Naj planinska koča
Četrtek, 26. 6. 2025, 14.30
9 ur, 18 minut
Sočne Zaplezane zgodbe Tomaža Žganjarja
Drzen opis zgod in nezgod iz sveta gorništva s ščepcem humorja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,08
Tomaž Žganjar in njegove Zaplezane zgodbe
Planinska založba je izdala prvo žepnico Zaplezane zgodbe. Gre za zbirko zgodb o pogumu, nepremišljenih ravnanjih, gorskih reševanjih in prijateljstvih, ki se stkejo skozi gorništvo. Pravijo, da so sočen, naturalistično-liričen zapis spominov, anekdot in pripetljajev Tomaža Žganjarja, alpinista, gorskega reševalca in člana alpinistične glasbene skupine Godba vertikale. "To niso zgodbe, ki smo jih navajeni iz mnogo knjig preizkušenih alpinistov, kako junaki plezajo in brezpogojno rešujejo še tako zahtevne plezalske težave, prej obratno – so opisi zgod, predvsem pa nezgod avtorja, ki si je drznil vse skupaj opisati še s ščepcem humorja," je poudaril urednik knjige in Planinske založbe Vladimir Habjan
Največ zapisov je posvečenih gorništvu, gorskemu reševanju in alpinizmu, avtor Tomaž Žganjar pa opisuje tudi svoje dogodivščine na gorskem kolesu, v jamah, kanjonih in na divji reki ter čas pobalinskega odraščanja in služenja vojaškega roka. "Stari kozel ve, kaj je življenje! Ve, za kaj je živel in za kaj se je vredno bojevati. Zaveda se, da je njegov čas slave mimo. Nič več ne razmetava z življenjsko energijo, nič več si ne prizadeva za prvenstvo, a vesel bo, če pride zanj še ena vigred, s tistim ostrim vonjem mlade trave in blago toploto sončnih žarkov ..." Tomaž Žganjar v uvodu pomenljivo postavi vzporednico s kozorogom skrhanih rogov.
Zaplezane zgodbe
Naturalistični opisi dogodkov, izražene močne vezi s prijatelji, stkane ob resnih preizkušnjah, pa tudi zapisi zabavnih dogodkov odsevajo nek pogled na njegovo aktivno mladostno življenje, posredno pa tudi na obdobje generacije alpinistov, aktivnih v obdobju osemdesetih in devetdesetih let, še v nekdanji državi. Žganjarjev namen ni prikaz vrhunskih dosežkov generacije, saj so v njegovem aktivno plezalnem času po zvezdah segali večinoma le alpinisti tako imenovane A-lige. Bolj se trudi prikazati tedanje razmere, utrip časa, zabavne prigode, svoje včasih presenetljivo nezrele poglede in ravnanja ter nauke, ki jih je želel ali moral posvojiti.
"Kako zajeti vsebino knjige v besedi ali dveh? Kako ujeti pravo razmerje? Povezati alpinizem, razmišljanja, anekdote ... Zaplezane zgodbe so metafora za vsa naša življenja. Raziskujemo in nujno se zaplezamo. Nikoli ne gremo navpično proti razsvetljenju. Vsi, brez izjeme. Ampak ravno skozi napake in zaplezanost se učimo in postajamo drugačni, boljši, se učlovečujemo ... in gremo naprej – da ne rečem navzgor. Idejo mi je dala žena, iz prve!" je ozadje naslova pojasnil alpinist in gorski reševalec Tomaž Žganjar, ki se je na svoji dolgoletni gorniški poti poleg plezanja dobra štiri desetletja ukvarjal z gorskim reševanjem, ob tem še posebej tudi z vzgojo in vodenjem reševalnih psov.
Poklicni pravnik se v zadnjem času bolj posveča literaturi, pred leti pa je zelo veliko časa in ustvarjanja namenil glasbi. V alpinistični glasbeni skupini Godba vertikale je združil ljubezen do gora z ljubeznijo do glasbe in rezultat so tri zgoščenke njegovih avtorskih skladb: Prečenje, Brez odveč besed in Nove zgodbe. Odnos do gora in reševanja, kar je ena ključnih vrednot in usmeritev v njegovem življenju, se kaže tudi v njegovih avtorskih romanih Koridor in Igra resnic, ki vsebujeta mnogo avtobiografskih elementov, a tudi nekaj fikcije.
Žganjar je v alpinistični glasbeni skupini Godba vertikale združil ljubezen do gora z ljubeznijo do glasbe.
