Ljubljančanka Nina po hudi bolezni spremenila življenjske prioritete: Uživam življenje

Le še nekaj dni nas loči od 26. Volkswagen Ljubljanskega maratona (22. in 23. 10.) in še nekaj več od konca rožnatega maratona, ki ga na ljubljanskih ulicah lahko pretečete še do 28. oktobra. Obe tematiki tesno zadevata tudi našo sogovornico Nino Milič, ki je po prebolelem raku na dojki korenito spremenila svojo prioritetno lestvico in na prvo mesto postavile sebe in odnose, tek pa je postal sestavni del njenega življenja.

Z 49-letno Ljubljančanko smo se pogovarjali o simptomih, ki so ji dali slutiti, da se v njenem telesu plete nekaj nenavadnega, soočanju z diagnozo, zdravljenju, spreminjanju lestvice življenjskih prioritet in 26. Volkswagen Ljubljanskem maratonu, kjer bo 23. oktobra testirala svojo formo. Maratonsko dogajanje boste lahko v neposrednem prenosu spremljali na spletni strani Siol.net in na zunanjih zaslonih ob trasi maratona. 

Nina s Čarlijem, štirinožnim prijateljem, ki je v času njene bolezni pokazal neverjetno zvestobo. Foto: Ana Kovač

Leta 2019 sva se spoznali na pripravah na ljubljanski maraton, kjer se ste s skupino deklet, znane pod imenom Elitke, pripravljale na 10-kilometrsko razdaljo. Je tek del vašega življenja postal že pred diagnozo raka na dojki, ki vam je povsem spremenila življenje?

S tekom sem se spogledovala že prej, a nič konkretnega. Nekaj mesecev preden sem zbolela, sem spoznala svojega zdajšnjega partnerja Tomaža, ki je tekel že prej, in tako sem se s tekom začela ukvarjati tudi sama, a sem tudi zelo hitro odnehala. Pol leta po tem, ko sva se spoznala, sem zbolela in šport je moral za nekaj časa na stran.

Sportal Elitke, dekleta, ki so začela s čiste ničle in najbolj napredovala

Po zdravljenju sem najprej začela hoditi, hoja pa se je podaljševala v vse daljše sprehode, potem pa sem postopoma začela še teči. Zelo počasi, ker sem bila pretežka. Pred leti sem se pridružila tekaški skupini v okviru priprav na ljubljanski maraton, kjer sem dobila izjemne prijateljice, s katerimi se družimo še danes, in takrat še resneje zagrizla v tek.

Ste pred diagnozo zaznali kakšne znake, ki so nakazovali, da se v telesu nekaj dogaja?

Da, čutila sem, da nisem dobro, kot da ne bi mogla zagnati telesa, vse mi je bilo zelo težko. To je trajalo približno dva do tri mesece, nato pa sem v dojki zatipala bulo. Sem pa že prej čutila, da moje telo ne deluje tako kot običajno.

Čemu ste pripisovali znake?

Službi, utrujenosti, stresu … saj se kar naprej nekaj dogaja. Take vrste človek sem, neprestano v gibanju. Oba s Tomažem sva taka. Na bolezen nisem niti pomislila.

"Čutila sem, da nisem v redu, kot da ne bi mogla zagnati telesa, vse mi je bilo zelo težko. To je trajalo približno dva do tri mesece, nato pa sem v dojki zatipala bulo. Sem pa že prej čutila, da moje telo ne deluje tako kot običajno." Foto: Ana Kovač

Ko pa ste našli bulo, ste takoj vedeli, da je stvar resna?

Da, počakala sem en menstrualni cikel, da bi se prepričala, ali bula ni nastala zaradi hormonskih sprememb, in ker ni izginila, sem obiskala osebnega zdravnika.

