Nedelja, 23. 10. 2022, 16.00
2 leti
DRUGA KARIERA (282.): SAŠA ZAGORAC
Zlati slovenski reprezentant odločno stopil v velike čevlje
Nekdanji slovenski košarkar in zlati reprezentant Saša Zagorac je tudi v svoji drugi karieri ostal zvest svoji prvi ljubezni košarki. Danes 38-letni Zagorac dobri dve leti po koncu igralske kariere uspešno gradi kariero košarkarskega agenta pri agenciji BDA Sports International. "Tudi sam skozi kariero morda nisem bil najbolje voden in sem zaradi tega še bolj videl, da lahko mladim fantom priskočim na pomoč tudi s svojimi izkušnjami," pojasnjuje nekdanji košarkar, ki je za slovensko reprezentanco zbral 26 uradnih nastopov.
Poleg Gašperja Vidmarja je Saša Zagorac edini izmed članov zlate slovenske košarkarske reprezentance, ki je do danes postavil košarkarske copate v kot. Nekdanji 206 centimetrov visoki košarkar, ki je bil leta 2017 s svojimi izkušnjami neprecenljivi člen slovenske izbrane vrste, je takoj po koncu kariere prevzel vlogo agenta, z dobrim delom pa je pred dobrim letom nase močno opozoril tudi enega izmed velikanov agencijo BDA Sports International, ki je nekdanjega člana Olimpije in Krke zvabila v svoje lovke.
Zagorac je sicer več kot dve desetletji igral profesionalno košarko, kariera pa ga je vodila vse od Slovenije pa do Španije, Rusije, tudi do Irana in Bahrajna. Izkušnje, ki jih je pridobil v svoji prvi karieri, mu koristijo tudi na novi poti. "Zavedam se, da bi kariera lahko boljša, vsaj kolikor je obetala v mlajših kategorijah, a sam sem zadovoljen. Na koncu ti ostanejo prijateljstva, izkušnje, in to na koncu tudi najbolj ceniš," poudarja Zagorac, s katerim smo se pogovarjali o zlatem Istanbulu, letošnjem EuroBasketu, Luki Dončiću, pa o delu agenta in pestrem dogajanju na košarkarskih trgih.
Ker se je ravno dobro začela nova sezona lige NBA, tega ne moremo spregledati. Lani ste bili na obisku pri Goranu Dragiću in Luki Dončiću, tudi za letošnjo sezono načrtujete kaj podobnega?
Lige NBA sicer, razen igre naših treh fantov, ne spremljam podrobno. Vsem trem najprej želim, da sezono končajo brez poškodb, ker gre res za veliko število tekem. So pa vsi trije že dokazali, za kako kakovostne košarkarje gre, in verjamem, da bo tudi letos tako. Sam sicer težko z gotovostjo trdim, da se bom odpravil v ZDA. Lani sem bil trikrat. A kar zadeva delo, to ni moj trg, imam dovolj dela v Evropi, če pa bo vmes kaj časa, pa se bom z veseljem odpravil čez lužo.
Še vedno je močno povezan z nekdanjimi soigralci iz reprezentance.
Glede na to, da ste bili lani trikrat v ZDA, bi lahko razložili, za kako veliko zvezdo velja Luka tam?
To je z besedami res težko opisati, ker Američani doživljajo šport drugače kot mi. Luka je tam res velikanska zvezda, kjerkoli se pojavi, je to noro. To je res težko opisati. A na splošno je trenutno eden od največjih magnetov v svetu športa in temu primerno se v ZDA tudi vedejo do njega. Tudi v Sloveniji vemo, da je zelo prepoznaven, a je kultura tu drugačna kot v Ameriki, zato mislim, da še toliko raje prihaja domov in tako ljubi našo državo in vse, kar je povezano z njo. Res pa nimamo predstave, kaj v ZDA pomeni Luka Dončić. Tudi sam, ko sem bil velikokrat okoli njega v takšnih položajih, težko opišem, za kakšne razsežnosti priljubljenosti gre in kako ga cenijo.
