Bavarski ponos še ni rekel zadnje

Nemški nogomet je vajen osvajanja lovorik. Tako v reprezentančnem kot klubskem svetu. Vrhunec slednjega na tleh domovine klobas in piva poudarja Bayern München, ki je sredi sedemdesetih let minulega stoletja prerasel osnovno poslanstvo kluba. Postal je simbol bavarskega uspeha, prototip (edinega) nemškega bogatega kluba, ki ima vse potrebno za članstvo v ožjem izboru evropske elite in je kos tudi najbolj mogočnim tekmecem iz najmočnejših prvenstev na ''stari celini''. V svojih vitrinah lahko občuduje 22 državnih naslovov, pogosto je osvajal tudi pokal in superpokal, v evropskih tekmovanjih pa se je na najbolj občudovan prestol povzpel kar štirikrat.

Nazadnje pred devetimi leti, ko je v Milanu – mestu, iz katerega izhaja letošnji tekmec v velikem finalu lige prvakov – po loteriji strelov z bele točke ukanil Valencio, za katero je igral in žal tudi zapravil 11-metrovko Zlatko Zahovič. Prvo zlato obdobje v klubski zgodovini je sovpadalo z znamenitim rodom na čelu s ''cesarjem'' Franzom Beckenbauerjem, ki velja še danes za najbolj vplivnega posameznika bavarskega velikana. Takrat so se naslovi, tako domači kot evropski, lepili na klubski naslov kot po tekočem traku, takoj za predzadnjim evropskim naslovom (1976) pa je prag Bayerna prestopil tudi Branko Oblak. V novem tisočletju je Bayern dobil novi dom. Dotrajani Olimpijski štadion, ki z obvezno atletsko stezo ni več nudil pravega nogometnega užitka, je pred petimi leti zamenjala prekrasna Allianz Arena in naznanila boljše čase. Bayern je po neuspešnih in mračnih letih v evropskih tekmovanjih končno pokazal zobe najboljšim. Vrnil se je tam, kjer je tudi njegovo mesto.

Za mnoge skrajno avtoritaren trener, ki ne pozna šale, strah in trepet nogometašev, za druge spet posrečeni nizozemski čudak s samosvojim smislom za humor in pretiranim čutom za skrbno spoštovanje klubskih pravil in discipline, za tretje, ki se osredotočajo le na rezultat, vse ostalo pa jih kaj prida ne zanima, pa eden izmed najboljših nogometnih strokovnjakov na svetu. In med drugim tudi nekdanji učitelj Joseja Mourinha. Kot prvi je na klopi Barcelone prepoznal njegov talent in karizmo, s katero si je Portugalec kasneje izklesal status trenerskega ''boga'', zdaj se bo moral z njim pomeriti v velikem finalu.

Pripravljen je na vse ali nič. Napoveduje odprt, napadalen nogomet. Po njegovem je priložnost tako izjemna, da jo ne sme zapraviti. Nekdanji nizozemski selektor še danes rad poudarja, da se je najboljših trenerskih veščin naučil od Lea Beenhakkerja. Znamenitega rojaka, ki se je v zaključku kariere preizkusil tudi na Poljskem, a ''orle'' po bolečih zaušnicah na EP 2008 in Mariboru (0:3) tudi zapustil. Van Gaal je Evropo prvič osvojil z mlado in nepozabno Ajaxovo četo, nato je kraljeval z Barcelono na španskih zelenicah, se vrnil v domovino in se z ''majhnim'' AZ-om iz Alkmaarja povzpel na najvišjo stopničko, novi veliki met je po katastrofalnem štartu (tako v bundesligi kot tudi Evropi) z Bayernom potrdil z dvojno krono. Kaj kmalu se ji lahko lesk še dodatno posvetli ... Klubsko vodstvo Bavarcev na čelu s predsednikom Ulijem Hönessom je že vedelo, da potrebuje van Gaal malce več časa za uigranost. Ko je dopolnil vse niti igre, s katerimi je razpolagal, je sestavil odlično naoljen motor, ki ima veliko možnosti tudi proti Interju.