"Alpinizem je ena od rdečih niti v mojem življenju"
"Moja alpinistična pot ni nič posebnega. Poznam precej alpinistov, ki so dali skozi enake ali podobne reči, morda tudi še bolj divje prigode. Alpinizem je ena od rdečih niti v mojem življenju. Kot večina alpinistov sem bolj univerzalec, dobro smučam, najraje skalno plezam, pozimi včasih slapove, grape, kombinacije, tudi kakšno resno zimsko smer," ocenjuje avtor, ki se spominja, kako se je v hribih v osemdesetih letih začelo plezati v stenah prosto: "Vsi smo se trudili splezati prosto resne, klasične smeri. Tam so bile tudi šestice z enim klinom na zug, gnile kajle, slabi štanti in še kaj. Mislim, da sem imel takrat dobro psiho, veliko reči smo plezali naprej, kar dobro na meji, da ne rečem s tveganjem. A to je bil zaščitni znak prav vseh, še posebej tistih v prvi ligi. Težko, da se bo tako kakovostne vzpone kot v osemdesetih in devetdesetih ponovilo – predvsem glede nevarnosti plezanja. In ti, ki so se kalili v naših stenah, so zato dosegli odmevne vzpone tudi drugje."
Žganjar je v skoraj štiridesetih letih v GRS Ljubljana sodeloval na številnih akcijah, njegov angel varuh pa je ob alpinističnih in drugih podvigih, ki so se nemalokrat končali z resnimi poškodbami, pogosto delal nadure.
Zgodbe podajajo svež, izviren pogled na življenje generacije, ki je kot vsaka druga gradila svojstven odnos do gorništva, gora, sten, alpinizma in življenja nasploh. Generacija alpinistov in plezalcev osemdesetih in devetdesetih let je imela veliko skupnih točk, plezanje v Paklenici, jagodni izbor smeri v slovenskih Alpah, kultno gostilno Rio v Ljubljani kot mesto druženja in konec koncev tudi gorsko reševanje kot nekakšno dodatno nadgradnjo alpinizma. Zapriseženi član alpinističnega odseka Planinskega društva Ljubljana Matica je največ plezal in smučal v domačih, pa tudi v centralnih Alpah, prav tako v Dolomitih in Andih, opravil je smučarski spust z Elbrusa in se povzpel na Kilimandžaro.
Čeprav se ob gosto tkani pripovedi zdi skoraj nemogoče, Žganjarjeva knjiga ni plod dnevniških zapiskov, le krajših zapisov doživetij in njegovega dobrega spomina ter premlevanja dogodivščin s prijatelji. Njegovo pisanje je svež veter – kar burja – v alpinistični literaturi, je sočno, prežeto s humorjem ter po eni strani naturalistično in po drugi lirično: "Ne želim biti le še eden od zapisovalcev osvajanja neosvojljivega in hvaljenja z dosežki. Če je v mojih zgodbah prepoznati kaj humorja ali avtohumorja, me to le veseli oziroma mi je uspelo, kar sem želel zapisati. Poskušam živeti čim bolj naturalistično, vsaj upam, lirično pa – mislim, da sem po duši romantik. Pišem pesmi, skladam, glasba je ena ključnih stvari v mojem življenju."
"Odsev nekega časa, ki je nezadržno minil"
"Tomaževe Zaplezane zgodbe so odsev nekega časa, ki je nezadržno minil. To niso zgodbe, ki smo jih navajeni iz mnogo knjig preizkušenih alpinistov, kako junaki plezajo in brezpogojno rešujejo še tako zahtevne plezalske težave, prej obratno – so opisi zgod, predvsem pa nezgod avtorja, ki si je drznil vse skupaj opisati še s ščepcem humorja, v čemer se ta knjiga vsekakor razlikuje od drugih do zdaj izdanih," je poudaril urednik knjige in Planinske založbe Vladimir Habjan ter dodal: "Komu so namenjene zgodbe? Seveda vsej generaciji avtorja, ki počasi končuje svojo najaktivnejšo dobo plezanja, po drugi strani pa bodo zanimive tudi mlajši generaciji, da bodo mladci videli, kaj vse so stari borci v svojem času morali dati čez. Povsem drugi časi so avtorja in njegove soplezalce obrusili in izoblikovali v samostojne osebnosti. Čar knjige in cele vrste zgod, ki se dotikajo tako vrhov kot tudi morja, je v tem, da knjige – ko jo bomo enkrat vzeli v roke – ne bomo mogli nehati brati, dokler ne bomo prišli do zadnje strani. To pa je tudi cilj izdajatelja."