Leto 2017 je bilo njegovo najlepše v karieri. Če se zdaj posvetimo vaši karieri, ne moremo spregledati največjega uspeha, naslova evropskih prvakov. Kako pet let pozneje gledate na pravljico v Istanbulu?
To je bilo zagotovo najlepše obdobje moje kariere in posledica tega je zlato odličje. To je bilo poletje, v katerem smo vsi neizmerno uživali. Res je bilo lepo in še danes so spomini zelo sveži. Najprej, ko pomislim na leto 2017, pa me zajame ponos, da smo v tistem obdobju poenotili Slovenijo in da je takrat ta ljubezen do košarke v Sloveniji znova splavala na površje. To me najbolj veseli.
Španski selektor Sergio Scariolo je po koncu letošnjega EuroBasketa dejal, da se mora za končni uspeh sestaviti čisto vsak košček sestavljanke do vsake najmanjše podrobnosti. Leta 2017 je bil slovenski mozaik sestavljen prav do zadnjega koščka. Kot so po prvenstvu povedali ostali reprezentanti, ste tudi vi večkrat prevzeli besedo, čeprav niste imeli največje vloge na igrišču.
Da, to se je takrat zgodilo povsem spontano in naravno, fantje so v meni videli izkušenega člena reprezentance, ki mu lahko zaupajo. Tako sem pred tekmami ekipi namenil krajši motivacijski govor, ki nas je še bolj združil in povezal. Vse vloge so bile dorečene in znane do podrobnosti.
Kar zadeva reprezentanco, ste že v mlajših kategorijah nizali velike uspehe, zlato na Eurobasketu 2004, pa pred tem srebro v Nemčiji. Že tista obdobja so nekako nakazovala dvig slovenske reprezentančne košarke, kajne?
Ne smemo pozabiti, da so že generacije pred našo imele res odlične košarkarje. V nekem trenutku je bilo v izbrani vrsti tudi šest, sedem igralcev iz lige NBA. Je pa naša generacija 1984 in potem še malo pozneje dala nekaj res dobrih igralcev, kot so Erazem Lorbek, Goran Dragić, Saša Vujačić ... Delali smo dobro, bili smo homogena ekipa, takrat se je začela že močno čutiti pripadnost reprezentanci in reprezentančnemu dresu. K temu je takrat močno pripomogel takratni trener Memi Bečirović. Bilo je res zanimivo obdobje.
Z Goranom Dragićem sta že vrsto let dobra prijatelja.
Letos na EuroBasketu žal nismo bili priča podobni pravljici kot leta 2017. Kje se je po vašem zataknilo?
Sam težko govorim, kje se je zataknilo, ker kolikor sem bil del te zgodbe, nisem bil del notranjosti, zato o takšnih stvareh težko in nerad govorim. V ekipi je veliko naših varovancev, zato se tudi nekako nočeš vmešavati v takšne stvari. Seveda sem bil tudi sam malce razočaran in žalosten, a takšne stvari se dogajajo tudi večjim velesilam, kot je Slovenija.
Zaradi tega ni treba obupovati, še najmanj pa nad kakšnim izmed igralcev ali trenerjev. Mislim, da je kljub temu Slovenija na pravi poti. To prvenstvo je bilo nekoliko slabše, a že hitro se ponuja nova priložnost, da se doseže nov dober rezultat. Sam še vedno gledam na vse skupaj zelo optimistično, seznam slovenske reprezentance je zelo močan in mislim, da je prihodnost še vedno zelo svetla.
Verjetno ste se po prvenstvu pogovarjali tudi s košarkarji.
