj vse bi lahko še doživel, če se ne bi poškodoval v Italiji, zaradi česar po letu 1999 ni več zaigral za reprezentanco. Ravno takrat, ko je slovita Katančeva zlata generacija začela pohod na prvo veliko tekmovanje. In nato zaigrala še na SP 2002. Le nekaj mesecev pred tem, ko je Slovenija zaigrala v Južni Koreji, je Englaro sklenil člansko kariero.

Včasih je Robert Englaro veljal za enega od najhitrejših slovenskih nogometašev. ''Nekdaj smo imeli rakete. Bili so Englaro, Novak, Rudonja, Osterc … Eden hitrejši od drugega. Danes ne najdemo nobenega, ki bi bil tako hiter. Ne vem, ali je to pomanjkanje hitrosti pogojeno z genskimi značilnostmi v naši regiji,'' je pred leti potožil nekdanji slovenski selektor Srečko Katanec, ki je zelo spoštoval današnjega gosta Druge kariere. Nanj je računal tudi v reprezentanci, kjer je zbral 36 nastopov. Državni dres je nosil vse do usodnega leta 1999, ko ga je pustila na cedilu poškodba, obenem pa je v Bergamu izgubil še eksplozivnost, zaščitni znak svojega nogometa, brez katerega na igrišču ni več mogel pokazati tistega, kar ga je krasilo večino kariere. | Foto: Ana Kovač Včasih je Robert Englaro veljal za enega od najhitrejših slovenskih nogometašev. ''Nekdaj smo imeli rakete. Bili so Englaro, Novak, Rudonja, Osterc … Eden hitrejši od drugega. Danes ne najdemo nobenega, ki bi bil tako hiter. Ne vem, ali je to pomanjkanje hitrosti pogojeno z genskimi značilnostmi v naši regiji,'' je pred leti potožil nekdanji slovenski selektor Srečko Katanec, ki je zelo spoštoval današnjega gosta Druge kariere. Nanj je računal tudi v reprezentanci, kjer je zbral 36 nastopov. Državni dres je nosil vse do usodnega leta 1999, ko ga je pustila na cedilu poškodba, obenem pa je v Bergamu izgubil še eksplozivnost, zaščitni znak svojega nogometa, brez katerega na igrišču ni več mogel pokazati tistega, kar ga je krasilo večino kariere. Foto: Ana Kovač

''Nisem vedel, da bom imel po tisti poškodbi tako hude težave. A nisem se mogel več sestaviti, izgubil sem minutažo pri Atalanti,'' se je moral spoprijeti z novo realnostjo, ki mu ni bila v prid.

Raje se je odločil za operacijo in pomahal v slovo

To so bili časi, ko v SlovenijI ni manjkalo hitrih igralcev. Slovenija je denimo imeli Turbo Rudija, to je Mladen Rudonja, ki je z reprezentanco tudi zaigral na EP 2000 in SP 2002, kar nekaj let pa je bil del izbrane vrste tudi Turbo Robi. Bila sta si zelo podobna. ''Oba sva imela prirojeno sposobnost hitrosti. Se nisva pa nikoli merila, kdo je hitrejši,'' je priznal. Nikoli niso resneje merili njegovega časa, čeprav bi z njim lahko zagotovo dosegal vrhunske rezultate tudi v atletiki.  | Foto: Ana Kovač To so bili časi, ko v SlovenijI ni manjkalo hitrih igralcev. Slovenija je denimo imeli Turbo Rudija, to je Mladen Rudonja, ki je z reprezentanco tudi zaigral na EP 2000 in SP 2002, kar nekaj let pa je bil del izbrane vrste tudi Turbo Robi. Bila sta si zelo podobna. ''Oba sva imela prirojeno sposobnost hitrosti. Se nisva pa nikoli merila, kdo je hitrejši,'' je priznal. Nikoli niso resneje merili njegovega časa, čeprav bi z njim lahko zagotovo dosegal vrhunske rezultate tudi v atletiki. Foto: Ana Kovač Po klavrni vrnitvi iz Italije pa vseeno ni mogel dolgo zdržati brez nogometa. Tako je v sezoni 2001/02 nastopal za drugoligaša NK Ljubljana. Raven njegovega nogometa je strmo upadla, ni več spadal med najhitrejše in najbolj eksplozivne, pojavljale so se tudi bolečine, a je še vedno bil dodana vrednost slovenske druge lige. Zadnjo tekmo je odigral v Ivančni Gorici, ko je Ljubljana premagala Livar s 5:1. Poslovil se je pri 32 letih z bolečim spoznanjem, da bi lahko ustvaril še več. A telo ni zdržalo.

Še v obdobju nekdanje Jugoslavije je izkusil kar nekaj poškodb gležnja in kolena, ko pa ga je začelo boleti še v hrbtenici, je v trenutku prišel do sklepa, da bo treba nogometne čevlje obesiti na klin. ''Kariera se je začela rušiti, ko sem izgubil eksplozivnost, ko pa mi je 'počila' hrbtenica, je vrag odnesel šalo. Če bi še enkrat narobe padel, bi lahko šel na invalidski voziček. V nogometu je namreč tako, da nikoli ne veš, kdaj te bo kdo porinil. In boš narobe padel in bo nastradal živec. Težko se je tako čuvati. Zato sem se raje odločil za operacijo in se poslovil od nogometa,'' je povedal. Leta 2002 se je v življenju posvetil drugim ciljem. Vstopil je v obdobje druge kariere.