Bila je velika, trda, opaziti pa se jo je dalo šele, ko sem dvignila roko. Zdravnik mi je pojasnil, kaj me čaka, celo uro sva se pogovarjala, tako da sem že preden sem prestopila vrata onkološkega inštituta, kjer so mi najprej opravili punkcijo, vedela, kaj me čaka. Tako se je začelo.

Najprej s precej neprijetno punkcijo, po kateri sem zaradi bolečin komaj prišla do doma, še 14 dni sem bila potpluta, niti roke nisem mogla premakniti. Tega ne bom pozabila, vse drugo mi je bilo lažje kot to.

Sledila je še punkcija bezgavk, ki pa so bile k sreči zdrave. Odstranili so mi samo dve, največjo in najbolj pomembno, zato imam vseeno težave z roko.

Rezultati punkcije bule so pokazali, da je ta rakavega izvora, in v roku dveh mesecev sem bila operirana.

Foto: Ana Kovač

Še prej so opravili nekaj preiskav, slikali žile, saj so mi kar med operacijo, v kateri so mi odstranili velik del dojke, v njej so namreč našli še tri manjše bule, opravili še operacijo rekonstrukcije dojke z lastnim tkivom.

To pomeni, da so mi iz trebuha vzeli maščobo in jo presadili v dojko. Operacija je trajala šest ur in pol, hkrati so mi naredili tudi rekonstrukcijo dojke.

Onkolog je odstranil vse, kar je bilo treba odstraniti, vse do zdravega tkiva, plastični kirurg pa je skonstruiral novo dojko. Vse v isti operaciji.

To je tudi pomenilo, da sem ležala na oddelku za plastično kirurgijo in opekline v UKC Ljubljana in ne na onkologiji, kar je bilo za mojo psiho olajševalna okoliščina. Poleg tega sva bili v sobi samo dve, saj mora biti zaradi narave posega in zdravljenja vse zelo sterilno.

Pregledovali so me na vsako uro, saj je zelo pomembno, ali se tkivo prime in zaraste ali ne.

Na oddelku sem bila ravno takrat, ko so tja pripeljali žrtve balonarske nesreče na Barju, tako da so vladale izredne razmere.

Foto: Ana Kovač

Omenili ste, da ste imeli srečo, da se vam je osebni zdravnik ob sumu na bolezen zelo posvetil in vas pomiril. Ste ob diagnozi vseeno doživeli šok?

Seveda, šok je prisoten, še posebej, ko dobiš rezultate oz. izvid, ki potrjuje, da je bula res rakavega izvora.

Pol leta pred tem je zaradi raka umrla soseda, s katero sva se zelo lepo razumeli, deset let se je borila z boleznijo, zato me je vse skupaj še toliko bolj prizadelo. Nisem še prebolela njene smrti, ko sem že prejela svojo diagnozo.

To je res grozno, ko nekoga izgubiš zaradi raka, potem pa čez pol leta sam dobiš podobno diagnozo. To je bila katastrofa, res je bil šok. Poleg tega je naneslo, da sem v istem času doma morala povedati, da imam raka, sestra pa, da je noseča. Težka situacija. Poleg tega je tudi moja mama pri 34 letih zbolela za rakom in smo vse to podoživljali še za nazaj.

Vse to ti roji po glavi, a takrat nimaš druge možnosti, kot da zelo hitro razčistiš sam pri sebi in se odločno podaš v boj. Pri tem mi je bila v neizmerno pomoč podpora mojega partnerja, prijateljic in osebnega zdravnika.

Za kakšno zdravljenje so se odločili zdravniki?

Najprej me je čakalo 25 obsevanj, kjer ti obsevajo tkivo, do katerega so zarezali, da ne bi kje ostal kakšen kancerogen delček … sledilo je petletno zdravljenje s hormoni, ki je precej naporno.

Traja več let, v mojem primeru pet, in precej močno vpliva na telo. Rediš se, kar naprej bi jedel, slabo sem spala, boleli so me sklepi, zelo težko sem se premikala, in ravno zaradi vsega naštetega sem potrebovala šport.