Želel bi si, da bi tudi navijači razumeli, da vse razočaranje, ki se doživi v takšnih trenutkih, najbolj občutijo ti glavni akterji. Če je tebi hudo, ko tekmo spremljaš kot navijač, je treba pomisliti, kako je košarkarju, ki je tri mesece preživel stran od družine, tvegal poškodbe, na koncu pa nekdo, ki je tekmo le spremljal, pljuva po njem. Tudi sam, ko spremljam neke druge športe in vem, da so na primer športniki imeli lepe možnosti, a jim ni uspelo, vedno razmišljam o tem, kako jim je po nekem porazu. Fantom v Nemčiji je bilo najtežje od vseh in verjamem, da jim bodo navijači tudi na naslednjih preizkušnjah dali pravi pozitivni veter v hrbet. Normalno je, da je razočaranje veliko, a še vedno je treba razumeti tudi igralce in jim stati ob strani tudi v takšnih trenutkih.
Slavje leta 2017
Na reprezentanco se je po tem izpadu v četrtfinalu usul plaz kritik z vseh smeri. Kako ste kot nekdanji reprezentant in tudi prijatelj večine teh košarkarjev spremljali vse skupaj?
Seveda je tudi mene, ko sem spremljal svojih 12 prijateljev, zelo bolelo. Čustveno sem z vsemi zelo povezan, tako z reprezentanco kot s košarkarsko zvezo in preostalimi akterji. Na koncu spet pridemo do tega, da je treba biti fantom v oporo. Enako je bilo leta 2015, ko nismo dosegli rezultata na EuroBasketu, a se je potem zgodba čez dve leti spremenila. Prvenstev je še dovolj, ekipa je homogena, kakovostna, in mislim, da si zaslužijo podporo.
Zdaj so pred vrati tudi že kvalifikacije za svetovno prvenstvo in kar zadeva igralski kader, je Slovenija v zahtevnem položaju. Kaj napovedujete vi?
Zagotovo ne bo lahko. Sam verjamem v fante, verjamem v štab in vrh košarkarske zveze, da delajo pravilno in za dobrobit tega športa. Moramo pa vedeti, da smo majhen narod in da se vsak košarkar, ki manjka, močno pozna.
Več iz rubrike Druga kariera
Sami ste košarkarske copate na klin uradno obesili pred dobrima dvema letoma, zatem pa ste ekspresno zakorakali v drugo kariero, v kateri ste stopili v čevlje agenta. Kako se je začela ta pot?
Če sem čisto iskren, sem o tem razmišljal že zadnjih osem, devet let. Kadarkoli sem razmišljal o tem, kaj bi počel po koncu kariere, sem se vedno znova našel v razmišljanju, da bi postal agent. Tukaj sem se sam najbolj videl. Tudi sam skozi kariero morda nisem bil najbolje voden in sem zaradi tega še bolj videl, da lahko mladim fantom priskočim na pomoč tudi s svojimi izkušnjami. To je bil na koncu tudi glavni vzrok, da sem se odločil za to pot.
Kako se je nato razvila ta pot?
Pravzaprav sem vse skupaj začel čisto sam. Eno leto sem delal čisto sam in pri tem so mi ogromno pomagale izkušnje iz preteklosti, saj sem igral v velikem številu klubov in držav, kar mi je odprlo tudi ogromno novih poti in poznanstev. S tem sem začel plesti neko mrežo in začel iskati možnosti za fante, ki so verjeli, da jim lahko uspe. Po enem letu, s katerim sem bil precej zadovoljen, pa me je začela snubiti ena izmed največjih agencij BDA Sports International. Po daljšem premisleku sem se odločil, da se jim pridružim, tako da sem zdaj že več kot leto dni del te agencije.
Vašo agencijo vodita Rade Filipovich in Bill Duffy, ki sta ogromni imeni v svetu košarke. Koliko imate stika z njima in tudi z drugimi agenti?