V sezoni 2005/06 se je vrnil na igrišča, oblekel dres takratnega NK Bežigrad, predhodnika ''novejše'' Olimpije. Zeleno-beli dres, ki je zaznamoval njegovo kariero, je nosil v peti slovenski ligi (2. liga MNZ Ljubljana), a je moral zaradi težav s hrbtenico opustiti igranje. | Foto: Ana Kovač V sezoni 2005/06 se je vrnil na igrišča, oblekel dres takratnega NK Bežigrad, predhodnika ''novejše'' Olimpije. Zeleno-beli dres, ki je zaznamoval njegovo kariero, je nosil v peti slovenski ligi (2. liga MNZ Ljubljana), a je moral zaradi težav s hrbtenico opustiti igranje. Foto: Ana Kovač

"Da bom jaz dal denar, oni pa bodo delali?"

V trenerski karieri se je pogosto dokazoval kot pomočnik Tomaža Kavčiča. | Foto: Aleš Fevžer V trenerski karieri se je pogosto dokazoval kot pomočnik Tomaža Kavčiča. Foto: Aleš Fevžer Italija mu ni prinesla le težav, ampak tudi veliko lepega. Zlasti finančno ugodje, zaradi katerega je lahko še bolj spokojno zadihal kot novopečeni nogometni upokojenec. ''Denarja ni manjkalo. Prejel sem kar nekaj poslovnih predlogov, da bi ga v kaj vložil. A takrat me gostinski lokali niso zanimali. Pa še nekaj je. Dokler imaš druge ljudi okrog sebe, nisi ti nikoli v ospredju. Če si ti glavni, je druga stvar. Zato nisem hotel v noben posel, saj nisem glede tega zaupal prav nikomur. Da bom jaz dal denar, oni pa bodo delali? Da bom jaz dal denar, oni pa bodo zaslužili? Ne, ne. Potem je bolje, da ne delam nič in imam mir." Raje je denar hranil v banki in užival mirno življenje brez poslovnih stresov.

''Še danes živim od tega, kar je. Malce zaslužiš od nogometa, ko si trener, to je to. Trenutno je resda suša, a se bo nekaj že našlo,'' je povedal trenutno trener brez službe. Izkušenj mu sicer ne manjka, največ jih je nabiral ob nekdanjem selektorju Tomažu Kavčiču, s katerim je sodeloval tudi v članski reprezentanci, vodil pa tudi izbrano vrsto do 21 let. S Kavčičem je bil ne nazadnje večkrat tudi na Kitajskem, nazadnje leta 2020. Pred tem je sodeloval tudi z Belo krajino, Interblockom in Olimpijo.

Da bi se hecal s porscheji, BMW-ji ali ne vem še čim?

Ne živi na veliki nogi, ampak povsem normalno življenje. | Foto: Ana Kovač Ne živi na veliki nogi, ampak povsem normalno življenje. Foto: Ana Kovač Pa mu trenutno stanje, v katerem že dalj časa ni imel nobenega delodajalca, ob pomoči prihrankov iz igralske kariere zadostuje za ugodno življenje? ''Mi. Saj ne živim na veliki nogi, ampak povsem normalno življenje. Nisem takšen, da bi se razvajal in pogosto hodil v drage restavracije. To me niti prej ni zanimalo. Ali pa oblačila. Zakaj bi moral kupovati oblačila nekih izbranih in dragih znamk? Podobno je pri avtomobilih. Da bi zdaj denar zapravljal še za to? Najraje se vozim s kolesom. Kupil sem si rabljeno kolo za 50 evrov. Zakaj bi si kupil električno kolo, pa mi ga bodo morda že jutri ukradli? Nima smisla. Morda bi to naredil, če bi imel hišo, ker pa imam stanovanje v bloku, kamor lahko vstopi kdorkoli (smeh, op. p.), tega ne bom storil. Vozim povsem navaden avto, forda focusa. Da bi se hecal s porscheji, BMW-ji ali ne vem še čim? Saj sem jih imel, a je to obdobje že šlo mimo. Samo poglejte, koliko je avtomobilov po Ljubljani. In če nimaš garaže ... Če bi si kupil kakšen boljši avto, bi ga imel parkiranega zunaj. In potem bi imel vrata stalno odrgnjena. Raje vozim navaden avto, pa udarjajte po njem, kakor hočete (smeh, op. p.),'' se je v najbolj sproščenem delu pogovora dotaknil še svojega voznega parka, s katerim noče niti malo izstopati.