Najprej sem hodila, potem pa to počasi pretvorila v tek. Na začetku je bilo težko, ker te vse boli, zateguje, potem pa je vedno lažje. 

Pet let po operaciji, spomladi leta 2018, sem se pridružila tekaški skupini, ki se je pripravljala na ljubljanski maraton. Želela sem si organizirane vadbe, zato da bi gibanje postalo moja obveznost, sicer bi hitro našla izgovor, da mi ne bi bilo treba obuvati superg. Danes na priprave sicer ne hodimo več, ker so skupine za nas prehitre, se pa družimo in športamo same.

Česa vas je naučila bolezen?

Bolezen me je naučila, da sebe postavim na prvo mesto in delam nekaj zase. Zato se trudim, da se gibam, družim, sem kot nekakšna gonilna sila naše skupine tako za športne kot "žurerske" dejavnosti.

V soboto smo tekli ali hodili na mednarodnem rožnatem teku, na t. i. teku Race for The Cure, ki je dobrodelne narave in poteka v povezavi z Europo Donno.

Kaj bi rekli, da je bolezen pri vas najbolj spremenila?

Zagotovo sem spremenila življenjske prioritete. Še vedno sem predana službi in do svojega dela čutim veliko odgovornost, ni pa več to to, kar je bilo pred boleznijo.

Bolj se postavljam v ospredje, pa čeprav včasih opažam, da se še vseeno premalo. Uživam življenje in ga živim tako, kot meni ustreza.

S čim povezujete bolezen?

S hudim stresom zaradi službe in takratnega partnerskega odnosa. Tudi zdravnik mi je dejal, da je hormonski rak bolj posledica stresa kot česa drugega.

Foto: Ana Kovač

Ste med zdravljenjem dobili psihološko podporo?

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Da, je pa tega verjetno danes še več, saj se zdravljenje iz leta v leto razvija in napreduje. Vedno sem lahko primerjala s tem, česa je bila deležna moja mama, ko je zbolela 25 let pred mano, in česa jaz in tega je bilo neprimerljivo več.

Moja mama je bila v času njene diagnoze ena od 15 odstotkov žensk, ki so preživele, danes je odstotek preživetja bistveno večji.

Sama psihološke podpore nisem potrebovala, čeprav bi jo lahko dobila, ker sem imela tako dobrega osebnega zdravnika, ki mi je bil v času zdravljenja v veliko pomoč.

Danes so na voljo tudi prehranski svetovalci, kar je prav tako zelo pomembno, še posebej za paciente, ki se zdravijo s kemoterapijo … Veliko podporo nudijo tudi na Europa Donni, kjer so zelo odprti in se nanje lahko vedno obrneš po pomoč.

Kakšni so vaši tekaški načrti? Jih imate ali se vse skupaj odvija zelo spontano?

Da, tekaški načrt imam kar naprej v glavi. Prihodnje leto bom dopolnila 50 let in želim si, da bi 21 kilometrov pretekla v dveh urah.

Na ljubljanskem maratonu bom letos tekla "desetko", enkrat v prihodnosti pa bom morda poskusila preteči maraton. Tega si nisem zadala za cilj, a če bom trenirala tako kot zdaj in me bo Tomaž spodbujal tako kot zdaj, mi bo enkrat morda uspelo.

Tečem vsaj dvakrat tedensko, dvakrat tedensko obiščem fitnes, pazim pri prehrani.

S partnerjem na maratonu v Valenciji. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Tek bo zagotovo ostal moj šport. Zanj porabiš najmanj časa. Obuješ copate in greš. V eni uri pretečem 10 kilometrov in to je to. Ravno prav, zraven pa si spotoma prečistim še glavo.

S partnerjem tudi dopust večkrat združiva s tekom. Raziskovanje kraja in maraton, to je najboljša kombinacija.