Sicer nimam veliko izkušenj z drugimi službami, a sem prepričan, da agencija deluje verjetno podobno kot vsa preostala velika podjetja. Ve se, kdo je glavni, a res delujemo kot ena velika ekipa. Enkrat na teden se vsi agentje slišimo prek videoklica, kjer razglabljamo o določenih položajih in informacijah, ki so v tistem tednu aktualne. Tudi z Billom, ki z evropsko košarko nima kake velike povezave, razen te, da on evropske košarkarje potem plasira v ligo NBA ali obratno, se veliko slišimo in tudi vidimo. Odkar sem v podjetju, sem se z njim videl že nekajkrat, stalno smo v stiku in delujemo kot nekakšna velika družina.
Kako pa je videti delovni dan agenta?
Po eni strani je zelo naporno, po drugi pa v tem res neizmerno uživam. Nič mi ni težko. Veliko je odrekanj in potovanj. Žena mi večkrat pravi, da sem zdaj še manj doma kot takrat, ko sem igral (smeh, op. p.). Letos sem bil do zdaj približno že 130 dni zdoma. Veliko je potovanj, nenapovedanih poti in stvari, ki se zgodijo.
Poletje je edini čas, ko si zadeve lahko nekoliko bolj načrtuješ, medtem ko se med sezono zgodijo take ali drugačne stvari, ob katerih moraš biti ves čas v pripravljenosti. Če te potrebuje kakšen igralec ali klub, se lahko v trenutku zgodi, da te pokličejo in moraš biti vedno pripravljen na reševanje zadev. Delovnik si poskušam izoblikovati tako, da imam rutino, a ni vedno tako. Na določene dneve poskusim urediti klice z igralci, spet druge si ogledam tekme košarkarjev in drugo.
Lani je bil na obisku pri Luki Dončiću.
Kateri trg pokrivate vi?
Vse skupaj je zelo strateško organizirano. V naši agenciji nas je v Evropi sedem agentov, vsak pokriva svoj trg. Meni pripadajo trgi Slovenije, Hrvaške in Italije, ki tu močno izstopa, saj ima ene od najmočnejših lig in tekmovanj. Sam bi rekel, da je za špansko in nekje ob boku s Turčijo. Tu je ogromno dela. Tako na primer sam o Franciji, Nemčiji vem bolj malo, a imamo zato človeka, ki pokriva le to območje. No, da se izrazim drugače, še vedno vem ogromno, a nimaš toliko stikov s tem trgom, ampak imaš svoj trg.
Kako zahtevno je bilo morda narediti ta preskok od miselnosti košarkarja do miselnosti agenta?
Ko sem bil mlajši igralec, nisem razumel pomena stavka, ki so ga starejši košarkarji takrat ves čas ponavljali, zdaj pa ga močno razumem. Vsi so mi govorili, da košarkarji dvakrat umrejo. Enkrat, ko končajo kariero, in drugič, ko se res konča življenje. Ves čas kariere si podrejen istemu delu, istim ciljem, nato pa se to kar naenkrat prekine. Ni več istega ritma, rutine, to naenkrat vse ugasne. Zato je nekaterim igralcem, ki končajo kariero in nimajo zamisli, kaj bi delali v prihodnje, še toliko težje. Sam sem se s tem intenzivno ukvarjal približno zadnjih sedem let svoje kariere, odkar sem na svet pozdravil prvo hčerko. Nisem si dovolil, da ne bi vedel, kaj bom počel po koncu kariere oziroma da bi doma sedel in križemrok čakal delo.
Profesionalno kariero je začel in končal v dresu Olimpije.
Razmišljal sem, kaj hočem početi, ko bo vsega konec. Sam lahko rečem, da mi je vse dogajanje s koronavirusom kar nekoliko pomagalo, ker sem imel veliko časa razmišljati, kaj in kako naprej. Mislim, da bi lahko še kakšni dve, tri leta brez večjih težav igral v slovenski ligi in precej dobro živel, a sem vedel, da znam v življenju še kaj drugega kot le igrati košarko. Takoj ko sem končal igranje košarke, sem tako to presekal in si zastavil nove cilje. Meni je to zelo pomagalo, verjamem pa, da je nekaterim zelo težko, ker ne vedo, kako in kje se najti, in to lahko potem traja in traja in privede do številnih težav. Sam si tega nisem dovolil.