Najbolj se odklopi na ribolovu, doma uživa ob zvokih heavy metala

Po koncu kariere se je lotil tudi nekaterih konjičkov. Večkrat je tako znal uživati v modelarstvu. ''Najraje sem zlagal antične ladje. Čaka me še ena, a moram še poiskati primerne materiale. Sproščajo me tudi bonsaji. Ko urejam miniaturna drevesa in režem listke, se odklopim od vsega. To je prava sprostitev. Podobno velja tudi za ribištvo. Najraje lovim ribe na Kolpi,'' ne more iz svoje belokranjske kože. Pogosto lovi krape na bližnjih ribnikih, največkrat v družbi stricev. ''Takrat se odklopiš od vsega, od vseh domačih težav, telefon najraje pustim kar doma.'' Ko se odloči za druženje z reko in ribami, je nedosegljiv za javnost.

Kar se tiče glasbenega okusa, je Robert Englaro vedno prisegal na trše zvoke. | Foto: Ana Kovač Kar se tiče glasbenega okusa, je Robert Englaro vedno prisegal na trše zvoke. Foto: Ana Kovač Če ob lovljenju rib uživa v miru in tišini, pa doma, ko napoči čas za glasbo, prevladujejo težki kitarski akordi. Metalski rifi. Je namreč zapriseženi ljubitelj heavy metala. ''V mladosti sem ga poslušal še bolj. Najraje Motörhead, Slayer, Metallico, AC/DC, Whitesnake in podobne skupine. Seveda ni šlo tudi brez jaken in obveznih našitkov." Pogosto se je oblačil v usnje in džins, ljubezen do glasbe pa poudarjal tudi z daljšimi lasmi. Zaradi njih se je naposlušal pripomb v klubu, najglasnejši je bil takratni trener vratarjev pri Olimpiji Zoran Matović. Dosegel je svoje, Englaro si je postopno krajšal lase, na koncu pa ostal skoraj brez njih. Tak je še danes. ''Kar zadeva glasbo, pa si v zadnjem obdobju največkrat zavrtim Rammstein,'' nam je še zaupal najnovejši okus za glasbo.  

Pred leti je pri Olimpiji opravljal vlogo pomočnika Dušana Kosića. | Foto: Aleš Fevžer Pred leti je pri Olimpiji opravljal vlogo pomočnika Dušana Kosića. Foto: Aleš Fevžer

Ko je bil igralec, je v slačilnici naletel na povsem drugačno glasbo, kot jo je poslušal doma, a ga to ni motilo. ''Če si hotel ustvariti vzdušje v nogometni slačilnici, zlasti v nekdanji Jugoslaviji, je iz zvočnikov vedno prevladovala srbska glasba. Pop ali pa narodnjaki. In to te je resnično dvigovalo. Slovenska glasba tega na primer ni mogla izvabiti iz tebe,'' je že takrat opažal zanimiv fenomen, ki se je obdržal v večini slačilnic slovenskih nogometnih klubov.

Živi normalno življenje, le da ne hodi na delo

Kot trener čaka na novo priložnost za delo, hkrati pa se zaveda, da pri iskanju novega delodajalca ni odvisen le od samega sebe, ampak tudi spretnosti menedžerjev, da sprožijo določen posel. ''Trenerski posel je pač tak, da te jutri lahko že ni več. In te nato ni nikjer eno leto. Zidane čaka na novo priložnost že nekaj let, pa je vrhunski trener. To je vse stvar ponudbe in povpraševanja,'' o tem razmišlja nekdanji slovenski reprezentant, ki je hitro prejel potrebno trenersko licenco, a v Sloveniji ne pričakuje bajnih zaslužkov.

Rad bi si našel kakšno trenersko zaposlitev. "Če bo kaj, bo, če pa ne bo, pa si s tem ne bom razbijal glave. A če že imam licenco, je smiselno, da nekaj delam,'' nam je zaupal v izčrpnem pogovoru. | Foto: Aleš Fevžer Rad bi si našel kakšno trenersko zaposlitev. "Če bo kaj, bo, če pa ne bo, pa si s tem ne bom razbijal glave. A če že imam licenco, je smiselno, da nekaj delam,'' nam je zaupal v izčrpnem pogovoru. Foto: Aleš Fevžer

Kaj torej počne Englaro danes? ''Živim normalno življenje, spremljam nogomet. Vse je normalno, razen tega, da ne hodim na delo. A verjemite, da ni vse tako lepo. Takega življenja se hitro naveličaš, postane monotono. Zato bi rad našel kakšno trenersko zaposlitev. Če bo kaj, bo, če pa ne bo, pa si s tem ne bom razbijal glave. A če že imam licenco, je smiselno, da nekaj delam," poudarja. Verjame, da se bo v prihodnosti vrnil na trenerski stolček.

Boštjan Kavčnik
Sportal Nepogrešljiva slovenska pomoč za Tadeja Pogačarja
Jure Lenarčič
Sportal "Vprašaš se, kaj je bolj smiselno v življenju" #video
Sandi Papež
Sportal Človek, ki je poskrbel za prvo kolesarsko evforijo v Novem mestu
Zoran Pavlović
Sportal Legendarni slovenski nogometaš, ki ne more iz svoje kože
Uroš Perko
Sportal Nekdanji športnik opozarja: Raje se delamo, kot da težav ni in ne obstajajo