Včasih so bili v Bayernu glavni zvezdniki člani nemške izbrane vrste, v novejšem obdobju pa je omenjeno ravnotežje podrl prihod prve francoske violine, Francka Riberyja. Neustrašen zvezni igralec z brazgotino na obrazu je dokazal, da upravičeno spada med najboljše evropske nogometaše, z Bayernom pa v prvi sezoni navkljub priznanju za najboljšega igralca bundeslige ni osvojil prvenstva. Moral je počakati še eno sezono, ki je (zaenkrat) postregla z dvojno krono, na žalost Francoza pa tudi z njegovo kaznijo prepovedi nastopa na treh tekmah, zaradi katere bo finale v Madridu spremljal le s tribun. Njegovo mesto bo, podobno kot na veličastni predstavi v Lyonu, skušal zapolniti Hamit Altintop. Osrednje vloge v finalu lige prvakov bodo v vrstah Bavarcev predstavljali Nizozemec Arjen Robben, prekrasno darilo z Realovega odvečnega seznama, ki se je preporodil v vrstah nemškega prvaka, kar pa je še bolj pomembno, že dalj časa ni doživel resnejših težav s poškodbami, njegov rojak, nepopustljivi kapetan Mark van Bommel, tudi podaljšana desna roka van Gaala na igrišču ter hrvaški maratonec v konici napada Ivica Olić, ki je z neumornim tekom, napori in tudi zadetki postavil nove mejnike pri vlogah napadalcev. Najbolj šibek člen ekipe bi lahko predstavljal ''priletni'' vratar Hans-Jörg Butt, ki ne vliva dovolj zaupanja, saj prepogosto ponudi napako. Da je konkurenca pri Bayernu neverjetna, priča tudi podatek, da najboljši strelec ''elfa'' Miroslav Klose, najdražja okrepitev v minulem prestopnem roku Mario Gomez in as ukrajinske izbrane vrste Anatolij Timoščuk čakajo na priložnost le s klopi za rezervne igralce. Ne smemo pa pozabiti tudi na skupino že uveljavljenih nemških reprezentantov, ki pridno nabirajo minute (Bastian Schweinsteiger, Phillipp Lahm, po novem tudi Holger Badstuber in Thomas Müller ...). Bayern je res močan.

Evropsko pot Bayerna je v tej sezoni zaznamovala tudi majhna Slovenija. Prvi nastop v ligi prvakov, zmago v gosteh pri Haifi (resda s 3:0, a so vsi zadetki padli v zadnji tretjini tekme, po tipičnem nemškem receptu), je v vlogi osrednjega sodnika spremljal Damir Skomina, finale lige prvakov pa bo kot delegat Evropske nogometne zveze (UEFA) spremljal dolgoletni funkcionar Nogometne zveze Slovenije (NZS) Dane Jošt. Morda se v prihodnje povezava Bayerna in Slovenije poveča še s prihodom najboljšega slovenskega vratarja Samirja Handanoviča, ki naj bi se že dalj časa znašel pod lupo oglednikov nemškega giganta.

Bayernu je zaradi katastrofalno skromnih predstav v zgodnjem jesenskem obdobju, dvakrat jih je nadigral tudi Bordeaux, pretila hitra selitev v pokal lige Europa, a so Bavarci v odločilnem srečanju v Torinu pokazali drugačen obraz in v navdušujočem drugem polčasu ponudili vtis razpoložene van Gaalove čete, ki je v prihodnjih mesecih omrežila Evropo. A le ni šlo tako gladko. Proti Fiorentini so imeli še sodniško pomoč, Manchester United jim je podaril usodno uslugo z rdečim kartonom Rafaela, gladko in zanesljivo je šlo le v polfinalu z Lyonom. Francozi niso imeli niti miligrama možnosti za uspeh. Bayer jih je nadigral, formo povzdignil še nekaj razredov višje in si priigral veliki finale. Bo na štadionu Santiago Bernabeu najbolj priljubljeno pivo po tekmi prav priljubljeni münchenski Paulaner?