Ob tem sem imel sam zgled v tri leta starejšem bratu, ki je pred mano sklenil kariero, o tem sva se res veliko pogovarjala. Tako sem ves čas vedel, da moram imeti po karieri začrtano novo pot, po kateri bi rad šel.
Glede na to, da imate zdaj res podroben vpogled v košarkarske lige v Evropi, kje se po vašem mnenju igra najboljša košarka oziroma kje je tudi največja možnost za razvoj mladih?
Če je govora o Evropi, torej da izpustiva NBA, je v zadnjih 15 letih zagotovo močno v ospredju španska liga, pred tem pa je bilo tako v Grčiji. Španija odstopa, tudi vsi igralci bi si v Evropi v večini želeli igrati v Španiji. Potem pa sta za njo Turčija in Italija, pa Francija, Nemčija … Glede na to, da ruski trg zaradi trenutnih političnih razmer močno šepa, je ogromno število igralcev "vdrlo" v druge države.
Tudi za najboljše mlade slovenske košarkarje v zadnjih letih velja dejstvo, da večina "pobegne" v Španijo, kjer je zablestel tudi Luka Dončić. Številni slovenski trenerji večkrat opozarjajo, da se ta prestop v tujino zgodi prehitro. Kakšno je vaše mnenje?
Iskreno, preden sem začel službo agenta, sem bil tudi sam mnenja, da fantje prehitro odhajajo iz Slovenije. Še vedno trdim, da se v Sloveniji z mladimi dela dovolj dobro, a preskok iz mladinske v člansko vrsto je v Sloveniji zelo slab. Mladi fantje žal v klubih ne dobijo dovolj priložnosti in zato se zato nekateri mlajši košarkarji odločijo, da se že od začetka preizkusijo v tujini v drugih košarkarskih šolah, ker nekako vidijo večjo možnost, da bodo tam postali članski igralci.
"Še vedno trdim, da se v Sloveniji z mladimi dela dovolj dobro, a preskok iz mladinske v člansko vrsto je v Sloveniji zelo slab," pravi Zagorac.
Kakšni tipi košarkarjev pa so potem trenutno najbolj zaželeni v klubih?
Trenutno košarka temelji na tem, da je najbolj aktualen tip igralca atlet, ki lahko dobro zadeva. Kot primer takšnega igralca lahko omenim Willa Clyburna. Torej vse ekipe si želijo igralca, ki je visok, hiter, ki lahko zadeva, hkrati pa lahko v obrambi pokrije prav vse položaje. Nekako trenutno ni povpraševanja po visokih, težkih centrih, ki so bili nekoč najbolj zaželeni. Nekoč je bilo tako, da je bila za košarko dovolj le višina, zdaj pa trenerji takšnih igralcev več ne iščejo, saj menijo, da vse to vpliva na ekipo, da je prepočasna.
Seveda bi si pa vsaka ekipa želela Luko Dončića, a to je utopija, ki se res težko uresniči. Takšen košarkar se zgodi le na toliko in toliko let.
V sezoni 2014/15 je nosil dres Zlatoroga. So po vašem morda kakšne prednosti v tem, da ste se v ta posel podali naravnost z igrišč? Mogoče bolj in lažje razumete, zakaj se neki košarkar v določenem položaju odzove tako, kot pač se?
Odkar sem v novi funkciji, moram priznati, da najbolj razumem trenerje. Kot igralec trenerjev ne razumeš, ker je to, če se malce pošalim, nekdo, ki ti ves čas soli pamet. Zdaj pa razumem, kako zahtevno je to delo. Ker sem sam igral košarko več kot 20 let, na profesionalni ravni mogoče prepoznaš kak talent prej kot laik. Nekako tudi vidiš pri posameznem mladem igralcu, kako naj bi šla njegova kariera, seveda pa je treba pri tem upoštevati tudi nekaj dejavnikov, ki lahko to spremenijo.
Ko ste ravno omenili mlajše igralce, kar zadeva podmladek v Sloveniji, kakšne so vaše napovedi za prihodnost?
Smo zelo majhen narod. Ne le po populaciji, temveč tudi košarkarsko. A vsako leto vsaka generacija nekako demantira tezo, da prihaja zatišje. Vedno se pojavijo dva, trije igralci na generacijo, ki imajo ogromen potencial. Edina stvar, ki nas lahko skrbi, je pomanjkanje visokih igralcev. Pri tem ne moremo kriviti nikogar, preprosto je res visokih fantov malo. Govora je o res ekstremnih višinah. Kar zadeva zunanje položaje, pa prihajajo zanimivi mladi fantje. Še enkrat poudarjam, Slovenija ima dobro šolo košarke, mladi trenerji delajo dobro, a se nato ob preskoku v članske vrste tem fantom preprosto premalo zaupa.
Zagorac z ženo in hčerkama ob reprezentančni upokojitvi
Gledate zdaj košarkarske tekme le še kot nekakšen del svoje službe in spremljate stvari, ki so pomembne v poslu, ali še lahko uživate v košarkarskih predstavah?
Tudi o tem so mi nekateri trenerji že prej dejali, da tekme ne morejo več le gledati kot tekme, ampak gledajo vse preostale stvari. Enako je s sodniki, ki opazujejo predvsem sodniško delo. Pogovarjal sem s sodnikom o našem finalu leta 2017, pa je dejal, da se je težko osredotočil na košarko. Sam pri sebi nimam teh težav, razen če so seveda posredi moji oziroma naši varovanci. Potem ga seveda bolj podrobno spremljaš, analiziraš, ker se potem po tekmi z njim tudi slišiš in mu poveš svoje mnenje.
Veliko košarkarjev in športnikov na sploh se po karieri poda v vlogo trenerja. Ste tudi sami kdaj morda razmišljali v tej smeri?
O tem nisem nikoli intenzivno razmišljal, ker nisem imel nikoli neke želje postati trener. Nisem se videl v vlogi, da bi se ukvarjal z igralcem tipa, kot sem bil sam (smeh, op. p.). Sem pa naredil šolo za trenerja, nikoli ne reci nikoli, a v tem se res ne vidim.
Vaša kariera je bila res dolga in bogata, zaradi košarke ste prepotovali ogromno sveta. Kar zadeva klubsko pot Leta 2017 ob osvojenem naslovu evropskega prvaka , na katero obdobje imate morda najlepše spomine?
Če tu ne štejem reprezentance, na katero imam vedno najlepše spomine, pa ne samo zaradi osvojenega zlata, temveč ker je za reprezentanco vedno igrati povsem drugače, drugačni so naboj, čustva, ponos, pa sem najlepša leta preživel v Španiji. Šest let, ki sem jih preživel tam, sem se najbolje počutil. Sem pa tip človeka, ki iz vsakega položaja poskuša izvleči kar največ. Med kariero sem večkrat slišal očitke, da veliko menjam klubske sredine, tudi sam s sabo sem imel zaradi tega težave, ker daješ občutek, da se ne moreš nikjer "zadržati". Ko pa zdaj gledam na kariero, je največja prednost moje kariere, da sem zaigral v toliko državah, se naučil veliko jezikov, dobil ogromno prijateljev. Na vsa obdobja imam res lepe spomine.
Torej ničesar ne obžalujete?
Ničesar ne bi spreminjal, morda bi le kakšno stvar storil drugače. Zavedam se, da bi kariera lahko bila boljša, vsaj glede na to, koliko je obetala v mlajših kategorijah, a sam sem zadovoljen. Na koncu ti ostanejo prijateljstva, izkušnje, to na koncu tudi najbolj ceniš.
Preberite še:
1